Krhka človeškost (prvo poglavje knjige)

To je prvo poglavje knjige Human Fragility, v izvirniku Fragile Umanità (Einaudi, 2018), avtorja Leonarda Caffa za založbo Lantern Book (New York). Prevod v angleščino (po katerem je preveden tudi ta odlomek) je pripravil Steven Ombrello, Univerza v Torinu, Italija.

»Etična os: prva transformacija.

Tako težko je najti začetek.

Ali bolje: težko je začeti na začetku.

In ne poskušati iti še dlje nazaj.«

– Ludwig Wittgenstein

Prvi del: Preobrazba

1. poglavje

Kratek zaznamek: Kaj je specizem?

Specizem ali diskriminacija drugih živalskih vrst s strani homo sapiensa je prva ter morda najbolj zakoreninjena in najnevarnejša os tega mogočnega in kompleksnega sklopa pojavov, ki ga poznamo kot »antropocentrizem«. Naša družba je v celoti zgrajena na sistemskem izkoriščanju nečloveških živali: ubijamo jih za hrano, oblačila, zabavo in znanstvene raziskave. Pravzaprav so nečloveške živali na svetu uporabljene za zagotavljanje popolne blaginje vrsti homo sapiens. Specizem (neologizem psihologa Richarda D. Ryderja) je zamisel, da je vse našteto možno upravičiti z vrsto argumentov, ki jih je vse prej kot lahko ovreči. Vprašanje, ali je bila prej kokoš ali jajce, je tudi v primeru specizma jasno: specizem je predsodek, kot trdi Peter Singer v svoji knjigi Osvoboditev živali (1975). Morda pa gre za ideologijo upravičevanja zgodovinskega pojava? Kakorkoli, specizem je fenomen, ki ga vsaj konceptualno omogoča vrsta vseprisotnih argumentov, med drugim tudi t. i. »zdrava pamet« kot temelj družbenega. Ti argumenti so sicer možni, vendar neutemeljeni, kot bom skušal pokazati v nadaljevanju. V iskanju filozofskih utemeljitev za specizem smo v zmoti, če se ne sklicujemo na Descartesa, ki je trdil, da je žival avtomat brez jezika, ali na Martina Heideggerja, ki je celo trdil, da je žival kot subjekt bivanja v svetu nezadosten, saj je njegova minljivost omejena. Prizadeval si bom, da omenjenih zmot ne bom ponovil. Zato se bom tukaj raje posvetil razumevanju specizma kot takega in vprašanju, zakaj ta že tisočletja kroji življenja ljudem, ki niso niti slišali za Descartesa ali Heideggerja in ki v vsakem primeru živijo v vzajemnem nasilnem odnosu z živalmi.

Biti specist_ka, pomeni razumeti življenje svoje vrste kot edino življenje, ki ga je vredno zaščititi z moralnega vidika, četudi poznamo različne ravni zaščite – pomislimo, kako ravnamo s psom drugače kot s pujsom. Menim, da je razumeti to dejstvo temeljnega pomena, saj bomo v nasprotnem primeru o specizmu še naprej razmišljali kot o kartezijanskem pojavu: živali niso del sveta in niso subjekti. Nasprotno, zavedne_i speciesistke_i dobro vedo, da so živali »subjekti življenja«, če uporabim izraz Toma Regana. Toda zagovornice_ki preprosto ne verjamejo, da je to nujen in zadosten pogoj za radikalno življenjsko spremembo. Nasprotno želim podati popolnoma konceptualno podobo specizma¹ kot del tridelnega sklopa, ki tvori mojo misel o antropocentrizmu, in sicer da v našem vsakdanjem življenju živali preprosto »ne obstajajo«. Samo v Združenih državah Amerike je v enem letu zaradi prehrane ubitih petdeset milijard živali, vendar to število vključuje le velike sesalce. Naj ponovim: petdeset milijard! Ta ogromna klavnica, ki je tako dobro skrita, da se lahko imamo za »civilizirano družbo«, je mogoča, ker so živali v njej zgolj paradoksi ali »neobstoječe entitete«. Vemo, da obstajajo in da so konkretna bitja z nam podobnimi biološkimi značilnostmi, vendar se ne zavedamo, da so te iste živali popredmeteni del naše blaginje.

