»Na našem kratkem sprehodu smo videli in slišali mnogo živali«

Domače in tuje živali v podobah Frana Erjavca ter druga avtorjeva besedila o nečloveških živalih

Ne bi bilo pretirano reči, da velja Fran Erjavec v slovenskem kontekstu še danes za nekakšen sinonim za pisanje o različnih vrstah nečloveških živali. Razlogov za to je kakopak več. Eden od njih je gotovo ta, da gre za veliko količino gradiva. Med letoma 1868 in 1873 je Erjavec tako rekoč zaznamoval zbirko Slovenske večernice, ki jo še vedno (že od leta 1860) izdaja Mohorjeva družba, saj je takrat izšlo pet snopičev serije Domače in tuje živali v podobah, razdeljene na Domače četveronožne živali, Četveronoge živali, Ptice (v dveh snopičih) in Golazen (tu gre za domače in tuje plazilce, mednje pa se prikradeta celo mitološka bazilisk in leteči zmaj). Svoj projekt je Erjavec začel leta 1857 (takrat luč sveta ugleda morda eden najbolj znanih spisov: Mravlja), zaključeval pa v letih 1880–1882 z Našimi škodljivimi živalmi v podobi in besedi, ki so prav tako izhajale v snopičih pri Mohorjevi založbi. Napisano je razumel le kot delček svojega živalskega opusa, želel je »opisati vsaj glavne zastopnike vsega živalstva« (Erjavec, 1967, str. 143), a je ambiciozen projekt zaustavila njegova smrt leta 1887 (star je bil 52 let). Za predstavo: ponatis Domačih in tujih živali v podobah, ki ga je leta 1995 izdala Mladinska knjiga, obsega 720 strani.

Drugi razlog je bržkone Erjavčevo mesto v habitusu domačega literarnega prostora. No, za začetek: živel in ustvarjal je v času in kraju, ko in kjer se je dogajalo. Prijateljeval je s Simonom Jenkom, Janezom Mencingerjem, Josipom Stritarjem, Valentinom Zarnikom idr., posledično je sodeloval pri dijaškem časopisu Vaje in se tako tudi umeščal med t. i. vajevce.¹Vlogo, ki so jo za Vaje igrala vprašanja o naravi in nečloveških živalih, še velja podrobneje raziskati. Erjavcu soroden interes za naravoslovje je kazal tudi denimo Ivan Tušek, prav tako vajevec, le da se je posvetil rastlinam, ki jim je Erjavec namenil le Rastlinske svatbe (Zvon, 1877), kjer je razmnoževanje rastlin predstavljal antropomorfizirano, skozi ljubezensko-erotično podobje. Pri vprašanju preseka nečloveških živali in Vaj je pomemben še pesnik Vaclav Bril, ki je za časopis med drugim napisal pesmi z naslovi Tičar in tič, Komarji in Kalin. Ključna mesta njegovega življenja so predstavljali kraji kot so Zagreb, Gorica, Ljubljana in Dunaj, predvsem v slednjih dveh je bil tudi v središču kulturnega dogajanja. Ključen je bržkone tudi moment zavednega slovenstva, ki ga je izpričal na več mestih in ki je seveda v tistem trenutku razvoja domače literature nosil posebno vlogo.

Obenem je v teh krogih veljal tudi za odličnega stilista (ponujale so se primerjave s Stritarjem), s čimer počasi prihajamo v jedro Erjavčeve popularnosti (njeno razsežnost nam prikaže že hitro iskanje na Bolhi in Cobissu, kjer lahko najdemo veliko število različnih izdaj njegovih živalskih del, ponatisov itd.). Erjavec je nastal na meji med naravoslovjem in leposlovjem, razloge za to je najti v besedah Janeza Logarja, sicer urednika ene popularnejših izdaj Erjavčevega dela, Živalskih podob, ki jih je leta 1967 izdala Mladinska knjiga: »S svojim poljudnim naravoslovjem Erjavec ni imel namena samo poučevati. To bi bil lahko storil v mnogo suhoparnejši, znanstveni obliki. Njegov prvi namen je bil – vzgajati.« (ibid., str. 144)

