Moralna vrednost živali v diskurzu biodiverzitete

Uvod

V pričujočem besedilu se ukvarjam z vprašanjem možnosti reprezentacije inherentne vrednosti in interesov posameznih živali v diskurzu biodiverzitete, da pokažem na njegovo speciesistično naravo. Za ta namen sem analizirala pet besedil o biodiverziteti, ki pripadajo različnim besedilnim zvrstem: vest, intervju, poljudnoznanstveni članek, esej in politični govor. Vsa besedila so iz leta 2010, ki so ga Združeni narodi proglasili za Mednarodno leto biodiverzitete, vsa so javno dostopna. Vir za intervju in esej je Delo (za esej priloga Znanost), vest je izbrana iz Dnevnika, poljudnoznanstveni članek iz revije Društva mladih geografov Slovenije GEOmix, politični govor pa je pridobljen s spletne strani Ministrstva za okolje in prostor.

Za analizo gradiva sem uporabila pristop kritične diskurzivne analize (KDA), tj. transdisciplinarni, besedilnoanalitični pristop h kritičnemu družbenemu raziskovanju (Fairclough 2010; Fairclough in Wodak 1997; van Dijk 1999 idr.). V KDA pojmujemo diskurz kot večdimenzionalni in večfunkcijski pojav. Preučujemo ga glede na različne razsežnosti konteksta (jezikovni, medbesedilni, zgodovinski, družbeni, situacijski). S funkcijskega vidika diskurz reprezentira, vrednoti in (de)legitimira družbena dejanja. V tem smislu je družbeno konstitutiven in obenem družbeno določen (Fairclough in Wodak 1997). Na eni strani torej diskurz oblikujejo situacije, institucije in družbene strukture, sočasno pa diskurz konstituira te situacije, strukture itd., kakor tudi identitete in odnose med udeleženkami_ci. Glede na to diskurz oblikuje, ohranja in/ali transformira družbeni status quo ‒ v našem primeru antropocentrični status quo v človeško-živalskih odnosih. Pojem »kritičnega« v KDA se nanaša na perspektivo, pozicijo oz. stališče, tj. predpostavlja določeno politično stališče raziskovalke_ca ‒ v našem primeru je vsebovan v protispeciesističnem in neantropocentričnem stališču raziskovalke_ca.

V nadaljevanju skušam z analizo gradiva odgovoriti na naslednje vprašanje: Kako diskurz biodiverzitete reprezentira živali in konstruira človeški odnos do njih? Ugotavljam stopnjo inherentne vrednosti živali v diskurzivni reprezentaciji, tj. ali so živali predstavljene kot bitja z lastno moralno vrednostjo, ki živijo življenje z lastnim smotrom, ali zgolj na način uporabnosti za človeške namene (in v tem smislu diskurz biodiverzitete reproducira speciesizem).

Živali kot izkoristljiva vrsta

Diskurz biodiverzitete, kot se uresničuje v izbranih petih besedilih, sicer ne vsebuje neposrednih izjav o inherentni vrednosti živali, vendar konstruira živali na načine, ki zanikujejo njihovo inherentno vrednost. Pridevniška določila živali določenih vrst pogosto ne opisujejo, ampak jih kategorizirajo glede na njihovo uporabnost, tj. z vidika koristi/grožnje za človeške ekonomske, znanstvene, rekreacijske idr. interese: cenjena in iskana riba, užitni organizmi, tarčne ribje vrste, raziskovane vrste (Lipej 2010), invazivne (tujerodne) vrste (Erjavec 2010; Mele 2010; Žarnić 2010). Po Hallidayu (1994: 340) lahko te primere obravnavamo kot t. i. slovnične metafore, tj. neprototipične (zaznamovane) odnose med besednovrstno in semantično kategorijo. Halliday uporabi poimenovanje slovnična metafora po analogiji s tradicionalno metaforo: pri leksikalni metafori gre za prenos od dobesednega k prenesenemu pomenu, pri slovnični metafori pa za prenos pomena med različnimi slovničnimi kategorijami. V navedenih primerih se semantične izbire, kot sta glagolski dogodek in udeleženec_ka, kot lastnost pripišejo splošnemu_i udeležencu_ki, npr. Ljudje lahko uživamo organizme (skladna uresničitev) > užitni organizmi (metaforična uresničitev).

