Miloserčnost do žival Mihaela Stojana (drugi del)

Do prvega dela članka Miloserčnost do žival Mihaela Stojana lahko dostopate s klikom na to povezavo.

Mihael Stojan je bil daleč od radikalne ideologije, ki ji je pripadal Anton Füster. Namesto tega je znan predvsem kot sodelavec Antona Martina Slomška.¹Podatki o njegovem življenju in delu v članku Alfonza Gspana v Slovenskem biografskem leksikonu so dostopni na spletni povezavi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi614875/ V času prve izdaje knjižice je bil župnik na Gomilskem, v letu druge izdaje pa je postal župnik in dekan v Braslovčah. Večina njegovih objavljenih del (prevladujejo prevodi) ima religiozno vsebino, napisal pa je tudi Nauk porodništva za babice (1837). Zavzemal se je za slovenizacijo osnovnega šolstva, ukvarjal se je z vrtnarstvom in umnim poljedelstvom, pri Matevžu Tomcu in Matevžu Langusu je naročil rezbarije in slike za braslovško cerkev … Bil je preden svojemu delu in za svoje spise ni hotel prejemati honorarjev, da bi bili cenejši in lažje dostopni.

Tudi brošura Miloserčnost do žival ni zasnovana revolucionarno, ampak takoj na začetku predgovora postavlja nasprotovanje mučenju živali obenem v kontekst božjega reda in dobrega gospodarjenja:

Živinca je božja stvar, je božji dar. Kdor je brez potrebe pokončuje, gerdo ž njo ravná in jo terpinči ali muči, je sovražnik božjiga dela.

Živina pa je razun tega tudi človeku silno potrebna reč in sicer takó potrebna, de bi v sedajnih čazih brez nje clo živeti ne mogel. Ona je dostikrat na veči kmetovo bogastvo.

Tega pa ne spoznajo vsi ljudjé, kakor bi imelo biti, in se s terpinčenjem žival pregrešijo zoper božjo zapoved in zoper svoj lastni prid.²Mihael Stojan, op. cit., str. 3.

Tudi uvod, ki sledi, spet poudarja, da je vse na Zemlji ustvarjeno za rabo človeku:

Ni naš namen kazati, kako se vsaka stvar po namenu Stvarnika obračati ima, ki je človeku v rabo stvarjena. Mi ostanemo le pri stvaréh pétiga in šéstiga stvarniga dné. Le pokazati želimo, kakó naj človek z neumno živino obrača. Z nauki ino po zglédih bi radi odvernili vsaciga Slovenca od tiste slabe, pregrešne rabe, po kteri nekteri nehvaležneži in neobčutniki neumno žival brez potrebe terpinčijo. H tisti lepi čednosti, ki je splošna med Slovenci, bi radi posamezne nagnili – namreč k usmiljenju do ljube živince. Do ljube živince pravim, kér jo Slovenci sploh takó zôvejo.³Ibid., str. 5–6.

Tu tudi vidimo, da ni problematizirano mučenje kot táko, ampak samo mučenje, ki je »nepotrebno«; v tem smislu je bil leto pred tem naslovljen tudi kratek članek, podpisan »Prijatel nedolžne živine«, v 17. številki Kmetijskih in rokodelskih novic 1845: Tudi živina se nepotrebno martrati ne sme.

Toda obzorja se razprejo v prvem poglavju z naslovom Čuda božje pri stvarjenji in ohranjenji žival, in od njih koristnosti za človeka, ki je najdaljše poglavje v knjigi. Obsega dva razdelka, v katerem so posebej obravnavane živali petega in šestega dne stvarjenja; gre torej za naslonitev na pripoved iz Geneze. Stojan sam navaja, da je ta pregled povzel po francoskem teologu Jeanu-Josephu Gaumu; sklicuje se na nemški prevod. V kolikšni meri gre v Stojanovi brošuri za prevod po tem prevodu in koliko je odstopanj, mi v času pisanja tega članka ni uspelo preveriti; toda ne glede na to, kolikšen je Stojanov avtorski delež, v slovenščini dotlej še nismo imeli tovrstnega besedila o živalih. Navajam dva odlomka iz pripovedi o pticah, ki so v besedilu imenovane »prepevajoči popotniki«.⁴Ibid., str. 12. O njihovem perju lahko preberemo:

Popotnik je zdaj z vsem previden; le zoper mraz in mokroto ga je še potreba okovariti. Potreba mu je obléke, de ga zrak ne prehladí, in dež ne premoči. In glej, proti truplu je vse pérje gladko in tôplo, proti zraku z dvojno versto grebénčkov prevideno, na eni strani dáljih ko na drugi. Ti grebenčki so versta majhnih in gladkih nítik, ki so takó modro zložene in ena z drugo sklenjene, kakor de bi bile ob koncih s škarjami pristrižene. Vsaka tih nitik je zopet votla cévka, ki zopet dve versti tako majhnih nitik ima, de jih okó večkrat komaj razloči: in takó je vsak vsak prostorek na tanjko zadélan, skoz kteriga bi zrak do trupla zamogel.

