Literarni teksti pogosto govorijo mimo avtorskih zavestnih namer
Z literarno komparativistko Jelko Kernev Štrajn, ki z vidika kritične animalistike preučuje pojavnost nečloveških živali v literaturi, sva se pogovarjali o načinih vpisovanja neljudi v besedila klasičnih in sodobnih slovenskih avtoric_jev, o možnostih, ki jih za preučevanje te tematike ponujajo različni metodološki pristopi, ter o tem, ali je sodobnejša literatura za vprašanje živali občutljivejša od literature preteklih obdobij.
Anja Radaljac: Lahko na kratko orišeš, na kakšen način se pri svojem delu srečuješ z vprašanjem nečloveških živali?
Jelka Kernev Štrajn: Moje poklicno delo je takšne narave, da se z vsemi bitnostmi tega sveta, ne le z nečloveškimi živalmi, srečujem izključno v njihovi ubesedeni obliki, se pravi v jeziku, bodisi slovenskem bodisi kakšnem tujem. Ali drugače: z nečloveškimi živalmi se srečujem v najrazličnejših teoretskih tekstih in književnosti, kjer ima nečloveška žival v primeri z drugimi bitnostmi že od nekdaj svoje posebno, pravzaprav najpomembnejše mesto. Tu gre za tezo, ki je na tem mestu žal ne morem razviti in utemeljevati, a lahko njeno upravičenost vsakdo zasluti ob premisleku znanega dejstva, da človek sebe že od nekdaj obravnava na ozadju razlike do nečloveške živali.
Naloga, ki sem si jo zadala, je ugotavljati, kako besedila, ki iz tega ali onega razloga postanejo predmet mojega podrobnega opazovanja, ubesedujejo nečloveške živali. Mnoga med njimi namreč sporočajo, da nečloveška žival kot taka ne obstaja, da je torej zgolj svoja lastna reprezentacija, da kot »drugo in drugačno« bitje od nekdaj sprejema vlogo žrtve in mora v tej vlogi tudi ostati, da je samo, kolikor je na voljo človekovim spoznavnim, prehranjevalnim, estetskim in še kakšnim potrebam, ali pa jo uzirajo kot aktivno udeleženko v skupnem zgodovinskem svetu, določenem s »conami bližine«, če se izrazim deleuzovsko. Zanimivo pri tem je, da se ob teh analizah marsikdaj pokaže stara resnica besedne umetnosti, da namreč ravno najboljši literarni teksti pogosto govorijo mimo zavestnih namer in prepričanj svojih avtoric_jev.
AR: Lahko v grobem mapiraš akademsko naslavljanje vprašanja živali znotraj polja literarnih ved skozi kritične animalistične študije, kulturno animalistiko, filozofijo etike živali v slovenskem prostoru? Kako bi s tega vidika ocenila slovenski prostor v primerjavi z akademskimi prostori v bližini, v sosednjih državah, Evropi in drugod po svetu?
JKŠ: Če smem najprej odgovoriti na drugi del vprašanja, lahko rečem, da so v vseh omenjenih pogledih naši sosedje dosti pred nami, tako časovno kot tudi po količini in raznovrstnosti animalističnih študij. Tako je na primer hrvaška kritična animalistika dejavna že nekaj desetletij na vseh mogočih področjih, ki ne zajemajo samo besedne, ampak tudi likovno in filmsko umetnost, umetnost performansa in zlasti ljudsko izročilo. To poleg številnih objavljenih študij dokazujeta dva zajetna zbornika, Kulturni bestijarij I. dio (2007) in Kulturni bestijarij II. dio (2012), ki sta ju uredili Suzana Marjanić in Antonija Zaradija Kiš, članke zanju pa so prispevali tudi slovenski avtorji in avtorice.
Izjemno produkcijo besedil, ki jih lahko uvrstimo v kritično in kulturno animalistiko, je opaziti v nemško govorečih deželah, kjer se ti pristopi po eni strani prepletajo z ekologijo in ekokritiko, posebej v zadnjih letih, po drugi strani pa s filozofijo, antropologijo in pravom. Videti je, da Nemci dandanes ogromno premišljujejo in pišejo o živalih z vseh mogočih zornih kotov, se pravi izrazito interdisciplinarno. Med njimi sicer prevladujejo filozofi, a se jim čedalje bolj pogosto pridružujejo literarni zgodovinarji, biologi, etologi, antropologi, nevrologi, pravniki in celo teologi. Naj opozorim samo na nekaj vidnejših sodobnih imen: Dominik Perler, Markus Wild, Hans Werner Ingensiep, Heike Baranzake, Claudia Frenzel, Jean-Loup Seban itn. Ob tem se zdi vredno posebej opozoriti na Richarda Davida Prechta in eno njegovih najnovejših knjig, Tiere denken (Goldman 2016), kjer gre za izčrpno, poglobljeno predstavitev vseh možnih pogledov na fenomen nečloveške živali. Njena največja odlika je po mojem ta, da avtor niti ne poskuša razglabljati o tem, kaj in kako mislijo živali, pač pa se na izrazito angažiran način osredini na težave, s katerimi se spopadamo ljudje, ko si skušamo ustvariti predstave o notranjem življenju nečloveških živali. V zvezi z nemško govorečim, natančneje avstrijskim prostorom moram nujno opozoriti na znanega literarnega teoretika Oskarja Walzla (1864–1944), o katerem je manj znano, da je že na začetku dvajsetega stoletja razmišljal o živalih v tedanji nemški poeziji in lucidno opazil, da je v njej žival čedalje pogostejše upodobljena kot zgolj žival, kar pomeni, da ji ni treba več služiti kot priročno orodje pri instantnem osmišljanju človeka, saj je dobila pravico do lastnega obstoja.