Pridevniška določila reprezentirajo živali glede na njihovo uporabno vrednost za človeka: živali so predstavljene kot predmeti gospodarskega, znanstvenega ali rekreacijskega pomena in taka reprezentacija legitimira njihovo gospodarsko, znanstveno in rekreacijsko izkoriščanje. Povsem antropocentrična perspektiva je zajeta v poimenovanju vrst, ki se širijo in množijo zunaj svojega habitata, kot invazivnih, tujerodnih oz. invazivnih tujerodnih. Selitve živali iz prvotnih habitatov so del antropogenih procesov, vendar pa je prizadevanje živali po preživetju v spremenjenih pogojih njihove materialne eksistence antropocentrično pojmovano kot invazija. Pridevniško določilo v samostalniški zvezi invazivne vrste je metaforična (zaznamovana, neskladna) uresničitev negativnega dejanja (invazija). Pomen dejanja je v metaforičnem izrazu še zmeraj prisoten, a izražen z neprototipičnim izrazom (s pridevnikom); s tem je spremenjena konceptualizacija: invazivnost oz. tujerodnost je predpostavljena kot inherentna lastnost živali (in rastlin) določenih vrst. Skladni pomen, ki ga lahko opišemo tudi kot semantično preteklost metaforično uporabljenega izraza (vrsta vdira (iz tujega okolja)), kaže na to, kako človek dojema osnovni interes živali (in rastlin), tj. interes za preživetje, kadar ta trči ob človekove lastne, največkrat trivialne interese. S tem ko je negativno dejanje izraženo s pridevnikom (torej je kot lastnost pripisano živalim (in rastlinam) določenih vrst), je njihovo iztrebljanje predstavljeno ne le kot neizbežno, ampak celo kot koristno. Ekonomsko vrednotenje narekuje propad živih bitij zaradi koristi: »Danes nam je že jasno, da izguba biotske raznovrstnosti postaja problem tudi v ekonomskem, gospodarskem smislu. Na primer invazivne tujerodne vrste, ki so ene od groženj biotski raznovrstnosti.« (Žarnić 2010) Pri tem velja izpostaviti tudi antropogene spremembe strukture habitatov, tj. naseljevanje živali določenih vrst, da bi te z uplenom živali lokalnih habitatov, ki so antropocentrično pojmovane kot »škodljivci«, zmanjšale njihovo številčnost. Ko človek ne more več nadzirati načinov bivanja živali, preseljenih iz drugih (pogosto geografsko oddaljenih) habitatov, jih antropocentrično opredeli kot »invazivne vrste«, v diskurzu biodiverzitete pa so koncipirane kot objekti, ki jih je treba iztrebiti.

Vrste kot nosilke interesov

V diskurzu biodiverzitete je vseprisotna osredinjenost na vrsto, ne na posamezne živali. V poimenovanju živali prevladujejo skupna imena: vrsta, populacija, združba, živelj: »Kaže, kot da se ta vrsta novemu okolju še ni povsem prilagodila, da bi živo srebro izločala v nekatere manj pomembne organe« (Lipej 2010); »Potem so na vrsti naravoslovci, da poskušajo rešiti tisto malo, kar je še ostalo od vrste« (Mele 2010); »[K]ljub temu v njem živi presenetljivo pester morski živelj« (Lipej 2010). »Diskurz, oblikovan s skupnimi imeni, odvrača pozornost od direktnega odnosa s posameznimi živalmi: posamezno bitje lahko vidimo, slišimo ali z njim sočutimo, z vrsto ne moremo« (Stibbe 2005: 9). Izključevanje posameznosti živali je izkazano tudi s pomenskim prenosom, pri katerem pride do zamenjave posameznikov z vrsto: »[R]ibiči iz morja polovijo preveč določenih tarčnih ribjih vrst« (Lipej 2010, podčrtala B. V.); »[P]ojavljajo se nekatere redke vrste morskih psov in drugih hrustančnic« (Lipej 2010, podčrtala B. V.). Ribičke_i ne morejo naenkrat poloviti celotne vrste oz. celo (pre)več vrst; polovijo »(pre)več« rib določenih vrst. Prav tako se naenkrat ne pojavi celotna vrsta, ampak se pojavijo morski psi in hrustančnice nekaterih redkih vrst.

