Mihael Stojan - Miloserčnost do žival
Mihael Stojan - Miloserčnost do žival

Miloserčnost do žival Mihaela Stojana (prvi del)

Click here for excerpt in English
The article presents Miloserčnost do žival (Mercy to the Animals) (1846, reprinted 1849), a brochure by Mihael Stojan, published as part of the movement against animal abuse, which began to take hold in Slovenia from 1845 onwards. The pamphlet is set in the context of this movement and presents its basic tenets, which fluctuate between the enlightenment and religious logic; the latter arguments are more far-reaching since (by drawing on the thought of the French theologian Jean-Joseph Gaume) they also point to the problem of animal rights.

Brošura Miloserčnost do žival s podnaslovom Poduk za mlade in stare ljudi, ki jo je napisal Mihael Stojan (1. september 1804, Teharje–10. april 1864, Braslovče) in jo je brez navedbe avtorjevega imena leta 1846 izdala kranjska Kmetijska družba, leta 1849 pa je izšla v nekoliko dopolnjenem ponatisu,1Ko v tem članku citiram to brošuro, se vedno sklicujem na strani druge, dopolnjene izdaje. je temeljno avtorsko besedilo v slovenskem jeziku, ki je nastalo v kontekstu tedanjega gibanja proti mučenju živali. Anglija je leta 1822 sprejela zakon poti mučenju živali, ki se ga pogosto navaja kot prvega tovrstnega na svetu, čeprav je nekaj primerov obstajalo že prej; toda angleški zakon je imel poseben pomen tudi zato, ker so njegovemu zgledu postopoma sledili zakoni, ki so jih sprejeli drugi evropski parlamenti; Avstrijsko cesarstvo, katerega del je bilo tedaj ozemlje današnje Slovenije, je podoben zakon sprejelo leta 1855. Vmes so ključno vlogo odigrala društva; prvo je bilo angleško društvo Society for the Prevention of Cruelty to Animals, sorodnemu društvu v Münchnu, ki je bilo ustanovljeno leta 1842 (prvo tovrstno društvo v Nemčiji je bilo ustanovljeno pet let prej v Stuttgartu), pa se je pridružil tudi Slovenec Valentin Stanič, vsestranski vzgojni in kulturni delavec, pesnik in alpinist, ki je imel pomembno vlogo pri razširitvi tega gibanja med Slovence.

Če to gibanje, ki ga Stojan, ko govori o njegovem mednarodnem pomenu, povzema z besedami »de so ljudje povsod spoznali, de je treba tudi ubozih žival usmiliti se, in de miloserčnost do žival je znamnje večniga omikanja človeškiga naroda«,2(Mihael Stojan), Miloserčnost do žival. Poduk za mlade in stare ljudi, drugi popravljeni natis, C. k. kmetijska družba na Krajnskim, Ljubljana, 1849, str. 71–72. ocenjujemo z vidika današnje kritične animalistike, lahko seveda nanj naslovimo vso kritiko, ki jo lahko naslovimo na različne oblike velferizma: zgolj zmanjševanje očitne krutosti in tudi zgolj večanje čustvene senzibilnosti brez problematizacije eskploatacije živali kot take in ubijanja živali kot takega (v Stojanovi brošuri je na primer z resnično pretresenostjo opisano mučenje teličkov, ki jih mesarji zvezane z navzdol visečimi glavami peljejo do mesnic na svojih vozovih, vendar avtor pri tem ne problematizira samega klanja teličkov, ampak si želi, da bi si tudi slovenski mesarji naredili nekoliko humanejše vozove za prevoz po nemškem zgledu;3Ibid., str. 57. kot enega od argumentov proti mučenju prav tako navaja, da je meso mučene živali škodljivo za človeka4Ibid., 53–54.) še nikakor ni vodilo v zmanjševanje eksploatacije živali; ravno ko je bila tej eksploataciji odvzeta tista travmatičnost, ki je bila vsem na očeh, je bila ta eksploatacija omogočena še v precej množičnejšem obsegu v kolesjih industrijskih procesov. Kot je o tem v eni izmed svojih pesmi napisal Jure Detela:

Mehanizacija

krvavih ritualov

ni degradirala

 

slasti ob tujih smrtih,

saj váruje korist

od trupel pred tesnobo

ob krikih bolečin.5Jure Detela, Zbrane pesmi, Beletrina, Ljubljana, 2018, I, str. 243.

