Kulturna, prekulturna narava
O opoziciji »človek : žival« je mogoče govoriti kot o nekakšnem osrednjem binarizmu, na katerem je zgrajena moderna doba, katere temelji so tesno prepleteni s filozofskimi idejami razsvetljenstva. Vendar pa ta binarna opozicija težko stoji sama. Podpirajo jo številne druge opozicije, ki so pogosto tako njen izvor kot posledica, torej nekaj, kar izhaja iz nje. Eden takšnih »podpornih binarizmov« je zagotovo tudi opozicija »narava : kultura« oziroma »narava : civilizacija«. Prav trenje med tema dvema »poloma« je mehanizem, ki je postavljen v osrčje zgodbe Rojenje Eve Markun. Gre za zgodbo, ki je del zbirke Menažerija (2017), za katero je bila avtorica nagrajena z nagrado za najboljši prvenec, hkrati pa z nagrado novo mesto. Čeprav so nečloveške živali nezgrešljivo vpisane v večino zgodb, ki sestavljajo Menažerijo, in čeprav je mogoče detektirati določene vzorce, ki so prisotni v zbirki kot celoti, ima pojavljanje nečloveških živali, mesto, ki ga zasedajo v strukturi posamezne pripovedi, vendarle določene specifike. Aljoša Harlamov, urednik zbirke, v uvodnem delu spremne besede poda podobno ugotovitev: »Preigravanje nejasnih meja med naravnim in kulturnim je ključna in krovna tema celotne zbirke kratke proze, toda v nobeno od zgodb ni vpeta z enako strukturno logiko, ni prikazana z isto optiko ali upovedana na enak način.« (223) Temu bi bilo sicer mogoče dodati, da je zgodba Rojenje vendarle tista, ki jo ta napetost najbolj zaznamuje. Njena fabulativna zgradba je precej preprosta. Osrednja protagonistka, Ana, živi z možem Šimnom v hiški na robu gozda. Par pričakuje otroka, navidezno idilo pa vse bolj motijo »vdori« mravelj v njuno domovanje. Predvsem Ana je tista, ki ne prenese misli na »tujka« v svojem domu, njen boj z mravljami postaja skorajda obsesiven, medtem ko Šimen dogajanje prenaša precej bolj stoično. Zgodbe se zaključi s prizorom s primesmi fantastike, in sicer z vdorom mravelj v Anino telo, vse do njene maternice: »Nenadoma se je kolona ustavila in razmaknila, da bi vase spustila matico, ki je zakorakala v njeno žrelo kot veličasten zavojevalec, da se ji je žolč kar v loku dvigoval iz ust in kapljal na vzglavnik. A matice to očitno ni niti najmanj motilo, s svojim debelim zadkom si je izsilila pot skozi vse predele njenega telesa, dokler je ni povsem jasno in nedvoumno začutila v maternici. (108)
Zgodba sicer omogoča izrazito feministično branje, ki pa (še enkrat več) pomeni, da moramo nečloveške živali, torej mravlje, praktično povsem odmisliti. Napetost med »naravo in kulturo« se prevede v napetost, proizvedeno s predpisanimi družbenimi vlogami, ki pa nas lahko ponovno vrne k izhodiščni napetosti, saj je opozicija »moški : ženska« pogosto neločljivo povezana z opozicijo »kultura : narava«, pri čemer se tudi tam, kjer se zdi, da bi se lahko odprl prostor za preseganje teh napetosti, na primer v okviru ekofeminizma, pogosto izkaže, da ženska lahko menja predznake, Narave ne.[1]
A kaj se zgodi, če vzamemo mravlje v Rojenju zares, torej ne zgolj kot motiv, ki v ospredje postavi medčloveške odnose, razmerja moči (tako med konkretnima človeškima protagonistoma kot širše)? Kaj je tisto, zaradi česar je Anina groza tako intenzivna? Če sledimo uvodoma opisanemu binarizmu, so mravlje kot nečloveške živali tiste, ki v civilizacijo, kulturo prinašajo naravo – kaotičnost, nepredvidljivost, »barbarskost«. Groza, ki torej izvira iz strahu pred nečim, kar je človeku tuje oziroma kar je uspel vsaj navidezno premagati. Kljub navedeni splošni ugotovitvi glede zbirke Harlamov kasneje ob komentarju konkretne zgodbe brez kakršnega koli problematiziranja pristane na tovrstno branje: »Boj proti mravljam (naravno), ki vdirajo v hišo (prostor kulture), je na simbolni ravni obenem boj za zaščito še nerojenega otroka, sizifovski boj proti temu, da bi si narava vzela nazaj, kar je njeno, boj za prostor človeka (kulturnega) v naravi.« (226) Pozabi torej na le nekaj strani pred tem zapisano misel o nejasni meji med naravnim in kulturnim, čeprav je zgodba Rojenje skorajda šolski primer osvetljevanja zabrisanosti te meje. Vse bolj se namreč razkriva, da tisto, kar Ano najbolj straši pri mravljah, ni njihova »neciviliziranost«, ampak to, da je njihovo delovanje tako zelo skladno s predikati, ki se običajno pripisujejo kulturi, civilizaciji … človeku: »[P]ridejo v skladu z nenapisanimi pravili, najprej izvidnica, nato konjenica in nazadnje kralj, in bitka je izgubljena, orožje vrženo pred noge, zavzele bodo stopnišče, za njim še spalnico, naredile si bodo nova gnezda in nazadnje bo živela v ogromnem mravljišču, kjer se bodo razplajale, kopale rove v njeno posteljnino, letale in se zapletale v njene lase in razgrizle celotno hišo s temelji vred.« (93–94) Nevarnost mravelj, kot jo dojema Ana, je prav v njihovi sistematičnosti, organiziranosti, vztrajnosti, delavnosti itn. Pri tem Markun pogosto posega po vojaškem besedišču, na primer »poprijeti za orožje« (95) ali »da bi mravljam preprečila blitzkrieg na spalnico« (96). Hkrati pa lahko že samo umerjanje groze prikliče v spomin sintagmo iz Kocbekovih dnevniških zapisov, in sicer »strašna tesnoba predvojnih let«. Za Ano je bolj kot samo soočenje z mravljami neznosno čakanje na naslednjič (»Ampak ni si mogla kaj, da ne bi v njej prevladal grozen občutek, da se bo ta prizor danes še velikokrat ponovil.« (96)), groza se stopnjuje v zatišju in sprošča ob dejanskih »spopadih«.
Tako je mogoče Rojenje brati (tudi) kot zgodbo, ki zamaje samoumevnost razvrščanja bitij na tista, ki so na strani narave, in tista, ki so na strani kulture, s tem pa se zamaje tudi sama opozicija med naravo in kulturo. Obenem pa diskrepanca med tistim, kar naj bi bil razlog za Anino grozo, in dejanskim delovanjem mravelj osvetli določene paradokse, povezane z »medčloveško grozo«. Tudi v povezavi z ljudmi, o katerih se govori kot o barbarih, se namreč pogosto omenja beseda »invazija«, ki implicira določeno organiziranost, premišljenost, načrtnost, torej nekaj, kar naj bi bilo onkraj »naravnosti barbarizma«. Strah pred tem, da je »tuje« pretirano drugačno, se tako vse bolj razkrinkava kot strah pred tem, da je morda pretirano podobno »nam«.
Vse to usmerja tudi k možnosti drugačnega branja Šimnove »pasivnosti« (»Še vsaj štiri ure bodo minile, preden pride Šimen domov, pa tudi če bi bil tu prej, ji ne bi mogel pomagati, ker je bilo njegovo mnenje o naravnih pojavih vedno enako in nespremenljivo: počakaj, da mine.« (93)). Tako interpretacija Šimna kot tistega, ki poskuša potisniti Ano »v naravo«, v območje »ženskosti« – Harlamov na primer bere to tudi kot komentar Anine nosečnosti – ni več absolutno zavezujoča. Morda Šimen, ki je sicer večino zgodbe potisnjen v ozadje, tu nastopa prav kot nosilec preseganja ločnice med naravnim in kulturnim. Zgodba Rojenje tako učinkuje skorajda kot nekakšen rezultat lentikularnega tiskanja: če jo zgolj malce nagnemo, se lahko prikaže presenetljiva podoba, še toliko bolj, ker je bila pravzaprav ves čas tam. Ta nagib pa seveda ne izniči podobe, v katero smo zrle_i pred tem.
___________________________________________________
[1] Tudi deklarativno zavedanje problematičnosti določenih premis, iz katerih izvira ekofeminizem, ne proizvede nujno preobrata, preseganja omenjene delitve. Navidezno naključen, a hkrati precej pomenljiv primer tega je bilo na primer mogoče zaslediti v intervjuju, ki je bil pred časom objavljen na portalu MMC RTV Slovenije: »Ariel Salleh, ki na Univerzi v Sydneyju raziskuje odnose med človekom in naravo, je ekofeministka. Ne verjame namreč v liberalni feminizem, ki se bojuje, da bi ženske v družbi dosegale enakovredne funkcije kot moški, kajti moški na teh funkcijah nebrzdano izkoriščajo naravne in človeške vire. Čeprav se zaveda, da je označevanje ženske kot tiste, ki je bliže naravi, lahko problematično, meni, da je v sodobnem času prav ta njena tesnejša povezanost z naravnimi procesi njena prednost.«
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.