Karnistični zakon v meni, tradicija nad menoj
Uvod
V pričujočem besedilu se nameravam podrobneje posvetiti prvencu Orlanda Uršiča z naslovom Gosposka, mater si ozka, ki je prvič izšel leta 1996 (Maribor: Zveza kulturnih organizacij), leta 2014 pa doživel tudi ponatis. Delo, ki ga lahko razumemo kot nekakšen generacijski in tranzicijski roman o (anti)junaku z značilnostmi, pregovorno pripisanimi »problematičnemu« segmentu delavskega razreda, je napisan v izrazito neposrednem in verističnem slogu, kjer se zdi, da se psihološki ustroj devetnajstletnega Marka Vidmarja izpisuje na papir brez kakršnegakoli vmesnega filtra (morda je pomembno tudi to, da avtor ne zanika, da roman premore številne avtobiografske elemente).
Vprašanje agresije, popisovanje ekonomske situacije nekega trenutka ter izrazit in specifičen osrednji protagonist so najbrž najočitnejše vstopne točke v refleksijo literarnega dela pred nami. Toda dela Gosposka, mater si ozka ne moremo razumeti v celoti brez refleksije še enega integralnega motiva, to je poklic mesarja/klavca, klavnice, s tem pa tudi odnosa na liniji človek-nečloveška žival.
Po pregledu osnovnih značilnosti vpisovanja vprašanj nečloveških živali v roman bom vzel pod drobnogled tudi film Zapelji me v režiji Marka Šantića iz leta 2014, ki mu Gosposka, mater si ozka služi kot knjižna predloga. Zanimalo me bo predvsem, kje na preseku umetniškega dela in razumevanja nečloveških živali prihaja do večjih stikov ali razhajanj med knjigo in filmom.
Gosposka, mater si ozka
Zgodba romana je v grobih osnovah nadvse preprosta, saj se večina vsebine zdi namenjena psihološkemu orisu osrednjega junaka. Markovo zgodbo začnemo spremljati v času njegovega odhoda iz prevzgojnega doma, ki ga po večletnem bivanju v njem zapusti pri devetnajstih letih. Ker se med bivanjem v domu izuči za mesarja in si mora za samostojno življenje najti službo, se istočasno znajde pred možnostjo, ki se mu izriše kot edina možna: zaposlitev v klavnici.
Preden nadaljujem z analizo romana, velja poudariti, da se že pred daljšimi popisi klavniške izkušnje, narativ romana praktično povsem ujame z nekaterimi ugotovitvami, ki smo jim v okviru animalističnih študij, preučevanja človeško-nečloveških odnosov in podobno pogosto priča. Osebe, ki se znajdejo v vlogi klavcev_k, so pogosto predstavniki_ce nižjega razreda (ali drugih skupin, ki so potisnjene na rob družbe, pa naj gre za begunsko populacijo, mladostne prestopnike ali druge), njihove usode so lahko močno pogojene z okoljem. Do te točke se zdi logika dela sorodna z nekaterimi ugotovitvami o socialnem okolju klavniških delavk_cev, o katerem pri nas pišeta na primer Maša Blaznik in Tomaž Grušovnik.
Tako slednji piše v knjigi Etika živali:
»Glede poklica mesarja klavca je popolnoma jasno, da gre za delo, ki se mu želi izogniti domala vsak človek, saj serijsko klanje živali velikokrat povzroča podobne travme kot serijsko ubijanje ljudi v vojni. Dejstvo, da sarkofagija povzroča trpljenje ne le živalim, temveč tudi ljudem, ki jih morajo klati, je pogosto spregledano: tisti, ki govorijo o pravicah živali, pozabljajo, da mesnopredelovalna industrija ne povzroča trpljenja le njim, temveč tudi ljudem, ki so prisiljeni izpolnjevati industrijske norme. Prav zato moramo govoriti o »deljenem trpljenju« ljudi in živali v mesnopredelovalni industriji: mesar klavec ni sovražnik številka ena etike živali, temveč prej žrtev razpasene sarkofagije; žrtev, ki po navadi prihaja iz demografsko ogroženega družbenega obrobja, kjer ni veliko »poklicne izbire« in so možnosti za zaslužek močno omejene.«
(Grušovnik, Tomaž, 2016: Etika živali: o čezvrstni gostoljubnosti. Koper: Annales ZRS., str. 16)
Maša Blaznik se je s tem vprašanjem ukvarjala v članku Izobraževanje za poklic mesarja, ki je dostopen na tem spletnem naslovu. Delim ga tako zaradi njegove gole vsebine kot tudi številnih referenčnih sklicev, na katerih je mogoče najti statistično podprte teze o naravi klavniškega dela in socialnih skupin, povezanih z njim.
Toda krute socialne okoliščine niso le stvar poti »do klavnice«, temveč se nadaljujejo in stopnjujejo med samim delom v tem okolju. Tudi tukaj se svet romana sklada s teoretskimi refleksijami, ki jih srečamo v navedenih besedilih Tomaža Grušovnika in Maše Blaznik. Tako lahko na primer v romanu preberemo:
»Najraje bi zakričal, da ne grem nikamor, da nočem v tisto prekleto klavnico, da nočem klat pujsov. A glasu nisem spravil iz sebe, ni šlo, zadrl bi se ko žival, a ni šlo./…/ prekleti alkohol, ki mi je uničil očeta in družino. In pa prekleta klavnica!«
(Uršič, 1996, str. 12)
Iz navedenih odlomkov je razvidno, da delo v klavnici ni junakova neodvisna, »iskrena« odločitev, temveč nekakšno »nujno zlo«. Razkrije se tudi, zakaj je tako: že pred samim delom tam Mark klavnico pojmuje kot nekakšno travmo (implicitno vzporejanje alkohola in klavnice), obenem pa zazna tudi lastno pozicijo v takšnem delovnem okolju, ko pove »zadrl bi se ko žival, a ni šlo«, kjer se zdi, da svojo lastno pozicijo v klavnici pojmuje na način »deljenega trpljenja«, o katerem v navedenem odlomku piše Grušovnik.
Junak si torej o svojem delu v klavnici ne dela nobenih utvar. Zdi se, kot da že takoj poseže po nekakšnem obrambnem mehanizmu, ki ga zaznamuje povišana agresija, navadno usmerjena proti klavnim živalim (tudi o tem pišeta Grušovnik in Blaznik). Tako tik pred prvim prihodom v klavnico beremo: »Kdaj bomo klali, kdaj bomo vrgli čreva na mizo? Kje so noži, kje je štrajher, porka madona?« (Ibid., str. 23)
Do te točke je mogoče razumeti, da je klavnica (ta pristop se tudi sicer pojavlja v umetnosti) vzpostavljena kot moreče, tudi groteskno ozadje, kot sinonim za krvavost, družbeni rob, neizbežnost itd. Da je skratka samo vprašanje etike, osrednjega problema klavnice, zamolčano. Toda že na isti strani, ob Markovem prvem srečanju s šefom, preberemo:
»Odpeljala sva se do klavnice in se oglasila pri vratarju. V pisarni naju je sprejel mlad tip z lopatastimi rokami in debelimi lici. Le koliko živih bitij je že zaklal? me je obšlo. Gotovo veliko, če zdaj sedi tu, v pisarni. A gotovo še kje kaj privat zakolje. Če enkrat začneš spuščati kri, potem se težko odvadiš, mi je nekoč povedal nek zapit mesar. Dobro, nekdo pač mora to delat, da mi lahko jemo. Nekdo mora ubijat. Ampak mladi mulci, pokavci? Taki kot jaz? Ne bom! Ne bom klal in moril, pa če se tale šefe na trepalnice vrže! Premlad sem še, pizda! Otrok sem, otroci ne smejo klat. Že samo rezanje mesa mi gre težko. A to še nekako spraviš skozi. Tako kot če bi imel pred seboj kos lesa, ki ga potem obdeluješ. Ampak meso je tkivo, ki vibrira, zato je težko zarezati vanj, če se spomniš, da je stvar nekoč migala, živela. Pa dobro, bom že. To mi naj dajo, da bom malo šnicle delal. Bom že. Koljejo pa naj ta stari.«
(Ibid., str. 23–24)
V navedenem odlomku je odprta kopica vprašanj, ki so za problematiko, povezano z nečloveškimi živalmi, nadvse pomembne. Najprej gre za omembo »živih bitij«, torej junak svojega potencialnega dela pred seboj ne predstavlja kot »nekaj drugega«, zato da bi si olepšal lastno pojmovanje sebe.
Zato je posebej pomenljiv nadaljnji preskok k zgodbi »nekega zapitega mesarja«. Zdi se, da tu iz neposrednega soočenja z grozo junak poseže po nekakšni relativizaciji etiških okoliščin klavniškega dela. Najprej mu uspe moralni instinkt potisniti v ozadje (»se težko odvadiš«), nato pa poseže po klasičnem karnističnem argumentu, v okviru katerega svoje delo vzpostavi kot nujno, zato da lahko mi jemo. Možnost, da ne jemo prav drugih živali in njihovih izločkov, v tem univerzumu niti ne obstaja: takoj, ko prične obstajati, se namreč znajdemo v veliki moralni zagati: kako upravičiti naše prehranjevalne navade do tega trenutka in kako jih ohraniti v prihodnje? V Markovi situaciji se tovrstna zagata še stopnjuje, saj si mora poleg navedenih vprašanj zastaviti še vprašanje o lastni bivanjski usodi, naj gre za zaslužek za preživetje ali nenazadnje tudi za pridobljeno izobrazbo.
Da bi ubijanje živali karseda odvezal od svojega dela, najprej predstavi možnost, da bi prav on končal kot »klavec« in ne kateri drugi od klavniških delavcev, kot nemogočo (nekje drugje denimo delo klavca poimenuje kot morjenje), nato pa začne govoriti o rezanju mesa, ki ga vzporeja z obdelovanjem lesa, s čimer izvrši po eni strani proces »razkosanja« do te točke, da zaklana žival postane nerazpoznavna, po drugi pa izvede tudi radikalno preimenovanje (iz živega bitja nastane tako rekoč kos lesa). Seveda ta proces preimenovanja ne more potekati brez zdrsov: nemudoma po metamorfozi »živali« v »kos lesa« se v pripovedovalčevo zavest prikrade stvarnost (les spet postane žival): ne gre torej za nekakšen nenaden obrat, temveč zavestno, kontinuirano vajo, katere učinki se merijo na daljši rok.
Nič manj zanimiv ni preostanek odstavka, v katerem se Mark sklicuje na svojo starost, kar se zazdi zgolj še ena v vrsti zasilnih rešilnih bilk, ki bi lahko junaka rešile iz njegove situacije. Ne glede na zgoraj navedeno se razume preprosto kot premladega, čeprav tega argumenta ne utemelji posebej. Toda logika odlomka bo postala povsem jasna kasneje v romanu, zato se bom k njemu še vrnil.
Zdi se, da se opisovanje klavniške realnosti začne ponavljati kot nekakšna mantra. Na strani 41 lahko denimo preberemo:
Jebem ti klavnico! Tam se mori in ubija, v potokih teče kri, na kavljih visi še toplo črevesje, po tekočem traku se premikajo trupla nekoč živih bitij. In tisti kriki. Ne, treba je zbežati pred tem sranjem. Poiskati drugo službo, karkoli. Premlad sem še, jebemo mater.
(Ibid., str. 41)
Funkcija tovrstnih repeticij se zdi po eni strani popis nenehnega dvoma v lastno usodo, po drugi pa je mogoče reči, da gre za nekakšen psihološki trik, v okviru katerega si junak nenehno pred seboj slika lastne potencialne akcije, zato da bi se še toliko bolj prepričal, da se jim mora izogniti (s tem pa, v skladu s socialnim okoljem, ki sem ga popisoval na začetku, tudi lastnim bivanjskim okoliščinam). Da je »beg« tu eden od ključnih pojmov in da je »slaba vest« ubijanja z njim tesno zvezana, je razvidno iz naslednjega odlomka, ki se navezuje na junakovega šefa: »nič ne pomaga, da si zbežal iz klavnice v pisarno, preveč pujskov si umoril« (Ibid., str. 51)
Zanimivo pa je, da se »normalizacija klanja« ne uspe odviti skozi ponavljanje istega (zanjo je ključna premena idejne podstati, kar bomo videli_e kasneje):
»Tako smrdi, v tisti klavnici. In tistih krikov se ne morem in morem navaditi. Kar skozi možgane gre, ko živali začnejo cviliti.«»Zakaj si se sploh odločil za ta poklic?«
»Zakaj si se pa ti za svojega?«
»Nisem imela kaj preveč izbire.«
»A jaz sem jo pa imel?«
»Ne serji.«
»Seveda.«
/…/
Postavil sem stol na sredo sobe, se povzpel nanj in rešil muho. Hvaležno je odletela v drug kot. Oddahnila si je, kot bi življenje rešil njej in ne tisti muhi.
»Dolžna ti je življenje,« se je nasmehnila.
»Ampak pajek bo pa lačen, veš.«
(Ibid., str. 52–53)
Ponovno imamo opravka z osnovnimi pojmi iz »animalističnega nabora«. Najprej junak ni sposoben normalizirati lastnega delovanja na način, ki bi utemeljeval »akcijo samo na sebi«, zato mora poseči po nekem zunanjem orodju. Tako na primer zatrdi, da ni imel izbire (kar je, ponovno v skladu s socialno sliko klavniških delavk_cev, na neki način mogoče razumeti), nekaj vrstic kasneje pa znova poseže po argumentu, ko zatrdi, da bo pajek lačen. Toda ko pripovedovalec govori o »lačnem pajku«, je mogoče reči, da v resnici misli na »lačnega človeka«, izenačevanje ene in druge vrste pa se zdi v tem kontekstu utemeljeno predvsem »poetično«, medtem ko nima prave materialistične osnove, saj »človek« in »pajek« seveda z vidika prehrane, predvsem uživanja živalskih produktov, nista tako zelo sorodna. Ta spregled izkazuje, da je karnizem resnično »ideologija« v althusserjanskem smislu.
Tako se v tej liniji (pa tudi v okviru razvoja Marka kot literarnega lika) zazdi najpomembnejše šestnajsto poglavje, eno redkih ali celo edino, ki se odvija izključno v klavnici. Govori o Markovem prihodu v klavnico, kjer ga najprej še nazivajo s »pesnikom« (zaradi njegovega literarnega udejstvovanja), nato ga sprašujejo o njegovem družinskem ozadju (tukaj je seveda v ospredju patriarhalna linija). Sedaj spremljamo Markov »pohod« skozi klavnico, kjer delovodja že daje navodila:
»Čuj, Franca, daj, odreži, glave, pa fukni na hakel, pa svije je treba razfukat, čreva pa vrži v črevarno, naj jih tam razfukajo in dobro očistijo, pa tace je treba porezat …«Požrl sem slino in ga potrepljal po ramenu.
»Prišel sem delat, gospod.«
»Jaz nisem noben kurčev gospod, jaz delam. Kaj pa znaš delat, pubec?«
»Vse, ampak klal mogoče ne bi, sem še premlad,« sem kar takoj udaril.
»Premlad?« se je nasmehnil.
Pogledal sem v tla.
»Dobro, še nisi navajen, pa pojdi na trak, pa naj ti dajo žago, pa razfukaj par svij.« Prikimal sem in odšel po hodniku do razsekovalnice.