Posebnost moje razlage specizma je predvsem v tem, da ga razumemo kot pozabo: pozabili smo, da nismo sami. Specizem je gonilo gospodarstva: z živalmi in iz ostankov njihovih teles proizvajamo dobesedno vse: od filmov za fotoaparate, tapet, lepila, ki zlepi čevlje, do barvil v gumijastih bonbonih, ki jih imajo otroci tako radi. Živali so torej vsepovsod, vendar jih ne vidimo, ker smo jih preprosto poskrili – tudi specizem skriva. Seveda imamo vsi možnost (u)videti, vendar je ta potencial (pogosto zlahka) podredljiv težnjam našega ekonomskega sistema.

Izraz »specizem« pomeni moralno usmerjenost, torej spada v domeno etike, namreč preusmerja nas od našega trenutnega vedenja (deskriptivna etika) k moralno dopustnemu obnašanju (preskriptivna etika). Ali jemo živali? Morali bi prenehati. Zakaj? Ker nimamo dobrih argumentov za nadaljevanje tega početja ob spoznanju, da to ni potrebno, saj za razliko od mačk nismo obligatorni mesojedci, živali, s katerimi se prehranjujemo, pa imajo enake pravice kot mi.

Antispecizem na kratko je glede na splošne konotacije ena najzapletenejših teorij, ki jo je treba postaviti pod vprašaj. Za vsakodnevno pobijanje milijonov živali namreč ni dobrih razlogov. Oziroma ti razlogi niso več veljavni.

Kakšno človeštvo izhaja iz specizma?

Specizem ponuja idejo človeštva, ki bolj ali manj transverzalno premošča planisfere, epohe in geopolitike, čeprav to ni vedno njegova izrecna metafizika. Predlaga, da lahko homo sapiens odstrani vse, kar ni znotraj ograde, ki ga opredeljuje, čeprav je to namišljena ograja ali po besedah Charlesa Darwina vsaj minljiva znotraj lastnih meja »naše vrste«. V dvonožnem telesu vidimo odsev drugega, sicer v njem vidimo praznino: iskanje Lévinasovega odnosa iz oči v oči se ustavi pri človeškem telesu, vse drugo je nerazločno. Vendar »telo zakriva«, piše Deleuze, in »vsebuje skriti jezik«². Za človeštvo, ki sledi specizmu, predlagam izraz »slepa samota«: ubili smo obliko življenja, rojeno, da bi skupaj z drugimi zacvetela in ustvarila drugo; je globoko osamljena in nezavedno slepa. Biti specist, je bistvena ali bolje rečeno nujna značilnost izrazito antropocentričnega človeka, saj pomeni verjeti, da je bolečino mogoče najti le v osebah s človeškim vedenjem. Toda razmišljanje o lastnem trpljenju kot edinem obstoječem se res zdi edina možna utemeljitev za izkrivljeno dojemanje življenja kot nenehne bolečine. Iz slednjega se je bolj ali manj porodila zamisel o živali kot avtomatu: do živali, torej do tistih zunaj ograde, pravzaprav čutimo zavist. Mislimo, včasih v upanju, da te ne trpijo, nad njimi izvajamo nesmiselno nasilje znotraj specizma pod krinko podjetništva. Človeštvo, ki izhaja iz etike specizma, se počuti posebno, ker trpi: vse tisto, kar ne občuti eksistencialne stiske življenja na dveh nogah, mora biti kaznovano. Toda vse je ravno prav zapleteno, namreč »kar gosenica imenuje konec sveta,« pravi Lao Tzu, »preostali svet imenuje metulj«.

Zmotna logika specizma primora vsakogar k temu, da se ob spoznanju omenjene pasti izvije iz primeža, ki mu pravimo človeštvo: če X ni iste vrste kot Y, potem ni deležen_na enake moralne obravnave. Logika je zmotna, saj prikliče sorodne analogije: če X ni istega spola kot Y, potem ne uživata enake moralne obravnave, kot je zapisal že Peter Singer v svojih prvih delih, in še bi lahko naštevali. Prenehajmo omenjati primerjave. Iz specizma je vzniknila ograjena človečnost: karkoli zunaj teh meja ne zasluži našega spoštovanja in radovednosti. Prvi profil antropocentrizma se začne z osamljenim človekom, ubogim v tem svetu, ki se sprašuje le o metafizičnih ravneh bivanja – obdajajo ga_jo rože, kamni in čudna bitja. Zavedno specistično človeštvo postavlja le malo vprašanj in zaradi svoje zaslepljenosti pristaja na čudaške odgovore: Od kod prihaja naša hrana? Zakaj planet vse bolj uničuje onesnaževanje? Iz česa so narejena naša oblačila in na kom se testirajo naša zdravila? Vidni svet sloni na potopljenem svetu, ki ostaja neviden, ker smo se ga odločili prezreti.

Človek, ki ga specizem vodi od fizičnega k metafizičnemu, je človek, ki zanika in zatira živalskost, začenši z lastno. Toda kaj pomeni živalskost, če sploh kaj (intuitivno: lastnost biti žival)? Vsaj v zadnjem obdobju razvoja svoje misli in v znamenitem nagovoru ob prejemu nagrade Adorno leta 2001 Jacques Derrida trdi, da je to temeljna entiteta, s katero bi se morala soočiti filozofija prihodnosti. In ravno to počnemo, približno petnajst let pozneje. Na prvi pogled animalnost opredeljujem kot nujno, vendar skrito (nerazločno) lastnost specifično človeških življenjskih oblik; na drugi strani pa kot rdečo nit te knjige. Animalnost opredeljujem kot prisotnost sebstva. Človek je potlačil svojo animalnost, živalim odrekel njihovo lastno, vendar s tem le potrdil zakonitost povezave »človek in žival«, ki je pogosto razumljena kot (izključujoče) nasprotje, vendar to ni. Zakaj? Odgovor je preprosto, ker ni ničesar, kar bi bilo mogoče ločiti: žival oziroma beseda »žival« kot krovni izraz posplošuje in s tem izkrivlja dojemanje biotske raznovrstnosti. Težaven odgovor je, da celotna logična povezava razpade, saj je nelogičen eden od obeh veznikov. Prvi paradoks je, da stvari ne bi bile tako grozne, če bi se zveza nanašala tudi na nas, ki se pretvarjamo, da smo znotraj ograde: vživeti se v živali, je odlično izhodišče, preden začnemo razlikovati vrste s podrobnimi taksonomijami. Specistično človeštvo se, prav nasprotno, v ontološkem smislu postavlja v privilegiran položaj, saj de facto živi družbeni svet, ki ga je homo sapiens zgradil kot edini možni svet (družbena ontologija sovpada s splošno ontologijo). Ko se filozofija skuša soočiti s tako zastavljeno temo, je omejena v svoji nezadostnosti, saj potrebuje pričakovanega vsiljivca. Kot pravi stari kitajski pregovor: »Ena mravlja lahko uniči jez.«³. Drugi paradoks je racionalnost, značilna za človeštvo, ki se zavestno odloči za specizem, saj ta ne izhaja iz njegovega doslednega razumskega delovanja, temveč iz dejstva, da vidi razum kot svojo glavno značilnost. Razum v podobi »človeškega«, ki ga raziskujem tukaj, je tehnično gledano rez, ločnica živega: mislimo, torej smo. Cilj katere človeške dejavnosti je razumsko delovanje? Filozofije. Izkaže se torej, da filozofija, ki nasprotuje specizmu, pravzaprav nasprotuje sama sebi. Ali vsaj zahodni filozofiji (k tej filozofski geografiji se vrnem pozneje).

Specizem je pravzaprav uporaba razuma kot razločevalne vrline: človek govori, žival ne; človek misli, žival ne; človek se zaveda samega sebe, žival ne. Cirkus stereotipov⁴ ne kloni ničemur, čeprav ga je strokovna literatura s področja kognicije živali večkrat ovrgla. Del specizma, ki uporablja razum z namenom spodkopavanja stereotipa, da se zaradi razuma razlikujemo od živali, ima še bolj specistične posledice, ki jih moramo takoj nasloviti. To je namreč prva razlika, ki jo bom izpostavil med postčloveškim modelom – ki ga bom zagovarjal na koncu tega besedila – in drugimi modeli transhumanizma; med slednjimi je seveda najbolj znan Übermensch ali nadčlovek oz. čezčlovek.

Friedrich Nietzsche je bil velik kritik določenih oblik antropocentrizma (čeprav je bil hkrati zagovornik nekakšnega superantropocentrizma) ter teoretik animalnosti in njene rekonstrukcije v različnih, toda ne vedno veselih oblikah. V njegovi viziji si mora človek, pred transformacijo v nadčloveka, povrniti živalskost tako, da se nauči brez zadržkov uporabljati svojo voljo do moči, podobno kot to počnejo ptice roparice: brez moralnih zadržkov napasti in prestrašiti plen. Nietzschejev argument pomaga dodatno opredeliti podobo človeka, ki izhaja iz specizma: ob povrnjeni živalskosti se ograda antropocentrizma odpre le instinktom in osnovnim funkcijam živali, ki smo mi. Biti specist po Nietzscheju, pomeni ravnati v skladu z naravo: vse je plen in plenilec, vsi jemo in smo použiti. Meni, da je naša osnovna struktura življenja podrejena vsakršni obliki askeze (tudi vegetarijanstvu, ki ga Nietzsche v svoji Veseli znanosti večkrat zasmehuje). Tako specizem postane dvolični Janus: bodisi osamljen, brez živali bodisi eden med njimi: homo homini lupus, in tudi med ljudmi podležejo šibkejši. Specizem je pripoved: opisuje in predpisuje naše vedenje. Živali pobijamo od nekdaj, tehnologija pa je le še povečala učinkovitost in obsežnost tega pokola. Podobno je tudi nadaljevanje tega početja pravilno, plemenito in, kot pravi Nietzsche, bi lahko pomenilo celo želeni prehod za prihajajoče človeštvo. Tako se kali človeštvo, ki se odloči zavzeti filozofski položaj distanciranja od vsega, čemur ne more reči, da je človeško: planet ni naš dom, planet je naš. Brez tega zavedanja antropocentrizma enostavno ne bi bilo, saj naše delovanje ne bi imelo koherentne osnove, potrebujemo namreč okvir, ki usmerja naša dejanja, specizem pa je okvir nad okvirji. Veliki etični izzivi, ki zaznamujejo sedanjost, od globoke ekologije do radikalnega feminizma, ki upravičeno želi dokončno odpraviti podrejen položaj žensk v številnih sodobnih družbah, imajo vsi isto ločnico: kar ni človeško, je preprosto odsotno. Iskreno rečeno, specizem je mejnik vsakršne morale, ki vzdrži med tistimi, s katerimi moraš bivati, toda kako je z desetinami milijard živali, ki jih ubijejo vsako leto? Zavedni_a specist_ka ob tem zamiži, se vzravna, v duhu antropocentrizma še vedno prepričan_a: me_i smo vse. Vendar se tudi oni prej ali slej spogledajo z živaljo ali začutijo, da je drevo več kot le vir lesa, in v notranjosti se nekaj zgane. Filozofija se razširi skozi gledišče, ki ji ne pripada: »Pred pogledom živali smo razgaljeni. Razmišljanje se morda začne prav takrat.«⁵.

KRATEK ZAZNAMEK: Kaj je antispecizem?

Antispecizem je nasprotje specizma v smislu, da je izhajajoči svet dobesedno preobrat specističnega sveta. Antispecizem naj bi se ukvarjal z »vmesnostjo« stvari⁶ – preprosteje rečeno, gre za etično stališče negacije specističnih argumentov. Nadalje, pripadnost drugi vrsti od naše sama po sebi ni osnova za drugačno moralno obravnavo: dobri argumenti, na osnovi katerih spoštujemo soljudi, veljajo tudi za vse druge živali. Doprinos te teorije, ki so jo v njeni prvi formulaciji zagovarjala imena, kot so Peter Singer, Paola Cavalieri in Tom Regan, je v tem, da ne gre za preprost moralni animalizem, temveč da jo na bolj ali manj prefinjen način skrbi za usodo nečloveških živali. Antispecizem izpostavlja krizo antropocentrizma oziroma krizo njegovih etičnih konotacij, kot bolje pojasni Tiziano Terzani: »Vsa družba je zgrajena na soglašanju z nasiljem, nasilje pa ustvarja nasilje. Zato je moralna izbira tudi moje vegetarijanstvo.«⁷. Če se želite zoperstaviti nasilju, tipičnemu izrazu antropocentrizma, se morate vprašati o nasilju kot takem; najbolj zavržno in morda tudi najbolj nesmiselno je nasilje, ki ga homo sapiens namenja živalim.

Biti antispeciesist, pomeni imeti lastno življenje za manj »primerno«, kot smo navajeni misliti: življenje obstaja v vseh, tudi neskončnih in minljivih oblikah. O antispecizmu razmišljamo kot o ideji, da ni mogoče zlorabiti drugih življenj, v okviru antispecizma o drugih razmišljamo kot o telesih, ne glede na njihovo privzeto živalsko obliko: »žival je bila drugo, tujec […] in ne posameznik_ca«⁸.

Kakšna človečnost izhaja iz specizma?

Človeštvo, ki izhaja iz antispecizma, je odprto gradbišče. Predlagal sem previden pristop k tej teoriji⁹, po kateri je za premostitev pregrade antropocentrizma konceptualno treba privzeti živalski vidik in opustiti človeškega. Zavedno antispeciesistično človeštvo (obstaja, čeprav v manjšini) živi v svetu in zavedanju, da je le eno od neštetih živih bitij nič bolj vredno od drugih, vendar pomemben nosilec določene odgovornosti. Žal smo edini, ki na tem planetu porabljamo veliko več virov, kot jih potrebujemo. Singer prvič uporabi strokovni izraz specizem z namenom naslovitve predsodka o raznolikosti vrst, ki vodi k razmišljanju o moralni raznolikosti. Predsodek, ki ga Singer analizira po analogiji s seksizmom ali rasizmom, temelji na enačenju zunanjih ali bioloških lastnosti z etičnimi lastnostmi. Zgodovina antispecističnega narativa je kratka oziroma preveč nedavna, da ne bi bila zgodovina otokov: človeštvo je strnjeno okoli ohranjanja nasilja, ki ga antispecizem načenja pri koreninah. Je zgodovina združenj, zavetišč za živali, protestov in sprememb osebnega vedenja, ki razen državljanske nepokorščine nimajo vrednosti. Antispecizem je udejanjanje praktične in revolucionarne vrednosti nekaterih oblik mišljenja. Žal je v tem primeru kritika, ki se nanaša na svet družbenega, kompleksna. Izhajajoča človečnost je negotova, ker je nepredvidljiva: vedno smo se izgrajevali napram živalskosti – naša zgodba neizogibno sovpada z našim oddaljevanjem od živali in narave. Antispecizem je v tem smislu rušenje ograje, katere zunanjosti nismo nikoli zares videli, razen skozi miselne eksperimente. Zdaj je na vas, da si jo predstavljate.

Vse, kar je možno, upravičeno spada v naše raziskovalno polje: na kakšen način bi lahko živelo človeštvo, ki spoštuje svojo lastno živalskost in živalskost drugih? Brez tega domišljijskega preskoka antropocentrizem ostaja trden, ker izhaja iz človeških dejanj, in prav meje naših dejanj so meje naših možnih svetov. Zamisel, ki jo imenujemo antispecizem, ima nekatere praktične posledice, ki pa se jih ne sme zamenjati za vzroke.

Od tukaj naprej bomo sodobnega postčloveka opredelili skozi podobe in predloge, ki jih bomo šele na koncu v celoti začrtali v namernem odmiku od prejšnjih modelov. Če kot stereotip pomislimo na podobo zenovskega meniha, se oddaljimo od napol robotske podobe postčloveka iz filozofske literature, ki zamenjuje posthumanizem in transhumanizem¹⁰. Antispecizem kljubuje antropocentrizmu in prispeva k razvoju posthumanizma, skozi etiko, ki ne sloni na neuravnoteženem poudarjanju običajev in potrošnje, kot je prepogosto rečeno, temveč je tudi in predvsem je pozorna na opazovanje živalskosti kot »prisotnosti samega sebe«. Antispecizem ni le zanikanje ločnice med vrstami kot moralne meje, temveč je enako kot pri Nietzscheju vzpostavljanje živalskosti, vendar na nasproten način.

Začnimo s stavkom 6.4311 iz dela Tractatus Ludwiga Wittgensteina, ki ima izrazito mistični prizvok: »kdor živi v trenutku, živi večno«. Toda, z mistiko vstran, kdo živi v trenutku? Kdor je brez spomina ali vsaj dolgoročnega spomina brez zavedanja, ki bi mu omogočalo razmišljati o sebi v preteklosti ali se projicirati v prihodnost. Otroci bi bili primerni kandidati, če njihov čas večnosti ne bi bil omejen: ko odrastejo, postanejo odrasle osebe, ki se spominjajo in upajo – postanejo umrljivi in s tem obsojeni na obup. Martin Heidegger se pritožuje nad omejenostjo tega, kar Wittgenstein vidi kot sredstvo: le žival živi v večnem trenutku, brezčasnosti, ki je atribut biti v času in prostoru, žival je torej neumrljiva. Toda če združimo oba argumenta, zlahka zaobidemo omenjeno omejitev: žival ne umre, ker živi v sedanjosti, in je zato večna. Tako kot Borgesov tiger, »v njegovem svetu ni niti imen niti preteklosti ali prihodnosti, je le resnični trenutek«¹¹.

Spregledamo dejstvo, da je živali veliko in da imajo nekatere (pomislimo le na primate), kot vemo iz kognitivne etologije, zmožnost samozavedanja ne samo v prostoru, ampak tudi v času, in živalskost raje obravnavamo kot lastnost, ki sem jo poimenoval »absolutna prisotnost samemu sebi«. Problemi antropocentričnega humanizma in človeštva, ki ga ta zato izraža, v veliki meri izhajajo iz nezmožnosti živeti »tukaj in zdaj«; antispecizem je kot nalašč za reševanje te nezmožnosti, ne kot etično gibanje sam po sebi, temveč kot del metafizičnega procesa, ki vodi k postčloveku. Zakaj je zgled zenovski menih? Zaradi načina življenja, ki ga izraža: mir išče v zavedanju trenutka in sprejemanju njegove omejenosti. Vprašanje je, kaj se naučimo od živalskosti. In odgovor je v zanikanju tega: človeštvo je izničilo pojem narave, ki je skupna vsem.

Ljudje živimo v okviru pripovedi, ki nam omogoča poenostavljeno utemeljevanje naših dejanj in namer. Če je specizem paradoksalno pozitivna pripoved – to ali ono lahko storite, ne da bi vas skrbela usoda živali, ker so te brez moralnega statusa – je antispecizem popolnoma negativna pripoved, če je sama sebi namen: tega in onega ne smete storiti, ker živali trpijo. Predstava o svetu, ki jo izraža antispecizem v svojih različnih oblikah, je preprosto napačna: ne potrebujemo okvirja za bolj ali manj artikuliran niz totemov in tabujev, temveč poznati možni alternativni svet v primerjavi s tistim, ki ga kritiziramo. V tem smislu podoba človeštva, ki izhaja iz antispecizma, služi kot del večje celote, neuporabna pa je, če jo prepustimo njeni osamljeni usodi. Antispecizem bom tukaj uporabil previdno: treba je zamajati argumente, ki niso usmerjeni v odpravo bolečine živali (na primer spoštovanje živali iz ekoloških, političnih, zdravstvenih razlogov itd.). Na ta način se okrepi moč sklepa: živalskost je treba, kot Nietzschejevo plešočo zvezdo, osvoboditi vsake možne napovedi.

Prva preobrazba

Antispecistična tableta ima grenak okus in očitno hude posledice, ko jo enkrat zaužijemo. Najprej deluje na vid: kar je bilo nevidno, je zdaj očitno – družbeni svet, ki ga upravljamo, je pravzaprav klavnica: obdaja nas nesmiselna smrt, ki jo omogoča specizem. Če razumemo, da je mogoče živeti, ne da bi škodovali milijardam živali, ki jih zakoljemo vsako leto, zakaj nadaljujemo to početje? Gospodarstvo, politika, tradicija, seveda, vendar to ni vse. Naša podoba človeštva, ki je po Michelu Foucaultu nedavni izum družboslovja, je hologram, projiciran na steno brez senc. Biti specist, prispeva k sreči: te grenke teme ni želel analizirati noben antispecistični filozof: preprosto zavedanje, da si edinstven in poseben ter da je vse drugo le ontološki okras, je čudovito. Okus mesa, zaradi katerega je človek od prazgodovine do sodobnosti plemenitejši potomec od kanibala v krznu, je veliko več kot le panaceja za brbončice: je anestetik za dušo. Vrnimo se torej k podobi meniha, namreč če premaknemo jedro sreče s potreb, kjer je od nekdaj, ji moramo najti drugo usmeritev. Zdi se, da preprost obrok, skromno življenje in sožitje z naravo ne morejo tekmovati z ameriškimi sanjami menedžerja, ki uživa v svojem hamburgerju ob gledanju prenosa tekme NBA. In vendar je sama filozofija, četudi najbolj spekulativna in teoretična, neuporabna, če ne obide splošne revolucije podobe človeštva, ki ji pravimo »Zahodna blaginja«, ki pa je v resnici masaker vsega živega in vsakega svobodnega prostora na tem svetu. Brez zgledov v dejanjih¹² je napredek preprosto nemogoč¹³.

Sreča specizma je prazna sreča in nima nič skupnega z Wittgensteinovim argumentom, da je »svet srečnega človeka drugačen od sveta nesrečnega človeka«¹⁴. Žal naš svet predvidljivo sledi nadvse umestnemu Wittgensteinovemu izreku »vredno življenje je tisto, ki je srečno kljub nesreči sveta«¹⁵. Specizem je nesreča sveta, ki zavrača življenje spoznanja, zavrača spoznanje, kaj obstaja onkraj utišanega in lažnega sveta, v katerega se je zaprlo človeštvo, torej onkraj našega navideznega reda, dokler ne pride do motenj, ki zunaj trkajo na vrata: od eksplozije jedrske elektrarne, na primer leta 2011 v Fukušimi na Japonskem, do kamiona, ki prevaža prašiče za zakol ter se ustavi na avtocesti in nam kaže odstranjene, in odeje smoga, ki zjutraj pokrije Delhi in nam megli vid v mestnem prometu.

Prva preobrazba je povabilo, da pogledamo drugam, preden se ta drugje zgodi, s privzemanjem uvida monstruma: filozofija je edina strategija odrešitve. Naše telo se začne kazati drugačno: naše noge se ne zdijo tako drugačne od prašičjih nog, naš obstoj, ki ga z vsemi drugimi oblikami življenja združuje skupna usoda, pa se že zdi manj poseben kot prej. Pot je dolga, saj nas nekaj močno zadržuje, zato pogosto skrb za živali ni dovolj za spremembo: specizem, ki se pretvarja, da je osvoboditev, nas lahko drži negibno zasidrane v središču. Toda ko se ta zamaja, spoznamo, da resnično ni mogoče upravičiti proizvajanja življenj živali le za pregrehe, okuse in vonjave, enake kot pri primitivnem človeku, ki bi moral izginiti že pred tisočletji. In morda pravzaprav ne gre za utemeljevanje v smislu potrošnje, temveč v smislu porabljenega; s to perspektivo nam ni dano udejanjiti spremembe. Antispecizem si prizadeva za to, vendar sam ni kos nalogi: terapija je dolga in dokler ne bo končana, bo držala Deleuzeva trditev, da je »zadovoljitev njegove [človekove] želje v korist edine vrste, s predanostjo si je prizadeval za cilj, ki sploh ni bil njegov«¹⁶. Dokler bomo o tem razmišljali kot človeška vrsta, ne da bi razumeli, da je vsako živo bitje predvsem monada, ki vidi zunaj, bo gradbišče ostalo odprto.

prevod (iz ang. prevoda): Nataša Pucelj

Leonardo Caffo

+ posts

Leonardo Caffo je filozof, kurator in pisec. Trenutno je filozof v rezidenci muzeja sodobne umetnosti Castello di Rivoli, je pa tudi nekdanji kurator javnega programa na milanskem trienale (La Triennale) ter nekdanji professor ontologije na Politecnico v Torinu. Je predavatelj filozofije umetnosti, umetniškega vodenja in filozofije mode na univerzi NABA v Milanu in član fakultete programa MADE na Siciliji. Njegova najnovejša knjiga v italijanščini nosi naslov Essere Giovani (2021), izdala jo je založba Ponte alle Grazie. Naslednje leto bo pri založbi Palgrave MacMillan izšla njegova knjiga v angleščini z naslovom Human Fragility, njegova najbolj znana knjiga v angleščini pa je An Art for the Other (Lantern 2015).

Krhka človeškost (prvo poglavje knjige)

Leonardo Caffo

Leave a reply Cancel reply

Widgets