Mačka med osebo in institucijo
Kritika filma Kedi (2016)
Da turški dokumentarec, ki se ponaša s šestimi mednarodnimi nagradami in enaindvajsetimi nominacijami zanje, sodi v posebno kategorijo filmov, razkrije že njegov zaznamek na IMDb. Po seriji fotografij mačk, ki bi zavoljo ljubkosti (ta je tudi ena osrednjih vizualnih značilnosti filma) morda komu dale vtis, da imamo opravka z zavetiškimi poskusi oddaj ali kakšnim podžanrom Instagrama, se nam oko ustavi na obširni zasedbi oz. pri imenih igralk_cev (ker gre za dokumentarec, teh strogo gledano ni, piše zgolj self), ki jim, ko je pač tako, sledi pripis a cat.
Prvi odstavek pričujočega zapisa po mojem razkriva dve od treh osrednjih značilnosti filma Kedi, v dobrem in slabem: (1) mačke so predstavljene kot osebe, (2) a so predstavljene skozi institucijo mačk. A naj se najprej posvetim tretji: prikaz sobivanja ljudi in mačk.
Kedi (beseda v turščini pomeni mačko) vzame pod drobnogled življenje prostoživečih in zunanje-notranjih mačk v Istanbulu. Te v mestu predstavljajo posebno poglavje (podobno kot denimo v nam bližnjem Rimu), najsi gre za njihovo visoko število ali poseben odnos, ki ga gojijo s človeškimi prebivalci_kami mesta. Turške ali istanbulske mačje problematike ne poznam, a Kedi prikazuje zgodbo, v kateri človeški_e prebivalci_ke mesta populacijo mačk budno spremljajo, jim, ko je nujno, nudijo veterinarsko pomoč, jih hranijo, skrbijo za zapuščene mladičke itd. Odnos do mačk preči zgolj nakazana razsežnost mesta mačke v islamu oz. islamskem svetu, kjer igrajo posebno vlogo (znana je denimo zgodba o Mohamedovi najljubši mački Muezzi), saj so (med drugim) razumljene kot čiste živali, ki jim je dovoljeno vstopati celo v mošeje.
Vprašanje mačk in drugih nečloveških živali v islamu je seveda posebna in kompleksna tema, ki jo velja obravnavati posebej, zato naj poudarim predvsem, da so v filmu Kedi nekatere od teh razsežnosti jasno razvidne. Mačke Istanbula hodijo v zasebne prostore, gibajo se med hrano na tržnici, človeški_e prebivalci_ke mesta jih povezujejo z metafizičnimi razsežnostmi ipd.
V tem smislu je zgodba o istanbulskih mačkah tako rekoč ganljiva in poučna. Tudi pri nas se spopadamo po eni strani s perečo problematiko zavrženih živali (pri čemer mačke prav gotovo prednjačijo), po drugi pa se pogosto znajdemo pred vprašanjem načina sobivanja med ljudmi in prostoživečimi mačkami v naselju (oz. mestu). Slednje so podvržene nevarnostim avtomobilskega prometa, nalezljivih oz. spolno prenosljivih bolezni, občasno pa tudi zastrupljanju in pomanjkanju hrane in vode. Prav tako smo lahko priče razumevanju mačk v naši okolici kot nekakšnih škodljivk, spet drugič pa so težave, s katerimi se v naši okolici spopadajo, preprosto spregledane.
Tu so zgodbe iz filma Kedi (gre namreč za kompendij zgodb o več različnih mačkah) lahko za zgled, ne samo zaradi skrbi do prostoživečih mačk, temveč tudi zato, ker uspe film nastopajoče mačke prikazati kot raznolike osebe. Slednje dosega s kombinacijo sledenja posameznim mačkam_om v njihovem bivalnem okolju ter pripovedovanja zgodb o njihovih zgodovinah in osebnostnih značilnostih, kot jih pripovedujejo človeški_e prebivalci_ke mesta.
V navedenih aspektih uspe Kedi preseči različna ustaljena pojmovanja tako mačk in našega sobivanja z njimi kakor dokumentarca o živalih oz. mačkah. Prikazati uspe, da kvaliteta življenja v nekem okolju na mačke in ljudi vpliva sorazmerno (v filmu je denimo naveden primer neke prihajajoče urbanistične spremembe, ki bo istočasno negativno vplivala tako na ene kot druge), po drugi strani pa mačkam odredi besedo, kot jo mačke pač posredujejo (vsaj v tistih razsežnostih, ki jih lahko razumemo tudi mi_e in kot jih lahko posreduje medij filma), skozi snemanje njihov kretenj, glasov, prikazov gibanja v nekem prostoru, odnosov z drugimi mačkami itd. Pri tem film vztraja pri kombinaciji pripovedi mačk in ljudi, ki govorijo v njihovem imenu (za razliko od denimo nemškega filma Space Dogs (2019), ki velik del pripovedi prepusti neposredno psom_icam), a se zdi taka poteza upravičena, saj gre konec koncev tudi za prikaz sobivanja med enimi in drugimi. V tem oziru so pomembni tisti prizori, v katerih lahko opazujemo načine, ki so jih nekatere_i mačke_i bržkone razvile_i predvsem za potrebe komunikacije in sobivanja z ljudmi, kot je denimo primer mačka Dumana, ki preživlja čas pred neko restavracijo, v katero nikoli ne vstopi, a vsakič, ko želi hrano, popraska po stekleni steni ob vhodnih vratih.
Z vidika vprašanja nečloveških živali je Kedi manj prepričljiv takoj, ko vprašanju mačk odvzamemo poseben status, ki je plod institucije hišnih ljubljenčkov, udomačenosti mačk oz. njihove dolgotrajne vpetosti v človeški svet, posebnega mesta v islamu itd. V prvi vrsti ni težava v tem, da so druge nečloveške živali potisnjene v ozadje, temveč da so (z izjemo kakšne_ga psa_ice ali dveh) predstavljene plosko in v popolnem nasprotju z izdatno predstavitvijo psiholoških profilov obravnavanih mačk. Galebi mesta se prikazujejo kot nekakšna kulisa, ribe so prikazane izključno množinsko in kot hrana s tržnic oz. ulov na ribiških ladjah, druge vrste nečloveških živali pa so odsotne ali vsaj težko vidne. Ko nastopajoči_e govorijo o živalih, v bistvu govorijo o mačkah (pomenljiv je denimo prizor, v katerem ribar stoji pred kupom mrtvih rib in govori o ljubezni do živali) itd.
Pod črto tako dokumentarnemu filmu Kedi ne uspe prevprašati stroge dihotomije v našem pojmovanju človeka in nečloveških živali, temveč ostaja v tem oziru tako rekoč klasično specističen. Pri tem ga zamejuje posebno mesto, ki ga v naših družbah predstavljajo mačke in denimo psi. A temu navkljub uspe izpisati prepričljivo zgodbo o mačkah in možnosti odnosa med ljudmi in mačkami. Tu uspe prebiti okvire institucije hišnih ljubljenčkov, mačkam da glas, pripozna njihove osebnosti in najpomembneje: odkriva prepričljive načine, na katere lahko ljudje in mačke sobivajo, ter pripozna, kako je njihova usoda v odnosu do prostora, ki jih obdaja, neverjetno sorodna.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.