(Ibid., str. 62)
Mark kasneje v menzi ni sposoben pojesti svinjine (slaba vest), torej moralna zagata ostaja, vendar se na svoje delo privaja na drug način. Sodelavci so do njega grobi, žalijo ga. Tudi sam v navalu besa napade enega od njih, Franca. Delovodja pomiri situacijo in pohvali Marka, češ da dobro dela, četudi ni klavec, hvali pa predvsem to, da »zna sam razfukat celo svinjo«, kar se (kot pripozna tudi pripovedovalec) izkaže za edino pomembno stvar v sami klavnici, začasnem junakovem univerzumu.
Šestnajsto poglavje se z impliciranjem na družinsko očetovsko linijo, »ognjenim krstom«, pretepom kot nekakšnim izkazom maskulinosti in naposled pripoznanjem sposobnosti postavi v prepričljivo sozvočje z Markovim tarnanjem o lastni mladosti z začetka knjige. Njegovo prvo srečanje s klavniškim delom se tako izkaže ne samo za krst na delovnem mestu, temveč tudi za iniciacijo, ki preseže zgolj neke začasne življenjske okoliščine. Zdi se, da gre tudi za tisti trenutek, ko Mark doživi »iniciacijo v moškega«, proces, ki je pogosto naslovljen denimo v ekofeminizmu. V leposlovju je to mogoče najti v primerih, v katerih umor nečloveške živali, ki ga zagreši moški junak, spremeni sam tok pripovedi (o tem na primer piše Josephine Donovan, ki sem jo povzemal v članku, dostopnem na tej povezavi), saj smo naenkrat priča »moškemu« in ne več »dečku«. Podoben proces (tudi o tem sem že pisal v članku o knjigi Melanie Joy, ki je dostopen na tem naslovu) pa je mogoče zaznati tudi v komentarjih o tvorjenju prvih lovskih skupnosti, iz katerih so nato nastajale vojaške tvorbe, in običajih, ki so jih spremljali in ki so procesu iniciacije s primernimi simboli in obredjem vestno sledili.
Toda iniciacija ne more dokončno razrešiti težave, pred katero se znajde Mark. V svoje delo je uveden, »slaba vest« ga še vedno preganja, vendar počasi vendarle kopni. Zazdi se, da je prava nevarnost, pred katero se znajde naš literarni junak, pravzaprav točno ta, da bi se lahko tovrstnega načina življenja navadil. Kasneje se dotakne problema alkoholizma med klavniškimi delavci, pri sebi zazna preusmerjanje agresije v svoje sodelavce in druge osebe, ki sploh niso del klavnice … Naposled mu uspe tudi »beg« iz klavnice.
Etiško zagato, ki nastopa ob njegovem delu, junak nenehno izraža skozi primerjavo z usodami drugih živali. Tako denimo popisuje ljubeč odnos do mačka Alistairja, govori o svojih spominih iz otroštva, ko je reševal različne neljudi in podobno. Zanimivo je, da v spremni besedi k romanu Borut Gombač našega junaka opiše kot »nežnega do živali«, pri čemer povsem spregleda njegovo delo v klavnici – slednje se zdi pretiran eksces, vendar nam pripovedovalec nudi vpogled tudi v to sfero in morda je prav to ena največjih kvalitet besedila pred nami.
Zapelji me
Film, posnet po motivih obravnavnega romana, k tematiki vprašanja nečloveških živali pravzaprav doda le malo, večino moralnega trenja mu nekako odvzame. Zdi se, da je v filmu v središču vprašanje junakove (temu je v filmu ime Luka) ljubezenske zgodbe, medtem ko svojega dela v klavnici niti ne prevprašuje. Da ne bi prišlo do prevelikega trenja med moralnimi zakoni, ki jim sledita junaka, je Luka v klavnici zaposlen kot čistilec in z živalmi ali njihovimi trupli niti nima opravka. Prav tako je v filmu večji poudarek na junakovih agresivnih sodelavcih …
Ali drugače: zdi se, da želi Zapelji me klavnico uporabiti predvsem kot moreče okolje, v katerem mrgoli neprijetnih sodelavcev in ki služi kot ozadje za atipično, tudi travmatično ljubezensko zgodbo. Junakove kontemplacije o etiki odpadejo, mest, ki bi služila kot podlage za travme, ni najti. Namesto tega se zdi, da je Luka podvržen nekakšnemu bolj ali manj tipičnemu Weltschmerzu, ki ga klavniška realnost niti ne zaznamuje.
Delno se ustvarjalci_ke filma skušajo odsotnosti tega vprašanja (ki se zdi za knjigo integralno) oddolžiti s pogovorom, ki se izvrši med Luko, njegovo mamo in njegovim očimom. Najprej se pogovarjajo o sekanju drevesa za mlaj:
(mama) »Žagate drevesa kot kakšni barbari«(očim) »Tko je zmerem blo«
(mama) »Potem rečete, da je to tradicija«
(očim) »Če pa je res«
(mama) »Potem je tut ubijanje živali tradicija«
(mama Luki): »A se ti nič ne smiljo?«
(Luka) »Sploh ne vem o čem govoriš … jaz sem tak tam na šlaufu«
(mama) »Vonja pa nauš nikol spral«
(Luka) »Jaz sem se umil«
(mama) »Tut to ti ne pomaga«
(Luka) »Ti že veš«
(očim) »Če ovca bleja, ostane brez zalogaja«
Če je podlaga za upravičevanje perpetuiranja klavniške realnosti v knjigi karnizem, stopi v filmu v ospredje sklicevanje na tradicijo, ki ga mama prevpraša. Mogoče je torej reči, da sami_e ustvarjalci_ke filma na nek način natančneje prepoznajo, čemu prihaja do nenehnega perpetuiranja statusa quo: zaradi samonanašalnosti, skratka perpetuiranja zaradi perpertuiranja in nikakor ne zaradi kakšne zunanje nuje po tovrstnem početju, kot je večkrat eksplicirano v knjigi. Po drugi strani pa tovrstna interpretacija dane zagate vendarle spregleda Lukovo usodo: njegov dvojnik v knjigi se na nek način znajde v primežu trga, ki od njega zahteva, da kolje nečloveške živali, medtem ko se filmski Luka preprosto vda v usodo po nekakšni inerciji.
Zaključek
V pričujočem prispevku sem raziskoval vprašanje umeščanja nečloveških živali v roman Gosposka, mater si ozka in film Zapelji me. Ugotovil sem, da je v romanu najti nekaj malodane učbeniško zastavljenih vprašanj, ki se odpirajo ob tej problematiki. Glavni junak, ki ga doleti usoda dela v klavnici, je predstavnik družbenega roba. Delo v tovrstnem okolju ga napravlja še bolj labilnega in ranljivega, zato si želi zbežati. Nenehno je postavljen pred etično zagato (ubijanja živih bitij), ki jo skuša rešiti skozi iniciacijo, ki pa ni sposobna nasloviti celotne težave. Nujnost lastne usode izgradi na zahtevi okolice po prehrani živalskega izvora, ki je utemeljena na karnizmu, in tako začne tudi razlikovati med odnosi, ki jih goji do različnih živali v svoji okolici.
Po drugi strani pa film Zapelji me v marsikaterem vidiku nekako povozi raven prefinjene psihološke (in socialne) študije romana. Notranji svet potencialnega klavca ga ne zanima, etiška zagata je izpostavljena le v enem prizoru, kjer je prikazana na izrazito neposreden, tako rekoč tendenčen način.
Čeprav se obenem zdi, da se po eni strani vsaj ena oseba v filmu »postavi na pravo stran« in čeprav v romanu takšne osebe pravzaprav ni najti, to po drugi strani ne pove dosti o daljnosežnosti refleksije odnosa človek-nečloveške živali, ki je, ne glede na to, bolj prepričljivo in kompleksneje reflektirana v romanu.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.