Pa vsa ta mična skerbnost, na ktero bi mi pač ne mislili, še Stvarniku ni bila zadosti. Kér bi to potrebno pripravo dež silno lahko pokončal, je Stvarnik ptico še s sredstvam oskerbel, de ji dež ravno takó malo do kože more, ko zrak. Verh tega namreč, de je votla korenina vsakiga peresa z oljnato mokroto napolnjena, ima ptica na zadnjim koncu svojiga života kmalo pod kožo veliko zalogo ravno te oljnate mokrôte. Ondi je več majhnih odpertin; in kakor hitro ptica spozná, de ji je pérje suho, vmazano ali razdrapano, vtisne kljun v eno tistih votljín. Kmalo dobí v kljun te oljnate mokrote, in kar hitro potégne peró za peresam skoz svoj kljun, de je zopet vsa oljnata od zgorej. Po tem takim vode ni moč premóčiti je, kér vsaka kaplja hitro verh perja zderčí, in ptica je vsa suha na dežji. – Naša domače perutnina je pred dežjem bolj okovarjena, ko ptice, ki pod milim Bogam bivati morajo, zató je pa tudi s tisto oljnato mašobo manj previdena. Ali čaplje, gosí, race in druge povodne ptice se z oljnatim perjem že izvalíjo. Zaloga tiga olja je vedni priméri s potrebšino tih ptic. Še njih mesó ima njega duh, in vsak lahkó vidi, kako pridno si pérje mažejo.

Toda vse časno sčasama mine, in takó se tudi obléka ptic takó previdno skerbljena obglóda. Ta armada, ki se v tolikih krasnih farbah bliší, mora večkrat svojo obleko prenoviti, vedno hoče olišpana biti pred mogočnim oblastnikam, ki je njeni vladár. Ko se tedej zima približuje, se oberne ta nebrojna vojska v svojiga mogočniga vladníka; on odprè svoje shrambe, in se poníža, de je on sam štacunár in krajač, kakor je on sam njih voditelj in ohranitelj. Vse ptice slečejo svojo staro obleko in dobijo novo zastonj. Zdaj nastopi zima, ne menijo se za mraz. Drugo léto, ko se to zdaj novo oblačilo zopet postara, je že zopet v božjim hranišu nova obleka pri rédu.⁵Ibid., str. 14–16.

Lep je odlomek o grajenju gnezd in selitvah. Ko pa je v besedilu govora o instinktu, je videti, da se Stojan vsaj v enem odlomku sklicuje tudi na svoje lastno opazovanje:

Vidil sem jo kokljo nekiga dne v okoljni, ki je mnogoktere misli v meni obudila.

Podložili so ji račjih jajic! ki jih je tudi po volji izvalila. Ko so račice iz lušín prišle, se vé, de niso bile pišetam podobne. Koklji je bilo to vse eno. Ravnala je ravno takó skerbno z njimi, ko s pišeti, ki so se z njimi izvalile; spravljala jih je pod peruti, jih gréla in ponôsno za seboj vodíla. Cela čéda jo je spoštovala in ji pokorna bila. K nesreči jih pot pripelja do majhniga potoka; ko bi trenil, so vse račice v vodi. Koklja vsa v skerbéh, jih ni iz očí izpustila; brez preneha jih je k sebi klicala, in jim njih prederznost očitala; ozirala se, na pomoč klicala, in vsemu svetu svojo žalost toževala; zopet se k vodi obernila, in male prederzneže k sebi vabila: ali račice, veséle, de so v svojim elementu, so le naprej radovale. Koklja je zmerej vsa nepokojna, kakor de bi samo sebe grajala, zakaj de je švepasto mladino izpod perút izpustila. V kteri šoli, prosim, so te stvarice zvedile, de je voda njih element? Gotovo ne pri koklji.⁶Ibid., str. 20–21.

Vidimo lahko, da avtor pticam pripisuje mišljenje, sočustvovanje, skrb …; da jih vsaj delno razume kot subjekte. Potem pa nas besedilo ponovno preseneti z antropocentrično mislijo, da so vse ptice ustvarjene zaradi ljudi in da zato ptice pevke v glavnem prebivajo samo tam, kjer prebiva tudi človek; ko človek spi, molčijo, ko pa ga je treba zbuditi, začnejo peti.⁷Ibid., str. 24–25.

Ko beremo celotno poglavje, je v njem vendarle veliko več pozornosti kot tistim bitjem, od katerih ima človek lahko neposredno materialno korist, namenjene bitjem, ki se zdijo človeku najbolj tuja, tudi tistim, ki so na robu njegove percepcije. Navajam odlomek o drobnih bitjih, ki »sèmtertje gomzijo, ali si okoli nas po zraku igrajo«:

Ako se ni Bogú nevredno zdelo, jih stvariti, ali se bo človeku kalj, jih premišljevati? Njih drobičnost, mislimo, bi nas izgovorila, de jih zaničujemo – za merčes imamo; pa ravno drobičnost je nov vzrok, modrost Stvarnika občudovati, ki je na toliko majhin prostorček – na pičico, de je golo okó večkrat viditi ni v stanu – toliko posodvic, žilic, nitik, glavo, sercé, želodic in pa toliko gibčinost in urnost združil! Nepremišljenost in neobčutnost jih ima za naslédek naključbe ali celo za snetje natore. Okó hvaležniga premišljevavca pa zagleda nad njimi modrost božjo, ki jih ne zanemari, ampak s sosebno sekrbjo oblači, oborožuje in z vsem previdi, česar potrebujejo. Oblači jih narmodrejši umetnik s sosebnim dopadenjem; zakaj nobeni stvari ni toliko kinča nasul, ko mnogim tih malih živálic. Njih obleka, njih perutice, njih glava je vsa nakitjena, de se nar lepši farbe, visoko siva, živo zelena, goreče rudeča s srebram in zlatam in clo diamantami v narlepši razliki po majhnim telescu svetijo.⁸Ibid., str. 29.

In malo naprej:

So te živalice silno umetne, so tudi silno učene. Vse so naravoslovci, in vedó z zeliši obračati; vse so kemikarji (ločivniki), zvézdoméri, številniki; nikdar se ne zmotijo, de bi cvetlíce od cvetlíce ne razločile, al de bi kaj pozneje ali hitreje delati začele, kakor čas leta svetuje; ali de bi delo primeri in potrebi nasprot osnovale. In zdaj, kje se takó izučíjo ti umetniki, ti učeni? Kdo je učenik červičev in sviloprejk? Od kod imajo mravlje svojo čudno učenost? Kje se čebéle toliko naučíjo?⁹Ibid., str. 30–31.

Tukaj je status subjekta pripisan prav tistim živalim, pri katerih bi ga najmanj pričakovali. Seveda lahko vzamemo vse to kot retorični postopek, vendar – vprašanje o »čudni učenosti« ostaja resnično vprašanje.

Drugo poglavje nosi naslov Terpinčenje žival; od kod izvira, kakó hudobno de je in kakšne nasledke perpeljá. Ima tri razdelke; v prvem je navedena predvsem biblična argumentacija proti mučenju, drugi del govori o tem, kako mučenje živali pripelje do nasilnega odnosa do ljudi in tudi do zločinov nad ljudmi. V tem razdelku je med drugim objavljena pesem avstrijskega pesnika Johanna Nepomuka Vogla Zvon sile v prevodu Valentina Staniča; pesem govori o zapuščenem konju, ki je z gobcem vlekel vrv zvona in zvonil, da bi dosegel svojo pravico;v njej žival nastopa kot moralni in tudi pravni subjekt. Tretji razdelek opisuje, kaj vse je mučenje živali – od otroškega uničevanja ptičjih gnezd in mladičev do zlorab mesarjev, ki namenoma mučijo živali, preden jih umorijo. Tukaj izvemo za nekatere grozljive podrobnosti o tem, kakšno ravnanje z živalmi je bilo običajno v teh krajih v tistih časih (oslepitev ujetih ptic z žarečo iglo, da bi več pele, davljenje krotke golobice, ki zoblje iz roke, metanje kamnov v živali, skubljenje žive kokoši itd.).