Značilno je prehajanje števnih samostalnikov v neštevne: »Problem modroplavutega tuna je, da je zelo cenjena in iskana riba, ki raste počasi in je zaradi prelova ogrožena« (Lipej 2010). Neštevna raba števnih samostalnikov predpostavlja speciesizem: živali niso predstavljene kot posamezna bitja, ki živijo življenje z lastnim smotrom, ampak zgolj kot predstavnice vrst. S tem je zanikana njihova posameznost in edinstvenost.

Učinek poenotenja ima denimo tudi metafora za raznolikost vrst, ki jo v intervjuju uporabi znanstveni svetnik Morske biološke postaje Piran: »Ne glede na to pa moram ugotoviti, da ima slovensko obalno morje še vedno veliko število vrst. Kot večkrat rečem, je kot nekakšna Noetova barčica« (Lipej 2010). Svetopisemska izhodišča se preslikujejo na slovensko obalno morje: Noe na Morsko biološko postajo Piran, barka na slovenski del Tržaškega zaliva (s površino slovenskega dela Tržaškega zaliva je motivirana besedotvorna modifikacija: barka – barčica) ter potop na podnebne spremembe, onesnaževanje, degradacijo morskega prostora ipd. Metafora podpira koncept izenačenja posameznih bitij z vrsto in implicira hierarhiziranje vrst glede na njihovo estetsko, komercialno, rekreacijsko in znanstveno uporabnost.

Edninska oblika za identificiranje posameznega bitja je v analiziranih besedilih omenjena dvakrat, vendar vzpostavljanje posameznosti določata merili ogroženosti: »[L]ani nas je obiskal kit grbavec« (Lipej 2010), in genske manipulacije: »[L]eta 2000 je ljubka zajklja Alba s svojo manipulirano dedno zasnovo posvetila v ta svet« (Mele 2010). Zajklja je poimenovana celo z lastnim imenom, vendar kot »stvaritev« t. i. transgenske umetnosti (Kac 2001) ni pojmovana kot bitje, oseba z lastno vrednostjo, ampak kot umetniško delo, tj. kot stvar, katere vrednost je določena z znanstveno-umetnostno uporabnostjo za človeka.

V sklepnem delu zmagovalnega študentskega eseja na temo Izumrtje in rojstvo živih bitij avtor z metaforo plesa izrazi skrb za vrste, ki s svojim izginjanjem napovedujejo ogroženost človeštva: »Zdaj je še čas, ko lahko dosti naredimo in nehamo teptati po vrstah, ki z nami plešejo ples na robu izumrtja« (Mele 2010). Avtorjev poziv k zaščiti biodiverzitete, tj. zaščiti ogroženih vrst, je dejansko poziv k samoobrambi. Z metaforo je ponazorjena odvisnost preživetja človeštva od raznovrstnosti in interakcije med drugimi organizmi (ko bodo ti zdrsnili z roba, bo tudi človeka potegnilo v globel). Tak poziv ima sicer lahko vlogo pri reševanju ogroženih vrst pred izumrtjem, a zaščita je omejena na določene vrste zaradi njihove ekološke vrednosti in ne zato, ker bi imele živali pravice ali vrednost same po sebi. Preživetveni interesi posameznih bitij niso pomembni. Vrednotenje živali po merilu redkosti predpostavlja tudi višjo vrednost živali ogrožene vrste kot zelo številne vrste, kar zaobide odnos med ljudmi in večino živali – živali tistih vrst, ki jih ljudje vsakodnevno sistematizirano in institucionalizirano izkoriščamo.

