Kritične animalistične študije: zgodovina, razvoj in prihodnost (drugi del)
Do prvega dela članka lahko dostopate s klikom na to povezavo.
Živalsko vprašanje in zapuščina frankfurtske šole
Ena od predhodnic znanstvene veje animalistike je kritična teorija, ki se je razvila pod okriljem Inštituta za družbene raziskave Univerze v Frankfurtu, kasneje poznanega kot frankfurtska šola. Frankfurtski krog je problematiziral protisloven odnos družbe do nečloveških živali bolj kot katerakoli družbena teorija pred animalističnimi študijami.
Teoretičarke_ki frankfurtskega kroga, med katerimi so najbolj znane_i Max Horkheimer, Theodor Adorno, Herbert Marcuse, Walter Benjamin in Erich Fromm, so razvile_i družbeno teorijo, ki s kritičnega vidika osvetljuje sodobno družbo ter psihosocialne, ekonomske in politične razmere, ki oblikujejo življenja ljudi. Glavno orodje avtoric_jev je kritična teorija, ki mora biti v filozofsko-sociološkem opredeljevanju družbe »praktična, radikalna, kritična in normativna« (Gunderson 2014: 287), pri čemer se razlikuje od t. i. »tradicionalne teorije«, za katero Horkheimer trdi, da je v službi družbe, torej je »vgrajena« v procese, s katerimi se obstoječa družba ohranja. Frankfurtska šola se posveča razvoju teorije, ki bi v svojem prizadevanju za razumevanje družbe z vidika njenih vplivov, procesov in struktur ohranila nevtralnost ter bi skozi kritično prakso razkrila mehanizme odtujenosti, dominacije in družbene neenakosti. Kritična teorija trdi, da prevladujoče družbene vrednote, institucije, reprezentacije in druge sile vladajočega družbenega reda izkrivljajo realnost, ki preprečuje, da bi bil svet nekaj drugega kot to, kar trenutno je: z drugimi besedami tvorijo prevladujočo ideologijo. Kritična teorija je pravzaprav kritika družbe, ki temelji na izkoriščanju in propadu civilizacije; Horkheimer zaradi tega trdi, da je kritična_i teoretičarka_k »nekdo, čigar edina naloga je pospešiti razvoj v smeri družbe brez izkoriščanja« (Horkheimer 1968: 175, povzeto po Bernstein 1994: 66).
Glavni interes filozofinj_ov frankfurtske šole je torej skozi koncepte zatiranja, dominacije, nadzora in nasilja, ki so, kot trdita avtorja, sodobni družbi imanentni, prikazati paradoks družbenega napredka in civilizacijske rasti zahodne družbe, ki temelji na sodobnem genocidu, grozni realnosti svetovnih vojn in koncentracijskih taborišč. Kritična teorija skozi ozaveščanje socialno-psiholoških mehanizmov, ki civilizacijo kataklizmično potiskajo k lastnemu samouničenju, razume, da je zametek takšnega delovanja zakoreninjen v odnosu človeka do narave – kjer se odpira živalsko vprašanje.
Ena izmed temeljnih predpostavk frankfurtske šole je, da se rast civilizacijskega napredka človeštva meri glede na podrejenost narave avtoriteti človeka. Ni obdobja v zgodovini, ki bi bilo priča tako intenzivnemu in obširnemu tehnološkemu napredku ter dostopni vzgoji in izobraževanju prebivalstva ter po drugi strani protislovju iracionalnega in uničevalnega uresničevanja civilizacijskega napredka. Takšna destruktivnost se kaže tudi v vsakodnevnem ravnanju družbe z nečloveškimi bitji. Transantropocentrična usmeritev družbene teorije je uresničena skozi razširitev njenega vidnega polja na problematiko zatiranja ljudi in neljudi; vzroki katerega segajo v zgodovinske in psihološke razvojne pogoje civilizacije. Adorno predlaga inovativen koncept intersekcionalnosti družbenega zatiranja: trdi namreč, da trpljenje ljudi lahko primerjamo s trpljenjem neljudi ter da se skozi odnos med obojimi razkriva medsebojna prepletenost in pogojenost vseh oblik sistematičnega izkoriščanja (Adorno 1974: 105, povzeto po Gunderson 2014: 289).
Dialektika razsvetljenstva (1989), eno najpomembnejših del frankfurtske šole, kritizira naravne, »trde« znanosti zaradi paradoksalnega procesa spoznavanja drugega bitja skozi ujetništvo, trpinčenje in trpljenje (pri vivisekciji in testiranju na živalih) ter s tem odraža predvsem položaj zahodne znanosti pri obravnavi Drugega in njen avtomatiziran, indiferenten in dlakocepski značaj.1V procesu vivisekcije je žival razživaljena in tako spremenjena v primerek; postane družbeno nepomembna (miška), pogosto je ekonomski presežek in ima majhno tržno vrednost, zato je uporabljena za poskuse: uporabna je le, če človeku služi v raziskovalne namene. Skozi ohranjanje normalizacije izkoriščanja in nasilja, ki je prisotno v okvirih naravoslovja in znanosti o živali, ki temeljijo na praksi vivisekcije, se kaže to, kar Horkheimer imenuje »tradicionalna teorija«, ki je namenjena nenehnemu ohranjanju prevladujoče družbene miselnosti in struktur, ki jo ohranjajo. Kritična teorija deluje v obratni smeri – k reanimalizaciji živali – od razkosanega osebka živali, ko živemu bitju vrača lastno avtonomijo. Horkheimer in Adorno poleg problematiziranja odnosa eksaktnih znanosti do nečloveških živali kritizirata tudi družbeno iracionalnost skozi tesnoben in trpeč obstoj živali v zabavnih in prostočasnih človeških dejavnostih.2V Minima moralia: refleksije iz poškodovanega življenja (2007) Adorno obravnava absurdnost in okrutnost živalskih vrtov, v razstavljenih in zaprtih »primerkih« živali, ki jim je bila svoboda odvzeta zaradi človeškega ogleda in zabave, pa vidi »iracionalnost civilizacije«. V delu Dawn and Decline (1987), ki se ukvarja še z brutalnostjo zabavne industrije, se Horkheimer prebija skozi prepletene plasti zatiranja človeka in živali znotraj cirkuške točke s slonom.
Z vidika živalskega vprašanja je zapuščina frankfurtske šole zaživela v številnih kasnejših delih, ki poskušajo osvetliti vpliv kritične teorije in dialektične prakse na razvoj animalistike. Na primer v delu The First-generation Frankfurt School on the Animal Question: Fundations for a Normative Sociological Animal Studies (2014) Ryan Gunderson preučuje, kako je žival na novo definirana v okviru kritične teorije del Horkheimerja, Adorna in Marcuseja. V svoji opredelitvi osnovnih smernic, kot so kritika enotnega subjekta v znanosti, evolucijskega vprašanja razmejitve človeka od preostale narave, opredelitve živalskega vprašanja kot filozofskega tabuja v znanosti, Gunderson posebej poudarja Adornov in Horkheimerjev sistem nečloveške živalske etike, ki temelji na filozofiji sočutja.
John Sanbonmatsu po drugi strani določi stične točke osnovnih neomarksističnih teženj, ki vključujejo vprašanje družbene reprodukcije represije in kritične animalistike. V delu Critical Theory and Animal Liberation (2011) avtor naše vsakodnevno ravnanje z živalmi povezuje z drugimi oblikami družbene moči, množičnega nasilja in dominacije – od kapitalizma in patriarhata do genocida, fašizma in ekocida.
Razmišljanje o problematiki živali v okviru frankfurtske šole predstavlja prvi poskus teoretiziranja odnosa med človekom in živaljo v družbeni teoriji. Trideseta leta 20. stoletja niso nudila ugodnih pogojev za preboj animalistike – s to problematiko se do takrat ni ukvarjala niti sociologija. Frankfurtska šola je torej na splošno odstopala od akademskega normativa, saj je v zelo občutljivem političnem kontekstu ter napetem in negotovem družbenem ozračju proizvajala radikalno družbeno kritiko brez zadržkov pred nepripravljeno in zbegano nemško in svetovno akademsko elito. Zapuščina frankfurtske šole je poleg naštetega dragocen teoretični okvir bodočim raziskovalkam_cem interakcij med človekom in živaljo, s svojim prispevkom pa je tudi spodbudila in opogumila teoretičarke_ke, vendar jih tudi izzvala k nadaljnji obravnavi in modernizaciji živalskega vprašanja v 21. stoletju.
Kritične animalistične študije in anarhizem v akademskem svetu
Kritične animalistične študije (Critical Animal Studies) so za razliko od drugih smeri, ki samo delno vključujejo živalsko vprašanje, avtonomno, interdisciplinarno raziskovalno področje, posvečeno tematiki odnosov med ljudmi in živalmi s poudarkom na problemu izkoriščanja in zatiranja nečloveških živali. Z združevanjem znanstvenega in teoretsko-aktivističnega pristopa kritične animalistične študije preučujejo vplive kompleksnih dinamik strukturne, institucionalne in diskurzivne moči na nečloveške živali in naš odnos do njih v sodobni družbi. Ta raziskovalna smer preučuje, na kakšen način gospodarsko, znanstveno, politično in medijsko oblikovano okolje živali vrednoti ter jim določa vloge in njihov podrejen položaj, znotraj katerega so pogosto degradirane na raven blaga, proizvodne enote, statusnega simbola ali orodja. Zaradi vztrajanja pri etični refleksiji in kritičnem položaju ter zaradi spajanja aktivistične prakse s teoretičnim znanjem te študije lahko označimo za radikalne – v primerjavi z drugimi smermi animalistike. Kritične animalistične študije izpodbijajo specistične načine ravnanja z nečloveškimi živalmi in pozivajo k prenehanju vseh oblik zatiranja nečloveških bitij oz. k t. i. »popolni osvoboditvi« Petra Singerja (1975).
Leta 2001 sta Steven Best in Anthony J. Nocella II. ustanovila Inštitut za kritične animalistične študije kot prvo teoretsko-aktivistično platformo za filozofsko razpravo o nečloveških živalih. Zaradi velikega dosega na globalni ravni in odmevnosti, ki ju je inštitut dosegel v kratkem času, so bile ustanovljene podružnice v Evropi, Aziji, Afriki, Severni Ameriki in Oceaniji. V prispevku Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation3Ur. Anthony J. Nocella II., John Sorenson, Kim Socha in Atsuko Matsuoka. (2014) so opredeljeni glavni cilji in načela kritičnih animalističnih študij kot raziskovalnega področja in družbenega gibanja. Poleg tega dela so izšle številne knjige in dela, ki so nastala pod njegovim vplivom ali ga nadaljujejo v začrtani smeri.4Glej Terrorists or Freedom Fighters? Reflections on the Liberation of Animals, ur. Steve Best in Anthony J. Nocella II. (2004); Igniting a Revolution: Voices in Defense of the Earth, ur. Steve Best in Anthony J. Nocella II. (2006); Animals in Schools: Processes and Strategies in Human-Animal Education, ur. Helena Pedersen (2009); Animals as Biotechnology: Ethics, Sustainability and Critical Animal Studies, ur. Richard Twine (2010); The Global Industrial Complex: Systems of Domination, ur. Steve Best, Richard Kahn, Anthony J. Nocella II. in Peter McLaren (2011); Call to Compassion: Religious Perspectives on Animal Advocacy from a Range of Religious Perspectives, ur. Lisa Kemmerer in Anthony J. Nocella II. (2011); Women, Destruction, and the Avant-Garde: A Paradigm for Animal Liberation, ur. Kim Socha (2011); Greening the Academy: Ecopedagogy Through the Liberal Arts, ur. Samuel Day Fassbinder, Anthony J. Nocella II. in Richard Kahn (2012); Love and Liberation: An Animal Liberation Front Story, ur. Sarat Colling in Anthony J. Nocella II. (2012); Earth, Animal, and Disability Liberation: The Rise of the Eco-Ability Movement, ur. Anthony J. Nocella II., Judy K. C. Bentley in Janet Duncan (2012); Animals and War: Confronting the Military-Animal Industrial Complex, ur. Anthony J. Nocella II., Colin Salterm in Judy K. C. Bentley (2013); Animal Oppression and Human Violence: Domesecration, Capitalism, and Global Conflict, ur. David Nibert (2013); The Rise of Critical Animal Studies: From the Margins to the Center, ur. Nik Taylor, Richard Twine idr. (2014). Inštitut za kritične animalistične študije izdaja tudi revije,5To so: Journal for Critical Animal Studies (ur. Steven Best in Anthony J. Nocella II.), Peace Studies Journal (ur. Anthony J. Nocella II. in Erik Juergensmeyer) in The Green Theory and Praxis Journal (ur. Anthony J. Nocella II., Steve Best, Mark Somma, Michael Becker in Richard Kahn). ki na različne načine v duhu intersekcijskega pristopa in kritične prakse spodbujajo celostno družbeno pravičnost ter vključujejo problematiko nečloveške in človeške drugačnosti, podnebnih sprememb in varstva okolja.
Posledice socialne izolacije od drugih bitij v družbi oz. pojav »odsotnega referenta« Carol Adams (Adams 1990) so marginalizacija ter družbena nevidnost izkoriščanja in odpiranje prostora moralnemu upravičevanju nepredstavljive količine trpljenja ter učinkovito brisanje nasilja iz naše zavesti. Kritične animalistične študije osvetlijo tabuizirani prostor izkoriščanja živali, saj ga iz prikritega kotička zanikanja postavijo na javni oder akademskih razprav. Posvečene so podiranju družbenih mitov o položaju in namenu živali kot virov, spektakla in blaga ter zavračajo vsakršno vrednotenje, klasificiranje in hierarhizacijo živih bitij, ki vodijo v njihovo zatiranje in izkoriščanje.
Področje kritičnih animalističnih študij je prav zaradi teh vrednot ključno povezano z anarhističnimi načeli, ki se udejanjajo na teoretični in praktični ravni. Znotraj same discipline kritične animalistike je anarhizem usmerjen v kritiko dominantnih struktur družbenega zatiranja, ki jih narekuje kapitalizem, izpostavljanje dometa in posledic zahodnega, nekritičnega potrošniškega načina življenja ter osvetljevanje in opozarjanje na skrajni antropocentrizem in specizem, ki še vedno prevladujeta v zahodnem znanstvenem diskurzu. Kritična animalistika poleg tega predstavlja anarhizem v praksi, tj. poučevanje v duhu anarhistične pedagogike in sistemske družbene kritike. Prenova izobraževanja v smeri anarhistične pedagogike predpostavlja ustvarjanje institucionalnega okvira, ki spodbuja ustvarjalnost, kritično mišljenje, sodelovanje ter nenehno vzgaja v smeri »delovanja, sodelovanja in samopomoči« (Haworth 2012: 74). Takšen okvir se zavzema predvsem za razvijanje kritičnega mišljenja pri obravnavi perečih družbenih problemov ter za aktivno sodelovanje in svobodnejši dialog znotraj znanstvenih ustanov.
Kritična animalistika poleg zavezanosti anarhističnemu svetovnemu nazoru in filozofiji vključuje še vrsto drugih načel, ki so opredeljena v knjigi Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation (2014). V prvi vrsti podpira intersekcijski, interdisciplinarni in sodelovalni duh pisanja in raziskovanja, usmeritev v politiko popolne osvoboditve, ki vključuje medsebojno povezano in nerazdružljivo osvoboditev ljudi, nečloveških živali in Zemlje kot globalnega ekosistema, katere vodilo je ideal Martina Luthra Kinga ml.: »Krivica, ki se pojavi kjerkoli, je grožnja pravici povsod.«. Kritične animalistične študije podobno kot frankfurtska šola ohranjajo širšo analizo družbe, združujejo družbeno in kritično teorijo ter prevprašujejo kapitalistično ureditev in njene posledice na vsakdanje življenje in družbeni razvoj. Čeprav je kritična animalistika postala dejavna v akademski skupnosti, kjer je njen glavni cilj obravnava živalskega vprašanja v sodobni družbi, se neizogibno dotika univerzalnih problemov, ki se reproducirajo v kapitalistični globalni družbi, ter se v kritično-teoretski tradiciji frankfurtske šole obrača k boju in zavzemanju za večje svoboščine, strpnost, demokratizacijo in upor proti družbenim strukturam, ki omogočajo zatiranje in nasilje nad človeškimi in nečloveškimi življenji.
Zaključek
Kritično raziskovanje položaja, statusa in koncepta nečloveških živali v družbi pomeni radikalno zahtevo za izbris in demistificiranje normalizacije in banalizacije množičnega nasilja, okrutnega ravnanja in izkoriščanja v odnosu do živali. Besedilo prikaže, kako so raznovrstni miselni tokovi in teoretski pristopi skozi čas oblikovali t. i. živalsko vprašanje in živalski/vrstni obrat v znanosti, ki je v zadnjih 30 letih vidno prav zaradi nenadnega povečanja števila raziskav, osredotočenih na animalistične teme v družboslovju in humanistiki.
