Kako so Gatesovi hodili na festivale
Glen Merzer – Food is climate: A Response to Al Gore, Bill Gates, Paul Hawken, and the Conventional Narrative on Climate Change1Hrana je podnebje: odziv na Ala Gora, Billa Gatesa, Paula Hawkena in običajen narativ o podnebnih spremembah (samozaložba, 2021).
Vprašanje veganstva (tukaj ta pojem rabim v najširšem možnem pomenu besede) je bilo, sodeč po orodju Google Trends (pojem: veganism), približno med letom 2014 in začetkom leta 2020 deležno vedno večjega zanimanja, pri čemer je izrazitejši skok zaznati v letu 2016.
Kaj točno pomenijo te letnice, je seveda nemogoče reči brez natančne raziskave. Toda kljub temu naj opozorim na nekaj pomenljivih dogodkov. V letu 2014 je izšel film Cowspiracy, ki je tudi v širši javnosti razširil razpravo o vplivu masovne živinoreje na podnebne spremembe. V letu 2016 smo bili priče velikim političnim obratom: referendumu o članstvu Združenega kraljestva v Evropski uniji (brexit) in izvolitvi Donalda Trumpa, odstavitvi Dilme Rousseff v Braziliji (kar je spodbudilo upravičene pomisleke o prihodnosti liberalizma in odprlo prostor za Jaira Bolsonara), izvolitvi Rodriga Duterteja na Filipinih, spoznanju, da bo vojna v Siriji dolgotrajna in da bo odslej v njej sodelovala še Turčija, ki je bila istega leta deležna poskusa državnega udara. Ali povedano drugače, vojne, izguba vere v prejšnje vrednote, nastop odločevalcev, ki odkrito zanikajo podnebne spremembe in (morda) veganstvo kot radikalno drugačen odgovor. In leto 2020? Razmah epidemije covida-19, ki je iz javnega prostora izgnala vsako drugo temo (kasneje ta trend nadaljuje vojna v Ukrajini), tudi veganstvo, čeprav je slednje zaradi dejstva, da je covid-19 zoonotična bolezen ter da je tudi možen odgovor na težave s kroničnimi boleznimi in znižano odpornostjo, ena od več rešitev tudi te zagate.
Dvig zanimanja v letu 2014 je sledil bolj ali manj nespremenjenemu nezanimanju za tematiko od leta 2006. Tik pred to letnico vidimo nekaj vrhuncev zanimanja za veganstvo od leta 2004. Zanimivo je, da te letnice označujejo nekaj vidnih prispevkov k vprašanju veganstva: Meet your Meat, odmevni film organizacije PETA iz leta 2002, obenem pa še film Zemljani in prva izdaja Kitajske študije leta 2005.
Vzroka, da uporabljam naštete letnice, sta dva. Prvi je ta, da je eden od ciljev knjige postaviti pod vprašaj podnebni aktivizem Ala Gora, Billa Gatesa in Paula Hawkena, drugi pa ta, da je delo izšlo leta 2021.
Zakaj je to pomembno? Pod v širši sferi morda še vedno najbolj znano (aktivistično) delo s področja ekologije, ki posebej opozarja na problematiko podnebnih sprememb, se je kot scenarist podpisal Al Gore. Govorimo o filmu Neprijetna resnica iz leta 2006. To je obenem letnica prvega padca zanimanja za veganstvo, ki se ni okrepilo do leta 2014. Film, ki smo si ga nekatere_i ogledale_i celo v okviru šole, je drastično povečal zanimanje za ekološko tematiko. Ponovno: Google Trends ob zanimanju za geslo global warming prikaže ogromno zanimanje, začenši z letom 2006, vrhuncem v začetku leta 2007 in počasnim padanjem do nekje leta 2010, vendar pa zanimanje za veganstvo, kot smo videle_i, nikakor ni preslikava tega trenda. Zaradi navedenega lahko razumemo Merzerjev očitek, da Al Gore pri svojem delu veganstva sploh ne omenja, čeprav je prav neveganski prehranski sektor mogoče umestiti med največje onesnaževalce ali mu celo pripisati mesto (daleč) najpogubnejšega.
Pomembno pa je tudi zato, ker verjetno ni nemogoče, da bi od knjige, ki je izšla v letu 2021 in ki jo je mogoče brati kot hitro napisano čtivo, pričakovale_i znaten korak naprej od vsega, kar smo že imele_i priložnost izvedeti, denimo iz filma Cowspiracy (in kasneje Seaspiracy), delovanja Grete Thunberg (ki pogosto omenja veganstvo), člankov Georgea Monbiota ali nenazadnje podjetniških iniciativ, ki jih zanimajo te in one variante alternativnih »mesnih« izdelkov – če omenim izključno tiste reference, ki so kar najsplošnejše.
Ker sem začel na koncu, naj zdaj vendarle nadaljujem na začetku. Food is climate je razmeroma jasno in preprosto zastavljena knjiga, katere osnovno sporočilo je, da je (1) globalni prehod na rastlinsko prehrano ključnega pomena za spopad s podnebnimi spremembami. Pravzaprav gre tako daleč, da razume tovrsten prehod (2) ne samo kot ustavitev problema, ampak tudi reševanje že nastale škode. In potem gre še dlje s trditvijo, da (3) lahko ohranimo vse druge umazane prakse (a tega seveda ne zagovarja), če le preidemo na rastlinsko prehrano.
Ne gre za vprašanje tega, če poante Merzerjeve knjige držijo. V resnici vse kaže, da prva točka neizpodbitno drži, pa tudi v drugi in tretji je pod pravimi pogoji vsaj zrno resnice, če ne celo veliko resnice. Prej gre za vprašanje posredovanja. Avtor odpravlja politiko in druge odločevalce_ke (češ, da te itak zanima samo denar), dovolj so že naše individualne odločitve za veganstvo. Če lahko to izjavo še razumemo v nekem vakuumu, je vendarle nujno opozoriti, da popolnoma spregleda zapleteno mrežo družbenih sil, ki narekujejo odločitve posameznic_kov ter manjših in večjih družbenih skupin, obenem zanemari sredstva, namenjena ohranjanju statusa quo, in implicira nekakšen nemoten, premočrten razvoj k ekološko vzdržnemu svetu, ki poteka le po nareku osebne vesti vsake_ga od nas. Ali povedano drugače, avtor sprejme idejo demokracije, kot je ta omejeno razumljena v okviru neoliberalnega kapitalizma, s čimer omalovažuje nujo po kolektivni in organizirani akciji za potrebe reševanja problema podnebnih sprememb.
Toda ne gre za to, da avtor teh problemov ne bi videl. V resnici je kritična ost, usmerjena proti Goru, Gatesu in Hawkenu, prav posledica tega spoznanja. Implicira, da ne upajo tvegati priljubljenosti, da so odvisni od podpore vsejede populacije in mesnopredelovalne industrije, kar se kaže v skoraj bizarnih upravičevanjih neveganskega sektorja, ko na primer Gates trdi, da bi težavo lahko reševali z genetsko modifikacijo afriških krav in da bo meso vedno del naših kultur zato, ker ga jemo ob praznikih in festivalih, ipd. Skratka: Merzer predvsem razglaša lažne profete in postavlja sebe za pravega, pri čemer nam morda ne uide dejstvo, da gre za avtorja, ki se je pred tem podpisoval pretežno pod knjige, v katerih je zagovarjal zdravstvene dobrobiti rastlinske/veganske prehrane, oziroma povedano drugače, Merzer je prešel od veganstva k ekologiji in ne obratno. Kljub temu pa avtor razume veganstvo na vse tri oziroma po novem na štiri ključne načine: kot odgovor na vprašanje etike živali, zdravja ljudi, zoonotičnih bolezni in seveda ekologije.
Toda nikakor ne gre za vprašanje pravilnosti Merzerjevih sodb, saj so te osnovane na popolnoma resničnih znanstvenih odkritjih. Lahko tudi razumemo avtorjevo obupanost in jezo ob dejstvu, da vprašanje prehrane mnogo preredko zaide v širše naravovarstvene kroge. Zdi se le, da v tem trenutku preprosto opozarjanje na to povezavo ne zadostuje več, temveč bi bilo vredno posvetiti več časa popolnoma stvarni implementaciji tega spoznanja v prakso.
V osnovi se Merzer sklicuje na tri študije. Prva med njimi je obenem prva v širši javnosti odmevna raziskava, ki je nedvoumno pokazala povezavo med (neveganskim) prehranskim sektorjem in vplivom na podnebne spremembe. Gre za besedilo iz leta 2006 z naslovom Livestock’s Long Shadow (Dolga senca živinoreje), ki je nastala pod okriljem FAO (Food and Agriculture Organization of the United Nations oziroma Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), ki je živinoreji pripisala 18-odstotni delež vseh izpustov toplogrednih plinov. Nato navaja tri leta novejšo študijo Roberta Goodlanda in Jeffa Anhanga z naslovom Livestock and Climate Change: What if the Key Actors in Climate Change are … Cows, Pigs, and Chickens? (Živinoreja in podnebne spremembe: Kaj pa, če so ključni igralci podnebnih sprememb … krave, prašiči in kokoši?), ki je navedeni delež zvišala na »najmanj 51 %«. Kot zadnjo pomembno pa navaja še študijo iz leta 2019 (avtor Sailesh Rao) z naslovom Animal Agriculture is the Leading Cause of Climate Change (Živinoreja je največji dejavnik podnebnih sprememb), ki navedeni delež poveča na 87 % ali več …
Avtor na dostopen in razumljiv način pojasni okoliščine, zaradi katerih je prišlo do tovrstnih razlik, navaja nekatere ugovore in jih nato demantira, razlaga manjše popravke odstotnih deležev, ki so jih navajali_e avtorji_ice navedenih študij itd. Toda v neizpodbitno točnost navedb se kot laik ne nameravam spuščati, kot bralec se zadovoljim s tem, da glede negativnega vpliva živinoreje na okolje v znanstveni skupnosti vlada praktični konsenz, ki se mu pridružujejo celo navedenim študijam najbolj nenaklonjeni _e kritiki_čarke (skoraj se zdi, da pomen živinoreje bolj ali manj izpodbija predvsem tista družbena skupina, ki v vsakem primeru zanika podnebne spremembe kot take).
Za to besedilo je relevantnejša Merzerjeva diskurzivna strategija, ki razkriva nekaj pomenljivih razsežnosti. Poleg že omenjenega prelaganja na potrošnico_ka, ki bi ga lahko v vakuumu razumele_i kot poskus ozaveščanja, vendar z istočasnim odpravljanjem relevantnosti širše politične strukture, postane samo taktika na polju prostotržne doktrine, je tu še specifična izgradnja argumenta, v okviru katerega nas avtor najprej seznani z najmanj zastrašujočo teorijo, jo nato popravi v bolj zastrašujočo in nazadnje zaključi s kataklizmično. Prva, druga in tretja teza si sicer poleg stopnje alarmantnosti sledijo tudi časovno, toda zdi se, da je njihovo navajanje vendarle tudi del prepričevalnega narativa, saj med množico študij avtor vzame takšne, ki jim je mogoče pripisati izrazito različne provenience, obenem pa zadnja med njimi (Sailesh Rao) gradi svoj rezultat tudi že na nekaterih predvidevanjih o prihodnosti, ki niso vezana izključno na globalno implementacijo rastlinske prehrane.
Moj zadržek (ponovno) ni plod alternativnega znanstvenega pristopa oziroma drugačnih znanstvenih ugotovitev, temveč ga izražam iz vzgibov, ki so povezani z vprašanjem gradnje besedila oziroma argumentom v njem, in tu se zdi, da Merzer večino svoje taktike stavi preprosto na šok. In tudi s tem ni per se nekaj narobe (Greta Thunberg bi dodala: »I want you to panic!«), če ne bi bil tovrsten pristop vključen v neke splošne koordinate družbe spektakla (prosto po Debordu), s čimer se poigrava z jezikom splošnih medijev, zvezdništva2O zagatah ob na primer zvezdniškem (ne)veganstvu sem že pisal v besedilu o veganskih študijah, kot jih opredeli ameriška teoretičarka Laura Wright. itd. Skratka, mogoče bi bilo reči, da pretendira po popularnosti, ki pa je za tako ključno tematiko preprosto preveč brezzobo, površinsko, spremenljivo in šibko izhodišče. Tako tudi ni presenečenje, da Merzer pravzaprav z izjemo prigovarjanja, naj se vsak_a od nas začne prehranjevati vegansko, ne ponuja prave (politične) strategije. Ponudi pa, zanimivo, kopico (ne popolnoma običajnih) receptov za veganske jedi ter pri tem ponudi prostor mnogim kuharskim imenom in (njihovim) blogom.
Toda konec koncev seveda brez tega ne gre. In v vsakem primeru je Merzerju treba priznati, da je opozoril na nekaj pomembnih vprašanj. Eno izmed teh je na primer vpliv ribolova, a tudi kopenske živinoreje na stanje oceanov in s tem koncentracijo fitoplanktona, ki je bistven pri uravnavanju količine kisika v ozračju Zemlje. Prav tako je zgledno prikazal argumentacijske zablode in namerno izogibanje vprašanju veganstva pri nekaterih mainstreamovskih ikonah ekološkega gibanja ter opozoril na dejstvo, da mnogo ekoloških iniciativ vprašanju živinoreje preprosto posveča premalo pozornosti – če sploh kakšno. In ne glede na to, če ta prispeva 18-odstotni delež vseh izpustov toplogrednih plinov ali več kot 87 % in tudi če se naš odziv glede na višino odstotnega deleža razlikuje, je v enem ali drugem primeru jasno, da je živinorejski sektor nujno treba nasloviti, če že ne zaradi ekologije, pa zaradi zdravja ali pandemij. In v vsakem primeru predvsem zaradi nečloveških živali samih.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.