Verjetno najstarejši zapis o zmanjševanju travmatičnega vidika klanja v obdobju razsvetljenstva v slovenščini najdemo pri Valentinu Vodniku, ki je leta 1800 v svojih Lublanskih novicah poročal o modernizaciji ljubljanske klavnice, povezane z mesnicami:

Per ti priči povem od novih mesnic, amsterdamske v’ Hollandii so ravno take, kokar te, one so prostorne, svetle, čedne inu očisene pod eno streho. Kupovalci stoje v sredi pozidanja pod streho v’ veliki z’ kamnam flaštrani važi. Kir vole pobivajo, so z’ dilami pokrite tla v Lublanco nagnene, koker hitru so voli pobiti inu zaklani, se tla lahko naglo v’ Lublanco oplaknejo, vsaka ženska lohka z’ židanimi čevli notri gre, to se je vidilo zadnič, kadar smo šli vole zijat.6Valentina Vodnika izbrani spisi, Slovenska matica, Ljubljana, 1890, str. 181.

Tu je zmanjševanje travmatičnosti ob pogledu na klanje omejeno zgolj na fizično čistost; za razsvetljenca Vodnika se sploh ne postavlja vprašanje o psihični travmatičnosti samega klanja, v katerega z veseljem zija, ampak mu je pomembno, da se navzoči fizično ne umaže s krvjo. Gibanje proti mučenju živali, ki se je razvilo v obdobju romantike in bi o njem lahko rekli, da je bilo zanj značilno z romantiko povezano kultiviranje čutenja, pa je hotelo ob neproblematiziranju obstoječih eksploatacij živali, ki naj bi jih posvečevala človekova korist, ohraniti tudi občutek čiste duše; značilno je sklicevanje na milosrčnost, čutenje, usmiljenje.

Toda če bi celotno gibanje proti mučenju živali hoteli omalovaževati, češ da je bilo zgolj gojenje lepodušnosti, bi mu naredili velikansko krivico. Ne samo zato, ker je kljub vsemu močno vplivalo na spremembo v odnosu ljudi do živali na različnih ravneh – pomislimo samo na odnos do prostoživečih živali (koliko napora je bilo na primer treba že za to, da se je otroke odvadilo uničevanja ptičjih gnezd in pobijanja ptičjih mladičev; to je bila na deželi ena najbolj priljubljenih otroških iger) –, ampak tudi zato, ker je vendarle že zelo zgodaj odprlo tudi nastavke za sodobno razmišljanje o živalskih pravicah, čeprav si iz teh nastavkov ni upalo izpeljati radikalnih konsekvenc. Na ravni refleksije, ki je spremljala to gibanje, so vprašanja, ki jih je gibanje zastavilo, po svoji daljnosežnosti vsekakor presegla odgovore, ki jih je dajalo.

Ta vprašanja so lepo zastavljena že v poročilu o münchenski družbi, ki so ga objavile ljubljanske Kmetijske in rokodelske novice v 25. številki letnika 1845. Kmetijske in rokodelske novice so bile glasilo že omenjene Kmetijske družbe, ki si je prizadevala za modernizacijo kmetijstva, toda Janez Bleiweis, ki je leta 1842 prevzel njeno vodstvo, jim je dal veliko širši pomen, saj je bil ta časopis, ki je začel izhajati leta 1843 kot tedaj edini slovenski časopis, nekaj časa ključen dejavnik slovenskega civilizacijskega, kulturnega in nacionalnega preporoda. Pod svoje okrilje je vzel tudi prizadevanja gibanja proti mučenju živali. Navajam odlomek iz omenjenega poročila:

Ta družba se zmirej bolj razširja. V začetku je imela silno veliko nasprotnikov, kakor vsaka dobra reč; zdej pa že sploh spoznajo kako dobrotljivi de je nje namen za omikanje zarobljenih ljudi, za omečenje in poboljšanje njih divjih serc. Kterimu se uboga živina ne smili, ta se še tudi svojiga bližniga ne bo usmilil. Življenje roparjev in vbijavcev nam kaže, de so taki hudodelniki že v mladih letih svoje hudobije z mučenjem nedolžnih živali začeli.

Zgorej imenovana, visoke hvale vredna družba se vseskozi prizadeva, ljudi podučiti, kaj de je živina? kaj de so njene, od Stvarnika ji dane pravice? kakó se mora po zapovedi Božji z njo ravnati? i. t. d. V ta namen ona bukve zastonj med ljudí delí, ktere to lepo podučenje dajajo. V letu 1843 je 20,000, v letu 1844 pa 100,00 tacih bukvic zastonj razdelila. Nje trud pa tudi ni zastonj, zakaj nje podučenje že očitno lep sad rodí. Neusmiljeno mučenje se po ulicah že le poredkoma v tih krajih vidi; hudobneži se sramujejo in bojé živino neusmiljeno pretepati ali na drugo vižo mučiti. Duhovni gospodje, deželska gosposka in posebno pa učitelji se prizadevajo, serca otrok in odrašenih mečiti in ojstro svarijo tiste, ktere v takih hudodelih zapazijo.7»Družba zoper mučenje živine v Monakovem«, Kmetijske in rokodelske novice, letnik III, št. 25, str.100.

Navedeni zapis ima poseben pomen, ker je bila v njem verjetno prvič v slovenščini zapisana misel, da imajo živali pravice. To je seveda še skrajno daleč od današnjih koncepcij živalskih pravic, vendar že sama ideja o pravicah predpostavlja, da je živalim vsaj delno priznan status subjekta in da si jih je mogoče zamisliti kot vsaj delno vključene v moralno skupnost. Ta ideja o pravicah pa se ne vzpostavlja po razsvetljenski logiki po analogiji s človekovimi pravicami; ravno razsvetljenstvo je živali razglašalo za stroje; razsvetljenski argument proti mučenju je bil, da mučenje živali pokvari človeški značaj in lahko vodi k nasilnemu vedenju do ljudi. Razsvetljenstvo je živalim zanikalo še tiste nastavke statusa subjekta, ki jih je imelo starejše razumevanje, utemeljeno v ideji pravičnosti, ki je izhajala iz skupnosti bitij v božjem stvarstvu – šele pozneje, na primer v strukturni povezavi s feminističnim gibanjem, je bilo tudi boj za pravice živali mogoče vpisati kot zahtevo v razsvetljensko paradigmo enakosti. Zato ni naključje, da je bila tukaj zapisana ideja o živalskih pravicah povezana z religiozno utemeljenim pojmovanjem. Diskurz gibanja proti mučenju živali je bil v tem času razpet med razsvetljensko in religiozno argumentacijo (ni naključje, da sta v Stojanovi brošuri – sicer zgolj preko dveh anekdotičnih navedkov – kot avtoriteti navedena nemški razsvetljenec Lessing8Milan Stojan, op. cit., str. 46–47. Značilno je, da Stojan Lessinga ne navaja neposredno, ampak preko avstrijskega katoliškega teologa Martina Krautheimerja. in francoski katoliški romantik Chateaubriand9Ibid., str. 13–14. Chateaubriandov citat se je v Stojanovem besedilu znašel preko navedbe pri francoskem teologu Jeanu-Josephu Gaumu.), pri tem pa je ravno religiozna komponenta blažila razsvetljenski redukcionizem in ohranjala perspektive, ki so dopuščale smisel eksistence živali zunaj človeške logike.

Jean-Joseph Gaume
Jean-Joseph Gaume

V tem zapisu je tudi omenjeno, da je med člani društva Valentin Stanič (Stanig):

Tudi en Slovenec je ko pravi ud k ti družbi pristopil –namreč naš prečastiti gosp. V. Stanig, korar, školast in velki šolski ogleda na Goriſhkim – močna podpora vsiga dobriga, goreči Slovenje sin, z eno besedo, mož ves po volji Božji! Oni so nas spodbudili in veliko pomočkov na roke dali, de bomo začeli, berž ko bo mogoče, kaj več od hudobniga mučenja živine pisati in tudi po Slovenskim potrebno podučenje razglasovati. Bog daj, de bi naši bravci, kakor pravi udje tega družtva to podučenje nadalje razširjali, takim ljudem, ki Novic ne znajo brati, in de bi nas na vso moč v tem kristjanskim delu podpirali! Glejte, kaj imajo »Novice« še vsiga spolniti!10Glej opombo 7.