Diskurz biodiverzitete ne nasprotuje namernemu ubijanju živali, postavlja zgolj meje ubijanja: ubijanje je sprejemljivo, dokler obstajajo živali določene vrste v zadostnem številu, da ohranjajo viabilno populacijo. To stališče se izraža tudi z mernimi pridevniki in količinskimi prilastki: »Razlog tiči v trajnostnem kmetijstvu in prekomernem lovu živali« (Gaube 2010, podčrtala B. V.); »S prvim se srečujemo, ko ribiči iz morja polovijo preveč določenih tarčnih ribjih vrst in drugih tarčnih morskih organizmov, tako da je ogrožena njihova reproduktivna sposobnost obnove populacij« (Lipej 2010, podčrtala B. V.). Lov in ribolov nista predpostavljena kot ogrožajoči dejanji za posamezna bitja (ki so ob preteči nasilni smrti dejansko ogrožena), ampak za populacijo. Vrednost življenja je zreducirana na reproduktivno sposobnost. Koncept izključevanja posameznosti legitimira masovno zlorabo, kot zapiše Dunayer: »Brez slabe vesti ubijamo neljudi enega po enega, milijon za milijonom, vse dokler obstajajo drugi pripadniki njihove vrste, razpoložljivi za nadaljnje ubijanje« (Dunayer 2001: 58).

Sklep

Medtem ko se vsesplošno vzdržuje romantična iluzija, da programi za ohranjanje biodiverzitete »rešujejo življenja«, se s temi programi uresničujejo različni ideološki cilji – od reševanja posameznih (karizmatičnih) vrst pred izumrtjem (ne varujejo življenj posameznih bitij!) do spodbujanja zgolj ekonomskih in političnih interesov; vse očitnejši postajajo neoliberalni vidiki sodobne zaščite sveta, ki ga imenujemo narava (več o tem gl. MacDonald 2011). Z vidika rekonstruiranja odnosa ljudi do živali diskurz biodiverzitete utrjuje speciesistične predpostavke ekonomskih diskurzov, ki vrednotijo živali zgolj v smislu njihove uporabnosti za človeške namene. Diskurz biodiverzitete ne nasprotuje ubijanju živali na načine, ki ne ogrožajo vrste kot celote. Zavzemanje za »bogastvo in raznovrstnost« življenja prevlada nad interesi posameznih zavedajočih se bitij. Razumevanje moralne vrednosti živali v diskurzu biodiverzitete je, če parafraziram Cesairov očitek humanizmu (2009: 12), ozko in fragmentirano, fragmentarno in fragmentirano ter, navsezadnje, speciesistično.

Prispevek je skrajšana in predelana verzija članka Moralna vrednost živali v diksurzu biotske raznovrstnosti, objavljenem v zborniku Meddisciplinarnost v slovenistiki (Obdobja, 30). Ur. Simona Kranjc. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete. 509‒514.

Branislava Vičar

Branislava Vičar predava na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Doktorirala je na področju analize diskurza. Raziskovalno deluje na področjih kritične diskurzivne analize, kritičnih animalističnih študij, sociolingvistike, kjer se usmerja zlasti na razmerje med jezikom in spolom s pristopi kvirovskega jezikoslovja, vizualne semiotike in multimodalne analize. Na polju kritičnih animalističnih študij preiskuje tipološki spekter reprezentacije živali v različnih diskurzih s poudarkom na razkrivanju antropocentričnih pomenov oz. možnostih vzpostavljanja subjektivitete živali, razmerje med speciesizmom, nacionalizmom in kapitalizmom ter medpresečnost speciesizma in kulturnega rasizma. Uredila je znanstveno monografijo Pojmovanja živaslkih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020) Svoje znanstveno-raziskovalno delo povezuje z aktivizmom za pravice živali in je soustanoviteljica in aktivna članica društva ZaŽivali!

• Konj med metaforo in subjektom v partizanski umetnosti