Med našimi sosedi so tudi Italijani, ki jih ne smemo spregledati in s tem v zvezi tudi ne pozabiti na pohvalno dejstvo, da so pri založbi Krtina leta 2006 prevedli in izdali knjigo Živalsko vprašanje: za razširjeno teorijo človekovih pravic Paole Cavalieri (prev. Vasja Bratina, spremna beseda Friderik Klampfer, založba Krtina, 2005). V Italiji že nekaj desetletij redno izhajajo knjige in članki, tudi prevodi, s področja kritične animalistike. Posebne omembe vreden se mi zdi tromesečnik Animal studies: Rivista italiana di antispecismo (Rim, Novalogos), ki je prinesel že vrsto zanimivih tematskih številk. Sicer pa je, gledano z mednarodne perspektive, v zadnjih letih gotovo najpomembnejše delo Odprto. Človek in žival (prev. Vera Troha, založba Beletrina, 2011) Giorgia Agambena, ki mu mnogi raziskovalci in raziskovalke pripisujejo vlogo temeljne študije za preučevanja razmerja med človeško in nečloveško živaljo.
Če se za hip pomudim še na francosko govorečem območju, moram nujno omeniti Jacquesa Derridaja in njegov posthumno izdan, a zdaj že kanoniziran spis, Žival, ki torej sem (več sledi), ki je doživel vrsto prevodov in odzivov tako v Franciji kot drugje, zlasti na angleško govorečih območjih. Nanj sem se odzvala tudi sama, in sicer v besedilu o poeziji Jureta Detele (2012). In domnevati smem, da je bil slovenski prevod Derridajevega spisa, ki je izšel v Problemih 1–2/2011 (prev. Rok Benčin), svojevrstna spodbuda za to, da je istega leta tudi Slavoj Žižek napisal članek na animalistično temo, Živalski pogled drugega. Se razume, da so v Franciji že pred Derridajem na veliko raziskovali vprašanje nečloveške živali; avtorjev in avtoric je preveč, da bi jih lahko naštevala, zato naj opozorim samo na obsežno in izčrpno delo, utemeljeno v zgodovinskem pristopu, La silence des bêtes (Molk živali) (Fayard 1998) Elisabeth Fontenay. Poleg tega bi utegnila koga zanimati tudi knjiga Plaidoyer pour les animaux (Zagovor živali) (Allary Éditions, 2014), ki jo pravkar berem, njen avtor je Mathieu Ricard, znan tibetanski menih.
Kar pa zadeva produkcijo besedil na področju kritične animalistike v angloameriškem prostoru, lahko rečem samo to, da se je v zadnjih desetletjih tako namnožila, da je v nekaj besedah nikakor ni mogoče niti fragmentarno predstaviti. Osebno menim, da h kritični animalistiki sodi tudi zoosemiotika, to je veda o sporazumevanju med nečloveškimi živalmi. Njeni izsledki med drugim utemeljuje tezo, ki jo že dolgo zagovarjam, da živali imajo svojo lastno kulturo, da torej niso samo pomembna postavka v okviru človeške kulture.
Če se zdaj ozrem še na slovenski prostor, lahko ugotovim, da se zanimaje za kritično animalistiko, ki ga, denimo, še pred dvema desetletjem tako rekoč ni bilo opaziti, zadnja leta dokaj intenzivno povečuje, tako znotraj akademskih ustanov (raziskave, naloge, simpoziji) kot tudi širše v medijih. To je bilo po svoje predvidljivo, saj naši mediji že od nekdaj lovijo trende z zahoda (namesto da bi vsaj kakšnega skušali tudi sami lansirati), tako da zdaj pri nas, poleg ekoloških, pridobivajo na veljavi tudi animalistične teme. Kar zadeva akademski prostor, lahko zatrdim, da besedil, ki se neposredno posvečajo likom nečloveške živali v književnosti in drugi umetnosti, še ni toliko, da jih ne bi bilo mogoče konkretno našteti, a se tega na tem mestu ne bom lotila, ker zmeraj obstaja možnost, da koga spregledam. Ne morem pa mimo dejstva, da sta kot akademski instituciji posebno pozitivno vlogo odigrala Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU pod vodstvom profesorice Marjetke Golež Kaučič in Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, kjer, kolikor mi je znano, raziskave na področju kritične animalistike spodbuja predvsem profesorica Branislava Vičar.
Ob tem bi opozorila še na dva pomembna dogodka na naših tleh. In sicer zato, ker so zlasti prvega mediji, vsaj osrednji slovenski, popolnoma spregledali, poročilu o drugem pa so se tudi v glavnem izognili (izjema je bila revija Primerjalna književnost). Spomladi 2012 smo (Iztok Osojnik, Darja Pavlič in jaz) v Škocjanu na Krasu organizirali mednarodni simpozij o poeziji Jureta Detele. Predelane prispevke smo, skupaj z uvodom, zbrali v knjigo z naslovom Ecology through poetry of Jure Detela, ki je še istega leta izšla v angleščini, in to pri založbi Sampark v Kalkuti. Toda založnik (indijski pesnik, tudi udeleženec simpozija) je knjigo izdal v tako nizki nakladi, da je nemudoma vsa pošla, tako da je niti vsem večjim slovenskim knjižnicam nismo mogli podariti. Drugi dogodek, prav tako v obliki mednarodnega simpozija, je pod naslovom Smrti živali: kritična animalistična perspektiva potekal pod vodstvom profesorice Branislave Vičar decembra 2016 na FF v Mariboru. Zbornik prispevkov tega simpozija je tik pred izidom in samo upam lahko, da bo deležen zaslužene pozornosti.
AR: Katere metode pri preučevanju pravic nečloveških živali sama uporabljaš najpogosteje? Katere vede ali pristopi imajo, po tvojem mnenju, največji potencial pri raziskovanju vprašanja nečloveške živali v literaturi?
JKŠ: Zdi se mi, da se v metodološkem pogledu pri preučevanju načinov reprezentacije likov/toposov/motivov nečloveške živali in tematizaciji živalskega vprašanja v besedni umetnosti še vedno in kljub vsemu v osnovi najbolje obnese poststrukturalistična metoda dekonstrukcije v kombinaciji z diskurzivnimi študijami, feminističnimi študijami in ekokritiškimi pristopi, teorijami tropov in literarnozgodovinskimi pristopi (sem med drugim sodi tudi izkušanje sublimnega); vse to pa ob pozornem upoštevanju nekaterih izsledkov postnaratologije ter vsakokratnih zunajjezikovnih kontekstov, a tudi intertekstualnih in intratekstualnih povezav. Ob tem seveda ne smemo pozabiti na najnovejše pristope tako imenovanih kognitivnih znanosti, ki v zadnjem času doživljajo intenziven razvoj in morda vsebujejo še neslutene možnosti za preučevanje živali nasploh in literarnih živalskih likov posebej. A priznati moram, da se vanje še nisem poglobila toliko, da bi lahko kakorkoli presojala njihovo metodološko uporabnost.
AR: V slovenskem prostoru je v literarnem polju najbolj znana oseba, ki se je v svojem leposlovju (tako v poeziji kot tudi v esejistiki) ukvarjala z vprašanjem nečloveških živali, Jure Detela. Če ga vzameva za izhodišče – ali lahko primerjalno orišeš odnos drugih slovenskih pesnikov_c do vprašanja nečloveških živali?
JKŠ: Da, Jure Detela oziroma njegov opus je vsekakor najprimernejše izhodišče za razmislek o nečloveških živalih v slovenskem literarnem polju. Takšnega odnosa do nečloveških živali (in do vseh bitnosti tega sveta, in tudi kozmosa, vključno z umetnostjo) ni imel in nima na Slovenskem nihče. V zgodovinski perspektivi in pogledu pesniške moči, ki se je porajala iz pesnikovega političnega angažmaja, je Detela na Slovenskem primerljiv samo s Kosovelom. Ob tem seveda ni moč spregledati, da je Detelova pesniška drža imela določen vpliv na nekatere pesnike in pesnice različnih generacij. Prvo, kar mi tu pride na misel, sta poezija in poetika Miklavža Komelja. V njegovem, zdaj že obsežnem pesniškem opusu naletimo na nekaj naravnost pretresljivih upesnitev nečloveške živali (na primer dirkalnega konja v pesmi Hipodrom iz istoimenske zbirke), skozi katere preseva detelovska naravnanost do »bitij iz tujih svetov«, ki je izrecno ubesedena tudi v Komeljevih esejističnih besedilih, predvsem v spisu Este animal que soy (Žival, ki sem) (Nujnost poezije, 2010, založba Hyperion). Poleg tega je Komelja doletela sreča, da je dobil priložnost sistematično preučiti Detelovo še ne objavljeno zapuščino in velik del te zapuščine tudi izdati v dveh obsežnih knjigah z naslovom Orfični dokumenti, I in II, ki sta leta 2011 izšli pri koprski založbi Hyperion in sta, po mojem, neprecenljivi za vsakogar, ki se kakorkoli zanima za poezijo in umetnost nasploh.
Neogibno je, da ob razmišljanju o fenomenu Jureta Detele spomnim tudi na nekatere njegove prijatelje (pesnike, filozofe, slikarje), s katerimi je bil v nenehnem dejavnem dialogu. O teh razmerjih se tu ne bi razpisala, omenila bi samo danes manj znano, a zato toliko pomembnejše dejstvo, da je bil Detela eden izmed treh članov skupine Podrealistični manifest, ki je v svojem času izvedla nekaj zelo odmevnih performansov. Tako so ustvarjalci poimenovali žanrsko neopredeljivo, hibridno literarno besedilo, ki ni bilo namenjeno zgolj branju, pač pa predvsem predvajanjem v živo. Izšlo je leta 1979 v samozaložbi, in sicer kot skupno delo treh avtorjev, Jureta Detele, Iztoka Osojnik in Iztoka Sakside, ki so v ironični, parodični in subverzivni maniri sami sebe poimenovali »metafizik«, »slikar«, »teoretik«. V elektronski obliki ga je leta 2010 izdalo Društvo za domače raziskave v Ljubljani, občinstvu pa ga je leta 2010 in 2011, v okviru razstave v MGLC, se pravi po dobrih treh desetletjih, vnovič predstavil Iztok Osojnik, edini še živeči avtor. Pojav te skupine se mi zdi pomemben, ker njeno delovanje in usoda tega manifesta (literarna zgodovina ga je zavestno spregledala) zelo nazorno odražata značilno »detelovsko« naravnanost, ne le do zgoraj omenjenih naravnih bitnosti, ampak tudi do lastnega početja. Prav to držo lahko, ob ustrezni pozornosti, razbiramo v nekaterih besedilih najsodobnejše pesniške produkcije na Slovenskem. Na primer v poeziji že omenjenega Iztoka Osojnika, Barbare Korun in Alenke Jovanovski, če se omejim na tri značilne primere.
Ker sprašuješ o primerjavi, je v tem kontekstu skoraj nujno omeniti vsaj še pet pomembnih, tako rekoč že kanoniziranih slovenskih avtorjev s pozornosti vrednimi evokacijami in tematizacijami živali in živalskega vprašanja. To sta, najprej, Dane Zajc in Gregor Strniša. Vprašanje nečloveške živali, večkrat in na zelo specifičen način upesnjeno v njunih opusih, še čaka na temeljito raziskavo. Nekaj podobnega lahko rečemo tudi za predstavnika naslednje generacije modernistov, Tomaža Šalamuna, čigar obsežni opus je bil vsaj enkrat, če ne že večkrat, med drugim tudi objekt bližnjega opazovanja likov nečloveške živali, in Iztoka Geistra, soustanovitelja skupine OHO, pesnika in pisatelja in avtorja vrste esejev, kjer so »bitja iz tujih svetov« obravnavana tako subtilno, da bi, če bi jih hotela ustrezno analizirati, zelo težko skonstruirala zanje primeren teoretski instrumentarij. Z izjemno raznolikim in številnim bestiarijem izstopata tudi Šalamunova in Geistrova sodobnika, Ivo Svetina in Andrej Medved, vsak v okviru svoje modernistične poetike.
Pri Svetini je, kar zadeva upesnjevanje nečloveške živali, zagotovo prelomna zbirka z naslovom Pes in Perzijci (2008). Za tem je Svetina izdal še nekaj pesniških knjig (na primer Sfingin hlev, 2010, Žuželka na dekliškem trebuhu, 2011, Otroka v jaguarju, 2016), katerih skupna poteza je tematizacija izrazito nepolaščevalskega odnosa do sveta, v luči katerega se, med drugim, obelodanja posebna občutljivost tudi do nečloveške živali in z njo povezanih vprašanj, kar pride še posebej do izraza v knjigi pesmi v prozi Kentaver, maline … in alkohol (2011). V Svetinovi poeziji pred letom 2008 – najznačilnejši primer je morda zbirka Marija in živali (1986) – se sicer liki nečloveške živali že pojavljajo, a največkrat z neproblematiziranega antropocentričnega zornega kota: kot simboli in pretežno substitucijske metafore, skozi katere se živali kažejo bodisi kot svojevrstna jezikovna orodja, rabljena v estetske namene, bodisi kot bitja, ki so na svetu izključno zaradi človeka in njegovih potreb. Tematizacija psa, natančneje psice v prvem delu pesniške knjige Pes in Perzijci se odlikuje po tem, da govorec nečloveške živali ne opazuje, kakor da je objekt, temveč stopa z njo v interakcijo: »Ti meni daruješ živalsko toploto, v kateri, / kot v spomladanskem vetru valovi / tvoja dlaka, jaz tebi vonj človeške rane …« Nagovarja jo kot sebi enako, čeprav se vseskozi zaveda, da kljub tesni bližini med njima zija določena vrzel, ki mu ne dovoli ustrezno ubesediti avtentičnega občutja nečloveške živali in njej lastnega razmerja do sveta. Prav ta specifična nemoč reprezentacije, ki tu nastopi, je tisto, kar nečloveško žival (psa) povezuje s starimi mistiki (v tem primeru s Perzijci). Tudi mistično izkustvo motrenja boga je nekaj, do česar se ni mogoče prebiti po razumski poti in česar ni mogoče ustrezno reproducirati. Tu namreč govorica v smislu logosa odpove in nastopi molk. A kmalu se pokaže, da ta ob popolni odsotnosti besede ne more poetično učinkovati, zato se domišljija spet zateče h govorici, ki si v svoji novi vlogi nadene še eno plast figurativnosti in se prelevi v mesto tematizacije neizrekljivega.
