Kenslanje mlečnih kultur (vir: https://saratogafalcon.org/content/milk-needs-be-canceled/)
Kenslanje mlečnih kultur (vir: https://saratogafalcon.org/content/milk-needs-be-canceled/)

Kenslanje mlečne kulture

Don’t Cancel the Cow! je naslov kampanje podjetja Arla, dansko-švedskega giganta, ki predstavlja največjega proizvajalca mleka in mlečnih izdelkov v Skandinaviji, obenem pa je Arla posebej priljubljena še v Združenem kraljestvu, kjer predstavlja največji tržni delež med podjetji te branže.

Ozadje je približno takšno. Podjetje Arla je opravilo raziskavo med anketiranci_kami iz Združenega kraljestva, v kateri je prišlo do naslednjih ugotovitev:

  • Približno 75 % vprašanih je zaskrbljenih za prihodnost planeta.
  • Približno 41 % jih je »zmedenih« glede tega, kaj je z vidika ekologije najprimernejša prehrana. Pri tem jih 41 % kot dobro možnost navaja menjavo živalskih proizvodov z rastlinskimi alternativami, 27 % jih meni, da je odpoved izdelkom živalskega izvora prava odločitev, obenem pa bi jih 65 % raje pilo mleko živalskega izvora kot njegove alternative.
  • Približno 34 % se jih za spremembo odloči, sledeč informacijam, ki jih zasledijo na družbenih omrežjih.
  • Približno 49 % vprašanih občuti sram ob naročanju mlečnih izdelkov vpričo svojih kolegov_ic.

V raziskavi je še nekaj podatkov, ki pričajo o tem, da naj bi se ta trend nadaljeval v skladu z razlikami v stališčih različnih generacij (mlajše generacije naj bi bile bolj naklonjene rastlinskim alternativam kot starejše).

V navedenem ni prav težko najti nekaj ključnih točk, ki nam pomagajo razumeti osnovne diskurzivne strategije.

Prva je uporaba slogana Don’t Cancel the Cow!, ki mu v pojasnilu h kampanji sledi še ena omemba širjenja cancel culture (pri nas se že uporablja pogojni prevod kultura odpovedi), ki menda usodno vpliva na stanje mlečne industrije. Uporaba besedne zveze, ki je bila najprej zamejena na specifične primere v okviru gibanja #metoo, ko je denimo spolno_ega prestopnico_ka potencialno doletela odpoved delovnega razmerja, je hitro postala nekakšna žaljivka, ki je prebila lasten okvir. Na neki točki jo je denimo uporabil Vladimir Putin za oznako sankcij proti Rusiji kot odziv na rusko-ukrajinsko vojno.

Vsebina izraza tako zdaj zajema vse od odpovedi neke osebe z delovnega mesta, na katerem je (in bi morda še) vršila spolno nadlegovanje, nekakšna maščevanja v obliki, ki morda ne odseva več jedrnega problema prestopka/zločina, gospodarske sankcije, (potrošniški) bojkot itd. Pri tem nista toliko pomembna vsebina besedne zveze in njen izvor, temveč velja pogled preusmeriti k naboru označencev. Ko je izraz dobil izrazito negativno konotacijo,1Tukaj se v podrobnosti tako izraza kot prakse kulture odpovedi ne morem spuščati, saj to zahteva veliko razmisleka in prostora. Na hitro le to: zgodi in dogaja se, da jedrni smisel kulture odpovedi v nekaterih primerih povsem izgine in začne služiti nečemu drugemu, obenem pa se zgodi tudi, da kritika kulture odpovedi spregleda ali vsaj omalovažuje začetni jedrni problem. se ga je lahko začelo uporabljati kot označevanje česarkoli predvidoma priljubljenega in predvidoma negativnega. Predvidoma, beseda, ki jo na tem mestu uporabljam kot opozorilo na to, da sta priljubljenost in negativnost včasih nekemu dogodku pripisani brez objektivnega razloga, je tu bistvenega pomena.

To sporočilo v kampanji podjetja Arla seveda ni izrečeno na glas,2Mimogrede: tudi Arla se je umaknila iz Rusije in celo nudi pomoč ukrajinskim begunkam_cem, tudi v obliki hrane. Več na: https://news.arlafoods.co.uk/news/arla-foods-suspends-all-operations-in-russia. Signaliziranje vrline je očitno stvar okoliščin. a je implicirano, in da vidimo, da gre za odmik od jedrne težave (uporaba neljudi), zadostuje že, da pogledamo samo formulacijo naslova kampanje. Kenslanje krave? Z vidika etičnega veganstva je osrednjega pomena spoštovanje pravice nečloveške živali (krave) do življenja in prav iz tega izhaja kenslanje proizvodnje, ki krave uporablja in izkorišča. Težko si je zamisliti hujše kenslanje krave, kot je to, da jo ubiješ (kar je sicer razširjena praksa mlečne industrije).

Pravzaprav cela reč kar buhti od poceni marketinških prijemov tudi v nadaljevanju. 75 % vprašanih skrbi za prihodnost planeta (»Vemo, da vas skrbi, in prav je, da vas skrbi, tudi nas skrbi,« reče ena izmed ekološko najspornejših industrij na planetu), 41 % jih je zmedenih (»Vemo, da ste zmedeni, kdo ne bi bil dandanes zmeden.«; Arla izkoristi posledice narave poznega neoliberalnega kapitalizma: ekološke kataklizme in splošne, tudi povsem praktične bivanjske nejasnosti), 34 % se jih zanaša na družbena omrežja (poigravanje s splošnim vtisom o nezanesljivosti internetnih virov, ne glede na to, da so viri lahko bodisi relevantni bodisi nerelevantni ne glede na medij, na katerem jih najdemo in beremo), 65 % jih bi raje pilo mleko (»Poslušaj svoje srce.«), a jih je 49 % to pred znanci_kami sram početi (»Pa menda vas ne bo sram, ker počnete nekaj tako normalnega, kot je to, da pijete mleko.«).

Seveda, raziskavo je opravilo podjetje samo in tako ni posebno presenečenje, da vprašanja sovpadajo prav s ključnimi točkami marketinške strategije (poraja se tudi vprašanje o sami točnosti navedb, saj ne gre za neodvisno raziskavo).

Skratka, Arla uporabi skupek prepričanj, trendov in akcij, ki ustrezajo družbenemu konstruktu podobe generacij Y (oz. milenijci_ke), Z in počasi tudi že generacije alfa (rojene_i po letu 2010), se nato postavi proti njemu z nekakšnim klicem po premisleku (ne vem, na čem naj bi bil ta osnovan) in s signaliziranjem konservativnih vrednot (tudi konservativizem je tu seveda družbeno konstruiran). Priznava le vprašanje ekologije, saj se to zdi dovolj staro in vseobsežno, nasprotovanje ekološkim politikam pa zveni malodane morilsko (seveda se te da vselej prevesti v zeleno zavajanje, kar nenazadnje počne tudi Arla).

Ta veliki met se pravzaprav ne razlikuje kaj dosti od siceršnjih političnih trendov (v naši okolici jih je bilo v zadnjih letih mogoče najočitneje opazovati denimo na primeru držav Višegrada, a te nikakor niso več nek poseben in izoliran primer): razočaranje nad ekonomskimi in političnimi okoliščinami vodi v resignacijo in iskanje zločinca_ke, ki se ga_jo najde v trendy mlajši generaciji in seveda veganstvu, ki pa (na celi spletni strani podjetja Arla!) ni nikoli omenjeno. In to tudi ni potrebno, zadostuje, da se izriše med drugimi pikicami, ki jih povežeš s črto (pri čemer bi podjetje najbrž trdilo, da ni tako).

Ozadje poziva podjetja Arla namreč ni zamejeno le na tu in zdaj ter šloganje prihodnosti, temveč ima jasno ozadje dalj časa trajajočih procesov. Konkretno na primeru Združenega kraljestva lahko začnemo (pri tem se sklicujem na informativni članek, ki ga je za Novara Media napisala Sophie K Rosa) nekje v letu 1993,3Najsibo diskurz Arle takšen ali drugačen: takrat je mesto premiera zasedal John Major, član konservativne stranke. ko je država nehala zagotavljati minimalno odkupno ceno mleka, obenem pa se je z opuščanjem prodaje mleka od vrat do vrat nižal prihodek pridelovalca_ke na liter mleka (če je tovrstna prodaja v letu 1995 predstavljala 50 % trga, ga danes le še 3 %). Mešanici inflacije in dviga cen goriv je sledil brexit (po nekaterih izračunih naj bi 40 % vseh prihodkov povprečnega britanskega mlečnega obrata predstavljale subvencije EU, ki se jih zdaj ne gre več nadejati), temu vojna v Ukrajini, ki je dodatno dvignila cene goriv, gnojil in mnogih drugih surovin, ključnih za določanje cen v sektorju. Zaradi navedenih razlogov so denimo prihodki mlečne industrije med letoma 2018 in 2019 padli za 50 %, število pridelovalk_cev v sektorju pa se je med letoma 1995 in 2020 znižalo s 35.000 na 12.000. Zdaj britanska vlada pridelovalcem_kam mleka in mlečnih izdelkov napoveduje tudi prenehanje sofinanciranja z razlago, da jih »le držijo nad vodo«, čeprav gre za finančno nezanimiv sektor.

Intermezzo: to ni značilno le za zamejen sektor proizvodnje mleka in mlečnih izdelkov v Združenem kraljestvu, temveč gre za širši trend, ki ga poznamo tudi pri nas. V članku časopisa Kmečki glas na primer ugotovimo, da smo v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih izgubile_i približno 21 % kmetij (ne glede na tip proizvodnje). Pri tem gre pretežno za male kmetije, ki se znajdejo v primežu nareka trgovskih korporacij (te predstavljajo, tako piše v članku, denimo v Avstriji in Nemčiji 90 % celotnega trga). Sogovornik Peter Pribožič (Kmetijsko gozdarski zavod Ptuj) opozarja na ekološko razsežnost problema (gre konec koncev za hrano kategorije »0 km«), umiranje vasi, dejstvo, da velike kmetije dobijo, relativno gledano, enake subvencije kot manjše, in predlaga ustanavljanje zadrug, ki bi bile lahko konkurenca na trenutnem trgu.

Kaj je iz tega mogoče razbrati? Najprej to, da se v okviru pridelave mleka in mlečnih izdelkov ves čas govori o manjšanju števila kmetij, dvigu cen in padcu prihodkov. Statistika kaže, da se je v primeru Združenega kraljestva od leta 2000 poraba tekočega mleka (drugi izdelki mlečnopredelovalne industrije niso všteti) resnično prepolovila, a da v zadnjih osmih letih kaže vsaj delno rast, po drugi strani pa lahko vidimo tudi, da se je proizvodnja mleka vse od prvega padca v letu 2008 in drugega v letu 2014 v Združenem kraljestvu bliskovito višala in je trenutno v umirjenem vzponu. Odgovor se skriva v izvozu ali uporabi mleka za druge izdelke (predvsem gre za slednje, saj je Združeno kraljestvo ob siceršnjem drastičnem padcu proizvodnje mleka v prahu in skoraj zanemarljivem padcu »proizvodnje« tekočega mleka beležilo velik dvig proizvodnje masla, sira, smetan in drugih proizvodov).

Pomenljiva je tudi ta statistika:

(vir: https://researchbriefings.files.parliament.uk/documents/SN02721/SN02721.pdf)
(vir: https://researchbriefings.files.parliament.uk/documents/SN02721/SN02721.pdf)

Na zgornjem grafu lahko vidimo, da se je padec proizvodnje mleka začel odvijati že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih kvečjemu beležimo rast. Nepomemben ni niti spodnji graf, ki ugotavlja, da je povprečna krava molznica v nekaj manj kot petdesetih letih tako rekoč »podvojila proizvodnjo« mleka (poleg novih odkritij na področju vzreje živali gre najbrž tudi za vedno intenzivnejše izkoriščanje živali). Ali drugače: podatke o zmanjšanju števila krav je treba amortizirati s podatkom o količini proizvodnje na kravo.

Seveda bi bilo tem podatkom treba zoperpostaviti potencialne okoliščine, v katerih denimo ne bi bilo nobenega poziva k prenehanju uživanja mleka in mlečnih izdelkov (če tega ne bi bilo, bi bila lahko rast denimo neprimerno višja). Odkupna cena mleka4To je denar, ki ga prejme obrat, ki prodaja »surovo« mleko. Prodajna cena se je v istem času nekoliko dvigovala, torej je mogoče sklepati, da denar odteka med druge deležnike_ce. je v vsem tem času ostajala bolj ali manj enaka oziroma se je višala le toliko, kot je s padcem vrednoti funta najbrž logično, obenem pa se je večala velikost povprečne črede in padalo število kmetij, ki proizvajajo mleko in mlečne izdelke.

Iz navedenih podatkov se počasi izrisujeta dve sliki. Ena je ta, da proizvodnja mleka in mlečnih izdelkov pravzaprav niti ni doživela izrazitega absolutnega padca, druga pa ta, da se odvija proces konsolidacije »mlečne moči« v vedno manjšem številu proizvajalk_cev.

Skozi to prizmo postanejo izhodišča kampanje, ki jo je zagnala Arla (podjetje, ki praviloma vsako leto podre lasten rekord v višini zaslužka), toliko perverznejša: proces akumulacije kapitala v vedno ožjem kapitalskem krogu, zaradi česar trpijo manjši_e proizvajalci_ke, predstavljajo kot posledico trenda izogibanja mleku in mlečnim izdelkom. Čeprav ta trend do neke mere gotovo poteka, je zamolčanje splošnejših ekonomskih trendov, posledic brexita in rusko-ukrajinske vojne pač »intelektualna nepoštenost«.

Toda zakaj je navedeno pomembno in pravzaprav tudi zaskrbljujoče z vidika veganstva kot prakse spoštovanja pravic nečloveških živali?

Najprej zaradi povsem praktičnega razloga refleksije lastnega (aktivističnega) delovanja. Propadanje (majhnih) proizvajalk_cev ni nujno znak propadanja sektorja, temveč zgolj sprememb v ekonomski sliki tega. Ali drugače: vsakič, ko vidimo novico o propadu mlečne farme, to še ni nujno propad nekega deleža mlečne industrije – proizvodnja se najpogosteje preprosto prelije v večji vrč z mlekom. Ta proces lahko ustvari lažen občutek aktivističnega napredka.

Iz tega sledi nova točka: smoter veganstva kot oblike bojkota ni ekonomsko uničenje konkretnih oseb, ki stojijo za malimi proizvodnjami (tu je ponovno stična točka s kulturo odpovedi in diskurzom, na katerem jadra Arla, čeprav sama pomaga vršiti prav ta proces), temveč celotnega sektorja, ne glede na velikost proizvodnje. Zato menim, da mora veganizirano družbeno delovanje naslavljati vprašanje v njegovi celoti vse od priznanja nuje po kenslanju mlečne proizvodnje v celoti, uporabe orodij za manjšanje porabe in proizvodnje ter vse do vzpostavitve alternative za zaposlene v sektorju (in nenazadnje tistih, ki si dele sektorja lastijo). Slednje bi bilo mogoče dosegati denimo z organiziranimi načrti za prehod posameznih kmetij iz živinorejskega v poljedelski sektor (tu seveda ne govorim o gojenju krme).

Ali naj se torej veselimo vsakršnih težav, ki se pojavijo na trgu mleka in med proizvajalci_kami mleka in mlečnih izdelkov? Čeprav bi se sam (priznam) rad, si je vselej treba postaviti vprašanje o razlogih za dogajanje, ki smo mu priče. In v navedenem primeru se zdi, da imamo prej kot z zgledno koordinirano politično akcijo uničevanja mlečnega sektorja preprosto opravka s čisto navadnimi procesi na kapitalističnem trgu, ki se jih naprti na vse, razen na tiste, ki so zanje odgovorni_e in si jih dejansko tudi želijo.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *