Deseti brat, ilustracija Milana Bizovičarja (1966-1967)
Deseti brat, ilustracija Milana Bizovičarja (1966-1967)

Lokalno obarvani Jurčič

Začetek

Ko Josephine Donovan v šestem poglavju Aesthetics of Care piše o Tolstojevih kratkih zgodbah1Pri sklicih na Donovan se ne navezujem na specifična mesta, temveč na različne informacije, ki so bile podane v šestem poglavju knjige Aesthetics of Care (v izdaji za Kindle: mesta 2610–2925)., misli na svet pred industrijsko dobo, razsvetljenstvom (ne kot filozofskim, temveč recimo temu praktičnim pojavom) in (seveda) moderno. Omenja pojav t. i. local-color (dejansko jo je mogoče legitimno prevesti kot lokalno obarvane) književne tradicije, ki je začela v Evropi cveteti na začetku 19. stoletja, svoj vrhunec čez lužo doživela nekoliko kasneje, nato pa do začetka 20. stoletja zamrla. Avtorica piše o bolj ali manj romantiziranem svetu brez industrijske živinoreje, kjer je bil odnos med nečloveškimi živalmi in ljudmi tako rekoč tovariški.

Piše o tem, da prepad med enimi in drugimi praktično ni obstajal. Opozori na primere iz nemške kmečke povesti in britanske (ruralne) literature, kjer so ubesedeni razkoli med kmečkim prebivalstvom in razsvetljenskimi učenjaki iz mest. Omenjeni razkoli so se pogosto zgodili prav na mestu nečloveških živali, ki jih kmečko prebivalstvo ni zrlo skozi prizmo (ne)pripisovanja ratia, temveč odnosnosti. Z nečloveškimi živalmi tvorijo odnose, ki spominjajo na družinske, razbirajo motive njihovih dejanj in naravo njihovega čustvovanja; nečloveške živali se po drugi strani organizirano in načrtno upirajo, ko se jim godi škoda, izbirajo svoja prijateljstva in vezi (z ljudmi in drugimi živalmi) po principu naklonjenosti.

Jasno je, da se po paradigmi, ki sem jo opisal v prvih dveh odstavkih, precej hitro znajdemo v različnih zagatah. Toda za redefinicijo našega odnosa do nečloveških živali bi se bilo treba preusmeriti v novo/staro smer in prevzeti koordinate predmoderne dobe? Tudi če bi ocenile_i, da je tako, gre za nalogo, ki je ni mogoče izvršiti. Če tega ne storimo, kaj je sploh tisti element v opisu predmodernega, ki je za nas v odnosu do vprašanja nečloveških živali uporaben? Sam se še najbolj nagibam k temu, da ta opis po eni strani dokazuje samo možnost drugačnega tvorjenja odnosov, po drugi pa kaže, da je sodobni kapitalizem odvzel marsikatere razsežnosti naših odnosov, ki jih lahko ocenimo kot pozitivne oz. dobrodošle.

Kar nas privede do novega vprašanja, ki se glasi: »Kaj so ti odnosi sploh pomenili za nečloveške živali?« Zdi se, da se tu pogosto zaplete, saj ob niti ne pretirano skrbni analizi ugotovimo, da kaj več od lepodušniškega kvazi-priznavanja pravic nečloveških živali ni videti – v prvi vrsti gre res predvsem za velferizem, kar je seveda mogoče povezati z že podano tezo o sodobnem kapitalizmu iz prejšnjega odstavka. Slednji je seveda poglobil zarezo med človekom in nečloveškimi živalmi in če smo slučajno bile_i na pravi poti, po njegovem nastopu prav gotovo nismo več. Zdi se, da je v odnosu do nečloveških živali predvsem kataliziral njihovo izkoriščanje. Toda tu bije v oči zlasti močna povezava med nevelferizmom in kapitalizmom, ki je nikakor ne smemo pustiti viseti v zraku, temveč se je v analizi nujno zavezati k praktični ukinitvi same uporabe nečloveške živali v spregi s protikapitalistično držo, saj slednja v splošnejši različici nujno še ne upošteva pravic nečloveških živali. Druga možna smer je privzem nekoliko globlje analize, ki presega vsakokratni zgodovinski ekonomsko-politični sistem: ali ni težava že uporaba kot taka? Lastninjenje (teles nečloveških živali) kot tako? Zdi se, da na tem mestu analiza kapitalizma ponovno pride v poštev.

Vsaj nekaj prave poti je možno zaznati tudi v lokalno obarvanih naporih. Ne gre zgolj za tiste nečloveške živali, ki tako ali tako niso bile namenjene uporabi (denimo mačke in psi), odnos do njih pa je bil pravičnejši, temveč Donovan hkrati opozarja, da se je v preučevani literaturi (večkrat) dejansko pojavilo denimo vegetarijanstvo.

 

Novi začetek

Začetek pričujočega besedila naj služi površnemu fiksiranju osrednje teme zapisa, ki se bo izkazal za površnega še v nekaterih drugih ozirih. Beseda torej teče o opozicijah ruralnega in urbanega, predmodernega in modernega, študioznega in neštudioznega. Uporaba besede študiozen je tu namerna, saj želim implicirati realno študiranje v okviru šolstva in ne naučenost ali celo pamet. Potencialni nesporazum povezan z (ne)razlikovanjem med temi izrazi je celo eden od osnovnih okvirov kmečke povesti, ki želi posredovati globoka filozofska spoznanja neukega ljudstva.2V nekem intervjuju je slovenski pisatelj Andrej Tomažin, avtor »sodobne kmečke povesti« Stramorjevi koraki (Litera, 2014), opozoril na prav to razsežnost kmečke povesti in tako utemeljeval legitimnost njenega preporoda. Pred nadaljevanjem na točno tem mestu pa še ena površnost: čeprav sem sprva nameraval, ne bom govoril o kmečki povesti, ki je denimo tudi eden od fokusov pisanja Josephine Donovan, temveč se bom lotil Jurčičevega Desetega brata. Čeprav slednji faktično ni kmečka povest, je smotrno poudariti, da gre za literaturo, ki se nemalokrat napaja z istega mesta, nastaja v istem ali vsaj zelo sorodnem okviru in pogosto premore nekatere razsežnosti kmečke povesti. Tako lahko v romanu preberemo: »Med prostimi kmečkimi možaki čuješ včasi izvirno in tako modro misel, da se je ne bi smel noben modrijan sramovati, čuješ primere in govorne podobe, katere reč tako do dna in tako živo pred oči postavljajo, kakor malokateri poet zna izraziti izlege svoje domišljije in glave. Kmet je po tej moji misli tudi šola mislečemu človeku.« (Jurčič, str. 79).

Zato je mogoče trditi, da lahko v marsikaterem oziru trditve o kmečki povesti apliciramo na segment Jurčičevega ustvarjanja in obratno: ugotovitve pričujočega besedila je mogoče do neke mere aplicirati na kmečko povest.

Josip Jurčič (1844–1881) je podobno kot Fran Erjavec, o katerem sem že pisal, živel in ustvarjal v času in svetu prehoda med predmodernim in modernim, kar se je (ponovno podobno kot pri Erjavcu) odražalo tudi v njegovem ustvarjanju. Najjasneje je to morda zaznati v zadnjem poglavju Desetega brata, ko se po štirih letih od odhoda s kraja zločina Lovre Kvas vrača na Slemenice in sreča Krjavlja, ki kriči na svojo kozo in jo pretepa, ker se je izgubila:

Iz teh in enakih misli ga je prebudilo kričanje, ki ga je slišal za seboj iz grmovja: »Hej, pravim! Zgaga, bleda voda! Hej, kozača!«

»Nikar ne tepi!« brani Kvas. »Žival nima pameti!«

»Kaj?« rohni Krjavelj. »Če vi mojo kozo zagovarjate, ki je pred Bogom in pred ljudmi poredna in pregrešna, niste nič boljši ko ona.«

/…/

Kvas ni slišal obširnega Krjavljevega razlaganja, da ima koza več pameti kakor človek, da se to jasno vidi na njegovi kozi, ki samo zaradi slabe vesti noče rada iti za Krjavljem, temveč se mu vedno ustavlja itd. V svojem blebetanju je Krjavelj omenil tudi desetega brata kakor veljavno pričo, da je res, kar trdi o kozji pameti.

(Jurčič, str. 240–241)

V navedenem odlomku Lovre in Krjavelj (implicitno pa tudi deseti brat, torej Martinek Spak) predstavljata vsak svoj pol zgoraj navedenih binarnih opozicij, pri čemer je Krjavljeva dodatno zaznamovana (s poskusom odpravljanja) z oznako norosti tako s strani Lovreta kot tudi pripovedovalca. Ta odnos seveda ni povsem enoznačen. Tekom besedila namreč Lovre ugotavlja, da denimo desetega brata (kot enega od predstavnikov nerazumnega) ne gre dajati v nič, prav tako je Krjavljeva pozicija nekoliko omiljena s samostalnikom »jezica«, ki implicira, da se vendarle na kozo jezi tudi z nekoliko ironične distance.

Iz citiranega odlomka je razvidno, da se je Krjavelj s kozo prepiral, preden je sploh vedel, da je deležen občinstva, obenem pa je proti koncu citata jasno, da Krjavelj kozino obnašanje doživlja kot kontinuiteto njenih akcij, kar že implicira, da ji pripoznava način, karakter, psihologijo. V tem oziru se približa likom, ki jih pod drobnogled vzame Donovan, s čimer je takoj najti sorodnosti med lokalno obarvano literaturo, a tudi predmodernim subjektom, vsaj v oziru njegovega odnosa do nečloveških živali. Po drugi strani Kvas kot izobraženec, ki se, kot izvemo v istem poglavju, vrača z Dunaja, torej urbanega okolja, predstavlja drugi, razsvetljeni pol, ki že v uvodnem nagovoru nastopi s pozicije velferista3V tem smislu torej Kvasova drža ni povsem v skladu s postavljeno tezo o »modernem nevelferizmu«. Obstaja več možnih razlag, od katerih se najzanimivejši zdita dve diametralno nasprotni: (1) Kvas še z eno nogo ostaja v predmodernem; (2) Kvas je tu že delno postmoderen. Toda (3) njegovo držo je mogoče razlagati tudi z dejstvom junakove večkrat izkazane senzibilnosti, vendar je nujno poudariti, da v nobenem primeru ne prestopi niti v območje »pravic« niti »odnosnosti«. in osebe, ki je simbolno razrešila vprašanje živalskih sodišč (o teh sem pisal v že navedenem članku o Erjavcu), medtem ko Krjavelj tega (še) ni storil. Morda je v navezavi na uvodne besede o sodobnem kapitalizmu zanimivo tudi to, da se Lovre vrača kot dedič gradu Polesek.

Tovrstne pozicije so v tem časovnem (in geografskem) okviru bolj ali manj tipične. Da gre za okvir, ki je bil z nečloveškimi živalmi močno povezan, priča že prvo poglavje romana, ki je pomenljivo še zaradi neke druge značilnosti.

iz filma Deseti brat, 1984 (r.: Vojko Duletič)
iz filma Deseti brat, 1984 (r.: Vojko Duletič)

V uvodnem prizoru se najprej srečamo z muhami, ki »jezijo« goste v krčmi. Nekaj odstavkov kasneje beremo o konju, ki ga je jezdil prišlek, sledi omemba volov, ki jih kmetje_ice uporabljajo pri svojem delu. Nečloveške živali se torej pojavljajo z visoko frekvenco, a vselej instrumentalizirane. Četudi je denimo konju namenjenih veliko besed, le-ta ni predstavljen kot oseba, pripovedovalca ne zanima njegov notranji svet ali njegova zgodovina, temveč je v središču njegova uporabnost.

 

Etiško presojanje

Navkljub temu se zdi, da pod površjem besedila nenehno tli implicitno etiško presojanje karakterjev in njihovih akcij. Poglejmo denimo odgovor Maničinega nesojenega zaročenca Marijana, ko želi Manica Lovretu pojasniti, da bo v njihovih krajih lahko priča zanimivim in pametnim pogovorom ne glede na ruralnost:

»Beži no, Manica,« dejal je Marijan, ki je bil medtem kakor doma veliko pipo izvlekel in tobak napravil, ne vprašaje za nikako dovoljenje, in vstal, »misliš, da je gospod Kvas — tako se menda pišete, če sem prav razumel — ravno tak ko ti, da se mu bo ljubilo cele ure poslušati neumnega bernjavsa desetega brata ali pa Krjavlja tiste prazne kvasiti ali tiste nore pesmi peti ali kamnoseka Matijca ogledovati, kako v leščevju sedi in nič ne govori, beži! Midva bova rajša hodila rakov lovit, zajcev gonit, lisjaka čakat. Pa se bomo že še zmenili, deset je ura. Lahko noč!«