Tretje poglavje je naslovljeno Od pomog zoper terpinčenje žival. Prvi razdelek z naslovom Splošne pomoge daje napotke za splošno kultiviranje osebnosti in pri tem navaja tudi literaturo, ki k temu prispeva, med drugim tudi Slomškovo knjigo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Drugi razdelek z naslovom Miloserčne družbe pa podaja informacije o društvih proti mučenju živali in njihovih ciljih, navaja pa tudi v nemščini napisani brošuri slovenskih avtorjev, ki govorita o tej problematiki. Temu sledi še dvodelna pesem Pametno in keršansko ravnanje z živalimi, prevedena iz knjižice Schild und Waffengegen die Tierquälerei (Obramba in orožje proti mučenju živali). Prevajalec je bil očitno sam Stojan, ki je občasno pisal tudi pesmi.

Če poskušamo na brošuro pogledati z vidika kritične animalistike, je v njej s konceptualnega stališča morda najzanimivejše, kako dvoumne konsekvence so v njej izpeljane iz biblične pripovedi o stvarjenju. Takoj v uvodu je poudarjeno, da so »vse stvari človeku v prid naménjene«;¹⁰Ibid., str. 5. to je seveda tisti biblični argument, ki je bil vedno znova razumljen kot argument za eksploatacijo in tudi ubijanje živali, če naj bi to prinašalo človeku korist. Toda po drugi strani v Stojanovi brošuri prav iz radikalne doslednosti v prepričanju, da so vse živali človeku v prid, sledi, da ni nujno, da človek ve, kaj mu je resnično v prid.

Če je Fran Erjavec v letih 1880–1882 izdal delo Naše škodljive živali v podobi in besedi, beremo v Stojanovi brošuri zgolj o živalih, ki se nam zdijo škodljive, ker se ne zavedamo, kaj nam v resnici sporočajo. Navajam odlomek o gosenicah:

Tudi, kar se nam nepotrebno ali clo škodljivo vidi, ima svoj poklic. Ena stvar, ena žival je zavoljo druge. Čemu so gosence?

Pokončajte vse gosence in ptice, in tudi ptice bodo kmalu izginile. Ptice, ki so nam v živež, in ptice, ki so nam s svojim mičnim petjem v razveseljevanje, nimajo, ko se vležejo, nobeniga drugiga živeža, ko gosence in červiče. Iz svojiga gnezda čvičíjo gôle h Gospodu, in on jih s živežem oskerbí, ker jih z gosencami in červiči povsod prevídi. Gosenc ni, dokler se ptice ne vležejo, in jih zopet ni, kadar mlade ptice dorastejo, in druge hrane potrebujejo, ki jim jo polje podelí.

Dokler so bile pticam v živež gosence potrebne, je bilo prav, de so tudi gosence svojo hrano imele. Hrana za nje je zeliše zemlje. Imajo, ko mi, svojo pravico do zelenjave zemeljske. Sam Bog jim jo je dal, ki ni le samo človeku rekel: »Glejte, jez sim vam dal vse zeliše, ki seme rodi na zemlji, in vse drevje, ki ima seme svojiga pleména, de vam bo v jed;« temuč je tudi pridjal: »ino jez sim dal to tudi vsim živalim na zemlji, in vsim pticam pod nebam, in vsemu, kar se na zemlji mezi, in v čemur je življenje, de imajo jesti.« I. Mojz., 1, 28–30.

Ta pravica, ktero imajo gosence in druge živalice do zeliša, nam je večkrat nadléžna. Pa krivični smo, ako mermramo, ravno ker te živalice to pravico od stvarnika imajo; smo slépi, ker ne vidimo njih koristi, ali se vsaj delamo, kakor de bi je ne vidili; lakomni, ker si to svojimo, kar je Bog drugim stvarém odločil. Češ de bi nam mravlje, gosence, in vse druge živalice, ki jim merčes pravimo, vse ljube bile, ko bi nam méd spravljale ali žido predle; ko pa takó očitniga prida ne vidimo, jih želimo iz svetá! S tem pa nočemo reči, de bi človek ne smel mergoline pokončvati, ako mu očitno škodo dela, zakaj človeku je pripušeno, živali v svoj prid obračati, kratko malo pa ne jih terpinčiti ali martrati. Če jim namenjeniga živeža ne dovoliš, ker bi ti vtegnile sadne drevesa i. t. d. pokončati, pokončaj jih, de se jih boš znebil in de jim ni treba od lakote počasi poginiti. Pravica ti je dana, škodljivo žival pokončati, ne pa je neusmiljeno terpinčiti.

Po vèrhu vsega tega so nam pa stvarjene rečí še v podučenje. Človek se sramuje svoje nehvaležnosti, ko vidi, kako mu je merčes vse pokončal, kar je Bog takó obilno pred njegovimi očmí razgernil. Človeka to poniža, in ga neumnega povzdigovanja ozdravi, ko vidi, de Bog svoje maševavne armade nad njega pošlje, namreč trume gosenc, kobilic, kebrov, namesti de bi lêve in tigre nad-nj izpustil. Ljudi ponižati, ki se môčne, razumne domišljujejo, ki se bogate, samosvoje štejejo, kaj storí? Merčesu ukaže pokazati jim, de so nezmožni sroteji. – Potrebno je, de ima človek vedno to resnico pred očmí, de mu je zemlja ptuji kraj, in življenje skušnja.¹¹Ibid., str. 37–39.

Tukaj govorjenje o pravicah ni zgolj retorično. Nasproti živalski pravici se postavlja človeška pravica; čeprav človeška pravica prevlada nad živalsko, gre za konflikt pravic in ne za to, da bi bitje s pravicami zatrlo bitje brez pravic.

Zanimivo je tudi, kako je smisel obstoja gosenic najprej utemeljen z »ekološko« argumentacijo vpetosti v prehranjevalno verigo, na koncu pa so povezane z mislijo o tujosti Zemlje. Ta tujost je človeška tujost; gosenice v človeku prebujajo zavest o tujosti njegove lastne eksistence. Pozneje je Jure Detela to tujost videl tudi v samih živalih; zanj ni bilo bitja, ki ne bi bilo ločeno od narave in zato sámo. Ravno ta zavest o tujosti pa ne predpostavlja, da je vseeno, kako delamo s svetom; Stojan, ki v svojih izvajanjih o živalih sledi teologu Gaumu, prav v tem, da človek ob živalih, ki jih ima za škodljive, lahko prepozna, da ne ve, kaj mu je resnično v prid, in da si želi napačne stvari, nekoliko utopično vidi možnost za transformacijo odnosov med ljudi, ki naj ne bi bili več utemeljeni na napačnih željah:

Vse, kar mu [človeku, op. M. K.] veselje kazí, vse kar mu srečo kalí, vse kar oblakov čez njegovo srečo nažêne, je poslanik z nebés, ki mu pravi: »Misli na to, de sreča ni tega svetá. Naj bi umel nauk, ki mu ga živalice dajejo, in nezmérno poželjenje bi se vgnalo; cela človeška drušina bi bila v lepi zlogi med seboj, ker bi serca ničesar napčniga ne želéle!¹²Ibid., str. 39.

Prid, ki ga živali prinašajo človeku, za Stojana nikakor ni nujno identičen z zemeljsko materialno koristjo; še bistvenejši prid je v duhovnem spoznanju; tako prav bitja, ki jih človek nemara percipira kot škodljiva, človeku prav s tem, da ga premaknejo iz lastne samozaverovanosti, omogočajo čudenje v odnosu do Božjega. In prav prepričanje, da so vse živali človeku v prid, lahko v končni konsekvenci problematizira človekovo nasilno dominacijo nad drugimi bitji: divje zveri, pravi Stojan, nam kažejo veličino božje previdnosti, služijo za to, da človeka obdržijo v strahu in so obenem »človeku v pokorjenje, ki je zavoljo svoje nepokoršine zaslužil, de bi mu vse stvari pokoršino odrekle«.¹³Ibid., str. 37.

Miklavž Komelj

Miklavž Komelj je pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in slikar. Doslej je izdal dvanajst knjig poezije, dve knjigi proze, zbirko esejev o poeziji, monografsko razpravo o partizanski umetnosti in še več drugih del. Veliko tudi prevaja (med drugim dela Fernanda Pessoe, Césarja Valleja, Djune Barnes, Piera Paola Pasolinija, Alejandre Pizarnik in Petra Petrovića Njegoša). Med drugim je uredil Zbrane pesmi Jureta Detele in izbrane zapise iz njegove zapuščine z naslovom Orfični dokumenti, pa tudi dotlej neobjavljene zapise iz zapuščine Srečka Kosovela z naslovom Vsem naj bom neznan.

• Miloserčnost do žival Mihaela Stojana (prvi del)