A ta pristop pri Erjavcu ni bil rezerviran zgolj za vprašanja, ki se tičejo nečloveških živali. Morda najbolj eksemplaričen primer je njegova povest Ni vse zlato, kar se sveti, nekakšen labodji spev iz leta 1887, v katero Erjavec vključi pri njem pogost element potovanja in vprašanja slovenstva, a pomenljiva sta predvsem sama struktura in razvoj povesti, v kateri nekakšen falirani kmet Blaž Čerin, ki ni sposoben preživeti družine, na lastni posesti najde železni kršec (železo in žveplo), misleč, da je zlato. Skuša ga prodati, a brez uspeha, dokler mu naposled nek profesor (mladostni prijatelj, ki ga sreča po mnogih letih) ne pojasni, da ne gre za zlato in da je tovrstna napaka pogosta … A ker želi profesor Čerinu pomagati, se odloči, da mu bo posodil denar, obenem pa reorganiziral kmetijo v skladu s sodobnimi standardi.

Tu sta pomembna predvsem dva momenta: Čerin je s svojo nepoučenostjo zapravljal čas in škodoval samemu sebi; kmetije ne moreš imeti, če ne premoreš potrebne učenosti, in v kmetijo sodi tudi obvladovanje »primernega« izkoriščanja živali (profesor mu da napotke glede prodaje živine in pridobivanja masla).

In to se zdita tudi dve od temeljnih podstati Erjavčevega živalskega opusa. Tako denimo pravi v petem poglavju uvoda k Domačim in tujim živalim v podobah: »Vselej me zgrabi nevolja, kadar vidim na kakih vratih pribito sovo, postovko ali kanjo. In kaj takega se ne vidi samo pri kmetu, dostikrat tudi gospod ni boljši od kmeta. Nevednež ne ve, da so te ptice njegove največje prijateljice, ki bi jim moral ustrezati, kjer koli bi mogel. Sove požro največ miši na polju in okoli skednjev, kanje ravno tako, in zraven pokončajo veliko kač in druge golazni.« (vir) Tekom branja se klasificiranje nečloveških živali kot škodljivih/koristnih izkazuje kot nekakšen leitmotiv, Erjavec jemlje različne vrste pod drobnogled, izpostavi ljudsko mnenje ter ga bodisi potrdi ali demantira. Tovrsten pristop bržkone doseže vrhunec v Krtu: »Ni je pri nas skoraj živalce, ktero bi slovenski kmet toliko sovražil, kakor krta pa po krivici. Pogledimo danes v temno kraljestvo, kako po njem gospodari mnogo psovani in hudo zatirani krt. Dolžili so ga, in dolže ga še dan danes, da je zanikaren tihotapec, da grize korenine sadežem, ki morajo potem usehniti. Ako bi bilo to resnično, gotovo bi zaslužil hudodelec, da ga na smrt obsodimo. Pa ne sodimo prenaglo, predno se ne prepričamo na lastne oči, kaj je na stvari.« (Erjavec, 1967, str. 31) Avtor uporabi malodane formo t. i. živalskih sodišč, ki so po Evropi obstajala vsaj med 13. in 18. stoletjem, a seveda na literariziran način.

Erjavčev svet je predvsem svet poljedelstva in živinoreje, lova in ribolova. Različne vrste nečloveških živali vpenja v kmečko okolje, ugotavlja, katere se prehranjujejo s škodljivci in katere so škodljive. Pri opisih nekaterih si vzame krajši odstavek, da oceni njihov okus (sem sodijo tudi vrste, ki dandanes vsaj pri nas večinoma niso več razumljene kot človeška hrana, najsi gre za manjše vrste ptic, pa tudi denimo jazbeca in vidro). S tega vidika bi lahko rekli, da je Erjavčeva podstat v osnovi ekološka: nečloveške živali razume v odnosu do ljudi in okolja, raziskuje njihov vpliv in vlogo, njegovo ocenjevanje kvalitet posameznih vrst pa narekuje antropocentrizem.