V 51. številki istega letnika najdemo uredniški prispevek z naslovom Družtva zoper terpinčenje žival, ki sporoča, da je bilo društvo, podobno münchenskemu, ustanovljeno tudi v Gorici, kjer je bila tedaj slovenska nacionalna skupnost zelo močna. Društvo je izdalo brošuro v treh jezikih in slovenska različica – Bukvice zoper mučenju žival– je bila dodana tej številki časopisa kot priloga (v času pisanja tega zapisa mi ni uspelo ugotoviti, ali gre za slovensko varianto brošure Der Vereinwider die Thierquälerei (Društvo proti mučenju živali), ki jo je za goriško društvo napisal Anton Füster.) Če smo v zapisu o münchenskem društvu naleteli na idejo o živalskih pravicah, pa je v tem zapisu bolj poudarjena druga plat argumentacije, ki jo je uporabljalo gibanje – da nasprotovanje mučenju živali omogoča, da imamo od živali samo še več koristi:

Omikani ljudje našiga stoletja so jeli zmirej bolj spoznavati, de ni samó greh, živali terpinčiti (martrati) temuč de se vlastnikam živine tudi gotova škoda godi, če se ona nezmerno terpični. Kér pa sirovi in neotesani ljudje tega ne spoznajo, so se ljudomili ljudje v družtva sklenili, kterih poseben namen je občno podučenje v ti reči.11Vredništvo, »Družtvo zoper terpinčenje žival«, Kmetijske in rokodelske novice, letnik III, št. 52, str. 204.

V Ljubljani podobno društvo tedaj še ni bilo ustanovljeno, vendar je del dejavnosti tovrstnih društev prevzela Cesarsko kraljeva kmetijska družba, s tem ko je leta 1846 naročila in objavila Stojanovo brošuro. Brošura je izhajala po polah, ki so bile priložene Kmetijskim in rokodelskim novicam kot priloga; kot je omenjeni časopis o tem poročal v 20. številki:

Današnjimu listu je perdjan poslednji del bukvic pod nadpisam »Miloserčnost do žival«. S tem so cele bukvice dokončane, ter se zamorejo zvezati dati. Od vsih strani slišimo veliko hvalo teh bukvic. Bog daj, de bi jih vsak otrok, pa tudi odrašeni ljudjé po Slovenskim prav pridno brali in si tù dane poduke globoko v serce vtisnili! Za šolske darila (premije) mordè ni boljših bukvic ko so te, če se dajo v ličin zavitik zvezati. Naj bodo tedej šolskim gosp. Ogledam in vodjam, in pa učenikam v ta namen živo perporočene! Pri gosp. Blazniku se dobivajo v prosim zvezku po 10 kr. Kér jih imamo pa le 100 iztisov odveč, naj se urno oglasí, kdor jih dobiti želí.12(Prispevek brez naslova), Kmetijske in rokodelske novice, letnik IV, št. 20, str. 80.

Če je bila brošura, ki je bila priložena istemu časopisu prejšnje leto, prevod, lahko Stojanovo brošuro vidimo kot prvo izvirno delo v slovenskem delu s tega področja. Vendar ne gre za prvo brošuro slovenskega avtorja s to tematiko. Pred njim je Simon Kančnik napisal knjižico Mildherzighkeitgegen die Thiere (Milosrčnost do živali – Stojan je povzel naslov Kančnikove brošure), ki je izšla leta 1843 – v letu njegove smrti – v Innsbrucku. Stojan jo navaja in citira v zadnjem poglavju svoje brošure.13Mihael Stojan, op. cit., str. 66–67. O drugi brošuri, Der Vereinwider die Thierquälerei (Društvo proti mučenju živali), ki jo je izdalo goriško društvo in ki jo je napisal Anton Füster, pa piše, da so to »posebniga spomina vredne bukvice«.14Ibid., str. 71. Glede na to, da je bil Füster radikalni politični aktivist, ki je imel pomembno vlogo v dunajski marčni revoluciji leta 1848, je dejstvo, da je napisal knjižico proti mučenju živali, v slovenskem kontekstu pomenilo tudi prvo povezavo tega gibanja s kontekstom tedanje radikalne levičarske družbenotransformativne misli.

Do drugega dela članka Miloserčnost do žival Mihaela Stojana lahko dostopate s klikom na to povezavo.

Miklavž Komelj (foto: Matej Metlikovič)
Miklavž Komelj
+ posts

Miklavž Komelj je pesnik, umetnostni zgodovinar, prevajalec in slikar. Doslej je izdal dvanajst knjig poezije, dve knjigi proze, zbirko esejev o poeziji, monografsko razpravo o partizanski umetnosti in še več drugih del. Veliko tudi prevaja (med drugim dela Fernanda Pessoe, Césarja Valleja, Djune Barnes, Piera Paola Pasolinija, Alejandre Pizarnik in Petra Petrovića Njegoša). Med drugim je uredil Zbrane pesmi Jureta Detele in izbrane zapise iz njegove zapuščine z naslovom Orfični dokumenti, pa tudi dotlej neobjavljene zapise iz zapuščine Srečka Kosovela z naslovom Vsem naj bom neznan.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *