Tanja Badalič - Razraščanja (KID Animot, 2022)
Tanja Badalič - Razraščanja (KID Animot, 2022)

[KNJIGA] Tanja Badalič Volk – Razraščanja

 

Tehnični podatki o knjigi Razraščanja Tanje Badalič Volk

Literarna vrsta: poezija

Založba: KID Animot

Leto in kraj izdaje: 2022, Celje

ISBN: 978-961-96041-0-6

Cena: 18,00€ (poštnina za pošiljanje v Sloveniji: 1,8€)

za naročila pišite na: animotvegan@gmail.com


O vsebini

Tanja Badalič, z umetniškim priimkom Volk, v svoji drugi pesniški zbirki za odrasle naslavlja vprašanja, ki v njenem ustvarjalnem in akademskem delu niso neznanka. Razraščanja tako že z naslavljanjem pesmi po različnih rastlinah ter ubesedovanjem nečloveških živali in poskusom razumevanja njihovih okolnih svetov zakorakajo v območje refleksije ekologije, drugih živih bitij ter tudi človekovega umeščanja v svet okoli nas.

A Badalič pri tem napravi pomemben premik zaradi katerega Razraščanj ne gre razumeti kot nekakšnega pisanja »o naravi in živalih«, kar je sicer pogosta spremljevalke poezije. Neljudje so v poeziji Tanje Badalič upesnjeni kot »to, kar so«, saj se pesnica izogiba metaforizaciji in antropomorfizaciji. Nečloveške živali v Razraščanja vstopajo kot posamezniki in posameznice, rastline se v tej poeziji ne znajdejo kot kulisa ali kot instrumentalizirane subjektivitete, temveč zadobijo razsežnosti neuporabljenih nastopajočih. A to po drugi strani nikakor ne pomeni, da bi se tekom pisanja s pesmi luščila njihova poetična funkcija, temveč se vzpostavlja na drugačen način, malodane skozi prenavljanje pesniške obravnave, ki poetičnost poišče skozi (znanstveno utemeljeno) stvarnost, da se ta naposled izriše kot izrazito literarna.

A to ne pomeni, da bi lirska subjektka puščala »stvari takšne, kot so«, saj ne gre za poezijo golega ubesedovanja. Razraščanja so zbirka, ki je lahko kritična in ostra vsakič, ko zazna razpoko, ki ne more biti del ideala nenasilja, pri čemer se včasih obrne tudi proti lastni akciji ali poziciji.


O avtorici

Tanja Badalič je pesnica, likovna ustvarjalka in teoretičarka, ki se raziskovalno ukvarja z literarno recepcijo avtoric, kritičnimi animalističnimi študijami in ekokritiko – smerjo v literarni vedi, ki kritično preučuje odnos človeka do okolja ter nečloveških živali v literaturi. Piše krajša literarna besedila in pesmi z ekološko ter etično tematiko, v katerih narava zavzema osrednje mesto. Svoja dela tudi ilustrira. Doslej so izšle štiri njene slikanice – Jazburček in njegovo zeleno poslanstvo (Volosov hram, 2018), Lisjaček Pituralko v rajskem sadovnjaku (Narava, 2019)Zajčev prostor (Volosov hram, 2021), Sledi mesečine (Fran, 2022) in pesniška zbirka za otroke V mojem svetu (Mladika, 2021) v soavtorstvu z Miranom Rustjo. Je tudi avtorica dveh pesniških zbirk za odrasle: Rosa canina (Volosov hram, 2020) ter Razraščanja (KID Animot, 2022).


Iz spremne besede Anje Radaljac

“Razraščanja se povsem eksplicitno negativno opredelijo do lova, (industrijske) živinoreje, pa tudi do onesnaževanja okolja, ki pomeni v idejnem svetu zbirke genocid nad številnimi rastlinskimi vrstami. Na drugi strani z istega mesta vznika izrazito čuječna človeška bivanjska izkušnja, ki razkriva ne samo teoretsko in idejno, ampak tudi izkustveno vez z vsemi bitji in vsemi neživimi entitetami – rekami, hribi, travniki … – ki nas obdajajo. Tovrstno bivanje terja mnogo več energije, mnogo več raztapljanja občutka o lastni pomembnosti in ponižnosti, obenem pa pomeni tudi vstop v polje radikalne ne-samote, ki prinaša po eni strani občutek povezanosti, spajanja, prehodnosti – za zbirko je gotovo zanimivo tudi Deleuzovo in Guattarijevo  princip postajanja – lastnega bitja z drugimi, po drugi strani pa tudi številne odgovornosti, ki jih antropocentričen, specističen idejni ustroj sodobnih družb preprosto spregleduje; gre za pripoznanje, da tedaj, ko nisem več edino bivajoče z notranjim svetom in inherentno vrednostjo, postanem nenadoma vržen⁞a v svet, ki je polnejši, čutnejši, nikakor ne izpraznjen, obenem pridobim možnost, da bivam v občutku pripadnosti večji, čudoviti celoti, hkrati pa sem kot njen del odgovorn⁞a bivati z upoštevanjem te celote in vseh njenih delov. V tem smislu gre v teoretskem temelju za ekofeministčno antispecistično zbirko, ki z zelo preciznim jezikom kritično in premišljeno zaobrača temeljna določila sodobnih družb ter hkrati že ponuja nadomestek zanje.”


Izseki iz kritik

Razraščanja človeka dobesedno razbremenijo, namreč osvobojen antropocentričnega pogleda (naš) svet nenadoma ni več tako ozek in tesen, temveč, kot sugerira naslov, se razraste v neslutene, a vsekakor (že/še) navzoče svetove, ki jih ni treba iskati v vesolju ali zaumnem, temveč jih lahko srečamo v bolj in žal tudi vse manj bližnji in otipljivi okolici. Pesmi kažejo načine (so)bivanja, ko kategorija nečloveškega ni grožnja, naša občutljivost do (spregledanega) sveta pa tudi ne napor, boj ali poraz, temveč Sožitje in Prepletanje, kot sta naslovljeni dve od štirih podpoglavij zbirke. Razraščanja navsezadnje kažejo, da in kako je mogoče s preprosto spremembo gledišča in metafiziko, ki ne pobegne onkraj, sleherno dušo/bivanje (raz)gibati in (raz)širiti, iz(po)polniti.”

– Diana Pungeršič za Dnevnik (Do zadnje strani: “Bukev, / kaj mi želiš sporočiti?”, 16.2.2023)

“Avtoričino opazovanje je neustrašno in bojevito. Zbirka odkrito govori o smrti, koncu, potovanju, odhajanju in nasilju. Pesmi preveva ekstatična svoboda, ki govori, da sprememba je mogoča, če si jo le drznemo zamisliti si. Pesniški jezik je nadrealistično sanjski, prestopa mejo med življenjem in neživljenjem in Tanja Badalič Volk ta občutek svobode skozi vso zbirko krepi z elementi refleksivnosti, resignacije, razočaranosti, pa tudi muhavosti in humorja.

Razraščanja so pesniška zbirka, ki bo bralcem dala misliti. Avtorica ima neznansko močan arsenal podob, bralca z njimi zasuje, da se med branjem v trenutku znajde na gozdni jasi ali morda celo na gori. Občutek imamo, da si avtorica pesmi sploh ne lasti, ampak se je le znašla med njimi in je skupaj z nami v tej pesniški zbirki le gostja.”

