Karnistični zakon v meni, tradicija nad menoj
Uvod
V pričujočem besedilu nameravam pod drobnogled vzeti prvenec Orlanda Uršiča, Gosposka, mater si ozka, katerega prva izdaja sega v leto 1996 (Maribor: Zveza kulturnih organizacij), a je leta 2014 doživel tudi ponatis. Delo, ki ga lahko razumemo kot nekakšen generacijski in tranzicijski roman o (anti)junaku z značilnostmi pregovorno pripisani »problematičnemu« segmentu delavskega razreda je spisan v izrazito neposrednem in verističnem slogu, kjer se zdi, da se psihološki ustroj devetnajstletnega Marka Vidmarja izpisuje na papir brez kakršnegakoli vmesnega filtra (morda je pomenljivo tudi to, da avtor ne zanika, da roman premore številne avtobiografske elemente).
Vprašanje agresije, popisovanje ekonomske situacije nekega trenutka, izrazit in specifičen glavni junak, so bržkone najočitnejše vstopne točke v refleksijo literarnega dela pred nami. A dela Gosposka, mater si ozka ne moremo razumeti v celoti brez refleksije še enega integralnega motiva: poklic mesarja/klavca, klavnice, s tem pa tudi odnosa na liniji človek-nečloveška žival.
Po pregledu osnovnih značilnosti vpisovanja vprašanjih nečloveških živali v roman, si bom pobližje ogledal tudi film Zapelji me (v režiji Marka Šantića) iz 2014, ki mu Gosposka, mater si ozka služi kot knjižna predloga. Zanimalo me bo predvsem kje na preseku umetniškega dela in razumevanja nečloveških živali prihaja do večjih stikov ali razhajanj med knjigo in filmom.
Gosposka, mater si ozka
Zgodba romana je v grobih osnovah nadvse preprosta, saj se večina vsebine zdi namenjena psihološkemu orisu osrednjega junaka. Markovo zgodbo začnemo spremljati ob času njegovega odhoda iz prevzgojnega doma, ki ga po tamkajšnjem večletnem bivanju, zapusti pri devetnajstih. Ker se je med bivanjem v domu izučil za mesarja in ker si mora za samostojno življenje najti službo, se istočasno znajde pred možnostjo, ki se mu izriše kot edina možna: zaposlitev v klavnici.
Preden nadaljujem s sledenjem romanu, velja poudariti, da se že pred daljšimi popisi klavniške izkušnje, narativ romana praktično povsem ujame z nekaterimi ugotovitvami, ki smo jim v okviru animalističnih študij, preučevanja človeško-nečloveških odnosov ipd. pogosto priča. Osebe, ki se znajdejo v vlogi klavcev_k so pogosto predstavniki_ce nižjega razreda (ali drugih skupin potisnjenih na družbeni rob, najsigre za migrantsko populacijo, mladostne prestopnike …), njihove usode so lahko močno pogojene z okoljem. Do te točke se zdi logika dela skratka sorodna z nekaterimi ugotovitvami o socialnem okolju klavniških delavk_cev, o katerem pri nas pišeta denimo Maša Blaznik in Tomaž Grušovnik.
Tako denimo piše slednji v knjigi Etika živali:
»Glede poklica mesarja klavca je popolnoma jasno, da gre za delo, ki se mu želi izogniti domala vsak človek, saj serijsko klanje živali velikokrat povzroča podobne travme kot serijsko ubijanje ljudi v vojni. Dejstvo, da sarkofagija povzroča trpljenje ne le živalim, temveč tudi ljudem, ki jih morajo klati, je pogosto spregledano: tisti, ki govorijo o pravicah živali, pozabljajo, da mesnopredelovalna industrija ne povzroča trpljenja le njim, temveč tudi ljudem, ki so prisiljeni izpolnjevati industrijske norme. Prav zato moramo govoriti o »deljenem trpljenju« ljudi in živali v mesnopredelovalni industriji: mesar klavec ni sovražnik številka ena etike živali, temveč prej žrtev razpasene sarkofagije; žrtev, ki po navadi prihaja iz demografsko ogroženega družbenega obrobja, kjer ni veliko »poklicne izbire« in so možnosti za zaslužek močno omejene.«
(Grušovnik, 2016, str. 16)
Maša Blaznik se je s tem vprašanjem ukvarjala denimo v članku Izobraževanje za poklic mesarja, dostopnem na: https://medium.com/@masa.blaznik/izobra%C5%BEevanje-za-poklic-mesarja-88abe04d9d60 . Članek delim tako zaradi njegove gole vsebine, kakor tudi številnih referenčnih sklicev, na katerih je mogoče najti statistično podprte teze o naravi klavniškega dela in socialnih skupin, ki so povezane z njim.
A krute socialne okoliščine niso zgolj stvar poti »do klavnice«, temveč se nadaljujejo in stopnjujejo med samim delom v tovrstnem okolju. Tudi tu se svet romana in teoretske refleksije skladajo. Slednje je mogoče razbrati tudi v navedenih besedilih Grušovnika in Maše Blaznik, v romanu pa lahko preberemo:
»Najraje bi zakričal, da ne grem nikamor, da nočem v tisto prekleto klavnico, da nočem klat pujsov. A glasu nisem spravil iz sebe, ni šlo, zadrl bi se ko žival, a ni šlo.
/…/
prekleti alkohol, ki mi je uničil očeta in družino. In pa prekleta klavnica!«
(Uršič, 1996, str. 12)
V navedenih odlomkih je razvidno, da delo v klavnici ni junakova neodvisna, »iskrena« odločitev, temveč nekakšno »nujno zlo«, razkrije pa se tudi zakaj: že pred samim delom v klavnici, Mark slednjo že pojmuje kot nekakšno travmo (implicitno vzporejanje alkohola in klavnice), obenem pa zazna tudi lastno pozicijo v tovrstnem delovnem okolju, ko pove »zadrl bi se ko žival, a ni šlo«, kjer se zdi, da svojo lastno pozicijo v klavnici pojmuje na način »deljenega trpljenja« o katerem v že navedenem odlomku piše Grušovnik.
Junak si torej o svojem delu v klavnici ne dela nobenih utvar. Zdi se, kakor da že takoj poseže po nekakšnem obrambnem mehanizmu, ki ga zaznamuje povišana agresija, navadno usmerjena proti klavnim živalim (tudi o tem pišeta Grušovnik in Blaznik). Tako tik pred prvim prihodom v klavnico beremo: »Kdaj bomo klali, kdaj bomo vrgli čreva na mizo? Kje so noži, kje je štrajher, porka madona?« (Ibid., str. 23)
Do te točke je mogoče razumeti, da je klavnica (tovrsten pristop se v umetnosti tudi sicer pojavlja) vzpostavljena kot moreče, tudi groteskno ozadje, kot sinonim za krvavost, družbeni rob, neizbežnost … Da je skratka samo vprašanje etike, osrednjega problema klavnice, zamolčano. A že na isti strani, ob prvem Markovem srečanju s šefom, preberemo:
»Odpeljala sva se do klavnice in se oglasila pri vratarju. V pisarni naju je sprejel mlad tip z lopatastimi rokami in debelimi lici. Le koliko živih bitij je že zaklal? me je obšlo. Gotovo veliko, če zdaj sedi tu, v pisarni. A gotovo še kje kaj privat zakolje. Če enkrat začneš spuščati kri, potem se težko odvadiš, mi je nekoč povedal nek zapit mesar. Dobro, nekdo pač mora to delat, da mi lahko jemo. Nekdo mora ubijat. Ampak mladi mulci, pokavci? Taki kot jaz? Ne bom! Ne bom klal in moril, pa če se tale šefe na trepalnice vrže! Premlad sem še, pizda! Otrok sem, otroci ne smejo klat. Že samo rezanje mesa mi gre težko. A to še nekako spraviš skozi. Tako kot če bi imel pred seboj kos lesa, ki ga potem obdeluješ. Ampak meso je tkivo, ki vibrira, zato je težko zarezati vanj, če se spomniš, da je stvar nekoč migala, živela. Pa dobro, bom že. To mi naj dajo, da bom malo šnicle delal. Bom že. Koljejo pa naj ta stari.«
(Ibid., str. 23-24)
V navedenem odlomku je odprta kopica vprašanj, ki so za problematiko nečloveških živali izredno pomembne. Najprej gre za omembo »živih bitij«, torej junak svojega potencialnega dela pred seboj ne predstavlja kot »nekaj drugega«, zato da bi si lastno pojmovanje sebe olepšal.
Zato je posebej pomenljiv nadaljnji preskok k zgodbi »nekega zapitega mesarja«, zdi se, da tu iz neposrednega soočenja z grozo, junak poseže po nekakšni relativizaciji etiških okoliščin klavniškega dela. Najprej mu uspe moralni instinkt potisniti v ozadje (»se težko odvadiš«), nato pa poseže po klasičnem karnističnem argumentu, v okviru katerega svoje delo vzpostavi kot nujno, zato da lahko mi jemo. Možnost, da ne jemo prav drugih živali in njihovih izločkov, v tem univerzumu niti ne obstaja: takoj ko prične obstajati se namreč znajdemo v veliki moralni zagati: kako upravičiti naše prehranjevalne navade do tega trenutka in kako jih ohraniti v prihodnje? V Markovi situaciji se tovrstna zagata še stopnjuje, saj si mora poleg navedenih zastaviti še vprašanje o lastni bivanjski usodi, najsigre za zaslužek za preživetje ali nenazadnje tudi pridobljeno izobrazbo.
Da bi ubijanje živali karseda odvezal od svojega dela, najprej predstavi možnost, da bi prav on končal kot »klavec« in ne kateri drugi od klavniških delavcev kot nemogočo (nekje drugje denimo poimenuje delo klavca kot morjenje), nato pa začne govoriti o rezanju mesa, ki ga vzporeja z obdelovanjem lesa, s čimer izvrši po eni strani proces »razkosanja« do te točke, da zaklana žival postane nerazpoznavna, po drugi pa izvede tudi radikalno preimenovanje (iz živega bitja nastane tako rekoč kos lesa). Želja se mu tudi izpolni.
Nič manj zanimiv ni preostanek odstavka, v katerem se Mark sklicuje na svojo starost, kar se zazdi zgolj še ena v vrstih zasilnih rešilnih bilk, ki bi lahko junaka rešile iz njegove situacije. Ne glede na zgoraj navedeno se razume preprosto kot premladega, čeprav tega argumenta ne posebej utemelji. A logika odlomka bo postala povsem jasna kasneje v romanu, zato se bom k njemu še vrnil.
Zdi se, da se opisovanje klavniške realnosti začne ponavljati kot nekakšna mantra, tako lahko na strani 41 preberemo:
Jebem ti klavnico! Tam se mori in ubija, v potokih teče kri, na kavljih visi še toplo črevesje, po tekočem traku se premikajo trupla nekoč živih bitij. In tisti kriki. Ne, treba je zbežati pred tem sranjem. Poiskati drugo službo, karkoli. Premlad sem še, jebemo mater.
(Ibid., str. 41)
Funkcija tovrstnih repeticij se zdi po eni strani popis nenehne nejevere glede lastne usode, po drugi pa je mogoče reči, da gre za nekakšen psihološki trik v okviru katerega si junak nenehno pred seboj slika lastne potencialne akcije, zato da bi se še toliko bolj prepričal, da se jim mora izogniti (s tem pa, v skladu s socialnim okoljem, ki sem ga popisoval na začetku, tudi lastnim bivanjskim okoliščinam). Da je »beg« tu eden od ključnih pojmov in da je »slaba vest« ubijanja z njim tesno zvezana, je razvidno iz sledečega odlomka, ki se navezuje na junakovega šefa: »nič ne pomaga, da si zbežal iz klavnice v pisarno, preveč pujskov si umoril« (Ibid., str. 51)
Zanimivo pa je, da se »normalizacija klanja« ne uspe odviti skozi ponavljanje istega (zanjo je ključna premena idejne podstati, kar bomo videli_e kasneje):
»Tako smrdi, v tisti klavnici. In tistih krikov se ne morem in morem navaditi. Kar skozi možgane gre, ko živali začnejo cviliti.«
»Zakaj si se sploh odločil za ta poklic?«
»Zakaj si se pa ti za svojega?«
»Nisem imela kaj preveč izbire.«
»A jaz sem jo pa imel?«
»Ne serji.«
»Seveda.«
/…/
Postavil sem stol na sredo sobe, se povzpel nanj in rešil muho. Hvaležno je odletela v drug kot. Oddahnila si je kot bi življenje rešil njej in ne tisti muhi.
»Dolžna ti je življenje,« se je nasmehnila.
»Ampak pajek bo pa lačen, veš.«
(Ibid., str. 52-53)
Ponovno imamo opravka z osnovnimi pojmi iz »animalističnega nabora«. Najprej junak ni sposoben normalizirati lastnega delovanja na način, ki bi utemeljeval »akcijo samo na sebi«, zato mora poseči po nekem zunanjem orodju. Tako denimo zatrdi, da ni imel izbire (kar je, ponovno v skladu s socialno sliko klavniških delavk_cev, na neki način mogoče razumeti), nekaj vrstic kasneje pa ponovno poseže po karnističnem argumentu, ko zatrdi, da bo pajek lačen. Da je karnizem resnično »ideologija« v althusserjanskem smislu se razkrije skozi spregled, da »pajek« in »človek« prehransko seveda ne izhajata iz iste pozicije.
Tako se v tej liniji (pa tudi v okviru razvoja Marka kot literarnega lika) zazdi najbolj ključno šestnajsto poglavje, eno redkih ali celo edino, ki se odvija izključno v klavnici. Gre za poglavje o Markovem prihodu v klavnico, kjer ga najprej še nazivajo s »pesnikom« (zaradi njegovega literarnega udejstvovanja), nato ga sprašujejo o njegovem družinskem ozadju (tu je v ospredju seveda patriarhalna linija). Sedaj spremljamo Markov »pohod« skozi klavnico, kjer delovodja že daje navodila:
»Čuj, Franca, daj, odreži, glave, pa fukni na hakel, pa svije je treba razfukat, čreva pa vrži v črevarno, naj jih tam razfukajo in dobro očistijo, pa tace je treba porezat …«
Požrl sem slino in ga potrepljal po ramenu.
»Prišel sem delat, gospod.«
»Jaz nisem noben kurčev gospod, jaz delam. Kaj pa znaš delat, pubec?«
»Vse, ampak klal mogoče ne bi,sem še premlad,« sem kar takoj udaril.
»Premlad?« se je nasmehnil.
Pogledal sem v tla.
»Dobro, še nisi navajen, pa pojdi na trak, pa naj ti dajo, žago, pa fazfukaj par svij.« Prikimal sem in odšel po hodniku do razsekovalnice.
(Ibid., str. 62)
Mark kasneje v menzi ni sposoben pojesti svinjine (slaba vest), torej moralna zagata ostaja, a na svoje delo se privaja na drug način. Sodelavci so do njega grobi, žalijo ga, pa tudi sam doživi napad besa in napade enega od njih, Franca. Delovodja pomiri situacijo in pohvali Marka, češ da dobro dela, četudi ni klavec, hvali pa predvsem to, da »zna sam razfukat celo svinjo«, kar se (kot pripozna tudi pripovedovalec) izkaže za edino pomembno stvar v sami klavnici, začasnem junakovem univerzumu.
Šestnajsto poglavje se z impliciranjem na družinsko očetovsko linijo, »ognjenim krstom«, pretepom kot nekakšnim izkazom maskulinosti in naposled pripoznanjem sposobnosti, postavi v prepričljivo sozvočje z Markovim tarnanjem o lastni mladosti z začetka knjige. Njegovo prvo srečanje s klavniškim delom se tako izkaže ne samo za krst na delovnem mestu, temveč tudi za iniciacijo, ki preseže zgolj neke začasne življenjske okoliščine. Zdi se, da gre tudi za tisti moment, ko Mark doživi »iniciacijo v moškega«, procesu, ki je pogosto naslovljen denimo v ekofeminizmu. V leposlovju je to mogoče najti v primerih v katerih umor nečloveške živali, ki ga zagreši moški junak, spremeni sam tok pripovedi (o tem denimo piše Josephine Donovan, ki sem jo povzemal v tem članku: https://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/literarna-teorija-iz-klavnice/), saj smo naenkrat priča »moškemu« in ne več »dečku«. Podoben proces (tudi o tem sem že pisal v članku o knjigi Melanie Joy: https://www.animot-vegan.com/raziskovanje-privilegijev/) pa je mogoče zaznati tudi denimo v komentarjih o tvorjenju prvih lovskih skupnosti (iz katerih so nato nastajale vojaške tvorbe) ter običajih, ki so jih spremljali in ki so procesu iniciacije s temu primernimi simboli in obredjem, vestno sledili.
A iniciacija ne more dokončno razrešiti težave, pred katero se je znašel Mark. V svoje delo je uveden, »slaba vest« ga še vedno preganja, a počasi vendarle kopni. Zazdi se, da je prava nevarnost, pred katero se je znašel naš junak pravzaprav točno ta, da bi se lahko tovrstnega načina življenja navadil. Kasneje se dotakne problema alkoholizma med klavniškimi delavci, pri sebi zazna preusmerjanje agresije v svoje sodelavce ter v druge osebe, ki sploh niso del klavnice … Naposled mu uspe tudi »beg« iz klavnice.
Etiško zagato, ki nastopa ob njegovem delu, junak nenehno izraža skozi primerjavo z usodami drugih živali. Tako recimo popisuje ljubeč odnos do mačka Alistairja, govori o svojih spominih iz otroštva, ko je reševal različne neljudi ipd. Zanimivo je, da v spremni besedi k romanu Borut Gombač našega junaka opiše kot »nežnega do živali«, pri čemer povsem spregleda njegovo delo v klavnici – slednje se zdi pretiran eksces, a pripovedovalec nam nudi vpogled tudi v to sfero in morda je prav to ena največjih kvalitet besedila pred nami.
Zapelji me
Film, posnet po motivih obravnavnega romana k tematiki vprašanja nečloveških živali pravzaprav pridoda le malo, večino moralnega trenja mu nekako odvzame. Zdi se, da je v filmu v središču vprašanje junakove (temu je v filmu ime Luka) ljubezenske zgodbe, medtem ko svojega dela v klavnici niti ne prevprašuje. Da ne bi prišlo do prevelikega trenja med moralnimi zakoni, ki jim sledita junaka, je Luka v klavnici zaposlen kot čistilec in z živalmi ali njihovimi trupli niti nima opravka. Prav tako je v filmu izdatnejši poudarek na junakovih agresivnih sodelavcih …
Ali drugače: zdi se, da želi Zapelji me klavnico uporabiti predvsem kot moreče okolje, v katerem mrgoli neprijetnih sodelavcev in ki služi kot ozadje za atipično, tudi travmatično ljubezensko zgodbo. Junakove kontemplacije o etiki odpadejo, mest, ki bi služila kot podlage za travme ni najti, namesto tega se zdi, da je Luka podvržen nekakšnemu bolj ali manj tipičnemu Weltschmerzu, ki ga klavniška realnost niti ne zaznamuje.
Delno se ustvarjalci_ke filma skušajo odsotnosti tega vprašanja (ki se zdi za knjigo integralno) oddolžiti s pogovorom, ki se izvrši med Luko, njegovo mamo in njegovim očimom. Pogovor sprva poteka o sekanju drevesa za mlaj:
(mama) »Žagate drevesa kot kakšni barbari«
(očim) »Tko je zmerem blo«
(mama) »Potem rečete, da je to tradicija«
(očim) »Če pa je res«
(mama) »Potem je tut ubijanje živali tradicija«
(mama Luki): »A se ti nič ne smiljo?«
(Luka) »Sploh ne vem o čem govoriš … jaz sem tak tam na šlaufu«
(mama) »Vonja pa nauš nikol spral«
(Luka) »Jaz sem se umil«
(mama) »Tut to ti ne pomaga«
(Luka) »Ti že veš«
(očim) »Če ovca bleja, ostane brez zalogaja«
Če je podlaga za upravičevanje perpetuiranja klavniške realnosti v knjigi karnizem, stopi v filmu v ospredje sklicevanje na tradicijo, ki ga mama prevpraša. Mogoče je torej reči, da sami_e ustvarjalci_ke filma na nek način natančneje prepoznajo čemu prihaja do nenehnega perpetuiranja statusa quo: zaradi samonanašalnosti, skratka perpetuiranja zaradi perpertuiranja in nikakor ne zaradi kakšne zunanje nuje po tovrstnem početju, kot je večkrat eksplicirano v knjigi. Po drugi strani pa tovrstna interpretacija dane zagate, vendarle spregleda Lukovo usodo: njegov dvojnik v knjigi se na nek način znajde v primežu trga, ki od njega zahteva, da kolje nečloveške živali, medtem ko se filmski Luka preprosto vda v usodo po nekakšni inerciji.
Zaključek
V pričujočem besedilu sem raziskoval vprašanje umeščanja nečloveških živali v roman Gosposka, mater si ozka in film Zapelji me. Ugotovil sem, da je v romanu najti nekaj malodane učbeniško zastavljenih vprašanj, ki se odpirajo ob tej problematiki. Glavni junak, ki ga doleti usoda dela v klavnici, je predstavnik družbenega roba, delo v tovrstnem okolju ga napravlja še bolj labilnega in ranljivega in zato si želi zbežati. Nenehno je postavljen pred etično zagato (ubijanja živih bitij), ki jo skuša rešiti skozi iniciacijo, ki pa ni sposobna nasloviti celotne težave. Nujnost lastne usode izgradi na zahtevi okolice po prehrani živalskega izvora, ki je utemeljena na karnizmu in tako začne tudi razlikovati med odnosi, ki jih goji do različnih živali v svoji okolici.
Po drugi strani pa film Zapelji me, v marsikaterem vidiku raven prefinjene psihološke (in socialne) študije romana nekako povozi. Notranji svet potencialnega klavca ga ne zanima, etiška zagata je izpostavljena samo v enem prizoru, kjer je prikazana na izrazito neposreden, tako rekoč tendenčen način.
Ali drugače: če se zdi, da se po eni strani vsaj ena oseba filma »postavi na pravo stran«, v romanu takšne osebe pravzaprav ni najti. To pa po drugi strani ne pove dosti o daljnosežnosti refleksije odnosa človek-nečloveške živali, ta je bolj prepričljivo in kompleksneje reflektirana v romanu.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.