Za vzpon gibanja za pravice živali, ki je v porastu od sedemdesetih let 20. stoletja (prelomni trenutek je bila objava Petra Singerja v knjigi Osvoboditev živali iz leta 1975), so zaslužne_i teoretičarke_ki, ki so dotlej na različne načine zagovarjale_i pravice nečloveških živali. Diskurz, v katerem se pojavlja živalsko vprašanje, se osredotoča predvsem na kritiko antropocentrizma v znanosti, ki popolnoma ignorira živalsko razsežnost oz. jo v svoji analizi bistveno »pohabi«, osiromaši; pojavi se kot odziv na pereča ekološka vprašanja, ki se prekrivajo in kristalizirajo skozi živalsko vprašanje. Zgledi tega so zlasti čezvrstni pristop, kritična teorija in obravnava živalskega vprašanja skozi delo neomarksistov frankfurtske šole in znanstveno-politični pristop kritičnih animalističnih študij; ti so pomembno prispevali k raziskovalnemu področju animalistike, ki s tem pridobiva vse večjo pozornost in vpliv v akademski skupnosti.
Obdobje, v katerem živimo, številne_i avtorice_ji upravičeno in brez pretiravanja označujejo z izrazom antropocen, saj ga v veliki meri kroji človeški civilizacijski odtis, čigar potencialna tehnološka in civilizacijska rast ironično vodita v vsesplošen propad zaradi uničevanja narave. Soočene_i z globalnimi problemi podnebnih sprememb, izumiranja vrst, onesnaževanja narave in drugih resnih ekoloških katastrof, smo se prisiljene_i ustaviti v »junaškem« kolonizacijskem in osvajalskem pohodu ter premisliti naš položaj v odnosu do narave. Živalsko vprašanje, ki prevprašuje naš položaj, ga torej razkriva kot človeško in eksistencialno vprašanje, kar pa potrjuje teorijo o celovitem prepletu in soodvisnosti biotskega sistema in vseh njegovih delov. Z namenom povezovanja problematike človeka in živali z okoljsko problematiko bo torej treba prihodnja prizadevanja za razvoj živalskega vprašanja zastaviti bolj univerzalno. Nujno je tudi, da se v prihodnjem razvijanju in posodabljanju discipline prepoznava in ceni ravnovesje teoretičnega in praktičnega pristopa. Z drugimi besedami, kar se začne v teoriji s preoblikovanjem in pretresanjem zamisli in predstav, mora voditi v individualno emancipacijo, tj. razvoj »osveženih«, kritičnih odnosov, ki pogojujejo naše zaznavanje in razumevanje živalskega v vsakdanjem življenju.
Za razvoj in popularizacijo živalskega vprašanja v znanosti je ključnega pomena tudi institucionalizacija kritične (kulturne) animalistike v akademski skupnosti, najprej z ustvarjanjem kolegijev, ki oživijo žival kot subjekt skozi etično, pravno, filozofsko, politično, sociološko, kulturnoantropološko in druge interdisciplinarne oblike. Študentke_te na ta način spodbujajo, da skozi razpravo povežejo pojmovanja moči, drugosti, etičnosti in odgovornosti ter da na ustvarjalen in kritičen način samostojno preizprašujejo dosedanje stanje.
Kritične animalistične študije, kot so si jih zamislile_i njihove_i snovalke_ci (Nocella idr., 2014) in ki vključujejo etično obravnavo odnosa med ljudmi in drugimi živalmi ter so trdno osnovane v intersekcionalnosti in anarhizmu, so institucionalizirane na številnih univerzah (npr. Univerzi v Lundu,6https://www.kom.lu.se/en/course/SASH68/HT2020 Tyumnu7https://sas.utmn.ru/en/critical-animal-studies-en/ in Washingtonu8https://blogs.uw.edu/uwanimal/courses/. Leta 2010 je bil na pobudo Antonije Zaradije Kiš in Suzane Marjanić tudi na Hrvaškem na Univerzi v Zagrebu ustanovljen študij kulturne animalistike. Študij je bil še posebej usmerjen v zagotavljanje kakovostne interdisciplinarnosti, saj z namenom omogočanja čim celovitejšega vpogleda v živalsko vprašanje vključuje vrsto predavanj strokovnjakinj_ov različnih strok.
Pomen animalističnega pristopa, v teoriji ali praksi, bodisi v akademskem okolju bodisi v vsakdanjiku, skozi umetniške ali znanstvene pristope je nazadnje ustvarjanje/zamišljanje živalskega gledišča, mesta, kjer se razkrivajo in trčijo predsodki s spontano, poetično domišljijo o živalskem drugem. Eksperimentalni proces ponovnega odkrivanja živalskega nas vodi k preizpraševanju našega položaja in vloge v sodobni družbi, v kateri je ekološka (in človeška) kriza realnost, ter po eni strani zahteva kritičen pristop k preizpraševanju smeri razvoja družbe in družbenih trendov in po drugi strani osebne angažiranosti in načinov razmišljanja.
prevod: Nataša Pucelj
Literatura:
Adams, Carol. 1990. The Sexual Politics of Meat. New York: Continuum.
Baker, Lawrence. 2015. Animal Rights and Welfare: A Documentary and Reference Guide. Santa Barbara, CA: Greenwood.
Deleuze, Gilles in Félix Guattari. 1987. A Thousand Plateaus: Capitalism and Schizophrenia. Minneapolis: University of Minnesota Press.
Derrida, Jacques. 2002. The Animal That Therefore I Am. New York: Fordham University Press.
Dunayer, Joan. 2004. Speciesism. Maryland: Ryce Publishing.
Gompertz, Lewis. 1824. Moral Inquiries on the Situation of Man and of Brutes. New York: E. Mellen Press.
Griffin, Donald. 1992. Animal Minds: Beyond Cognition to Consciousness. Chicago: University of Chicago Press.
Gunderson Ryan. 2014. „The First-generation Frankfurt School on the Animal Question: Foundations for a Normative Sociological Animal Studies“. Sociological Perspectives 57/3: 285–300.
Haraway, Donna. 2008. When Species Meet. Minneapolis: University of Minnesota Press.
Haworth, Robert. 2012. Anarchist Pedagogies: Collective Actions, Theories, and Critical Reflections on Education. Oakland: PM Press.
Holloway, Lewis in Carol Morris. 2016. „Biopower, Heterogeneous Biosocial Collectivities and Domestic Livestock Breeding“. V Matthew Chrulew in Dinesh J. Wadiwel, ur. Foucault and Animals (Human – Animal Studies, vol. 18). Leyde: Brille, 239–259.
Horkheimer, Max in Theodor W. Adorno. 2002. Dialektika razsvetljenstva, Filozofski fragmenti. (Prev. Seta Knop, Mojca Kranjc, Rado Riha). Ljubljana: Studia humanitatis.
Malamud, Randy. 2003. Poetic Animals and Animal Souls. Hampshire: Palgrave Macmillan.
Marjanić, Suzana. 2016. O zelenim kulturalnim studijima: životinjski alteriteti ili Životinja koja, dakle, jesam (J. Derrida). V Tatjana Pišković in Vuković Tvrtko, ur. Alteritet, identitet, kontakt u hrvatskome jeziku, književnosti i kulturi. Zagreb: Zagrebačka slavistička škola, 153–173.
Nibert, David. 2002. Animal Rights/Human Rights: Entanglements of Oppression and Liberation. London: Rowman & Littlefield Publishers.
Nocella II, Anthony, John Sorenson, Kim Socha, Atsuko Matsuoka. 2014. Defining Critical Animal Studies: An Intersectional Social Justice Approach for Liberation. Bern: Peter Lang Inc, International Academic Publishers.
Salt, Henry Stephens. 1892. Animals’ Rights: Considered in Relation to Social Progress. New York: Macmillan & Co.
Singer, Peter. 1975. Animal Liberation. New York: Harper Collins.
Taylor, Chloë. 2013. „Foucault and Critical Animal Studies: Genealogies of Agricultural Power“. Philosphy Compass 8/6: 539–551.
Mia Felić
Mia Felić je diplomirala iz sociologije, etnologije in kulturne antropologije na Fakulteti za humanistiko in družbene vede v Zagrebu. Med drugim se ukvarja z raziskovanjem meje v odnosih med ljudmi in neljudmi ter povezovanjem družbene teorije in vizualnih umetnosti. Trenutno študira na Umetniški akademiji v Talinu (Estonija).