Moja […] hobotnica
Leto 2020 je postreglo z odmevnim dokumentarnim filmom Pippe Ehrlich in Jamesa Reeda, Moja učiteljica hobotnica (My Octopus Teacher), ki raziskuje očarljivo tvorjenje čezvrstnega odnosa med potapljačem Craigom Fosterjem in predstavnico vrste navadna hobotnica v zalivu False Bay v Republiki Južna Afrika. Večkrat (pravzaprav zelo velikokrat) nagrajeni film je prispeval svoj delež k prevpraševanju antropocentrizma in specizma; do katere mere mu je to uspelo, lahko med drugim sodimo tudi po članku Irene Štaudohar, ki ga je leta 2020 pripravila za časnik Delo, v njem pa zapisala:
»Po tem, ko boste na Netflixu videli dokumentarni film Hobotnica moja učiteljica [pojavljajo se različni prevodi naslova, op. AK], ne boste nikoli več jedli hobotnice v solati. Še dolgo boste premišljevali o tem, kako nenavadne so – s tremi srci, modro krvjo in osmimi lovkami, od katerih vsaka razmišlja in čuti po svoje.«
(»Do katere« sem napisal, ker se v našem odnosu do nečloveških živali spoštovanje njihove pravice do življenja izkazuje za najrazkošnejšo med pravicami … Ali ni to nenavadno?)
Besede iz članka nakazujejo še na nekaj: hobotnice so v splošnem zaznavanju nenavadne, eksotične … Imajo tudi status visoke inteligence (in res po marsičem ustrezajo antropomorfnemu (!) merilu inteligence). Toda kljub temu »hobotnica v solati« ostaja pojem. Drži, pri nas ne gre za prav vsakodnevno jed, temveč morda za nekaj bolj priložnostnega, kot je pitana goska ali morda žabji kraki … Povedano drugače: na neki način je ob postopni odpovedi različnim vrstam živali kot »virom za človekovo prehrano« vsaj pri nas hobotnica razmeroma očitna izbira.
Vse to so nekakšne kulturne in socioekonomske okoliščine, ki vplivajo na izolacijo točno določene vrste, ki lahko in tudi naj izgine z jedilnika. Ne da se to sploh dogaja, menda se povpraševanje po hobotnicah celo povečuje, vendar ne brez gorečega nasprotovanja skupin, ki sploh ne zagovarjajo nujno veganskega načina življenja.
Tako se zdi, da se vprašanje etike živali izumlja vsak dan na novo in vsak dan v izrazito ozkem okviru. Zelo dober pokazatelj tega procesa se zdi na primer članek, ki se je pojavil na spletni strani RTV Slovenija z naslovom Naravovarstvenike razburja prva gojilnica hobotnic na svetu in pod katerega je podpisana oseba z začetnicama K. S. Besedilo govori o predlogu prve gojilnice (akvakulture) hobotnic na svetu, ideji, ki se je porodila v Španiji.
Skoraj ne gre toliko za naravo članka, ta izraža naravo problema (ki ga seveda ne skuša kritično pretresti, kar je njegova največja slabost), ki pa je milo rečeno bizarna. Poglejmo na primer nekaj izsekov (dvomljive premisleke ekološkega vpliva akvakultur itd. puščam na tem mestu ob strani):
»Številni strokovnjaki so ogorčeni, saj pravijo, da so hobotnice sposobne čustvovanja in izkušanja bolečine. /…/ trenutno namreč ne obstajajo znanstveno podprte metode za »humano« pokončanje hobotnic /…/ Ker hobotnice slovijo po svoji teritorialnosti, strokovnjake tudi skrbi, da če bi bila v rezervoarju več kot samo ena žival, bi se lahko začele med seboj žreti. /…/ »Hobotnice so izjemne živali. So samotarji in zelo inteligentne, zato jim zapiranje v rezervoarje brez kognitivnih stimulacij škodi,« /…/ Laro tudi skrbi, da bi okoljsko ozaveščeni potrošniki morda mislili, da je uživanje gojene hobotnice bolj etično kot divje. »Prav nasprotno – žival bo trpela vse svoje življenje v ujetništvu,« je še povedala.«
Ali sem edini, ki ob branju tega članka dobi občutek, da se pogovarjamo o prvi vrsti živali, ki jo nameravamo v prihodnosti gojiti za hrano, saj trenutno pravzaprav živimo v veganskem svetu? Kaj je naenkrat z vsemi drugimi vrstami, ki so sposobne čustvovanja in izkušanja bolečine? Od kdaj obstaja nekaj takšnega, kot je »humano« pokončanje (am, umor)? Od kdaj smo se začele_i obremenjevati s kokošmi, ki v reji kljuvajo ena drugo? Od kdaj nas skrbi blaginja splošno znanih zelo inteligentnih prašičev? Od kdaj smo zaskrbljene_i glede kognitivnih stimulacij za rejne živali? In kakšna je zdaj povezava med problemom ekologije in vprašanjem ujetništva iz zadnjega dela citata?
Zdi se, da ob izpostavitvi nekoliko bolj oddaljenega in tujega primera na dan popolnoma spontano privrejo najbolj logična in najizvirnejša vprašanja, ki so povezana s pravicami živali, takšna, ki so ob vprašanju pravic sicer »splošno sprejetih« rejnih živali neprekinjeno blokirana.
Piko na »i« pa članku daje trmasto gibanje zgolj in samo znotraj kombinacije velferističnega in ekološkega okvira. Nepotrebno morjenje za hrano se zdi v okviru slednjega očitno komaj težava, ko ga sopostavimo h kognitivnim stimulacijam ali k dejstvu, da bi hobotnice lahko pojedle ena drugo, namesto da bi jih pojedel človek (kaj?!), razprava pa poteka še na ravni ekologije.
In kljub ugotovitvam o občutenju bolečine, interesu, inteligenci, čustvovanju in dejstvu, da z vsakim prehranjevanjem z izdelki živalskega izvora pride tudi (pre)velik okoljski pritisk, debaterke_ji mirno razpravljajo izključno o večji ali manjši primernosti akvakultur s hobotnicami namesto o dejstvu, da prav te lastnosti pričajo o tem, da se lahko tudi hobotnice opredelijo kot osebe, ki naj bi jim bila zagotovljena pravica do življenja. Da o drugih vrstah niti ne govorimo.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.