(Jurčič, str. 26)

Kot je znano, Manica, Marijan in Lovre predstavljajo ljubezenski trikotnik, v katerem je Marijan okarakteriziran izrazito negativno. Medtem ko Manica do svojega okolja in vaških norcev čuti določeno mero naklonjenosti, ki jo kasneje razvije tudi Lovre, je Marijan do njene drže povsem odklonilen in se takoj zateče k lovu kot prostočasni dejavnosti. Tu nam ne sme uiti poanta, ki bi bila morda zanimiva z vidika ekofeminizma. Manica do neke mere zaseda pozicijo etike skrbi, podobno kot Lovre, ki sočasno goji nekakšno protofeministično držo (navdušuje se nad Maničino učenostjo in jo podpira, pri čemer uporabi tudi prizmo spola), medtem ko se Marijan zaveže k maskulini dejavnosti lova. Zdi se, da lov nastopi na presečišču treh pozicij: po eni strani je lahko razumljen kot intelektualna dejavnost (za razliko od pogovorov z norimi Krjavljem, Martinkom in Matijcem), po drugi bržkone tudi razredna (Lovre predstavlja izobraženstvo z obetom visokega razreda, Marijan je na tej točki še predvidoma bodoči graščak) in po tretji ospoljena, kar se približa ideji iniciacije v moškega in ustvarjanja boys clubov (o prvem med drugim piše Donovan, o drugem lahko poslušate v intervjuju, ki ga je z Davidom Nibertom opravila Corey Lee Wrenn.

Toda v štirinajstem poglavju, natančneje v pogovoru med Maričko in Manico, se pozicije še nekoliko izkristalizirajo.

Visoko gori nad deklicama je nesel kragulj pišče, v vasi uplenjeno, svojim mladičem.

»Ali vidiš kragulja?« vpraša Manica.

»In pišče! Uboga živalca, kako vpije, ko bo moralo umreti,« odgovori prijateljica.

»Če žival kaj misli, gotovo se temu piščetu zdaj zdi, kakor da bi ž njim vred bilo vsega sveta konec.«

»Kako ti taka čudna misel v glavo pride?«

»Res je morda čudna, pa ravno ta me je potolažila nekako v tem hipu. Mislim si, če mora že ta živalca tako gorjé dočakati, kakor je smrt v mladosti, zakaj bi potem druga božja stvar ne nosila svojega bremena; Bog je pravičen, razdelil je gorjé med vse svoje stvarjenje. Zato se tudi jaz ne smem braniti, če mi pride kaj, česar bi se rada ognila.«

»Lepo te prosim, ne govori tako čudno!

Kako te more tolažiti, če vidiš še drugje gorje, kakor ti praviš. Meni se pa živalca prav smili. Nazadnje bi bila ti vesela, ko bi še jaz imela nesrečo.«

(Jurčič, str. 150–151)

Navedeni odlomek jasno kaže, da je med Manico in piščetom neke vrste zaveza. Sama v pogovoru manjša razliko med seboj in njim, podlaga se zdi hibrid med predmoderno zavestjo in pozicijo, ki jo Manica zaseda v družbi kot ženska (ponovno gre za strukturo, kot jo opisuje denimo Donovan). Čeprav glede piščetovega razuma ni prepričana (vendar se zdi, da ga že s samim dejstvom pogovora implicira), ga vendar razume kot »Božje bitje«, to, kar se mu dogaja, pa kot »gorje« in očitno predpostavlja, da je zmožen trpeti. Tu se (podobno kot Erjavec v uvodu k Živalskim podobam) približa poziciji Jeremyja Benthama, ko pripoznava, da trpljenje vendarle ni povsem odvisno od intelekta, seveda pa lahko vpliva na interpretacijo lastne usode. Toda ne glede na to, če je pišče razumno ali ne, velja, da je na nek način z njegovo smrtjo vsega sveta konec (ni nujno, da se tudi njemu zdi tako), kar se nekoliko približa detelovski etiški drži nesprejemljivosti ubijanja kot brisanja (različnih) svetov. Iz odlomka je prav tako mogoče razbrati, da je Maričkina pozicija podobna Maničini, njuno nestrinjanje izhaja pretežno iz interpretacije odnosa do lastne bolečine in gorja.

Odlomek se po hitrem postopku poveže z novim prizorom, ki je prav tako del istega poglavja, v njem pa spremljamo lov, ki sta se ga udeležila tudi Marijan in Lovre, slednji s precejšnjimi zadržki in obilico omahovanja.

Deseti brat, ilustracija Milana Bizovičarja (1966-1967)
Deseti brat, ilustracija Milana Bizovičarja (1966-1967)

Čeprav lov predstavlja enega ponavljajočih se motivov romana, ni nikoli predstavljen zares podrobno. V odnosu do besedila je to, kar je v odnosu do družbe – nekaj prostočasnega. V okviru lova nečloveške živali niso predstavljene kompleksno (znan protiprimer lahko najdemo v Tolstojevi Ani Karenini na primeru psičke Laske). Temu navkljub je v omenjenem odlomku vendarle najti nekaj zanimivih razsežnosti:

Frfotanje kraguljevo v njegovem obližju ga je predramilo.

Nehoté je vzdignil puško in strelil. Kragulj je sfrfolel po vejah na tla.

Drugi lovci so čuli strel in kmalu je slišal Lovre od več strani klicaje, ki so se mu bližali.

»Ali je morto?« vpil je gospod stotnik, ki je prvi pripehal iz gošče. Z druge strani so prilomastili gospod Benjamin, Vencelj in Marijan.

»Samo kragulja sem ubil,« odgovori Lovre, ki je zdaj šele sprevidel, da ni prav storil, ker je lovce premotil, da so menili, da je divjo kozo streljal.

»Zakaj niste pustili vraga pri miru?« pravi gospodar. »Psi bi bili vsak čas na pravi sled prišli in imeli bi bili morda kaj več domov nesti kakor tega ptiča.«

/…/

»Saj so nekateri tudi za lov preneumni, bolj ko za druge reči,« pravi Marijan in po strani nekako zaničljivo pogleda Lovreta.

(Jurčič, str. 152–153)

Jasno je, da nečloveške živali tu niso pokazane kompleksno. Teža besedila se niti ne zdi v odnosu človek-nečloveška žival, zanimivejše je ubesedovanje človeških medosebnih odnosov, ki se vrtijo okoli uporabe nečloveških živali. Lovre je, četudi nenamenoma, predčasno prekinil lov, obenem pa na ravni vzporednega dogajanja s streljanjem na kragulja navidezno razrešil vprašanje drugega živalskega trpljenja, ki sta ga izpostavili Manica in Marička. Velja pripoznati, da je bilo pišče najbrž že ubito (njegova usoda ni znana), posledica dogodka pa so bili osiroteli in lačni kraguljevi mladiči.

Na tej točki nečloveške živali v Desetem bratu ponovno igrajo vloge v alegoriji nekega drugega dogajanja. Smrt kragulja je hkrati smrt prešernovskega kragulja v pesmi Pevcu (Jurčič se nanjo naveže na nekem drugem mestu v romanu), ki tako odreši srce, lahko pa jo interpretiramo celo kot smrt očeta. Nekaj zanimivih podrobnosti, ki jih je mogoče brati skozi animalistično prizmo, je zaznati predvsem v držah junakov_inj, medtem ko se zdi pripovedovalec zanje neprimerno bolj slep.

 

Pozicioniranje

Nosilci_ke pozicij v romanu, ki se vsaj na daleč dotaknejo vprašanja etike nečloveških živali in gojijo dvoumen odnos do lova, imajo nekaj skupnih lastnosti. Zdi se, da pogosto gre za pasivnost (poleg ženskih likov je tukaj sam Lovre, ki je pravzaprav simbol »slovenskega pasivnega junaka«), izobraženost (Manica, Lovre in šolmošter Zmuzne, ki se na lovu ne izkaže), pomemben element pa je tudi religioznost, ki jo je mogoče zaslediti pri Manici, najbolj pa pride na površje v trinajstem poglavju, kjer sledijo priprave na lov v navedenem odlomku:

»Saj bodo še gospod fajmošter šli z nami,« pravi gospod Vencelj.

»Meni se ne spodobi morilnega orodja nositi okrog,« odgovori stari mož.

»Bog je živali zato ustvaril, da so človeku na korist. Zato jih sme vsak za potrebo pobijati. Ko bi jaz bolj sveto pismo iz glave znal in življenje svetnikov, dokazal bi vam, gospod fajmošter, da so dostikrat sveti možje morilno orodje nosili.

Sveti Hubert, sveti Florijan, sveti Jurij in vedi ga Bog, kako se jim še pravi,« reče stotnik.

»Oni so imeli drug poklic in jaz imam drugega,« odgovori fajmošter ter vstane.

(Jurčič, str. 141)

Čeprav se zdi podlaga župnikove odločitve predvsem nečimrnost (meni se ne spodobi) in se kasneje izgovarja, da sam ni v poziciji, da bi šel na lov, čeravno mu ne očita nelegitimnosti, pa orožje vendarle poimenuje kot »morilno orodje«. Še pomembnejši je stotnikov odgovor, ki se začne z besedami »Bog je živali zato ustvaril, da so človeku na korist.«, s čimer je nemudoma zarezal v samo srčiko debate, ko je župnika razumel, kot da le-ta zavrača idejo uporabe živali. Citirani odlomek je najbrž edino mesto v romanu, na katerem je vprašanje etike nečloveških živali naslovljeno povsem neposredno, a tudi razrešeno v njihovo škodo.

Lahko trdimo, da je Desetemu bratu v marsičem mogoče najti vzporednice z lokalno obarvano književnostjo. Liki, ki jih je mogoče razumeti kot predmoderne, z nečloveškimi živalmi tvorijo globlje odnose kot preostali, hkrati pa v besedilu (in tudi to je pretežno značilno) vendarle ni najti pravega etiškega preboja. Če tako Jurčiča primerjamo z njegovim nekoliko starejšim sodobnikom Erjavcem, lahko ugotovimo, da je drža prvega nekoliko bolj romantizirana in manj vpeta v razsvetljenski univerzum, vendar se nekje na obzorju (denimo v podobi Lovreta, ki spremlja Krjavljev pogovor s kozo) ta že zarisuje.

Toda Deseti brat nikakor ni cela zgodba o Jurčiču in nečloveških živalih. Razkol iz zadnjega poglavja romana je denimo v marsičem podoben osnovnemu zapletu Kozlovske sodbe v Višnji gori, kjer spremljamo nekakšno predmoderno razpravo o teoriji uma na primeru nečloveških živali. Še več pomenljivih idej in podob lahko najdemo v nekaterih drugih Jurčičevih besedilih, ki si za osnovni fokus ne jemljejo vprašanja nečloveških živali, zato se zdi, da zarežejo v karnizem, pogosto v kombinaciji z vprašanjem spola. Mednje spadata besedili Šest parov klobas in Telečja pečenka. Nič manj intrigantna ni niti povest Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel, v kateri se naslovni junak naveliča prehranjevanja z mesom in gre krast krompir, nato pa zaključi (saj ga dobijo pri dejanju), da bi naslednjič raje stradal do smrti …

Jurčičevo pisanje skratka priča tudi o tem, da vprašanje živali v besedilo ni nujno vpisano zgolj na način, kot ga odkriva animalistična prizma. Če ga obravnavamo skozi vegansko perspektivo, lahko namreč začnemo odkrivati tudi nove vznemirljive razsežnosti, v katerih je nečloveška žival nevidna, toda zgolj na prvi pogled, obenem pa spremljamo tudi mesto nečloveške živali, kot se izrisuje skozi medosebne odnose med človeškimi osebami v besedilu.

O knjigi
Knjiga: Josip Jurčič – Deseti brat
Založba in leto izdaje: Beseda/Omnibus, 2001

 

Literatura

Josephine DONOVAN, 2016: The Aesthetics of Care: On the Literary Treatment of Animals. New York: Bloomsbury Academic.

Josip JURČIČ, 1891: Jurčičevih zbranih spisov X. zvezek. Ljubljana: Odbor za Jurčičev spomenik, str. 247–253 (Šest parov klobas).

Josip JURČIČ, 1894: Jurčičevih zbranih spisov VI. zvezek. Ljubljana: Odbor za Jurčičev spomenik, str. 232–249 (Kako je Kotarjev Peter pokoro delal, ker je krompir kradel).

Josip JURČIČ, 2001: Deseti brat. Tyresö: Beseda/Omnibus.

Josip JURČIČ, 2001: Kozlovska sodba v Višnji gori. Tyresö: Beseda/Omnibus.

Josip JURČIČ, 2002: Telečja pečenka. Tyresö: Beseda/Omnibus.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *