Mar sem res seksistka?
Določeni teksti, v katerih pišoče osebe tako ali drugače zagovarjajo takšno in drugačno rabo nečloveških živali, v meni vzbudijo še posebej močan bes. Do tu vse v redu, kajne? Nato pa me nenadoma prešine, da obstaja morda ne povsem naključen skupni imenovalec teh tekstov, nekakšen vzorec, ki me navda s precejšnjim nelagodjem: »pišoče osebe« so praktično brez izjeme ženskega spola. Ni mi torej preostalo drugega, kot da si zastavim tisto neizogibno vprašanje: mar sem res seksistka?
Struktura tega vprašanja je sicer sumljivo podobna jezikovni figuri, o kateri je Aljaž Krivec pisal v tekstu Kako si kaj, ti presnojeda spaka?: »[V] slogu velikega retorika, ki osnuje govor na jezikovni figuri ›morda sem res‹, kar bi storil samo nekdo, ki je zares trdno prepričan v svoj prav.« Težko prodrem do globin svojega nezavednega, a vsaj na površini se je zdela moja želja, da pridem do resnice, ki ni dana vnaprej, naj bo še tako nelagodna, iskrena. Zakaj trznem (tako izrazito)? Zakaj prav ti teksti, ko pa je karnistična ideologija nekaj, kar buta vame na praktično vsakem (virtualnem) koraku?
Če sem hotela preseči zgolj deklarativno izhodiščno iskrenost, sem se morala najprej soočiti z najbolj nelagodno možnostjo. Ali od oseb, ki jih v biološkem smislu opredeljujemo kot ženske (tudi biološki spol sicer seveda ni nekakšna neproblematična in homogena kategorija, ampak pač … kategorija, a to ni najprimernejše mesto za podrobnejšo razdelavo te problematike), vendarle pričakujem več nežnosti, miline, sočutja? Se mi zdi njihov »greh« v odnosu do nečloveških živali večji, bolj … nenaraven?
Lahko bi napisala, da sem se dolgo ukvarjala s temi vprašanji, brskala po sebi, po najbolj temačnih kotičkih, za katere sem mislila, da so bili že zdavnaj demolirani. Vendar bi lagala. Podobno hiter in nenaden kot pri zaznavi vzorca je bil tudi naslednji preblisk: pa saj ravno to so oziroma – ne nujno zavedno – poskušajo biti, namreč nežne, mile, sočutne! In to celo takrat, ko to niso. Morda celo najbolj takrat, ko to niso. Ni torej transgresija pripisanih družbenih vlog tisto, kar bi me tako zmotilo, ampak skorajda panično oklepanje (določenih vidikov) teh vlog – zopet: ne nujno zavedno. Na tem mestu se zdi nujen disclaimer: nežnost, milina in sočutje so seveda (pre)potrebni elementi v najrazličnejših družbenih sferah. Problematično je izključno to, da pričakujemo, da bo zgolj en biološki spol nosilec teh lastnosti in da jih bodo »avtomatično« posedovale vse osebe, ki jim pripisujemo ta biološki spol. In naj se še tako trudimo, naj je vse še tako ozaveščeno in razdelano, je tovrstnim pričakovanjem pogosto težko v polnosti ubežati. Tudi ko nismo zares nežne, mile, sočutne, lahko občutimo pritisk, da te lastnosti performiramo. Po moji spontani oceni lahko prav to opazujemo tudi pri odnosu do vprašanja človeškega ravnanja z nečloveškimi živalmi. Oseba, ki ji je pripisan ženski biološki spol, posledično pa vse lastnosti, ki naj bi iz tega sledile, si precej težje privošči držo bacon tho, z vsemi njenimi različicami in odvodi. Svoje delovanje, ki ga morda v največji meri poganja prav bacon tho, mora upravičiti s kvazinežnostjo, kvazimilino, kvazisočutjem. Pri tem nikakor ni izključen racionalistični diskurz, katerega nosilci naj bi bile sicer osebe, ki so bile »rojene kot moški«. Pri naštetih kvazilastnostih namreč ni toliko pomembna vsebina kot njihova razlikovalnost. V svetu, ki ga poganja brutalna karnistična logika, je namreč lahko že precej hladen, racionalistični zagovor izkoriščanja in ubijanja nečloveških živali (»saj ubijanje za meso je bad, ampak ne moremo nehati, ker … avokado!«) na strani »ženskega principa«, če ga sopostavimo perspektivi, v skladu s katero naše ravnanje z nečloveškimi živalmi niti ne zahteva argumentov, ker pač, saj veste … bacon tho. Že minimalni poskusi argumentiranja so torej lahko razumljeni kot manj kruti, torej nežnejši, četudi so realne posledice za nečloveške živali v obeh primerih (praktično) identične. Takšnih variacij kvazinežnosti, kvazimiline in kvazisočutja je sicer lahko še precej. Ena izmed njih je na primer »estetizacija« trupel kot del vsakodnevne prakse, pri čemer se briše zavest o izvoru tistega, »kar« je na krožniku, zavest o tem, da gre za truplo. »Ženska hrana« je tako pogosto precej manj podobna tistemu, kar v resnici je. Moški so tisti, ki lahko kruto žrejo trupla – tisti, ki jim je to »v krvi«: če že ne nekaj, kar je od njih pričakovano, pa vsaj nekaj, kar jim je oproščeno. Ženske tiste, ki (naj) uživajo v hrani (ne v truplih!) – nežno, milo, sočutno. Tisto, kar lahko na osnovnem nivoju razumemo kot obliko represije nad ženskami, postane na sekundarni ravni pripravno orodje, adut za lažje, manj očitno izvajanje represije nad nečloveškimi bitji. Kako zahtevati odstranitev trupel s krožnikov, ko pa jih tam (skorajda) ni (videti)? Takšni krožniki drsijo, poskušajo drseti proti (insta)umetnosti, veganstvo pa se predstavlja kot tista resnična represija, katere cilj je preprečevanje konzumacije (in to kar najbolj dobesedno!) umetnosti. (Slednje je sicer še posebej izrazit mehanizem na področju »vrhunske kulinarike«, kjer pa so, vsaj v primerjavi z »vsakodnevno estetizacijo«, precej bolj pomenljive razredne kot spolne razlike. Obenem pa je zanimivo, da estetizacija tu pogosto ne zahteva zakrivanja povezave med hrano in truplom, živim bitjem, ampak povsem nasprotno: te povezave so nemalokrat posebej poudarjene, podčrtane. »Umetnost«, ki je tista krinka, zaradi katere naj bi bilo gurmanstvo boljše od tistega, kar počnejo nižji sloji, je tako (danes) tesno prepletena s svojstveno estetiko grdega, hkrati pa lahko govorimo celo o nekakšni gentrifikaciji).
Potrebo po razlikovalnosti, hkrati pa prekrivnosti z (dodeljeno, vsiljeno) družbeno vlogo, zaradi katere ženske vse težje preprosto molčijo in tiho uživajo v svoji slanini, pa je mogoče v specifični obliki opaziti še (vsaj) na eni liniji. V mislih imam pozicijo kulturnic_kov, »intelektualk_cev« (ženske, ki delujejo v tovrstnih sferah, se tako znajdejo v dvojni zanki). Čeprav se konkretno delovanje teh oseb najverjetneje v ničemer ne razlikuje od delovanja »navadne raje«, vendarle ne morejo (z molkom) razglašati, da vse karnistične kuhinje smrdijo precej podobno. Svež zrak, ki ga po zajtrku spustijo v prostor, da bi pregnal spomin na tisto, kar so počeli_e to jutro, na srečo zbistri njihove misli. V sebi odkrijejo spečega_o okoljevarstvenika_co, možgani so v polnem pogonu (»hmm, pa bo nekaj res na tej keto dieti!«), misli švigajo s svetlobno hitrostjo: grass-fed, kvinoja, soja, avokado, Hitler, pametni telefoni, predniki. Še hiter prelet članka v Guardianu, ki ga je zadnjič delil tisti model, ki se ziher spozna, in imajo jo! Izvirno idejo, najbolj izvirno med izvirnimi, ki bo končno in za vselej odpravila potrebo po takšnem in drugačnem prezračevanju – kuhinje (več ur odprto okno pozimi je itak ful neekološko, skoraj kot tisti (keto) avokado), predvsem pa glave. Idejo, ki bo jasno razmejila nas od njih. Idejo, ki bo posula prepotrebno nežnost, milino in sočutje po naših krožnikih, omarah in drugih ljudskih, preljudskih rečeh.
Saj res! Tudi jaz jo imam! Morda pa »najbolj moteči« skupni imenovalec tistih tekstov niso bile ženske avtorice. Na hitro pobrskam po spominu. Olajšanje. Podobne reakcije so vzbudili tudi zapisi moških avtorjev, ki bi jih bilo mogoče umestiti v kulturniško-intelektualno srenjo. Zapisi, v katerih so si krčevito prizadevali dokazati, da res, čisto zares ne gre samo za slanino. In da so res, čisto zares nežni, mili, sočutni. (Ponovno: gre za relacijske označevalce, katerih vsebina ni omejena z vsakdanjesporazumevalnimi pomeni.)
A zakaj ta (specifični) gnev? Eden izmed možnih odgovorov bi seveda lahko bil, da gre preprosto za nekakšen pravičniški odpor do virtue signallinga. Vendar pa to v resnici ni performiranje (etičnih) vrednot, ki jih oseba nima, ampak gre za ad hoc poskuse spreobračanja tega, kaj naj bi te vrednote sploh bile, ker gre za osebe, ki si zaradi določene družbene pozicije težje privoščijo, da ne bi bile razumljene kot »vrle«. Da se ne bi razumele kot vrle osebe. Najbolj smiselno je torej zarisati meje na novo, da se lahko ravnanje, ki ostaja nespremenjeno, vsaj navidezno znajde »na pravi strani«. Od »jem slanino, ker mi je dobra« do »jesti slanino je dobro«. Medtem ko je v osebnih pogovorih vsaj z vidika odpiranja diskusije morda lažje, če naletimo na nekoga, ki zagovarja drugo pozicijo, pa je ta pozicija na ravni javnega diskurza seveda precej bolj problematična – že zato, ker vanj bistveno lažje vstopi, pri čemer ji pomaga prav ta krinka nežnosti, miline, sočutja. Kulturništva. Hkrati pa ta krinka zakriva, mehča, relativizira realno krutost, neetičnost.
A če je lahko po eni strani kvaziintelektualno zagovarjanje izkoriščanja nečloveških živali nevarno, se morda tu vendarle odpira tudi prostor odrešilnega? Na prvi pogled bi se lahko zdelo, da so takšni impulzi »od zunaj«, »iz neveganskega sveta« vendarle dragoceni z vidika usmerjanja pozornosti k določenim socialnim problematikam, ki so tesno povezane z izkoriščanjem nečloveških živali, a ki ostajajo v veganskem gibanju večkrat zanemarjene (npr. vprašanje bolj in manj etičnih praks pridelave rastlinske hrane ter problematika delavskih pravic in nezadostnosti izključno »potrošniškega aktivizma«). Nekateri teksti, ki so vpeti v izrazito velferistično paradigmo, lahko sicer zares ponudijo dobrodošle nastavke za vstopanje v določene problematike, ki pa jih je nemogoče zares celostno nasloviti od zunaj, z velferistične pozicije. Vendar pa je pri tekstih, ki so predstavljali primarni impulz za nastanek tega zapisa, protiveganski sentiment osrednji fokus, ki preglasi, zlorabi vse druge vidike: problematike, ki jih je sicer povsem legitimno oziroma celo nujno naslavljati, saj se navsezadnje ne slepimo, da je veganstvo dovolj, so okleščene na propagandno funkcijo. V takšnem kontekstu jih je težko jemati resno: funkcija preglasi vsebino.
Če je že mogoče govoriti vsaj o zametkih odrešilnega, je po mojem mnenju mogoče iskati, prepoznavati dober znak predvsem v tem, da gre očitno za vprašanje, ki vsaj v določenih sferah, skupinah vse bolj sili na površje, zahteva (etično) opredelitev. Postaja vse glasnejše, vse bolj drezajoče.
Za vprašanje, ki ne sodi več zgolj za štedilnik.
Karmen Jordan
Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot.