Kritične animalistične študije in študije komunikacije: Poziv znanstvenicam_kom
ZA VERZIJO ČLANKA V ANGLEŠČINI KLIKNITE TU
Raziskovalke_ci kritičnih medijskih in komunikacijskih študij se od nekdaj ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kaj onemogoča družbeno enakost oziroma pravičnost, ali natančneje, s temeljno vlogo, ki jo imajo mediji in komunikacije pri zaviranju oziroma spodbujanju družbenih sprememb. Toda njihovo razumevanje družbene neenakosti in trpljenja se še ni razširilo v tolikšni meri, da bi zajemalo celotno sliko. Njihov pristop je namreč vpet v zelo pogost pojav pristranskosti v družboslovju in humanistiki, in sicer v postavljanje človeka v samo središče pomena, vrednosti, znanja in delovanja. To se upravičuje z dejstvom, da so družboslovne in humanistične vede, kot je razvidno že iz njihovega poimenovanja, posvečene preučevanju družbenih odnosov s humanocentričnega vidika. Paradoksalno prav antropocentrizem onemogoča znanstvenicam_kom, da bi se ukvarjale_i z najbolj izjemnim vidikom, ki prav tako vpliva na kakovost oziroma stanje naše človečnosti, in sicer s tem, kako se na Zemlji povezujemo s preostalimi, zlasti čutečimi, živimi bitji.
Trdim, da so raziskovalke_ci kritičnih medijskih in komunikacijskih študij zaradi svoje moralne angažiranosti etično zavezane_i k širjenju moralne vizije onkraj človeškega obstoja, kot so to že zelo uspešno dosegle druge družboslovne in humanistične vede (predvsem moralna filozofija, sociologija, antropologija in psihologija). Takšna razširjena moralna vizija ne pomeni potiskanja vsega človeškega trpljenja v ozadje, temveč spoznanje, da smo ljudje le del planeta in ne njegovi gospodarji. Dejstvo, da pripadnicam_kom drugih vrst ne priznavamo enake moralne obravnave kot ljudem, je torej brez etične osnove. Še več, povezano je z našim lastnim trpljenjem v kapitalističnih družbah, ki temeljijo na ohranjanju neenakosti, razmerij moči in ekonomskih interesov.
Omenjena razširjena optika je v kritičnih medijskih in komunikacijskih študijah potrebna predvsem iz treh glavnih razlogov. Prvič zato, ker okoljski pristop ni dovolj, saj ekološki vidik največkrat zgolj utrjuje dualizem narava : kultura, to je družbeni konstrukt, ki predstavlja srž človekovega uničevanja življenja na Zemlji. Potrebna je tudi zato, ker je bilo doslej polje človeškega in družbenega popolnoma arbitrarno določeno. Tretjič, pogled, ki presega človeka, je potreben zaradi moralnega napredka etične misli, ki se v zadnjih desetletjih razvija v okviru moralne filozofije.
Ozko razumevanje pojma družbenega
Področje raziskovanja medijskih in komunikacijskih študij se tradicionalno opredeljuje kot področje ukvarjanja s procesi človeške komunikacije. Še natančneje: kritične medijske in komunikacijske študije so doslej obveljale kot sredstvo za kritično razmišljanje o moči in vplivu medijev na človeško družbo. Posledično predmet preučevanja omenjenih študij ni človek sam, temveč so to komunikacijski procesi, ki ljudem omogočajo medsebojno sporazumevanje, in predvsem, kako ti procesi preprečujejo ali ohranjajo paradigmo nadvlade in zatiranja. Medijske in komunikacijske študije so zaradi kratkovidnega pojmovanja družbe dlje časa zanemarjale velik del procesov prevlade in zatiranja. Posledica te ozkoglednosti je mišljenje, da družboslovja ne zadevajo tematike, ki ljudi ne obravnavajo kot neposrednih žrtev. Narava in nečloveške živali so bile zato iz omenjenih študij do nedavnega skoraj popolnoma izrinjene.
Toda narava in živali nikakor niso bile odsotne na širšem medijskem in komunikacijskem področju, prav nasprotno: prav preko proizvodnje soglasja so vse bolj zastopane v dokumentarnih serijah in filmih, novicah, knjigah, revijah, risankah, celovečercih, muzejih, razstavah in seveda v medmrežju. To je zgolj logična izpeljava vloge nečloveških živali v človeški družbi, ali bolje rečeno, vloge, v katero jih v imenu lastnega interesa potiskamo z izkoriščanjem narave in njih samih. Zato je treba to prakso priznati kot družbeni pojav, saj pojma družbenega v človeški družbi ne moremo omejiti le na izbrana človeška dejanja. Pojem družbenega namreč obsega vsa naša dejanja. To je izhodišče raziskovalk_cev s področja moralne filozofije, antropologije, sociologije, psihologije, politologije in drugih družboslovnih ved, ki politične, gospodarske in družbene posledice našega izkoriščanja narave in neljudi že obravnavajo v sklopu družbenega.
Znotraj disciplin medijskih in komunikacijskih študij je narava že vključena preko skrbi za okolje, vendar je vloga medijev pri proizvodnji soglasja (angl. manufacturing consent) za zatiranje in izkoriščanje nečloveških bitij kot raziskovalna tema še vedno v povojih. Kritične medijske študije so se namreč osredotočale predvsem na vprašanja reprezentacije, v veliko manjši meri pa na medijsko in komunikacijsko etiko in politično ekonomijo komuniciranja.
Skupna kritična stališča
Zgodovina upora proti dominantnim silam, fokus na hegemoniji in razredni moči ter družbena enotnost so osrednja prizadevanja kritičnih medijskih in komunikacijskih študij ter tudi v središču kritičnih animalističnih študij oziroma KAŠ (angl. CAS, Critical Animal Studies), vse od njenih zastavkov (Best idr., 2007). Snovalci izraza KAŠ so področje povzeli kot »radikalno, interdisciplinarno področje, namenjeno vzpostavitvi enotnega gibanja za popolno osvoboditev ljudi, neljudi in Zemlje« (Nocella II idr., 2014: xxvi). Zanimivo je, da je KAŠ obstajal že pred uradnim nazivom, in sicer kot krovni izraz znanstvenic_kov – po večini ekofeministk, ki so kritično naslavljale_i odnose med ljudmi in neljudmi. Ekofeministični spisi tudi sicer veljajo za katalizator razprav o kritičnih animalističnih študijah (Taylor in Twine, 2014).
Treba je poudariti, da čeprav KAŠ spadajo v širše področje animalističnih študij (AŠ), izraza nista sinonimna, prvi se namreč od drugega razlikuje v naslavljanju »ravnanja z živalmi in njihovih okoliščin« ter v povezovanju »aktivizma in akademskih krogov ter trpljenja in zlorabljanja živali« (Taylor in Twine, 2014: 1–2). Z vključitvijo besede »kritične« so snovalke_ci KAŠ namenoma uvedli vidike, ki jih gibanja za dobrobit in pravice živali običajno zanemarjajo: politične ekonomije, subjektivnosti, celostnega razumevanja povezovanja zatiranj, aktivizma, abolicionizma namesto reformizma in boja proti kapitalizmu (Best et al, 2007).
Podobno kot kritične medijske in komunikacijske študije tudi CAS zagovarjajo angažirano kritiško prakso, perspektivo politične ekonomije in politična stališča, ki rušijo strukture izkoriščanja, nadvlade, zatiranja in hierarhije moči. CAS omogočajo tudi nujno dekonstrukcijo binarne ločnice med človeškimi in nečloveškimi živalmi ter celostno razumevanje zatiranja oziroma intersekcionalnosti, ki opisuje, kako so institucije in sistemi zatiranja medsebojno povezani in jih zato ni mogoče preučevati ločeno.
CAS so iz naštetega najprimernejša teoretična in empirična osnova, ki jo potrebujejo medijske in komunikacijske študije za boljši vpogled v družbeno pravičnost. Ta pristop bi se lahko zgledoval po politiki teorije popolne osvoboditve (Best, 2014) ter bi kot tak moral razširiti medijske in komunikacijske študije z okoljskega področja tudi na področje etike živali. Ta trditev se nanaša na preučevanje vloge medijev in komuniciranja pri ohranjanju speciesizma, v razmerjih moči in strukturah, ki ohranjajo in spodbujajo zatiranje neljudi in narave. Nekatera vprašanja, ki jih je treba zastaviti, so: Kakšno vlogo imajo mediji in komunikacijske strukture pri ohranjanju antropocentrično-specistične ideologije? Kako so medijske elite povezane s podjetji, ki izkoriščajo neljudi in naravo? Kakšen vpliv imajo komunikacijske tehnologije na neljudi in naravo? Kako ideologija specizma vpliva na delo v komunikacijskem in medijskem sektorju in kako je to povezano z drugimi vrstami diskriminacije, kot sta seksizem in razredna diskriminacija? Kako je mogoče oblikovati nespecistično in neantropocentrično etiko medijev? Kako je mogoče prenoviti medijske in komunikacijske politike skladno z nespecističnim in neantropocentričnim pogledom?
Še vedno veliko neraziskanega
Številne_i avtorice_ji že več kot desetletje izvajamo kritične komunikacijske in medijske raziskave, vse od pionirskega dela Carol Adams, ki je utirala pot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ti avtorji oziroma te avtorice so: Claire Molloy, Carrie P. Freeman, Vasile Stanescu, Debra Merskin, Tobias Linné, Matthew Cole, Natalie Khazaal, Randy Malamud, Erika Cudworth, Anat Pick, Emily Plec, Nik Taylor, Laura Fernández, Loredana Loy … Številne_i smo si prizadevale_i ne samo uvesti kritično perspektivo v medijske in komunikacijske študije, ampak tudi razviti njeno teoretično zasnovo (Almiron, 2016; Almiron, Cole in Freeman, 2016; Almiron, Cole in Freeman, 2018; Almiron in Fernández, 2021). Kljub vsem prizadevanjem v večini kritičnih medijskih in komunikacijskih prostorov akademskega okolja (revije, konference, univerzitetni programi, viri financiranja) še ni videti eksperimentiranja s t. i. »animal turnom« oziroma z vključevanjem kritičnih pristopov k temi zatiranja živali v preučevanje medijske etike, reprezentacije, učinkov ali razmerij moči.
S tem člankom želim k sodelovanju spodbuditi zlasti mlade znanstvenice_ke. To je mogoče doseči na vseh področjih medijskih in komunikacijskih študij: od medijske in komunikacijske etike do politične ekonomije komuniciranja in kulturoloških pristopov. S preučevanjem novinarskih praks, deontoloških kodeksov, oglaševanja, filmov in dokumentarcev, odnosov z javnostmi, interesnih skupin, lobiranja in zagovorništva, občinstev in vseh komunikacijskih praks, ki se izvajajo v kulturnih/ustvarjalnih industrijah, moramo preseči okvire humanitarnosti in družbene pravičnosti, ki izključujeta nečloveške vrste, ker jih določata kot moralno nepomembne. Proces decentralizacije človeštva in posledične vzpostavitve egalitarnega pristopa je logičen korak v razvoju področja, kot so kritične medijske in komunikacijske študije. Če ne samo področje, naj bi ta korak naredili vsaj znanstveniki, ki so zavezani moralnim vrednotam in aplikaciji raziskav v praksi ter ki se ukvarjajo z neenakostjo razmerij moči.
Naj zaključim z nedavnim primerom, ki ga je predstavil eden od diplomantov magistrskega študijskega programa, ki ga koordiniram na Univerzi Pompeu Fabra v Barceloni. Diplomsko delo z naslovom »Nečloveške živali v medijih za otroke: Nosilci antropocentričnih in antropomorfnih upodobitev« avtorice Olatz Aranceta-Reboredo, veganske raziskovalke in aktivistke, je impresiven pregled del, ki v medijih za otroke obravnavajo nečloveške živali z vidika kritičnih animalističnih študij in antispecizma. Prva podoba, s katero se je začel njen ustni zagovor, je prizor iz Disneyjeve risanke, ki prikaže, v kolikšni (absurdni) meri je specizem prodrl v medijsko kulturo. Gre za podobo miške Minnie Mouse, ki naleti na drugo miško in panično vzklikne »Joj! Miška!« ter prestrašena iz rok spusti steklenice (kravjega) mleka. In čeprav so raziskave o Disneyju zelo pomembne v okviru kritičnih medijskih študij, so seksistično-specistični antropomorfni stereotipi v risankah še vedno premalo raziskana tema, tako kot številni drugi vidiki našega medijsko zaznamovanega življenja. Neraziskano področje medijev in komunikacije v veliki meri odpira številne možnosti vsem raziskovalkam_cem, ki k njemu pristopijo s kritično perspektivo animalističnih študij.
prevod: Nataša Pucelj
Viri:
Almiron Núria, Matthew Cole, in Carrie P. Freeman. 2018. Critical animal and media studies: Expanding the understanding of oppression in communication research. European Journal of Communication 33(4): 367–380.
Almiron, Núria & Fernández, Laura. 2021. Including the animal standpoint in critical public relations research. Public Relations Inquiry, 10(2): 139–161.
Almiron, Núria; Cole, Matthew; in Freeman, Carry P. (ur.). 2016. Critical Animal and Media Studies. Communication for Nonhuman Animal Advocacy. New York, NY: Routledge.
Almiron, Núria. 2016. Beyond Anthropocentrism: Critical Animal Studies and the Political Economy of Communication. Political Economy of Communication 4(2): 54–72.
Best, Steven, Nocella, Anthony J., Kahn, Richard, Gigliotti, Carol, Kemmerer, Lisa. 2007. Introducing critical animal studies. Journal for Critical Animal Studies 5(1), 4–5.
Best, Steven. 2014. The politics of Total Liberation. Revolution for the 21st Century. New York: Palgrave Macmillan.
Nocella II, Anthony J.; Sorenson, John; Socha, Kim; Matsuoka, Atsuko. 2014. Defining Critical Animal Studies. An Intersectional Social Justice Approach for Liberation. New York, NY: Peter Lang.
Taylor, Nik in Twine, Richard. 2014. The Rise of Critical Animal Studies. From the Margins to the Center. New york, NY: Routledge.
Núria Almiron
Núria Almiron je sodirektorica institucije UPF-Centre for Animal Ethics in redna profesorica na oddelku za komunikologijo na Univerzi Pompeu Fabra (UPF). Med njenimi področji raziskav sta etika in politična ekonomija komunikologije – še posebej se ukvarja z vprašanji interesnih skupin in prepričevalne komunikacije – skupaj s kritičnimi animalističnimi študijami, vprašanjem podnebnih sprememb, zagovorom pravic živali in čezvrstno etiko. Objavlja v akademskih revijah kot so denimo Climatic Change, Journal of Agricultural and Environmental Ethics, Environmental Politics, Journalism Studies, Environmental Communication, International Journal of Communication or European Journal of Communication. Je avtorica in urednica večjega števila knjig v različnih jezikih, med njimi ‘Like an animal’. Critical Animal Studies Approaches to Borders, Displacement, and Othering (sourejanje z Natalie Khazaal, Brill 2021). Kot gostujoča predavateljica je nastopila na različnih univerzah, kot so denimo Univerza v Amsterdamu, Université Paris 8, London School of Economics and Political Science, Univerza v Lundu in Simon Fraser University. Trenutno je vodja univerzitetnega programa MA in International Studies on Media, Power, and Difference in koordinatorka raziskovalnega projekta COMPASS (Lobbying and Compassion: Interest groups, Discourse and Nonhuman Animals in Spain).