Konj med metaforo in subjektom v partizanski umetnosti

Utilizacija konjev med 2. svetovno vojno

Kljub temu da je bila 2. svetovna vojna prva visoko mehanizirana vojna, so vojske držav udeleženk uporabljale konje za transport vojakov, artilerije in vojaške opreme in v manjši meri v konjeniških enotah. Tudi vojska ZDA, za katero je bila značilna najvišja stopnja mehanizacije, je konje in mule uporabljala ves čas vojne (Yeide 2008). Uporaba konjev v vojski posamezne vojskujoče se države je bila odvisna od vojaške strategije in ekonomskega položaja posamezne države in je bila najbolj razširjena v nemških in sovjetskih kopenskih silah (Dunn 2005: 225). Večja odvisnost od konjev je bila v nemški vojski povezana z manjšo proizvodnjo motoriziranih prevoznih sredstev in omejeno uporabo tovornjakov zaradi pomanjkanja zalog goriva in visokih stroškov proizvodnje sintetičnega bencina (German Horse Cavalry and Transport, 65‒66), v sovjetski vojski pa je bila posledica izgube opreme v operaciji Barbarossa (Dunn 2005: 225). Vojska ZDA je za prevoz osebja, opreme in vsega potrebnega za oskrbo skoraj izključno uporabljala motorna vozila, vendar pa je v določenih okoliščinah še nadalje uporabljala konje in predvsem mule zaradi njihove sposobnosti prečkati zahtevnejše terene, ki so bili z vozili nedostopni. Mule so lahko prečkale gorate predele, džunglo ali puščavo, zato so jih uporabljali predvsem v severni Afriki, gorah Italije in atlantski džungli. (Yeide 2008: 15‒45) Vendar pa so se kljub povečanemu obsegu motornih vozil enote konjenice ohranile vse do izteka vojne; nemška vojska je uporabo konjenice do konca vojne še povečala (German Horse Cavalry and Transport, 64‒65).

Prvi poskusi, da bi organizirali konjeniške enote v slovenskih partizanskih četah, so vezani na pomlad in poletje 1942, ko so posamezni bataljoni organizirali konjeniške vode (Dolenc 1975: 20‒21), vendar pa Milan Dolenc v knjigi o partizanski veterinarski službi te poskuse opredeljuje kot »odsev neke romantike partizanskih komandantov, ki so pričakovali, da se bodo mogle na Slovenskem razviti partizanske enote na podoben način kot v Španiji oziroma v času oktobrske revolucije«, ne pa kot izraz resničnih vojaških potreb boja, saj »v nadaljnjih razvojnih stopnjah slovenske partizanske vojske, celo tedaj, ko je bila bolj razvita, ni bilo nobenega poskusa organizirati konjenico« (prav tam: 21).