Določen prelom v razvoju avtorske poetike je zaznati tudi pri Andreju Medvedu. Zaznamuje ga knjiga Telo losa (1992), v kateri se ubesedovanje nečloveške živali postopoma izoblikuje v stalnico njegovega pesniškega opusa vse do današnjih dni. Skupna značilnost evokacije nečloveške živali, ki jo je opaziti po letu 1992, je predvsem to, da se vztrajno in v zmeraj novih različicah nakazuje prav nemožnost takšnega reprezentiranja. Medvedove nečloveške živali so namreč bralstvu posredovane skozi večplastno figurativno govorico, vendar ob skoraj popolni odsotnosti substitucijskih metafor, in zato glede na svoja dejanska živalska okolja popolnoma dekontekstualizirane. Učinkujejo kot plavajoči označevalci, a je kljub temu in morda ravno zato mogoče reči, da v svojem na videz neobveznem lebdenju, dejansko pa v nenehnih metamorfozah, izvirno tematizirajo problematičnost kakršnegakoli polaščevalskega in instrumentalnega razmerja do sveta. Precej drugačen pristop je Medved izbral v delu Muca – La Chatte (2017, založba Mladinska knjiga; naslov je aluzija na znano pesem Yvesa Montanda), svoji doslej edini pesniški knjigi, ki upesnjuje konkretno nečloveško žival (mačko) in odnos med njo in lirskim govorcem v zadnji fazi njenega življenja, ko se nečloveška žival v visoki starosti počasi poslavlja od tega sveta. Tudi to besedilo prekipeva od metaforične govorice, vendar na način, da mačke niti za trenutek ne iztrga iz njenega živalskega konteksta in ne dopušča nobenega dvoma, da se odnos med njo in govorcem utemeljuje v njuni inkomenzurabilnosti. Toda to samo še povečuje pretresljivo prepričljivo avtentičnost čustvovanja in intenzivnost poetičnega učinkovanja te pesniške knjige.
AR: Ostaniva še za hip pri poeziji: kako s tega vidika (ne)odnosa bereš najsodobnejšo slovensko poezijo? Se vprašanje nečloveške živali morda v njej pojavlja pogosteje ali pa na kakšne nove načine?
JKŠ: Vprašanje nečloveške živali se v sodobni slovenski poeziji ne pojavlja pogosteje kot prej (to pravim po občutku in ne na podlagi raziskave), to je v času zgodnjega in poznega modernizma, a je zaznati drugačen način, ki je po eni strani posledica drugačnega pristopanja k problematiki nečloveške živali, po drugi strani pa tudi posledica vsakokratnega drugačnega odnosa do literarnega znaka, kar nečloveška žival, tako kot vsaka druga bitnost, v literaturi nujno je. Kot taka pa ima vsaj na prvi pogled dve možnosti, da bolj ali manj suvereno razvija svojo subjektivnost ali pa se v literarnem besedilu skozi delovanje tropov in figur razpusti oziroma izgubi svojo identiteto. Toda dejansko obstaja vsaj še tretja možnost, ki tropološke ravni ne ločuje od zgodovinske. O tem, ali je to razlog, da v najnovejši slovenski pesniški produkciji ni opaziti kakšnih avtorskih »živalskih poetik«, kakor jih je bilo mogoče opazovati pri zgoraj omenjenih modernističnih avtorjih, lahko zaenkrat samo ugibam. V tem pogledu bi bila potrebna temeljita raziskava. Vsekakor pa je v tekoči slovenski produkciji opaziti pesmi, ki s kritično in hkrati prepričljivo pesniško močjo tematizirajo vprašanje nečloveške živali skozi upesnjevanje likov/toposov/motivov nečloveške živali. Posebej poetično učinkovite med njimi so tiste, kjer nečloveška žival neposredno sploh ne nastopa, ampak je zaznati samo namige nanjo. Značilen primer je pesem Koline Jureta Jakoba (Tri postaje, 2003). Ali pesem o boru Maje Vidmar (Prisotnost, 2005), kjer vlogo nečloveške živali privzame neka druga bitnost, v tem primeru drevo; ali pesem Doma Barbare Korun (Vmes, 2016), kjer je »vrnjeni pogled« drugega pripisan staremu sivemu hlodu; ali pesem Ravnotežje Anje Golob (Vesa v zgibi, 2016), kjer vlogo nečloveške živali privzame drog na bradlji. Zlahka sicer naštejem nekaj pesmi, ki so se mi prav v pogledu evokacije vprašanja nečloveške živali vtisnile v spomin, na primer Gamsi Miriam Drev (Rojstva, 2007), Jegulja, Zajec in Lipicanci Alojza Ihana (Salsa, 2003), Gostilna Lambada, Strunjan, novembra Barbare Korun (Vmes, 2016) in še bi lahko naštevala), a bi zaenkrat na njihovi podlagi težko oblikovala kakšno prepričljivo tipologijo. Opažam pa, da se pesniški material za tovrstno preučevanje v zadnjem času čedalje bolj kopiči, da mu sproti že ne morem več slediti.
AR: Vprašanje nečloveških živali pa se, kljub temu da je bilo temu namenjene precej manj pozornosti, pojavlja tudi v slovenski prozi; zapostavljene so ostale npr. celo Cankarjeve živalske črtice. Sama si ena izmed redkih raziskovalk, ki so se jim v svojem pisanju natančneje posvetile. Kakšen je tvoj odnos do njih in s katerega vidika si jih preučevala? Lahko Cankarja morda prav na kratko primerjalno umestiš tudi znotraj širšega evropskega literarnega polja?
JKŠ: Znotraj Cankarjevega opusa so njegove živalske črtice res nekaj posebnega, a tudi sicer v slovenski književnosti ne prej ne potem (vsaj do začetka tega stoletja) ni opaziti kakšne podobne tematizacije vprašanja nečloveške živali. In vse kaže, da tako Cankarjevi sodobniki kakor tudi poznejši literarni zgodovinarji niso vedeli, kaj bi z njimi počeli. Izjema je Dušan Pirjevec, ki je v svoji monografiji Ivan Cankar in evropska literatura (1964) tem črticam namenil nekaj pozornosti. Iz njegovega pisanja je razvidno, da je intuitivno zaslutil, kaj naj bi bilo bistvo teh besedil, čeprav se mu o kakršnikoli animalistiki ali vprašanju nečloveške živali tedaj ni moglo niti sanjati.
Mene so te črtice že v mladih letih vsakič vznemirile in mi zbujale nelagodje, če sem se le spomnila nanje. Zato nisem niti pomislila, da bi se z njimi podrobneje ukvarjala. Poleg tega sem Cankarja dolgo, predolgo dojemala predvsem skozi optiko njegovega literarnega sloga, v smislu znanega rekla »nič ni zunaj teksta«. Danes glede teh črtic opažam, da v njih značilnosti cankarjanskega sloga odstopajo od tistih, ki prevladujejo v njegovih drugih delih. Zato načrtujem še eno analizo teh besedil, tokrat predvsem s stališča jezikovne pragmatike, ker slutim, da bi me to utegnilo privesti do doslej še ne artikuliranih spoznanj. Prepričana sem, da je Cankar v teh črticah povedal dosti več, kakor je nameraval, čeprav vsi vemo, da je bil izjemno samoreflektiran avtor in vizionar. Upam si trditi, da je s temi besedili naredil tolikšen korak naprej in hkrati vstran, da je prehitel samega sebe. In to je razlog, da sem v tekstu Na slepo je posegel človek v neznano življenje in je bil ubijalec, ki je tik pred izidom in ga imaš najbrž v mislih, k tem črticam pristopila s pojmovnim orodjem, oblikovanim v delih dveh francoskih filozofov, Gillesa Deleuzea in Félixa Guattarija. Oprla sem se predvsem na njun koncept manjšinske književnosti, ki se je že večkrat pokazal kot nadvse priročen, tudi na področju feminističnih študij.
Če se za trenutek pomudim še pri drugem delu tega vprašanja, moram omeniti znano dejstvo, da so Cankarja znotraj evropske književnosti umeščali že mnogi, najbolj temeljito morda prav že omenjeni Dušan Pirjevec. A ti imaš gotovo v mislih tematizacijo živalskega vprašanja. V tem smislu je Cankarja mogoče umestiti v prostor, ki so ga približno v istem obdobju zaznamovali Franz Kafka, Hugo von Hofmannsthal in A. P. Čehov. Primerjava njegovih črtic z izbranimi besedili omenjenih avtorjev bi gotovo prinesla nove uvide v kontekst evropske književnosti.
AR: Se je vprašanje nečloveških živali pojavljajo tudi v drugih slovenskih proznih tekstih devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja? Katere tipe reprezentacije zaznamo v teh delih? Jih je mogoče na kratko tipizirati?
JKŠ: V slovenski prozi devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja so živali tematizirane precej pogosto, kar je po svoje logično, saj se je ravno v drugi polovici devetnajstega stoletja na Slovenskem razmahnila tako imenovana kmečka povest in ob njej tudi lovska povest oziroma tako imenovano lovsko leposlovje, kar vse so, vzporedno z drugimi proznimi žanri, Slovenci navdušeno prebirali še globoko v dvajsetem stoletju. Samoumevno je, da v kmečki povesti tako ali drugače nastopajo tudi živali, domače v glavnem, a včasih tudi tiste prostoživeče. Tu tvegam tezo, če zavzamem stališče oddaljene, panoramske perspektive, da v njih sicer nastopajo živalski liki in so upovedeni tudi živalski motivi, toda tematizacijo živalskega vprašanja bi tu zaman iskali. V teh besedilih so živali obravnavane pretežno s človeške perspektive, kar pomeni, da obstajajo, kolikor so na voljo človeku in kakor jih on vidi. Mogoče je torej sklepati, da je tu na delu samo en tip reprezentacije, ki je izrazito antropocentričen. A opaziti je tudi odstopanja od tega modela ali, bolje, nekaj izjem. Te predstavljata Fran Erjavec z nizom poučnih živalskih zgodb (Živalske podobe: mravlja, žaba, rak) in poučnih predstavitev živali (Domače in tuje živali v podobah), v katere se nameravam še poglobiti, in Fran Saleški Finžgar z nizom povesti, med katerimi izstopata zlasti Gospod Hudournik in lovska povest Na petelina. Kot izjema bi se utegnili pokazati tudi elementi iz opusa Janeza Jalna, ki ga imam še iz otroških let v spominu kot sijajnega pisatelja. Zato sem pomislila, da bi bilo njegovo literarno delo morda vredno preučiti tudi v luči kritične animalistike.
Ob vsem tem moram nujno poudariti, da se moje poznavanje besedil tega obdobja omejuje na že desetletja kanonizirane avtorje in dela, saj novejših odkritij s tega področja slovenske literarne zgodovine, žal, še nisem utegnila prebrati, zato moj odgovor na to tvoje vprašanje ne more biti ne zavezujoč ne dokončen.
AR: Če napraviva podoben časovni preskok kot v primeru poezije tudi v odnosu do proznih del: ima sodobna/sočasna produkcija več občutljivosti za vprašanje živali? Je slovenski prostor v tem oziru bistveno drugačen od evropskega?
JKŠ: Tako kot vsak prostor ima gotovo tudi slovenski v tem pogledu svoje posebnosti, a se mi zdi, da o bistvenih razlikah v primerjavi z evropskim prostorom zaenkrat še ne morem govoriti. Kolikor lahko opazim, gre predvsem za to, da je v naši sodobni prozi živalsko vprašanje količinsko manj zastopano in posledično tudi manj raznoliko. Vseeno v tem pogledu obstaja nekaj pisateljskih imen, na katera je treba opozoriti. Denimo Marijan Tomšič, Mate Dolenc, Suzana Tratnik. Mojca Kumerdej, Karin Potočnik, Barbara Simoniti in, seveda, Andrej Makuc. Ta je s svojo zbirko novel Oči (Cankarjeva založba, 2011), pred leti predlagano kot čtivo za Cankarjevo priznanje, zbudil veliko zgražanja in polemičnih odzivov v slovenskih medijih prav zaradi prepričljivih in pretresljivih opisov človekove agresije nad živalmi in njihovega trpljenja. Knjiga tematizira živalsko vprašanje predvsem skozi prikaz razmerij med otroki in živalmi na eni strani ter otroki in odraslimi na drugi strani. Pri tem naravnost mojstrsko prikaže, kako spretno znajo odrasli ljudje prikrivati in opravičevati svojo agresijo nad živalmi. V tem kontekstu ne morem, da ne bi omenila še Zaznamovane, odlične novele Brede Smolnikar, o kateri se sicer ve, da jo bolj kot živalsko zanima žensko vprašanje, a je prav ta novela sijajen dokaz teze, da v najboljših literarnih delih sporočilo teksta včasih prehiti avtorjevo oziroma avtoričino namero.
AR: Med najbolj znanimi romanopiskami, ki v svojem delu naslovijo vprašanje živali, je nobelovka Olga Tokarczuk. Sama si se ukvarjala prav s tem vidikom njenega ustvarjanja. Na kakšen način se njeno pisanje vpenja v širši kontekst leposlovja, ki naslavlja vprašanje živali? Katere so ključne specifike, ki bi jih izpostavila pri tem?
JKŠ: Olga Tokarczuk je izrazito angažirana pisateljica, borka za pravice nečloveških živali in ohranjanje naravnega okolja. Kar zadeva njen roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (moralni, metafizični triler, kakor ga je sama označila), ki sicer tematizira nečloveške živali, a bolj kot to radikalno naslavlja vprašanje nečloveške živali, lahko trdim nekaj takega kot za novelo Brede Smolnikar: zdi se, da je roman presegel avtoričin prvotni namen. Tako sklepam, ker je pisateljica sama nekje izjavila, da ga je pisala kot predah med dvema večjima in zahtevnejšima besediloma, romanom Beguni, za katerega je dobila Bookerjevo nagrado, in romanom Jakobove bukve, njenim najdaljšim tekstom, ki jo je lansiral med nobelovke. Hkrati je povedala, da se ji zdi škoda papirja in časa pisati knjigo samo zato, da se na koncu razkrije, kdo je morilec. Zato naj bi v roman vpletla še ekološko razsežnost v obliki vprašanja živalskih pravic. Vse to drži, a besedilo, ki je nastalo, vsekakor presega to, kar je o njem izjavila.
Ključna specifika romana Pelji svoj plug čez kosti mrtvih (prev. Jana Unuk, Cankarjeva založba, 2014) je njegova radikalnost, ki se kaže predvsem skozi brezkompromisno delovanje glavne junakinje, starejše ženske (gospe Janine Dušejko) in skozi vpletenost Blakovih pregovorov, ki so najpomembnejša intertekstualna prvina romana. V luči žanrskih konvencij je tekst primerljiv z »živalskimi« novelami Patricie Highsmith, ki opisuje, kako se živali uspešno maščujejo svojemu vsakokratnemu človeškemu sovražniku. Posebnost romana je tudi dejstvo, da se protagonistka-morilka reši brez kazni, kar je po eni strani mogoče razumeti kot subvertiranje žanrskih zakonitosti, po drugi strani pa v tej potezi ni mogoče spregledati podobnosti z usodo gospoda Ripleyja, znanega morilca iz kriminalk Patricie Highsmith. A razlika je v tem, da je roman Pelji svoj plug čez kosti mrtvih napisan tako, da je bralstvo, četudi načelno zavrača umor kot sredstvo doseganja cilja, vseeno vseskozi na strani morilke. Medtem ko gospod Ripley učinkuje kot moralno sporen junak, je tu protagonistka prikazana kot vsestransko neoporečna oseba, ki s serijo umorov sicer res prestopi civilizacijski rob, vendar navzočnost Blakovih verzov in nazorov v romanu zbuja močan dvom o ustreznosti racionalnega pojasnjevanja in presojanja dogodkov. Roman s tem mimogrede podvomi o celotni humanistični tradiciji in njenih zakonitostih, ob tem pa po svoje odpre vprašanje o dobrem in zlem ter odločno pokaže na vprašljivost pravic, ki si jih je človek v zgodovini uzurpiral na račun vseh drugih bitij: »Zimska jutra so narejena iz jekla. Imajo kovinski okus in ostre robove. V sredo ob sedmih zjutraj, januarja, se vidi, da svet ni bil ustvarjen za človeka, sploh pa ne za njegovo udobje in užitek.« (Pelji svoj plug … str. 107)
AR: Katere specifike opažaš pri klasičnih literarnovednih analizah likov/toposov/motivov nečloveške živali v klasični evropski in slovenski literaturi? Na kakšen način so te specifike v obravnavi problematične in kakšne so njihove implikacije za preučevanje razmerja med človekom in drugimi vrstami?
JKŠ: Ko premišljujem o specifikah teh analiz, uziram vrsto zadreg. Nekatere teh študij namreč obravnavajo žival enako kot vse druge literarizirane prvine, ne da bi se avtorji_ice zavedali_e, da ima analiza likov/toposov/motivov nečloveške živali povsem svoje zahteve.
Prvo, kar me pri tem moti, je, da te študije, celo nekatere, utemeljene v tematologiji, pri analizi likov/toposov/motivov nečloveških živali premalo upoštevajo vsakokratno krizo jezika, zaradi katere je vsaka literarna tematizacija nečloveške živali po svoje zapleten in kočljiv fenomen in je nikakor ni priporočljivo obravnavati v luči razlike oziroma binarne opozicije med dobesednim in figurativnim pomenom, med mitom in realnostjo.
Temu se da odpomoči tako, da se odpovemo preživelemu hierarhičnemu binarnemu razmerju med opazovalcem in opazovanim in se postavimo na pozicijo dialoškega, to je interakcijskega razmerja, ki je v primeru lika nečloveške živali nujno tudi intersubjektivno. Toda intersubjektivnega razmerja ne more biti, če nečloveški živali kot dejanskemu bitju vnaprej odrekamo subjektivnost. To je tisto lastnost, ki jo je nečloveški živali pripisal že Hegel (prebrati si je vredno zlasti odlomek iz Filozofije duha, kjer filozof nečloveško žival primerja s posvečenjem novinca v elevzinskem misteriju). Kakor hitro pa nečloveški živali priznamo subjektivnost, ji s tem pripišemo tudi določeno etiko, ki ni le ekološka, pač pa utemeljena na individualistični viziji. Pod to oznako razumem način občutenja in čustvovanja posamezne nečloveške živali, kar je oboje, tako kot umetnost, povezano s širše dojetim pojmom kulture. Gre za način, kako neko bitje kaj počne in kako se prakticiranje tega početja prenaša iz roda v rod (prim.: McGrew, Kulturni šimpanz (prev. Maja Gašperšič, Studia humanitatis, 2011), str. 35). Se pravi, da nečloveška žival (tu mislim na dejansko nečloveško žival, ne na literarni lik) nima samo odločilne vloge znotraj literature in človeške kulture nasploh, pač pa je tudi sama kulturno in zgodovinsko dejavno bitje. To po svoje potrjuje tudi teza, ki sta jo leta 1991 oblikovala Deleuze in Guattari, da se je umetnost začela tedaj, ko je nečloveška žival zarisala svoj teritorij in si na različne načine začela urejati svoje bivališče, kar naj bi impliciralo »vznik čistih čutnih kvalitet, sensibilia, ki prenehajo biti izključno funkcionalne in postanejo izrazne poteze, kar omogoča transformacijo funkcij …« (Kaj je filozofija? (prev. Stojan Pelko, Beletrina, 2000), str. 190). Zgovorno je dejstvo, da se ta njuna teza ne ujema samo s koncepcijo Umwelta biologa Jakoba von Uexkülla (1864–1944), čigar delo sta dobro poznala, temveč tudi s spoznanji znanstvenikov, ki jih po vsej verjetnosti nista poznala. To so, med drugimi, že omenjeni primatolog McGrew, etolog Dominique Lestel in biolog Francisco Varela, ki je pojem subjektivnosti utemeljil naravoslovno.
Poleg tega je v teh študijah pogostokrat opaziti, da like/topose/motive nečloveške živali obravnavajo z različnih ekoloških vidikov, torej z gledišča ekokritike, kar je sicer pozitivno, vendar pri tem niso dovolj kritične do ekoloških pristopov nasploh. Spregledujejo namreč to, kar je opazil že Jure Detela in se o tem poetično izrazil: »A ekologija ne ceni / teh brezpogojnih vrednot: skrbi jo korist od zelenja, / ne bitja iz tujih svetov.« (Pesmi, 1992) To pomeni, da nekatere študije posamezne nečloveške živali dojemajo predvsem kot predstavnice določene vrste, literarne tekste, ki te like/topose/motive nečloveške živali tematizirajo, pa preučujejo v luči njihove večje ali manjše angažiranosti do okoljskih problemov, a pri tem pozabljajo na nečloveške živali kot posameznike_ce, ki v ekoloških katastrofah in zaradi propadanja okolja vselej povlečejo najkrajši konec. V tem duhu tako, hočeš nočeš, opravičujejo najrazličnejše manipulacije z nečloveškimi živalmi (tudi trpinčenje) in institucijo živalskih vrtov, kar je vse v popolnem nasprotju z dojemanjem posamezne nečloveške živali kot čuteče in zavedajoče se subjektivnosti.
Že Adorno in Horkheimer sta ugotovila, da je književnost najprimernejša za to, da se skoznjo sliši ta glas nečloveške živali kot posameznice, sama pa dodajam, da se to zgodi le, če ji dopustimo izstopiti iz vsakokratnega sistema tako dejanskih kot tudi simbolnih izmenjav.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.