Metaforizacija dejanskih smrti v okviru performativnih praks

Kratek pregled primerov

Lourdes Orozco v delu Theatre & Animals ugotavlja pojavnost nečloveških živali v človeških performativnih praksah že od prazgodovine naprej; pojavljale naj bi se zlasti v šamanskih običajih, obredih, ritualih in ceremonijah. Tekom različnih zgodovinskih obdobij – vključno z dobo antičnega Rima – so ljudje nečloveške živali v okviru žrtvovanj tudi ubijali. Nečloveške živali so tako v človeške performativne prakse pravzaprav že v izhodišču vstopile v območju simbolnega reda ter bile tudi same simbolizirane in metaforizirane.

V knjigi Etika živali, O čezvrstni gostoljubnosti Tomaž Grušovnik citira članek Animals in Classical and Late Antique Philosophy Stephena L. R. Clarka, ki je bil objavljen v zborniku The Oxford Handbook of Animal Ethics, in zapiše:

Četudi z opustitvijo žrtvovanj nastopi simbolno nadomeščanje žrtve s kruhom in vinom, kot zapiše Grušovnik, pa že samo žrtvovanje zajema to simbolno plat; simbolizira način obedovanja z bogom in uteleša vez z njim, obenem pa je tudi sama živalska žrtev ponekod zamenjala človeške žrtve, kot sta kasneje kruh in vino v krščanstvu zamenjala živalske žrtve. Hkrati lahko ugotavljamo, da čeprav je, kot piše Grušovnik, v nekaterih kulturah in družbenih območjih, z ukinitvijo žrtvovanja kot skoraj nekakšnega predpogoja za uživanje mesa, postopoma prišlo do vznika množičnega klanja, ki je bilo obenem iz središča skupnosti umaknjeno na obrobje družbe, zakol pa je izgubil svojo religijsko simbolno vrednost, se vendarle zdi nekoliko prenagljeno zaključiti, da simbolni zakol s tem procesom izgine; obredno klanje še vedno poznajo nekatere druge religije in kulture, obenem pa se simbolno klanje iz območja religije prenese na nekatera druga družbena področja. V 20. stoletju se ta simbolna usmrtitev prav v navezavi na oživljanje antičnih mitov (pa tudi zasledovanja spektakla) pojavi v gledaliških performativnih praksah, pri čemer si je pomembno zastaviti tudi vprašanje, na kakšen način se simbolni red v teh primerih preoblikuje, kakšne vezi ohranja s prvotnimi obrednimi žrtvovanji ter katere nove simbolizacije in metaforizacije poraja na novo.

Analiza primerov

Suzana Marjanić v prispevku The Zoostage as Another Ethical Misfiring, The spectacle of the animal victim in the name of art citira definicijo žrtvovanja po Renéju Girardu, ki naj bi predstavljala »združitev svetega in kriminalnega dejanja«. Marjanić izpeljuje, da ta definicija odpira dilemo (če ta sploh obstaja), ki je ključna tudi za pričujoče besedilo: »Ali prehod živalske žrtve iz sakralne, religijske sfere v umetniško ohranja le še kriminalno dimenzijo žrtvovalnega dejanja?« (Marjanić, 2020). Četudi z vidika teorije pravic (Tom Regan, Gary Francione, Anna Charlton) tukaj ni nobenega dvoma in četudi enako velja z vidika principa enakovredne obravnave interesov, ki ga v polju utilitarizma razvija Peter Singer, je za nas morda zanimivejše zavračanje ubijanja na odru, kot ga je mogoče izpeljevati iz premislekov Jureta Detele, saj lahko preko njih hkrati lucidneje zavračamo tudi simbolizacije in metaforizacije, do katerih v teh primerih prihaja. V pričujočem članku si bomo tako najprej ogledale_i nekaj primerov, v katerih se klanje, obremenjeno s simbolnim, metaforičnim oziroma alegoričnim pojavlja v performativnih praksah, pri čemer bomo pozorne_i na to, na kakšen način se simbolno/metaforično/alegorično spreminja v odnosu do obrednega klanja ter katere nove simbolne/metaforične/alegorične kategorije se v teh performansih vzpostavljajo, v nadaljevanju pa bomo na te primere aplicirale_i misel Jureta Detele, ki jo v članku Smrt živali in metafora v nedavno objavljenem zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete analizira Miklavž Komelj, ki svoje izvajanje v sklepu zgoščeno pojasni tako:

Kot v delu Theatre & Animals ugotavlja Lourdes Orozco, so načini, na katere so se nečloveške živali pojavljale v performativnih praksah, skozi zgodovino pogosto vsebovali elemente nasilja in spektakla. Pri tem se neposredno naveže tudi na žrtvovanja, o čemer sem sama pisala v prispevku Pojavnost nečloveških živali v performativnih praksah (prvi del):