Prva mobilizacija konj za prevoz živil na Slovenskem je bila junija 1942, vendar pa so imele brigade do leta 1943 zaradi manevrskih bojev in naglih premikov z območja na območje malo živali.¹Poleg poimenovanja živali se v literaturi s polja kritičnih animalističnih študij in v aktivizmu na področju pravic živali pojavljata tudi termina nečloveške živali in druge živali. Termina se kljub temu da destabilizirata binarno opozicijo človek/žival ‒ izkažeta za nezadovoljiva. Termin nečloveške živali v prvi vrsti zato, ker je osnova za tvorbo pridevniške sestavljenke v tej zvezi pridevnik človeška (človeške in nečloveške živali), s čimer se izpostavlja središčnost človeškega bivanja, kot izpostavljajo nekatere_i avtorice_ji (npr. Nibert 2017: xviii), termin druge živali predvsem zato, ker konotira drugost. Oba termina pa izhajata iz premise »Mi smo (kot) živali«, ki je utemeljena na predstavi o skupni živalskosti, a ne preseže dihotomnega mišljenja, saj je ta živalskost še vedno koncipirana enako, kot je bila v opoziciji do človeškosti (Komelj 2020: 77). Število živali se je povečalo po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko si je z razorožitvijo italijanskih divizij slovenska partizanska vojska podredila tudi mnogo konj in mul. V štabih so konje uporabljali kot »jahalne konje«; nekateri štabi odredov in tudi sami odredi so imeli po nekaj konj za poveljniški kader, včasih tudi za svoje kurirje; v artilerijskih enotah so konje in mule utilizirali za prevoz orožja, streliva in topov, živali pa so v veliki meri uporabljali tudi za prevoz hrane, medicinskih pripomočkov in opreme, kirurškega instrumentarija, kakor tudi bolnikov in ranjencev. Veliko živali je umrlo v bojih (največ v zadnji nemški ofenzivi marca 1945), še več pa zaradi izčrpanosti, ki je bila posledica pomanjkljive prehrane, fizične preobremenjenosti in pomanjkanja nege. V zadnjem obdobju vojne (od jeseni 1944 do osvoboditve) so imele slovenske partizanske enote skupno 653 kopitarjev, in sicer 481 konj in 172 mul. (Dolenc 1975: 123)

Pred kapitulacijo Italije slovenske partizanske enote niso imele skoraj nobenega konja, kakor tudi ne organizirane veterinarske službe, štabi pa niso imeli razumevanja za potrebe konj, saj niso imeli védenja o njihovih fizioloških potrebah in zmogljivostih. Po utilizaciji večjega števila konj, zlasti za prevoz tovora tudi v nastajajočih artilerijskih enotah, so konji v velikem številu zbolevali za t. i. eksploatacijskimi boleznimi, tj. boleznimi zaradi mehaničnih poškodb. Med temi je bila najpogostejša ožuljenost grebenov. Ožuljenost so največkrat povzročale preobremenjenost živali (živali so bile v več dni trajajočih bojih in pohodih stalno osedlane), neskrbnost konjevodk_cev in jahačic_ev, ki je bila delno posledica neznanja in delno preutrujenosti bork_cev, in izrabljena stara oprema. Hitrejšo ožuljenost je povzročala tudi pomanjkljiva prehrana, saj so zaradi shiranosti konj njihovi grebeni še bolj izstopali. (Dolenc 1975: str. 191, 208−211) Partizanske enote namreč niso zmogle zadovoljiti dnevnih potreb konjev po kalorijah in energiji. Zelo velike fizične obremenitve konja namreč zahtevajo do 4,5 kg žita dnevno (Dunn 2005: 229), uporabo konj v narodnoosvobodilnem boju pa je pogosto spremljalo pomanjkanje (ustrezne) hrane; konje se je hranilo zgolj s senom, le redki so dobili malo ovsa, količine hrane pa niso zadoščale niti za povprečne obremenitve (Dolenc 1975: 123−125). Ker je bilo zdravje konj podrejeno vojaškim nalogam, so ožuljene živali zelo pogosto še dalje uporabljali. Zaradi tega so nastajale obširnejše in globlje rane, abscesi in fistule in marsikateri konj je bil usmrčen, kljub temu da v primeru ustreznega zdravljenja njegovo življenje ni bilo ogroženo. Vendar pa se je življenje konj vrednotilo po njihovi uporabnosti v vojni, nošenja tovorov pa ti konji kljub ozdravitvi ne bi več zmogli. Hipereksploatacija konjev je povzročala tudi številne bolezni kopit; (gnojna) vnetja, okostenelost kopitnega hrustanca, počeno kopito, zlom kopitne kosti itd. (Dolenc 1975: 208−213) Čeprav je veterinarski odsek glavnega štaba novembra 1943 izdal navodilo o ravnanju s konji, ki je vključevalo napotila za ustrezno nego konjev in skrb zanje, in je vodja veterinarske sekcije glavnega štaba na večkratnih inšpekcijskih obhodih ugotavljal napake pri ravnanju z živalmi (prav tam: 39−46), je bilo med decembrom 1944 in aprilom 1945 ugotovljenih zelo veliko ran zaradi ožuljenosti in veliko število bolezni kopit »zaradi prevelike eksploatacije konj« (prav tam: 214).

Reprezentacije konjev v partizanski umetnosti

V partizanski umetnosti se konj pojavlja v dveh komplementarnih vlogah: v figurativni vlogi nastopa v funkciji poudarjanja ideje upora in revolucije, v vlogi subjekta je prikazan kot člen partizanske vojske. Redke realistične, deskriptivne upodobitve konja artikulirajo razmerje partizanke_a do konja.

Konj kot figura ali simbol

Figurativno vlogo konja v partizanski poeziji razbiramo v verzih iz zadnje kitice Kajuhove pesmi Jesenska: »Zaupajte, tovariši, verujte! / V jeseni tej ni hrepenenje kalna voda, / kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!« (Kajuh 2015: 103) Pesem je del obsežnega Kajuhovega medvojnega pesniškega opusa, ki je nastal v Ljubljani pred pesnikovim odhodom v partizane (avgust 1943). Po prihodu v partizane, ko mu je bilo zaupano vodstvo kulturniške skupine XIV. divizije, skoraj ni utegnil več pisati, čeprav je imel velike načrte; »vendar pa so njegove pesmi, nastale v Ljubljani, že napisane v imenu partizanstva« (Komelj 2009: 141). V navedenih verzih se zapisuje primera, ki ni zgolj ponazoritvena, ampak je del napovedi osvoboditve. Primera je razširjena s ponazoritvenima pridevkoma divji za izražanje silovitosti in hrzajoči za izražanje prodornosti ter nastopa v funkciji poudarjajoče ideje upora, življenjske energije in revolucije.

Podobno primero je zapisal Ivan Collauti v prvi kitici pesmi Gremo: »V soncu kolona. / Kot konji divjamo čez svet, / kot jastrebi, gnani v let / hitimo, hitimo.« (Paternu (ur.), 1987: 367) Tukaj ostaja primera brez epitetonov, vendar pa tudi ta primera ni zgolj ponazoritvena, ampak nosilka osvobodilne dimenzije partizanskega boja. V primero se naseli občutje divjega, upornega vzdušja, ki je podprto s primero jastrebov v naslednjem verzu.

Medtem ko sta omenjeni pesmi napovedi osvoboditve, pa je osvoboditev vodilni motiv v Župančičevi pesmi Osvoboditeljem. Pesnik je pesem prebral 10. maja 1945 z balkona univerze na Kongresnem trgu v Ljubljani in to je bil njegov pesniški pozdrav prvi slovenski narodni vladi. Pesem je bila z naslovom Osvoboditeljem v pozdrav objavljena v posebni, slavnostni številki Slovenskega poročevalca, ki je prav tako izšla na dan osvoboditve. V prvi kitici pesmi se zapisuje mitološki krilati konj Pegaz: »Slišali smo, da na iskrem belcu jaha, / da konja in jezdeca jadrna nese perot, / in kadar nasprotnik se najbolj z zmagami baha, / zahteva skoz vrste njegove svobôdno pot« (Župančič 1976: 85). V Župančičevi pesmi je Pegaz prenesen v čas osvoboditve in doživlja novo simbolno konotacijo: v kombinaciji z jezdecem partizanom postane simbol herojstva in zmagoslavja svojega jezdeca. Dva dni pred vkorakanjem partizank_ov v Ljubljano, tj. 8. maja 1945, se je na trgu v Novem mestu z jezdecem-partizanom na belem konju uresničila tudi vizualna simbolizacija zmagovitega boja. Dobro uro po tem, ko je nemška vojska zapustila mesto in ljudje še niso upali na ulice, je čez prazni trg prijezdil partizan na belem konju (Moškon 1965: 2). S tem ko je partizan simbolično prijezdil na konju, mu je odvzel konkretnost in ga spremenil v simbol osvoboditve. Ljudje, ki so pridrli na ulice, so gledali simbol, konja kot realno bitje pa prezrli; kot se je dogodka spomnila ena od aktivistk: »Belega konja sem srečala na mostu. Na mostu sem srečala svobodo.« (Moškon 1965: 2)²Simbolni pomen je imelo tudi sedem belih konj v partizanski koloni ob prihodu v Ljubljano 9. maja 1945. (Prim. Marjan Foerster, Ljubljana pozdravlja osvoboditelje, kratki dokumentarni reportažni film (1946).)

Nekaj simbolnih reprezentacij konja lahko zasledimo tudi v partizanski likovni umetnosti. Na plakatu Narod! Matija Gubec ti kliče…,³Celotno besedilo plakata se je glasilo: »Narod! Matija Gubec ti kliče iz temne davnine: ne zamudi ure! Z zadnjim naskokom preženi sovražnike z naše zemlje! Z orožjem v rokah postavi trdne mejnike svoji domovini!« ki ga je natisnila Partizanska tiskarna januarja 1945, je Nikolaj Pirnat upodobil konja v poskoku z jezdecem partizanom. S sklicevanjem na Matijo Gubca je Pirnat simbolno povezal kmečke puntarje s partizani oz. kmečke upore 16. stoletja z moderno revolucionarno perspektivo.

Idealizirana figura širokega in močnega konja z valovitim repom in grivo reprezentiranega konja oddalji od realne podobe shiranega in oslabelega konja partizanske vojske. S tem konj pridobi simbolni pomen in to ga postavlja na raven ideje, v razmerju do katere je bil plakat oblikovan, tj. do osvoboditve. S tem ko je konj upodobljen v poskoku, se zniža vertikalni zorni kot, s katerega gledamo upodobljenega jezdeca partizana; konj s poskokom sproži metaforično asociacijo njegove simbolne moči, pridobljene v boju.

Možnosti subjektivizacije konja

Matej Bor je konec oktobra 1942, ko je iz partizanov prišel na začasno delo in zdravljenje v Ljubljano, napisal pesem Hej, brigade, partizansko koračnico. Besedilo navajam v zgodnejši, iz medvojnih objav znani varianti, in danes bolj znani varianti. Omembo konjev vsebuje le prva varianta.

Konji v pesmi nastopajo kot realno bitje, pesnik jih tudi nagovarja, a jih desubjektivizira, s tem ko jih podredi predstavi o ritmu konjskega topota. Konji tako prerastejo v emblematično ponazoritev ognjevitosti, neustrašnosti in bojevitosti. Omemba konjev v pesmi torej ne vzpostavlja zavesti o konjih v celovitosti in samobitnosti njihovega bivanja, ampak podpira borbeno vzdušje, ki ga v pesmi ustvarja daktilski ritem.⁵Zanimivo je, da je Bor v zbirki otroških pesmi Pesmi za Manjo, ki jih je izdal leta 1969, objavil pesem Konji, v kateri vzpostavlja konje kot avtonomne subjekte in ponudi nove možnosti zamišljanja razmerja konj/človek; konji se prosto gibljejo neobrzdani in neosedlani, tj. osvobojeni človeške prevlade: Konji divji in neugnani / z vihrajočo grivo / se podijo po poljani / noro in igrivo. // Kaj se ne bi? Gobci niso / nič jim obrzdani. / Kaj se ne bi? Hrbti niso / nič jim osedlani. // In zato vsi lahki in srečni / kdo ve kam bežijo, / kot bežijo oblaki večni / čez prerijo. (Bor 1974: 277) Zapisani verziji pesmi se razlikujeta tudi v prvih treh verzih prve kitice. V zgodnejši verziji Bor poziva brigade, naj požgejo gnezda belih podgan, črnih psov. Glavni metafori podgan in psov spremljata metaforična epiteta bel in črn. Na ciljni območji metafor (belogardisti, klerofašisti) se preslikujejo pomenke živalskega, ki je v tradicionalni binarni opozicionalni zastavitvi pojmovana kot negativno, nevarno, sovražno. V običajni metaforični postavitvi razmerja človek/žival, ki izhaja iz dihotomnih konstrukcij človeškosti in živalskosti, je standardno humanistično stališče, da ljudje v boju svojo stran prikažejo kot človeško, sovražno pa kot živalsko.

Eden najizrazitejših primerov subjektivizacije konja v partizanski umetnosti je subtilen opis srečanja partizanske kolone na nočni poti z ranjenim konjem v črtici Med življenjem in smrtjo Dušana Hreščaka iz leta 1944 (Hreščak 1944, nav. v Komelj 2009: 527):

Hreščak upovedi stičišče konjeve izkušnje in partizana-priče, umiranje konja pa prikaže na način oblikovanja zavesti o njegovi oprijemljivi telesni resničnosti. Pretresljivost odnosa partizana do konja je izražena v spoznanju, da ranjenega konja čaka gotova smrt, konj pa nima zavesti o lastni smrti. Čeprav ima ta subtilna zaznava senzibilizirajoči učinek, pa se možnost zamišljanja subjektivitete konja zmanjša z omembo besede jezdec, ki predpostavlja uporabo konja in njegovo podredljivost človeku, s tem pa se hierarhičen odnos med človekom in živaljo ohranja. Hreščaka sicer zanima konj, vendar ne zunaj pogojev bivanja, ki mu jih določa človek.

Živali kot subjektu je pogosto namenjala pozornost likovna partizanska umetnost. Primer subjektivizacije mule v likovni umetnosti je na primer Šubičev portret mule, ki je nastal v Kočevskem rogu novembra l. 1944. Mula je poimenovana z imenom (Jaka) in s portretnim prikazom individualizirana.

Kot ugotavlja Miklavž Komelj (2013: 34), je bil Šubic sposoben z enako empatijo kot ljudi portretirati tudi mulo. Njegova risba mule »ni študija živali, ampak portret tovariša«. Če pogledamo na portret z vidika vizualne semiotike, ugotovimo, da gledamo mulo s horizontalnega zornega kota in to mulo približa gledalki_cu. Oči mule so na nivoju oči gledalke_ca, kar predpostavlja enakovreden odnos, vendar pa se ta ne realizira povsem, saj uzda in ovratnica konotirata podrejenost človeku.

Resnično enakovrednost med partizanom in konjem ponazarja ilustracija Iveta Seljaka – Čopiča v knjigi Franc Sterleta Med proletarci, ki prikazuje hkratno smrt partizana in konja.

Milan Dolenc (1975: 8) je o Seljaku – Čopiču zapisal, da je bil za trpljenje živali še posebej občutljiv. To senzibiliteto je izražal tudi na ilustracijah konjev. Ilustracija hkratne smrti partizana in konja izraža njuno povezanost v smrtnem krču; ta je prikazan z ekspresionistično poudarjenim odprtim gobcem konja in stisnjeno pestjo partizana. Z vidika prikaza odnosa med partizanom in konjem je najpomembnejša upodobitev lege glave; tik pred smrtjo sta partizan in konj obrnjena z obrazom drug proti drugemu. Ta lega implicira enakovrednost v trpljenju, kakor tudi enakovrednost njune smrti, enakovrednost pa je še dodatno poudarjena z upodobitvijo njunih teles v prepletu.

Iz predstavljenih primerov upodobitev konja v partizanski umetnosti lahko ugotovimo, da se konj v partizanski umetnosti pojavlja v dveh vlogah: 1) v figurativni/simbolni vlogi, s katero je poudarjena ideja upora in revolucije, 2) v vlogi subjekta, ki konja postavlja v razmerje s partizanko_om v narodnoosvobodilnem boju. Subjektivizacija konja se vzpostavlja z razmerjem med partizanko_om in konjem v smislu povezanosti v trpljenju in boju.⁶ Pet desetletij po koncu 2. svetovne vojne, tj. leta 1995, je Boris A. Novak izdal pesniško zbirko Mojster nespečnosti, v kateri je objavil postmodernistično balado Konji (1995: 17). Pesnik se v pesmi meddiskurzivno naveže na tisti del partizanske besedne umetnosti, ki s subjektivizacijo konja vzpostavljajo razmerje med partizanko_om in konjem v smislu povezanosti v trpljenju in boju. Pesnik je balado napisal kot referenco na pripovedi očeta Anteja Novaka o jokajočih konjih; ko je bil bataljon Anteja Novaka obkoljen, je poskušal odgnati konje, da partizank_ov ne bi izdali s svojim oglašanjem − a konji so začeli jokati.

Poleg navezave na partizansko subjektivizacijo konj je v pesmi prisotna tudi navezava na partizansko tradicijo metafore psa: grmeči psi zločina, kjer se izhodiščno območje psa preslikuje na ciljno območje okupatorske vojske. Prav s to metaforo pa pesnik že v prvi kitici izniči potencial pesmi za dekonstrukcijo hierarhije človek/žival; s tem ko konjem prizna avtonomijo lastnega obstoja, psom z metaforo ne le odvzame avtonomijo, ampak pomen njihovega bivanja zreducira na pomenke negativnega, nevarnega in zlonamernega. Senzibilnost za trpljenje konjev je izhajala iz odnosa, ki se je oblikoval med partizanko_om in konjem med narodnoosvobodilnim bojem, vendar pa je pomembno poudariti, da se je ta odnos vzpostavil na temeljih koristnosti in uporabnosti konjev v tem boju, ne pa na priznanju njihove lastne vrednosti. Z vzpostavitvijo subjektivitete se konj nujno še ne konstituira kot avtonomni subjekt, saj se v večini primerov ohranja hierarhični odnos med partizanko_om in konjem. Partizanke_i so konje velikokrat pojmovale_i kot »tovariše«, vendar pa je bilo to »tovarištvo« enosmeren odnos in konji vanj niso vstopali prostovoljno. Vloga figure/simbola in vloga subjekta se združita prav na točki ideje, v razmerju do katere je bil konj uporabljen tako v umetnosti kot konkretnem boju – v razmerju do ideje upora, revolucije in osvoboditve.

Prispevek je skrajšana in nekoliko predelana različica članka »Kot divji, hrzajoči konj / prihaja k nam svoboda!« Konj med metaforo in subjektom v glasu partizanov, ki je bil objavljen v reviji Studia Historica Slovenica, letnik 16 (2016), št. 1.

Branislava Vičar

+ posts

Branislava Vičar predava na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Doktorirala je na področju analize diskurza. Raziskovalno deluje na področjih kritične diskurzivne analize, kritičnih animalističnih študij, sociolingvistike, kjer se usmerja zlasti na razmerje med jezikom in spolom s pristopi kvirovskega jezikoslovja, vizualne semiotike in multimodalne analize. Na polju kritičnih animalističnih študij preiskuje tipološki spekter reprezentacije živali v različnih diskurzih s poudarkom na razkrivanju antropocentričnih pomenov oz. možnostih vzpostavljanja subjektivitete živali, razmerje med speciesizmom, nacionalizmom in kapitalizmom ter medpresečnost speciesizma in kulturnega rasizma. Uredila je znanstveno monografijo Pojmovanja živaslkih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020) Svoje znanstveno-raziskovalno delo povezuje z aktivizmom za pravice živali in je soustanoviteljica in aktivna članica društva ZaŽivali!

• Branislava Vičar

  #molongui-disabled-link

  Moralna vrednost živali v diskurzu biodiverzitete