»Ker so to nečloveške družine, so zato manj vredne?«
Intervju s Tanjo Badalič
V vasi Osek, na območju, ki je del projekta Natura 2000, se obeta novogradnja, ki bo zelo verjetno pomembno vplivala na življenja nečloveških bitij na tem območju – med njimi so nekatere zaščitene vrste in številne takšne, ki vedno znova zdrsnejo na rob zaznave. O tej novogradnji, njenih posledicah za nečloveška bitja s tega območja in tudi o vprašanju, kako graditi vključujočne čezvrstne skupnosti, sem se pogovarjala z raziskovalko in pesnico Tanjo Badalič, ki se v svojem delu ukvarja zlasti s tematiko nečloveških živali in človeškega odnosa do drugih čutečih bitij.
Anja Radaljac: V vasi Osek, kjer živiš, je območje, ki je del projekta Natura 2000, zdaj pa se zdi, da naj bi se tukaj zgodila novogradnja. Nam lahko opišeš projekt Natura 2000, njegov pomen, kaj to pomeni za Osek in zakaj je novogradnja tukaj tako zelo problematična? Kakšno je pravno ozadje gradnje na področju, kjer živijo zaščitene vrste? Kakšni so odzivi uradnih organov?
V svojem pisanju in raziskovanju se ukvarjaš z vprašanjem nečloveških živali in naših odnosov z njimi. Zanima me, kako v tej luči gledaš na projekt novogradnje. Na tem območju živi nekaj zaščitenih vrst ptic. Kaj bi ta novogradnja pomenila zanje?
Tanja Badalič: Najprej naj poudarim, da nisem strokovnjakinja na naravovarstvenem področju, zato bom glede Nature 2000 odgovarjala s popolnoma laičnega stališča. Območje tik za našo vasjo, kjer je predvidena gradnja zaenkrat sedmih hiš (vendar investitor ne skriva apetitov za vsaj še dodatnih sedem hiš), je del projekta Natura 2000, in sicer se nahaja v tako imenovanem območju Vipavski rob. Območje Nature 2000 obsega obronke in pobočja Nanosa, Gore, Trnovskega gozda in Sabotina od Stran na Postojnskem do državne meje na zahodu, ter del dolinskega dna v zgornji in spodnji Vipavski dolini. Varovano območje je življenjski prostor številnih ogroženih vrst ptic, na primer velike uharice, beloglavega jastreba, sokola selca, podhujke, hribskega škrjanca, črnočelega srakoperja in drugih (vir: Naravovarstveni atlas – NATURA 2000). Kot mi je pojasnil sočlan Civilne iniciative Osek (to smo pred kratkim ustanovili_e, da bi preprečili_e gradnjo novega naselja tik nad vaškim jedrom, ki je med drugim tudi spomeniško zaščiteno), Natura 2000 v praksi pomeni, da se za določeno območje opredeli točno določene zaščitene vrste (rastlinske in / ali živalske). Zavod RS za varstvo narave ima na teh območjih pristojnost za presojo posegov in določanje pogojev tako pri pridobivanju gradbenih dovoljenj kot pri sprejemanju občinskih prostorskih predpisov. Ko je na primer občina sprejemala sedanje prostorske akte, so vpliv novih zazidalnih zemljišč na Naturo 2000 gledali za celotno občino kumulativno. Konkretno v našem primeru so bila zazidljiva zemljišča določena pred določitvijo Nature 2000, približno v osemdesetih letih, medtem ko se je Natura 2000 uveljavljala šele v devetdesetih letih. Kljub temu je investitor moral pridobiti soglasje ZRSVN in ga je tudi dobil. Na tem območju sta zaščiteni dve vrsti ptic: slavec in hribski škrjanec, ki sta kvalifikacijski vrsti posebnega varstvenega območja Natura 2000. Mnenje ZRSVN OE Nova Gorica iz leta 2012 je bilo, da »posledice učinka načrtovane gradnje ob upoštevanju omilitvenih ukrepov niso bistvene (ocena C) in ne bodo škodljivo vplivale na stanje vrst in habitatnih tipov ter na varstvene cilje varovanih in zavarovanih območij, na njihovo celovitost in povezanost« . Zavod je predlagal omilitveni ukrep, ki ga je Agencija RS za okolje povzela kot naravovarstveni pogoj: investitorju je bilo naloženo, da mora odstranjevanje lesne zarasti izvesti med 31. julijem in 1. marcem, to je izven gnezditvenega obdobja omenjenih ptic. To je investitor tudi upošteval, saj je golosek izvedel pred marcem. S tem so okoljevarstvene institucije izdale soglasje oziroma prosto pot za gradnjo.
Ornitolog Jernej Figelj meni, da je sicer mnenje Zavoda RS za varstvo narave pomanjkljivo, saj je iz dokumentacije razvidno, da je presojal zgolj vpliv na omenjeni vrsti ptic (na slavca in hribskega škrjanca), na kateri bi bil vpliv gradnje morda res do določene mere »sprejemljiv«, ni pa podal mnenja o vplivu na ostale ptice, kot sta podhujka in velika uharica, ki bivata na širšem območju. Ta presoja bi lahko bistveno vplivala na soglasje pristojnih naravovarstvenih institucij. Dodaja, da lahko stvari pogledamo tudi drugače: morda dejstvo, da bo prizadet en par hribskega škrjanca, res »bistveno« ne vpliva na celotno populacijo, toda: danes bo pozidan en košček njegovega območja v Oseku, jutri v sosednji vasi in tako dalje. Na tak način bo morda zgolj v Vipavski dolini izginilo nekaj deset parov te vrste, kar pa bo imelo bistvene posledice za njeno populacijo in obstoj.
Na tem mestu se mi zdi vredno omeniti še naravovarstveni poseg projekta VIPava iz leta 2018 / 2019 – na parceli med Gojačami in Kucljem (to je le nekaj kilometrov od Oseka, vendar v drugi občini), s katerim so na 25 hektarjih obnovili življenjski prostor hribskega škrjanca (vir: Dopps). V ta ukrep je bilo najbrž vloženih precej evropskih sredstev, zato se mi zdijo taka soglasja še bolj neutemeljena, nerazumljiva, celo pristranska. Po eni strani se namreč vlaga »veliko denarja« v obnovo življenjskih prostorov ogroženih živali, po drugi pa se (če ni posebnega projekta, ki bi poskrbel za finance) te brezobzirno uničuje, dobesedno zabetonira.
Hkrati se zavedam dejstva, da mnoge živalske in rastlinske vrste izginjajo tudi v okolici Oseka zaradi zaraščanja nekdanjih gmajn, pašnikov, kar gotovo vpliva tudi na hribskega škrjanca. Na tem mestu zato pozivam pristojne institucije, da bi lahko podpirale projekte, ki biotsko pestrost podpirajo in je ne zatirajo …
AR: Sama doživljam izumiranje vrst kot težavo zlasti po liniji razumevanja, da s tem prihaja do izumiranja specifičnih, neponovljivih izkustev, vedenj, znanj in doživljanj sveta, ki se na enak način ne pojavijo v nobeni drugi vrsti. Kakšen je tvoj pogled na to? Lahko potegnemo vzporednice med izumiranjem živalskih vrst in genocidi nad določenimi človeškimi ljudstvi, kjer prav tako pride do izgube specifičnega kulturnega izkustva sveta in izumrtja izročil, vedenj, znanj …?
TB: Tako je. Menim, da se tega niti ne zavedamo oziroma da večine ljudi niti ne zanima izkušnja / doživljanje sveta sobitij, ker smo preveč zazrti sami vase. Tukaj gre, če poenostavim, za nekakšen boj med egocentrizmom in ekocentrizmom / biocentrizmom. Posledica prvega so vse številčnejši genocidi: nad ljudmi, nečloveškimi bitji in nenazadnje nad entitetami, kot so voda, zemlja in zrak.
AR: Po drugi strani z vidika pravic živali nikoli ne moremo biti dovolj pazljivi_e pri prizadevanju, da ne pozabimo, da z vidika inherentne vrednosti življenja vidik vrste ni tako bistven; vsak_a posameznik_ca ima svojo inherentno vrednost in je neponovljiv_a. S tega vidika me zanima, če nam lahko predstaviš tudi vrste, ki živijo na tem območju, vendar niso ogrožene. Kaj bi gradnja pomenila zanje? Bi gradnja v vsakem primeru terjala veliko življenj ali so se katere vrste prilagodile človeškim posegom v okolje do te mere, da bi večina posameznic_kov vseeno preživela?
TB: Zelo sem vesela tega vprašanja, saj nas navadno zanimajo zgolj »zaščitene vrste«. Govorimo o populacijah, primerkih … Jaz imam pri tem vedno v mislih naslednje: te populacije, ti primerki so posamezniki in posameznice, so individualna bitja, ki imajo svojo lastno izkušnjo sveta. Zanimati bi nas moral prav vsak hribski škrjanec, ki na primer biva na območju Oseka, kot posameznik. V trenutku, ko odgovarjam na to, opazujem skozi okno sinico, ki je sama po sebi neponovljiva, ena in edina. Zame to ni zgolj en primerek vrste, je individualno, neponovljivo bitje, kot sem jaz. Na neposrednem območju, ki je predvideno za gradnjo, bivajo še številna bitja, ki sodijo med ogrožene in zavarovane vrste, pa tudi taka, ki (še) nimajo takega »statusa«. Srečamo lahko bukove in hrastove kozličke, rogače, močerade, kače in metulje, kot je tudi veliki nočni pavlinček, ki sodi med največje evropske metulje ter je prav tako ogrožena in zavarovana vrsta (o takih »podrobnostih« najbrž nihče ne presoja?). Okoliško območje je bogato z žolnami in detli; na obronkih gozda bivajo različni čmrlji in čebele samotarke. Tukaj so tudi večje živali, kot so srne, poljski zajci, lisice, kune, divji prašiči, kanje … Občasno pridejo tudi jeleni in košute, šakali ter medvedi. Lansko poletje se je medvedji samec večkrat pojavil pri hišah na obrobju vasi (prišlo je tudi do neposrednega srečanja z domačinom), medvedka z mladičema pa je bila opažena in posneta v bližnji okolici. Nihče ne ve, koliko življenj bi v resnici zahtevala gradnja. Za manjše živali, kot so žuželke, bi gradnja pomenila uničenje habitata – njihovega doma, zelo verjetno tudi njihovega (neponovljivega) življenja. Teh živali skoraj nihče ne dojema kot žrtve. Večje živali bi se najbrž umaknile, nekako prilagodile, vendar bi se nekatere verjetno vračale kot »gostje«. Predvideno naselje oglašujejo kot »hiške za mlade družine«. Zavedati se moramo, da bo na tem območju prihajalo do sicer redkih, toda neželenih obiskov medveda, morda bo koga ponoči motilo lajanje šakala, kača pred vrati ali od kun pregrizene cevke na avtomobilih. Potem bo vik in krik, češ da zveri vdirajo v naselje, da je treba obvarovati človeške otroke itd. Vendar je ravno obratno: mi_e vdiramo v njihove habitate. Bo nato kmalu sledilo soglasje za odstrel teh živali? Če prideš živet na rob gozda, v habitat nekega bitja, se moraš zavedati posledic. Gradnja v takšnem okolju ima širše posledice za nečloveške živali in za človeka. Ne gre za napihovanje zadev, to je dejstvo. Skratka: tukaj že živijo družine! Ali so manj vredne, ker so nečloveške družine? Zakaj jim uničiti habitat, njihov dom, če obstajajo primernejša območja za gradnjo, kjer bi bilo za isti namen ogroženih bistveno manj življenj?
AR: Ne ostaniva le pri preživelosti. Čeprav bi nekatere vrste najbrž izgubile manj posameznic_kov, kar bi pomenilo manj smrti, manj izgub individuumov, bi tudi ta bitja verjetno izgubila svoje domove ali se motim? Kaj je po tvojem mnenju človeški ekvivalent temu, kar bi se zgodilo živalim, ki živijo na tem območju? Si lahko to poskusimo predstavljati?
TB: Če želimo problematiko približati človeškemu jeziku, bom najlažje poenostavila takole: žuželkam in drobnim podzemnim živalim, ki so fizično omejene na to območje, bi gradnja uničila ves svet. Večjim živalim, na primer pticam, ki gnezdijo na tem koščku zemlje, bi to uničilo »dom s samooskrbnim vrtom«. Te živali bi bile prisiljene k selitvi, čeprav zgolj za nekaj deset metrov stran, postale bi »begunke« oziroma »migrantke«. Kakšna usoda bi jih čakala na »območjih« drugih živali? Morda se živali znajo bolje razumeti in dogovoriti kot ljudje? Zagovorniki_ce gradnje poudarjajo, da gre zgolj za manjši kos zemlje, vendar sem prepričana, da se bodo, ko bo enkrat izdano gradbeno dovoljenje, apetiti širili globlje v gozd. Sčasoma se bo biotska pestrost umikala betonu, vibracijam in hrupu. Meter za metrom. To se ne dogaja le v Oseku. Dogaja se na globalni ravni.
AR: V navezavi na prejšnje vprašanje: kakšen pomen pa imajo za te nečloveške živali rastline, ki rastejo v njihovem okolju? Kako bi novogradnja vplivala na rastline?
TB: Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Na tem mestu bi bila zelo vesela odziva botanikov_čark. Sama se sprašujem, kako bo gradnja vplivala na primer na gorskega kosmatinca, ki raste le nekaj metrov stran od predvidenega zazidljivega območja. Vem samo, da je to njegovo edino rastišče v našem kraju. Ostaja zgolj še nekaj posameznih rastlin te vrste. Na območju za predvideno gradnjo so že pred dvema letoma izvedli golosek (kot jim je dopuščalo omenjeno soglasje), zdaj se površina ponovno zarašča zaradi pritožb v postopku. Če se bo gradnja izvedla, bodo seveda tiste posamezne rastline, ki rastejo tam, izgubile svoj življenjski prostor. Izgubile bodo svoje življenje.
AR: Zavedam se, da je to vprašanje nekoliko kontroverzno tudi v konceptualnem okviru totalne osvoboditve in pravic živali – kaj pa inherentna vrednost rastlin? Z vidika ekofeminizma bi bilo mogoče zagovarjati inherentno vrednost ne samo živali, ampak tudi rastlin in celo neživih entitet (na primer vodnega zajetja, torej vodnega zajetja samega po sebi, ne vodnega zajetja kot vrednega zaradi vrednosti, ki jo ima za človeka). Prav tako številne študije kažejo, da so rastline sposobne medsebojno komunicirati, da se odzivajo na okolje in dogodke v njem … Ali bi bilo novogradnje smiselno premišljati tudi z etičnega vidika v odnosu do rastlin? In tudi če ne – kakšen je širši pomen teh rastlin za druga (živalska) bitja, pri katerih ni nobenega dvoma o tem, da čutijo, imajo zavest, hotenja, interese, odnose …
TB: Res hvala, da si izpostavila to še bolj prezrto izhodišče. Menim, da je vse povezano med seboj: živali, rastline, glive in druge entitete, kot je voda. Kako je to vse prepleteno med seboj, ne bom nikoli v celoti dojela. Ko na primer berem študije o mikorizi, o komuniciranju med rastlinami, o njihovih odzivih na zunanje dražljaje, sem – milo rečeno – ganjena. Inteligenca stvarstva je preprosto osupljiva. Pristojne institucije so sicer podale mnenje o vodi in vodnem zajetju, seveda v zvezi z njeno utilizacijo in neprecenljivo vrednostjo, ki jo ima za človeka. V povezavi z gradnjo ne ugotavljajo ničesar spornega. Preradi »pozabljamo« na vrednost in pomen vode za sobitja in predvsem vrednost, ki jo ima sama po sebi. Premalo poudarjamo intrinzično vrednost živih in neživih entitet oziroma je niti ne želimo izpostavljati. Na temo bivanja rastlin sem prebrala nekaj študij in knjig, na primer Skrivnostno življenje rastlin (P. Tompkins, C. Bird) in serijo knjig gozdarja Petra Wohllebna, kot sta Skrivno življenje dreves in Skrivne mreže narave, ki jih priporočam v branje. Glede izkušenj v svetu, vse kaže, da kakovostna pitna voda postaja neprecenljiva dobrina. Zelo verjetno bo to najprej prizadelo živali, zemljo in rastline – o tem lahko beremo že povsod. Kako to »doživlja« voda sama po sebi, presega moje dojemanje. Priključitev novega naselja pomeni nekaj deset ljudi več na že tako podhranjeno vodno zajetje. Če izračunamo povprečno porabo vode neozaveščene človeške osebe, bo to morda pomembno vplivalo na vodo v okoliškem potočku oziroma izviru in nato na živali – na žabe, močerade in kačje pastirje, ki so odvisni od tega potočka. To bo vplivalo naprej na ptice, ki jedo te živali, in tako naprej. Ker je vse povezano med seboj …
AR: Če izpeljujem iz zgornjega besedila: kako se s perspektivo pravic živali in totalne osvoboditve nasploh spopadati z vprašanjem novogradnje? Je mogoče preprečiti to, o čemer sva pisali zgoraj – izumiranja, smrti, izgube domov, virov hrane …? Če je mogoče, na kakšen način? Kakšna gradnja, kakšni projekti bi omogočali, da se nečloveškim bitjem ne samo jemlje z gradnjo, ampak se jih upošteva in se jim tudi daje? Poznaš kakšne dobre prakse iz tujine?
TB: Popolnega odgovora ni. Glede Oseka (to pa gotovo ni osamljen primer) sem prepričana, da obstajajo možnosti, ki bi bile veliko ugodnejše za vse vpletene (ljudi, živali, rastline, vodo, zemljo …). Skoraj vsak kraj ima zelo stare nepremičnine, mestoma podrtije, v katere nihče ne želi vlagati, ker se finančno ne izplača. Treba bi bilo upoštevati druge vidike: obnova stare hiše se morda finančno res ne izplača, toda kakšne posledice bo prinesla zazidava neke neokrnjene zemlje dolgoročno? Prej ali slej bo tudi nova hiša začela propadati. Na tak način se bo degradirano okolje samo kopičilo: vedno več bo zazidanih površin in hkrati jih bo veliko zapuščenih. Na ta račun pa krčimo habitate sobitij. Na koncu – strogo v antropocentričnem smislu – bo nastradal človek, ker si bo sam pridelal medvedjo uslugo. Če je res potreba po gradnji novih objektov (čeprav sem prepričana, da je največkrat v igri pohlep po dobičku), bi se moralo graditi tam, kjer je že primerna infrastruktura, ne pa riniti na območja, kjer je ni. Mnogi ljudje imajo več nepremičnin, ki samevajo. Vzrokov je več, na primer več dedičev_nj, neugodne prodajne razmere, čustvena navezanost na neko nepremičnino, oklevanje s prodajo itd. V Sloveniji imamo tudi popolnoma zapuščene vasi, kot je Slapnik v Goriških Brdih. Čeprav gre v naštetih primerih za zasebna zemljišča / objekte, bi se v takih primerih morale vključiti primerne institucije z različnimi podporami in spodbudami. Težava, ki je očitna, vendar jo redki priznavajo na glas, je večanje človeškega prebivalstva. Tudi na tem področju bo treba »od-rasti«, če želimo ponovno vzpostaviti in ohraniti ravnovesje na planetu. Primeri dobre prakse gradnje so po mojem mnenju ekovasi oziroma ekonaselja, ki se trudijo upoštevati sonaravnost bivanja v sožitju z okoljem in sobitji. Žal so take prakse prepogosto označene kot »hipijevske«. Zavedam se, da ne bo šlo brez žrtev. Lahko pa jih bistveno zmanjšamo …
AR: Opisali sva lokalni primer novogradnje na območju, ki je bogato z živalskimi in rastlinskimi vrstami, tudi takšnimi, ki so ogrožene, toda novogradnje in človeški posegi v okolje, ki je vedno predmet čezvrstne skupnosti, je globalna, vsesplošna težava. Na kakšen način misliš, da bi bilo mogoče dvigniti zavest ljudi o dejstvu, da nobena okolja – niti najmnožičneje in najgosteje poseljena mesta – niso zgolj človeške skupnosti? In če greva od tukaj naprej: na kakšen način bi bilo mogoče okolja, ki jih ljudje soposeljujemo z drugimi vrstami, spremeniti tako, da bi upoštevala potrebe in interese teh drugih bitij, s katerimi si jih delimo? Vemo, da dandanes ljudje še vedno izvajamo deratizacije v mestih, da se nastavlja strupe za polže na mestnih vrtovih, da pri tem umira ogromno bitij različnih vrst … ali meniš, da je mogoče človeške skupnosti zasnovati čezvrstno?
TB: Zavest ljudi lahko dvignemo tudi z dobrimi zgodbami, ki jih lahko vključimo v znanost, umetnost, šolo, vsakdanje življenje. Z majhnimi dejanji lahko naredimo veliko. Na primer, če živimo v bloku, lahko na zunanjo okensko polico posadimo medonosne cvetice. V mestih (in na podeželju) bi morali prilagoditi košnjo zelenih površin, da bi imele žuželke hrano in da bi rastline dokončale svoj življenjski krog. Vajeni_e smo brezhibnih, »angleških« zelenic, toda zavedati se moramo, da so takšne zelenice v očeh žuželk in manjših živali prave puščave. Vzgoja in šola bi morali odigrati ključno vlogo. Lahko bi imeli na primer več »zelenih« streh in takšnih, ki bi bile prilagojene pticam. V urbanih parkih bi morali saditi več grmičevja in (sadnih) dreves, ki bi živalim nudila hrano itd. Z vidika človeka: če je ekosistem sklenjen, bo narava ohranila ravnovesje, kar bo delovalo ugodno tudi za človeka. Ker vedno bolj posegamo v življenja sobitij, se ravnovesje (po)ruši. Na primer, če neka sova poje zastrupljeno miš ali podgano, bo zelo verjetno tudi sama umrla. Sova lahko v eni noči upleni na desetine manjših živali. Če sove ne bo več (zaradi smrti ali zaradi neugodnih bivalnih razmer), se bo povečalo število miši in podgan. Če ne bomo znali_e sobivati z lastovicami in netopirji, bomo to občutili_e na lastni koži – z več piki komarjev. Pri tem poudarjam, da imajo tudi podgane, netopirji, miši, polži in komarji – torej živali, ki se jih navadno želimo znebiti – svojo intrinzično vrednost. Skupnost se torej ne more izogniti čezvrstnemu sobivanju. Težava je, da se precej ljudi tega ne zaveda ali pa nočejo sprejeti. Treba je preklopiti z egocentrizma na ekocentrizem.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.