Najneposrednejši primer združevanja izpostavljenih motivov v polju umetnosti je zagotovo projekt Das Orgien Mysterien Theater Hermanna Nitscha, ki temelji na lajtmotivih Dioniza in Kristusa, »ki so jima dodani Ojdipova oslepitev, Atisova samoemaskulácija, regicid, ubijanje totemskih živali in totemski obrok«, kot lahko preberemo v članku Christine Wetzlinger-Grundnig The total art work of The Orgies Mysteries Theatre and its disciplines. Wetzlinger-Grundnig nadaljuje: »Predmet obravnave je človeška eksistenca sama – rojstvo, življenje, smrt, ponovno rojstvo. Miti in rituali so njegovo orodje. Hermann Nitsch vzame teme ritualov in žrtvovanj ter jih ponovno preigra.« (Wetzlinger-Grundnig, 2012) Das Orgien Mysterien Theater je abreakcijska igra, izpeljuje Wetzlinger-Gundnig, kar pomeni, da naj bi skozi podoživljanje travmatičnih izkušenj vodila k osvoboditvi poprej potlačenih čustev, v kateri je žrtvovan in nato tudi raztrgan jagenjček, pri čemer se žrtvovanje jagnjeta na tem mestu razume kot nadomestno žrtvovalno dejanje, ki ustvari povezavo med z na miti osnovanimi kulti in krščansko vero, osebe, sodelujoče v performansu, pa privzamejo vloge trpečega človeštva, ki bo lahko odrešeno šele s ponovnim privzetjem potlačenega. Vez s simbolnim redom žrtvovanja se v Das Orgien Mysterien Theater povezuje tako skozi rehabilitacijo (določenih) obrednih dejanj kot tudi skozi vsebinske navezave – nekatere izmed teh so zlasti motivne narave (uporaba motivov iz antične mitologije), drugi pa so z antičnimi dionizičnimi misteriji povezani po liniji namena, smotra, smisla; gre za strmenje k izražanju notranje napetosti duha, pa tudi očiščenja in ponovnega rojstva, ki se pri Nitschu pripenja tudi na ideje psihoanalize; odrešenje tako vznika iz soočenja in prisvojitve potlačenih vsebin. Smrt živali odpira stik s tem potlačenim, podobno kot je v žrtvovanju omogočalo stik z božjim. Na jagnje se torej v tem primeru vežejo simbolne vsebine, ki segajo prav k temeljem izkušanja človeške eksistence.

Sorodno občutenje, da gre za »čisto eksistencialno dejanje«, opisuje tudi Vlasta Delimar ob zakolu kokoši v performansu Tražim ženu (1996). Suzana Marjanić zapiše, da je Delimar v poskusu zagovora zakola uboj upravičevala s svojim raziskovanjem »nadzorovanja samouničevanja in agresije«; kokoš je bila v performansu zaklana med predvajanjem videa, ki je prikazoval par na romantični večerji, prizor pa naj bi po besedah Delimar osnovno družbeno vlogo ženske (kuhanje) premeščal v območje galerije. Simbolični red Tražim ženu se bolj kot religijski simboliki žrtvovanja približuje težnji po spektaklu, po radikalni akciji. Zakol kokoši (kasneje Delimar v sorodnem performansu z naslovom Marička, ki tematizira nesrečno usodo podeželskih žensk, ubije petelina) v tem primeru simbolizira »kruto resnico«, ki se skriva za romantiziranimi podobami o življenju žensk. Ne gre torej za ukinitev simbolnega reda v performansu, temveč na mesto sakralnega simbolnega reda vstopi sekularni; zakol je izveden kot akcija, ki opozarja na družbene neenakosti in zakrite vsebine.

Na soroden način se simbolni red preoblikuje tudi v performansu H.Ister.i.ja TouR mitt h*man preselitev (2000–2020), v katerem je umetnik Josip Pino Ivančić zaklal purana, pri čemer je zakol simboliziral smrt dveh delavcev v nesreči, ki se je zgodila v ladjedelnici Uljanik. Spremljala ga je izjava, da »Uljanik ni farma puranov, ki jo je mogoče prestaviti na drugo lokacijo.« V tem primeru smrt purana simbolizira smrt prej umrlih ljudi, puran neposredno nastopi kot substitut človeka, ladjedelnica pa je postavljena v nasprotje s farmo, zaradi česar lahko performansu H.Ister.i.ja TouR mitt h*man preselitev pripišemo alegoričnost, ki jo nosi tudi ubiti puran. Podobno lahko interpretiramo tudi dvanajstdnevni performans Siniše Labrovića, Čreda.org (2005), ki je bil podnaslovljen kot »resničnostni šov«. »Resničnostna oddaja« Siniše Labrovića je trajala 12 dni, v njej pa je sodelovalo pet ovc, jagnje in oven. Občinstvo je lahko glasovalo, kdo naj ostane v oddaji in kdo jo mora zapustiti. Posameznice_ke, ki jih po izločitvi ni nihče odkupil/prevzel, so bile_i zaklane_i. Zmagovalec_ka oddaje je za »nagrado« prejel_a življenje do naravne smrti. O performansu so na spletni strani MG+MSUM, kjer je bil projekt predstavljen v okviru razstave Nebeška bitja. Ne človek ne žival, zapisale_i: »Voyeurizem, želja po resničnosti, identificiranje s povprečnostjo in povprečnost predstavljena kot nekaj izjemnega in vrednega javne pozornosti, anonimne množice, ki odločajo o posamezniku, sočasni tekmovalnost in pripadnost skupini, želja po individualizaciji, slavi in nagradi, anonimnost kot sinonim na neobstoj, nenehna izpostavljenost sodelujočih ne očem gledalcev, temveč kameri, ki izniči resničnost in pusti le oddajo kot resničnost, nezavedanje publike o razliki med dogodkom in posredovanjem dogodka v medijih – to so nekatere od prvin reality šovov ali resničnostnih oddaj, ki jih poskuša prikazati Čreda.hr.« Da se od simbolne sfere odmika, skuša implicirati delo Where is the line? (1998) Franca Purga, v katerem avtor medtem, ko gostje_i performansa uživajo v postreženih prigrizkih, zakolje telička. Purg, ki se ima sicer za »etičnega vegetarijanca«¹Pri tem moramo opomniti, da vegetarijanstvo v nobenem primeru ne more zadostno razrešiti etičnega vprašanja v odnosu do nečloveških bitij, saj industrije, kot sta jajčna in mlečna, nečloveške živali izkoriščajo in pobijajo, čeprav se v njih ne pridobiva mesnih produktov. Več o tem si lahko preberete tudi v prispevkih o jajcih, mleku, krznu, svili, volni, lovu, izkoriščanju nečloveških živali za zabavo in prispevku o našem odnosu do prostoživečih živali, ki jih najdete na naši spletni strani pod zavihkom »O VEGANSTVU«., je performans pojasnjeval v luči prikazovanja človeške dvoličnosti v odnosu do nečloveških živali in razkrivanja ozadja prehranske industrije. O Purgovem performansu piše tudi Miklavž Komelj v svojem besedilu Smrt živali in metafora, ki Purgovemu ugovoru, da je njegovo dejanje bolj etiško sprejemljivo, ker je »vegetarijanec«, ki opozarja na neetičnost uživanja mesa, ostro nasprotuje:

Redukcija po liniji metafore

Ne glede na vsebinske/motivne spremembe poudarkov v simbolnem redu, ki vznika v performansih, v katerih prihaja do klanja nečloveških živali, ostaja vsaj v kontekstu tu navedenih del povsem jasno razvidno, da tako ali drugače prihaja do metaforizacije nečloveških živali ter njihovih življenj in smrti. Iz odlomka Detelovega esejističnega pisanja, ki ga v članku Smrt živali in metafora navaja tudi Komelj, je jasno razvidno, kako in zakaj je sama metaforizacija tako problematična:

Za obravnavo omenjenih primerov je ključno še naslednje Komeljevo izvajanje:

Lahko torej vidimo, da četudi se simbolni red pri klanju v okviru sodobnih performativnih praks ohranja (in četudi se prav tako ohranja obred žrtvovanja v nekaterih kulturah), to samega klanja z ničimer ne »obogati«; ko Grušovnik piše o tem, da klanje v odsotnosti žrtvovanja postane »samo« klanje, pravzaprav spregleda, da simbolizacije pravzaprav služijo zakrivanju. Simbolizacija se nenehno odvija pri vsakršnem ubijanju – četudi se njen notranji red, njena strukturiranost, prenaša iz sakralnega v sekularno območje (na primer območje družbene kritike). Komelj prepričljivo izpeljuje, da pravzaprav prav z mesta, ko nekaj naredimo, da bi s tem to samo dejanje obsodili, vznika normalizacija tega, kar naj bi se pravzaprav rušilo.

Četudi lahko performanse, ki odvzemajo življenja nečloveških živali, po goli etiški plati odpravimo že po liniji teorije pravic in z uporabo koncepta enakovrednega upoštevanja interesov, jih lahko preko uporabe Detelove misli dekonstruiramo tudi z vidika njihove umetniške neprepričljivosti, saj pogosto bodisi a) skušajo kritizirati neko družbeno realnost, vendar pri tem ohranjajo enake moduse delovanja, kot so pravzaprav ti, ki jih kritizirajo; bodisi b) pravzaprav uvedejo spregled na natanko isto mesto, kot naj bi ga imel uvid, saj spregledajo prav tisto bitje in prav tiste postopke (v tem primeru postopke, lastne ubijanju), ki v osnovi sploh omogočajo red, ki ga skušajo kritizirati.

Anja Radaljac

kritičarka, prozaistka, prevajalka | + posts

Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.

• Anja Radaljac

  #molongui-disabled-link

  Rastlinska prehrana
• Anja Radaljac

  #molongui-disabled-link

  Izkoriščanje nečloveških zavestnih čutečih bitij v razvedrilne namene
• Anja Radaljac

  #molongui-disabled-link

  Vprašanje odnosa do prostoživečih živali
• Anja Radaljac

  #molongui-disabled-link

  Izkoriščanje nečloveških živali v mesnopredelovalni industriji