Kult, kultura in kultivirano meso

Čeprav nadzor proizvodnje in uživanja izdelkov živalskega izvora kar kliče po odpiranju številnih vprašanj, ki presegajo zgolj ekologijo, sem s to platjo začel popolnoma premišljeno: ne le ker podjetja, ki vstopajo na ta specifičen trg, govorijo predvsem o ekologiji, temveč ker je o čem drugem neprimerno težje govoriti. Če na primer veganstvo razumemo kot praktičen odziv, ki odgovarja na uporabo nečloveških živali, ekološke zagate, zdravstvena vprašanja, v zadnjem času pa tudi na problem epidemij, t. i. laboratorijsko meso naštete problematike naslovi le do neke mere. Še najbolje mu gre v odnosu do ekologije in epidemij (zmanjšanje ekološkega pritiska in zmanjšanje možnosti preskoka zoonoz), medtem ko je v odnosu do nečloveških živali in zdravstvenega vprašanja rešitev neprimerno bolj vprašljiva. Za izdelavo laboratorijskega mesa je (vsaj na tej točki) še vedno nujno posegati v telo nečloveške živali, kar je seveda z vidika pravic nečloveških živali neetično  in postane možen odgovor šele, če vpeljemo logiko redukcionizma in nenazadnje velferizma. Tudi če se zapeljemo v prihodnost in predpostavimo, da se bo izdelke živalskega izvora preprosto gojilo v laboratorijih iz snovi, ki so že bile vzgojene v laboratorijih, to ne bo spremenilo dejstva, da je na neki točki za potrebe tega procesa bilo nujno uporabiti nečloveško žival. V idealnem primeru lahko skušamo zadevo potlačiti kot kakšno travmo (v smislu tudi 300 let stara zdravila so bila testirana na živalih, ampak »veš kako dolgo nazaj je bilo to … zakaj bi se vznemirjal_a?«). Toda čemu, če v resnici to sploh ni potrebno?

In zdravje? Tukaj je nekaj več upanja, saj bi bilo umetno vzgojene izdelke »živalskega izvora« v prihodnosti mogoče vzgojiti z nekimi specifikami, ki bi zmanjšale količino nevarnih oziroma nezdravih snovi izdelka. Vsaka nova tehnologija seveda predstavlja tudi nova, nekatera predvidena, vendar tudi mnoga nepredvidena tveganja. Kaj pa vem, lažje se zdi pojesti jabolko. In nazadnje: zakaj ne bi s pomočjo tehnologije raje skušali omiliti morebitne negativne plati hrane, ki je dejansko rastlinskega izvora? Tukaj seveda ne govorim toliko o jabolkih, temveč prej o kakšni predelani hrani in, kar je še pomembnejše, o morebitnem poskusu spremembe same paradigme pridelovanja hrane, ki v vsakem primeru (še toliko bolj z rastjo prebivalstva) pomeni določen okoljski pritisk, ki ga je najbrž mogoče minimalizirati – in če ga je mogoče, bi ga bilo v luči trenutnih napovedi tudi treba. Toda sam prehod na rastlinsko prehrano je tukaj sploh osnovni predpogoj, vendar ne zgolj z ekološkega, temveč (predvsem) tudi z etičnega vidika. In čisto nič drugače ni pri razumevanju alternativnih praks v kmetovanju, kot je t. i. miroljubno kmetijstvo. Ne gre le za vprašanje ekologije, ampak tudi poskus zmanjšanja števila kolateralnih živalskih žrtev v okviru poljedelstva (upoštevajoč, da je živinoreja že po definiciji neetična in tako tudi nepotrebna panoga).

Seveda nič od tega ne razreši še enega temeljnega vprašanja: karnizma. Mogoče bi bilo celo trditi, da tovrstni »obvozi« do mesa tega še toliko bolj potiskajo v središče našega zanimanja in signalizirajo, da naša življenja brez njega zares niso mogoča. Kako lahko vpeljava tovrstne ideologije dolgoročno in kratkoročno vpliva na naš odnos do živali? Če predvidevamo, da bomo na neki točki dejansko vse_i jedle_i le še laboratorijsko vzgojeno meso, vendar bo dejstvo »prisotnosti« mesa do takrat jedrilo karnizem do te mere, da bomo tudi »navadnega mesa« porabile_i več kot sicer? In še hujše predvidevanje: kaj če bo jedrenje karnizma preprosto onemogočalo kakršenkoli preskok? Se bo prebivalstvo še udobneje zabarikadiralo v že ustaljene položaje, kjer bodo na primer premožnejše_i uživale_i »pravo meso« (ali obratno) ali pa bodo to kontinuirano počele_i na primer avtenticistke_i?