– Katja Šifkovič za Radio Ars (Oddaja S knjižnega trga, 20.2.2023)

“Pesniški jezik Tanje Badalič Volk je neverjetno pozoren, čuječ in previden; pretvorba oziroma transfer snovnosti v pomensko raznotere lirične podobe in izreke upodobljencev_enk ne zreducira na enoznačne, generalizirane, splošno uporabljane simbole in metafore, temveč rastline, živali in celo anorganski svet izostruje s posebno subtilnostjo, brez objestnosti jih želi pripustiti v pesem. Te bitnosti tako nikakor ne rabijo kot prispodobe, predikati, znamenja človeškega, ne strežejo le obarvanju, razširitvi in osmislitvi njegovih zunanjih in notranjih razsežnosti, ne nastopajo kot metaforični, emblematični ali alegorični podaljški njegovega delovanja. V avtoričinih stvaritvah obstajajo zase, nas nagovarjajo iz čiste prisotnosti, zažarijo v lastni zgodbi, v relacijskosti z drugimi, preživljajo svoje drobne radosti in trpke groze. Tako tudi (nedoločena) ptica ni zgolj ptica, je vrabec, šoja, mlakarica; metulj ni le metulj, je črtasti medvedek, barjanski okarček, strašničin mravljinčar; drevesa, rože, rastline nasploh, so detajlirane s svojim vrstnim poimenovanjem.”
– Silvija Žnidar za revijo Literatura (April 2023, Letnik XXXV, št. 382)

“Badalič Volk pravzaprav zares vstopa v večvrstnost sveta, z živalmi, rastlinami, vodo, kamni, uresničuje temeljno povezanost vseh živih bitij, s katerimi si delimo življenje na zemlji. Skozi imaginacijo poezije vtiskuje v kognitivne prostore svojo idejno in resnično prepričanost, da je vse povezano, da so vezi med živalskim, človeškim in rastlinskim idr. mnogo bolj prepletene in da nas binarnost sveta, razdeljenega oziroma razvrščenega taksonomično, samo odvrača od njegovega bistva, ki je vrednost vsega živega, čutečih bitij in njhovo soodvisnost. Ostro kritizira sterilnost človeškega pogleda na zunanji svet, nevednost, ki povzroča izginevanje vrst.”

– Marjetka Golež Kaučič v svoji strokovni monografiji »Človek je najhujša zver«. Živali v folklori, literaturi in kulturi. (str. 310)


Za pokušino

Navadni netresk
Sempervivum tectorum

 

V izpahu spomina sem razkrila
pripovedko, v kateri so izginevale živali.
Z zasukanimi stopali sem polzela
skozi visoke trave,
ki so bile odluščene z zemlje,
loveč zadnje repe svetlobe.
Hrošči so se ovijali v progaste sence,
medtem ko so se krošnje prevesile
v zaraščene dežne oblake.
Z dlanjo sem zajela utapljajočo se čebelo.
Začutila sem njena prepojena krila,
ki so vzdrhtela ob ponovnem vzletu
skozi lesket predčasnih kapelj.
Na dlan so se spuščale drobne srage dežja,
ki so pronicale v črte obče usode.
Naenkrat so se zvrtinčile v
letnicah dreves, polžjih spiralah,
morskih školjkah, cvetovih in
rdeče-rjavkastih rozetah netreskov.
Vzorec se je širil v ozvezdja
živalskega kroga in vzvaloval
med plimo in oseko neznanih
morij, iz katerih so se vlekle sledi
prvih stopinj življenja. Sledi,
ki smo jih znale na pamet,
a nikoli dovolj dobro, da bi vedele,
katere so zares smrtonosne in katere
v bolečini drugega ne zabolijo,
kot bi morale.

Na sledečih povezavah lahko preberete še

Kolofon

Tanja Badalič Volk: Razraščanja

knjižna zbirka: Animot

urejanje: Anja Radaljac in Aljaž Krivec

spremna beseda: Anja Radaljac

lektura: Ana Korošec

oblikovanje platnic: Nea Likar

Oblikovanje in prelom: PikaVejica

izdajatelj, kraj in leto izdaje: KID Animot, Celje, 2022

za založbo: Anja Radaljac


Za finančno podporo ob izdaji knjige se zahvaljujemo spletni trgovini https://vegansko.si/

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *