Kozmologija sočutja
Znanstvena monografija Nadje Furlan Štante se ukvarja s temo, ki je v širšem prostoru obskurna, čeprav predstavlja križišče velikih vprašanj našega časa (ali pa kar vseh časov). Prispevek k vprašanju teološkega (ali raje tealoškega*) ekofeminizma istočasno naslovi ekologijo, vprašanje spola ter (organizirane) religije, pri čemer je mogoče reči, da vsako od področij v tem obdobju zgodovine preči nekakšna kriza. Pri ekologiji se ta že s sintagmo »ekološka kriza« seveda razume sama po sebi, najsi gre za podnebne spremembe, onesnaženost morij ali morda nekontrolirano odlaganje (prepočasi razgradljivih) odpadkov; vprašanje spola postaja ob dvomu o liberalnem feminizmu, retradicionalizaciji, vrhuncu dediščine razsvetljenstva, aktualni politični debati o transspolnosti in gibanju #metoo vedno burnejše in na svoj način med nekakšnim prelomom; tudi organizirane religije so se znašle v kočljivem položaju, najsi gre za zaostritev odnosov med velikimi monoteizmi, klice po modernizaciji RKC (ki se delno tudi odvija), upad vernic_kov teh religij, vendar istočasni vzpon pripadnic_kov neinstitucionalnih verstev.
Tealoški ekofeminizem v svojem izhodišču predstavlja svojevrstno rešitev naštetih težav. Opozarja na patriarhalizacijo Boga in posledično pobožanstvenje patriarhata, ki se zdi eden središčnih stebrov krščanstva. Mesto maskuliniziranega Boga postane odsev razumevanja »moške družbene vloge«, zaznamujejo ga radikalna ločnica med kulturo/človekom in naravo – slednjo si podjarmi in jo razume kot predmet popolne, neomejene uporabe. Iz prostora izžene možnost čezvrstne solidarnosti in sočutja in naposled se, paradoksno kot to zveni, približa svojemu navideznemu nasprotniku: razsvetljenstvu.
Ker tovrsten proces istočasno izhaja iz odmika od ideje Matere Zemlje, počasi tudi žensko izganja iz javnega prostora. Do obratnega procesa pride v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s hipotezo o Gaji (James Lovelock). Ta, izredno preprosto povedano, trdi, da se zemeljski organizmi sorazvijamo (v evolucijskem smislu), medsebojno vplivamo drug_a na drugo_ega in s tem tvorimo samoregulativen sistem, ki omogoča življenje na Zemlji.
Hipoteza je nastala v času vzpona sodobne ekologije, a tudi drugega vala feminizma in detronizacije velikih ateizmov s pomočjo številnih novih religioznih praks, ki so bodisi nastale na novo bodisi so bile preseljene iz drugih kultur. In prav na preseku teh okoliščin so na površje priplavala nova verovanja (ta so zdaj razumljena mnogo bolj odprto in manj zavezujoče), ki so se izrazito odmikala od podobe Boga-očeta ter iskala stik z naravo oz. drugimi živimi bitji.
To novo tealoško razumevanje opusti predsodke, ki so značilni denimo za krščanstvo. Tu ni več prostora za predsodek prokreacije, nečistosti in menstrualne krvi, opuščeno je obredje očiščevanja po porodu, saj tudi tovrstne ločitve na duh in (umazano) telo, ki izhaja iz kartezijanske tradicije, v resnici ni več. S pogledom nazaj postanejo pomembne svetnice (v knjigi je omenjena denimo Ivana Orleanska) in mističarke, ki jih je v marsikaterem oziru retrospektivno razmeroma enostavno razumeti kot srednjeveške feministke.
Toda kje je tu prostor za živali?
Moškosrediščna teologija je močno povezana z izgubo sočutja in kartezijanska tradicija z razumevanjem drugih živali kot strojev – oboje se seveda kaže v tem, da živali v družbi (pod okriljem vere) dobijo specifično, podrejeno mesto, ki (ob to se mestoma obregne tudi avtorica sama) omogoča njihovo uporabo za prehrano in druge namene.
Model, ki ga ponuja tealoški ekofeminizem, je v veliko ozirih tako soroden tistim iz sekularnih variant ekofeminizma. Sama detekcija problema se pri predstavnicah te miselne šole, kot so Anne Primavesi, Rosemary Radford Ruether ali Mary Daly, v resnici ne razlikuje prav dosti od pogleda denimo Carol J. Adams. Razlika nastopi prej v odmiku od njene bolj ali manj materialistične drže, s tem pa se približajo drugemu temeljnemu imenu (sekularnega) ekofeminizma: Josephine Donovan. Presečišča je gotovo mogoče iskati v razmeroma sorodnem razumevanju skrbi (pri Josephine Donovan govorimo tako o »etiki skrbi« kot tudi »estetiki skrbi« v umetnostnih teorijah) in sočutja ter dvomu o izrazito mehanicističnem razumevanju sveta okoli nas. Morda najpomembnejše za tealoški ekofeminizem je preprosto to, da njegove predstavnice pot naprej še vedno (vsaj načeloma) vidijo v okvirih religije, le po njeni temeljni prenovi kličejo.
Povedano preprosteje: obnovljeno razumevanje Božjega oz. njegova feminizacija, vpeljava konceptov, kot je denimo hipoteza o Gaji, zamenjava razumevanja živali in narave kot nekakšnih objektov z instrumentalno vrednostjo za razvoj sočutja do njih in vzpostavitve solidarnega sobivanja, bi morala voditi tudi k implementaciji veganstva kot eni od praks prenehanja uporabe živali.
Koncept ženstvenosti
Zatakne pa se lahko pri konservativnem razumevanju spolov. Seveda gre po eni strani za drugačna politična in filozofska prepričanja (ta gojim tudi sam), takšna, ki so lahko kritična do biologizmov, spolnega binarizma ter izrazito zamejenega razumevanja »moškosti« in »ženskosti« – ob tem velja omeniti tudi, da je prav tovrstno konstrukcijo spolnih identitet mogoče razumeti kot delo patriarhata, ki si vzame pravico, da poimenuje, razlaga in razsoja, s tem pa tudi dodeljuje mesta v družbi glede na spolno identiteto, ki jo ustvari sam.
Po drugi strani pa se velja posvetiti tudi nekaterim vprašanjem, ki se odpirajo ob notranji logiki opisanih teorij. Če po eni strani avtorica zagovarja femininost Božjega, po drugi strani opozarja na predsodke o ženskah, ki izhajajo iz pripisa specifičnega družbenega spola. Čemu je torej tu najbolj smiselno posvetiti energijo? Propagaciji »femininega«, da lahko s tem naslovimo vprašanja ekologije in družbe, ali razdiranju družbenih spolov, da s tem osvobodimo ženske in druge nemoške spolne identitete? Podobna težava se mestoma pojavlja tudi v drugih ekofeminističnih besedilih, le da se zdi, da so pogosto bolj usmerjena k analizi ter tako posledično (pravilno) detektirajo razumevanje družbe, kot je v nekem trenutku aktualno, zelo natančnih političnih načrtov za reševanje težav pa (še) ne nujno ponudijo.
Za duhovno prenovo
Toda naposled je prav analiza najbrž najmočnejša plat knjige V iskanju boginje in tudi duhovnih praks, ki se odmikajo od institucionalnih religij in velikih monoteizmov. Analiza razumevanja Božjega in posledic tega razumevanja je izpeljana prepričljivo in poglobljeno, detekcija simptoma prav tako. Le pri izvedbi velja nemara razmisliti o različnih pristopih.
O knjigi
Knjiga: Nadja Furlan Štante: V iskanju boginje
Založba in leto izdaje: Univerzitetna založba Annales, 2014
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.