Pojavita se še dve zagati. Kljub neizpodbitnemu tehnološkemu napredku vendarle cel (mentalni) projekt počiva na ideji tehnologije kot rešiteljice vseh zagat kot nekega permanentnega korektiva, ki lahko izniči vsako potezo človeštva, če to le želimo (kar poskus reševanja določenih težav potiska na področje »fiktivnega«). Zdi se, da tovrsten pristop signalizira, da je neveganstvo (alert: Marx paraphrasing) pravzaprav že razrešena uganka zgodovine, odgovor pa je in vitro. Na trenutke se torej morda zdi, da je zadeva že razrešena, ker je razrešena v teoriji in se zato z njo ni več treba ukvarjati (pri tem sploh ne upoštevam(o) vseh problematičnih vidikov laboratorijskega mesa). Ko se opredelimo ZA tehnološki razvoj tako v teoriji postanemo pravzaprav veganke_i (ponavljam prejšnji oklepaj), kar je seveda težko razumeti drugače kot poskus banalizacije smotra veganstva, ki se tako vklopi v mnogo sicer v osnovi hvalevrednih bojev, ki jih je moč kooptacije sesula na raven (bedne) deklarativnosti. Kot da se zgodovina vedno vije premočrtno k dobremu oziroma etičnemu.

Če sem že namigoval na kritiko kapitalizma: ali ni ideja laboratorijskega mesa pravzaprav kar nekoliko zapacana z idejo vedno novega proizvajanja tehnologij, vsebin, idej (ki niso čisto neobhodne)? Tako se znova znajdemo v položaju, ko se nam zazdi najboljša rešitev, da na ta svet (ki tako ali tako postaja ogromna deponija, vključno z elektronskimi odpadki) izvržemo še kakšen kos elektronike, da bi ga naredile_i bolj ekološkega, čeprav bi bila že v prvem planu mogoča rešitev, ki bi se neprimerno bolj poravnala na primer z idejo odrasti in s tem tudi naslovila problematiko kontinuirane rasti, ki se kaže kot predpogoj trenutnega politično-ekonomskega sistema. Čeprav nam to samo škoduje, še posebej ekološko. Seveda na tem mestu ne govorim zgolj o morebitni pozitivni ekološki računici, pri kateri lahko morda utemeljeno zatrdimo, da bo VEČ tehnologije pomenilo MANJ emisij, ker bo ta tehnologija temu namenjena. Prav, bolje kot marsikaj drugega, denimo. Toda to ne bo spremenilo dejstva, da je že zdaj naš pritisk na okolje mogoče manjšati tudi mimo tega, niti dejstva, da se nam tudi nekoliko mudi, predvsem pa ne bo spremenilo dejstva, da je sama logika kopičenja (tudi tehnologij) tista, ki nas je sploh pripeljala tja, kjer smo. V najboljšem primeru je mogoče zatrditi, da ideja morda ni nemogoča, vendar je nevarna. Industrijo laboratorijskega mesa je pravzaprav mogoče označiti kot radikalno preobraženo industrijo izdelkov živalskega izvora, ki v marsikaterem oziru seveda zmanjša količino trpljenja nečloveških živali, vendar ostaja pod črto vendarle industrija izdelkov živalskega izvora.

Toda naj se vrnem na začetek in odprem neko bolj specifično, prav tako zagatno temo. K temu zapisu me je v osnovi spodbudila novica, katere vsebina biva nekako na presečišču različnih težav. Gre za izdelek Harmless Hunt podjetja Because, Animals, kar je ime priboljška za hišne mačke, meso vzgojeno iz mišjih celic, ki ga je že mogoče prednaročiti.

Skoraj vse, kar sem navedel v prvem delu besedila, velja tudi zdaj. Toda kaj so težave, ki se na tem mestu vendarle kažejo tudi kot specifične? Prva težava je, da gre za izdelek za mesojedo vrsto, za katero rastlinska prehrana (četudi glede tega obstaja burna razprava) načeloma ni možna izbira (vsaj popolnoma rastlinska ne). V najboljšem primeru se lahko zadovoljimo (če živimo v primernem okolju, kar na primer strnjena naselja in mesta, še posebej s kakšnimi zastrupljajočimi sosedi_ami, praviloma niso) s tem, da same_i mačkam sicer ne ponujamo mesa, temveč jih hranimo z rastlinsko prehrano, medtem ko lahko same zunaj dejansko plenijo druge živalske vrste. Mogoče je reči, da na ta način (ponovno: na primeru mesojedih živali lahko govorimo kvečjemu o velferizmu) bojkotiramo vsaj množično, industrijsko proizvodnjo in institucionalizirano uporabo nečloveških živali ter s tem neljudem puščamo odprte roke (?!).

Žal pa omenjeni pristop na tej točki ni popolnoma aplikabilen. Okolje, ki ga v skladu z izključno svojimi potrebami tvori človek, je za druge živalske vrste poln nevarnosti in skrbnice_ki (rešenih) domačih živali segamo po korektivu, v okviru katerega si (agresivno) prisvajamo pravico do odločanja namesto njih, s tem ko jim omogočamo izključno notranje bivanje ali zunanje gibanje s strogim nadzorom – vse to bi v t. i. veganskem svetu, ki bi temeljil na nekakšnem idealu poskušanja upoštevanja čezvrstne narave vsakršne skupnosti, morala biti stvar preteklosti.

Do takrat nam torej z etičnega vidika kot edina možnost, ki se ponuja, ostaja prav redukcionizem, ki je na primeru laboratorijskega mesa za mačke razrešen na poseben način: ne gre za nadomeščanje enega z drugim (prehrane živalskega izvora s prehrano rastlinskega izvora), temveč za redukcijo števila uporabljenih živali za pridobitev iste količine mesa (bolj kot razmišljam, bolj unheimlich mi zveni). Etično gledano na papirju torej tovrstni rešitvi ni dosti očitati, razen manka možnosti, da bi bilo tovrsten proces mogoče izvesti brez katerekoli uporabe katerekoli živali.

Toda to velja zgolj v vakuumu, saj se nemudoma pojavi še ena zagata, ki obenem opozarja na večplastnost problematike in sem jo že nakazal: kaj sploh z mačkami? Dokler ne bomo dosegle_i t. i. veganskega sveta, ki sem ga omenjal, si zlahka predstavljamo, da že obstoječe hišne mačke počasi začnemo hraniti s kultiviranim mesom in s tem zmanjšamo količino potrebnega trpljenja. Bolje kot nič ali raje slabše kot nič, vendar bolje kot to, kar je zdaj. Toda tovrstna računica ne more obstajati, ne da bi bila utemeljena na ideji obstoja institucije hišnih ljubljenčkov, ki lahko za seboj nenazadnje skriva industrijo reje hišnih ljubljenčkov. Tudi če skušamo k zadevi pristopiti bolj optimistično in zatrdimo, da je v ozadju predvsem poskus korektiva problematike zavrženih živali, ki jim ponudimo dom in pri katerih si zaradi trenutnih okoliščin posledično vzamemo pravico do odločanja o njihovih življenjih, se pojavita dve težavi. Prvič: optimizem nas hitro mine, ker imamo očitno težavo z zavrženimi nečloveškimi živalmi, in drugič: kaj če proizvodnja kultiviranega mesa (podobno kot sem pisal že pri vprašanju karnizma) v tem primeru perpetuira trenutno stanje, češ »mačke so notri in hranimo jih kao vegansko, vse je v redu«, čeprav pri tem osnovne problematike sploh niso naslovljene.

Jasno je vsaj to, da v svetu, ki teh problemov ne bi poznal, tovrstni izdelki ne bi bili potrebni … Ali bi bili? Morda bi kdo iz utilitaristične šole celo zagovarjal stališče, da se prehrano mačk v »divjem okolju« celo načrtno počasi menjuje z laboratorijsko vzgojenim mesom, ker na ta način zmanjšamo celokupno trpljenje vseh živih bitij. Toda to bi seveda pomenilo ponovno poseganje v življenje mačk, ki ne pomeni zgolj neupoštevanje želje vsake_ga posameznice_ka te vrste, ampak tudi ponovno jemanje pravice o sprejemanju pretirano preprostih in enoznačnih odločitev, katerih posledice je težko razumeti in predvideti, kar se je v preteklosti (in se tudi zdaj) v resnici pogosto izkazalo za siromašno in slabovidno.

Kako torej odgovoriti na ta vprašanja? Težko. Mogoče je reči le, da se vsaj kratkoročno zdita najbolj etični možnosti prehod na rastlinsko prehrano za ljudi in prehod na laboratorijsko meso za mesojede nečloveške živali v naši »oskrbi«, kot so mačke (za pse je veganska hrana dokazano primerna), medtem ko slednje za ljudi nikakor ni potrebno in skriva v sebi tudi potencialne nevarnosti. Toda pod črto je mogoče reči, da je prihodnost seveda nemogoče napovedovati, k (ne)sreči pa lahko vsaj za sedanjost razmeroma natančno zaznamo in opredelimo večje etične probleme ter ponudimo neke potencialne rešitve, ki se zaenkrat zdijo možne.