Tako seveda Erjavec nečloveške živali zre skozi prizmo homogenizacije, vsak_a predstavnik_ca vrste je pravzaprav vrsta sama (kar se dobro vidi denimo v zapisu Veverica, kjer za potrebe predstavitve vrste govori o eni predstavnici ter opisuje njeno premikanje po prostoru in akcije). Ker pa jih obenem zre skozi prizmo (ne)koristnosti, se seveda zgodi, da začne eksplicitno soditi njihov značaj. V oči zbode denimo zapis Kune: »Ni zlepa nesramnejših tatic in bolj grdogledih roparic, nego so kune vse povprek. Kolikor so manjše in slabejše, toliko so drznejše in krvoločnejše. Divja pohlepnost in krvoželjnost jim gleda iz vsakega očesa.« (Erjavec, 1967, str. 21) Ali po drugi strani Jež: »V svojem vedenju je res malo neroden in telebast, ali vendar pošten skoz in skoz, celo šegav in šaljiv, vsaj hudobe ni v njem nobene, in prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo.« (ibid., str. 28) Pri obeh sodbah je kakopak odločilnega pomena, da so kune razumljene kot nekoristne, ježi pa kot koristne živali. To je malodane edina možna vstopna točka, saj je vprašanje, ali Erjavec nečloveškim živalim sploh pripisuje zmožnost presojanja, na podlagi katerega bi se lahko odločale za pozitivne/negativne akcije.

A temu navkljub pri Erjavcu antropomorfizacij ne manjka, razvidne so že iz zgornjih citatov, velja pa opozoriti še na besedilo Mravlja: »Pa sonce pripéka bolj in bolj in eden zaspancev se prebudí. Vzdigne glavo iz črne trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spí. Ali se je zmotil? Ali še ni čas, vzdigniti se z ležišča? Pa saj vendar čuti, kakó gorkota od zgoraj puhtí. Stegne torej nožice, si pománe oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko pósteljo, v kateri je že štiri mesece tičal.« In kasneje: »Nejevoljen gré tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi prvega zaspaneta, na katerega po sreči naletí, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudí in debelo gleda, kot da bi hotel reči: ›Da bi te zlodej! Kaj mi hočeš?‹« (ibid., str. 10)

Nato se tekom besedila Erjavec vse bolj obrača od »zasebne zgodbe« k skupini mravelj ter tako v drugi polovici tega neobičajno dolgega zapisa preberemo denimo: »V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Črni so tirali svoje rujave sužnje v najglobočeji stan in postavili straže, da jim nihče ne uide. Potem se vzdignejo vsi delavci; vse, kar se le gibati more, gré v vojsko, strahopézdljivca ni med njimi.« (ibid., str. 18)

Mravlja predstavlja eno zgodnejših Erjavčevih besedil in smotrno je reči, da se kasneje pisatelj ni več zatekal k tako svobodnim zapisom, temveč je postajal bolj in bolj »praktičen«, obenem pa vedno bolj usmerjen k vprašanju vloge določene vrste nečloveške živali med ljudmi in v naravnem okolju. V tem pa se zrcali tudi svojevrstna Erjavčeva prehodnost med nenavadnimi dvojnostmi, ki jim zapada. Čeprav po eni strani veliko naporov posveti temu, da bi ljudi odvrnil od moralne obsodbe določenih vrst živali, vendarle nekaterim tovrstno obsodbo namenja tudi sam. Njegov fokus ni ta, da nekatere vrste niso vredne graje, temveč da so »med ljudstvom« grajane neupravičeno, brez znanstvene podlage. A čeprav se sklicuje na znanost, jih vendarle tudi sam moralno sodi in ne zgolj opazuje.

Podobno dvojnost je mogoče zaznati že v sami naravi zapisov. Besedilo, ki lahko služi kot dober prikaz, je Žaba, ki jo pisatelj otvori z opisom svojega otroškega pojmovanja, romantizirano podobo žab, ki so živele v okolici, ko denimo bližnji mlaki pravi »moje morje« (ibid., str. 6). A v besedilu kaj hitro prikliče spomin na »gospoda profesorja«, soseda, ki se je sicer preživljal kot učitelj. Tako preostanek besedila nameni opisovanju nekakšne znanstvene analize žab in podatkom, ki jih posreduje »gospod profesor«.

V veliki meri idejno podstat tovrstnih dvojnosti v Erjavčevem pristopu razkriva šestdelni uvod, ki ga je avtor spisal k prvemu zvezku Domačih in tujih živali v podobah leta 1868. V tretjem delu tako zapiše: »Vendar ima človek nekaj, kar ga visoko povzdiguje nad vse živali ter ga posaja na prvo mesto med vsemi stvarmi, kar koli jih je ustvarila vsemogočna božja roka. To nekaj je njegova neumrljiva duša in njene prečudne zmožnosti. Samo človek lahko misli, le on si lahko zida zlate gradove v oblake in si v mislih snuje nov svet okoli sebe. Le človek se zaveda samega sebe in lahko premišlja o sebi in o svetu. Samo človek je lahko pobožen, ker samo on spoznava svojega stvarnika.« (vir). Skratka, bistveni moment je mogoče razbrati v predpostavki, da ima človek nesmrtno dušo, medtem ko za druge živali to ne velja. Še več, avtor človeka niti ne razume kot žival, priznava samo podobnost, a obenem pripoznava, da so nekatere druge živali v nekaterih značilnostih celo »boljše«: »Po svojem telesu je človek podoben živalim; v kaki posebnosti pa nekatere živali človeka celo prekose. Tako so na primer mnoge živali večje in močnejše od človeka, nekatere bistreje vidijo, nekatere tanjše slišijo, nekatere pa spet bolje vohajo. Tudi večjo starost učakajo nekatere živali kakor človek.« (ibid.) V tem oziru se Erjavec znajde na presečišču krščanske misli po eni strani, a tudi splošnega duha svojega časa po drugi, ne smemo namreč pozabiti, da je vprašanje »živalskih nebes« in »živalskega posedovanja duše« do neke mere, vsaj v sodobni krščanski misli (denimo v knjigi Človek in ljube živali Martina M. Lintnerja), odprto. A naj bo z dušo tako ali drugače, vendarle ostaja vprašanje etičnosti uporabe nečloveških živali odprto, dokler ga Erjavec ne zapre: »Človek je gospodar na zemlji. Bog sam mu je dal v last vse živali, da gospoduje nad njimi. Toda on jim mora biti milostljiv in pravičen gospodar, če hoče, da bo všeč Bogu, ki je sam največja ljubezen in dobrota. Človek sme žival priganjati k delu, za katero ima dosti moči, ne sme pa je preoblagati s pretežkim delom, ne sme je neusmiljeno nabijati in pretepati. Bog dopušča človeku ubiti ali zaklati živino, ki mu je potrebna za živež, za obleko in druge stvari. Dopuščeno mu je tudi ubijati in preganjati živali, ki so ali nevarne njemu in njegovi domačim živalim ali mu sicer škodo delajo. Vse take sme ubijati — toda mučiti ne sme nobene.« (ibid.) Tudi v tem oziru se zdi, da smo na sledi istemu kot poprej, kombinaciji izročila in časa.²Na tem mestu velja opozoriti, da so se v Erjavčevem času (oz. nekaj let pred njegovimi izdajami) pojavljala različna besedila, ki so zagovarjala velferistično etiko v odnosu do nečloveških živali. Takšna je denimo knjiga Miloserčnost do žival Mihaela Stojana iz 1846 ali Zoper terpinčenje žival A. Tomana (verjetno Anton Valentin Toman) iz 1848. Obe besedili sta izšli v okviru Kmetijskih in rokodelskih novic, torej je dejstvo, da se je tudi etika nečloveških živali osredinjala okoli kmetijskega interesa, pričakovana (ne pozabimo, da je bil tudi njihov urednik, Janez Bleiweis, veterinar). Sklepati bi torej bilo mogoče, da je Erjavec v tem oziru predstavljal neko že bolj ali manj znano in ustaljeno prepričanje. Ponovno bi lahko Erjavcu ugovarjali_e s sodobnejšimi tokovi, denimo delom anglikanskega teologa Andrewa Linzeyja ali alzacijskega luteranskega teologa Alberta Schweitzerja, ki uporabi nečloveških živali nasprotujeta. A tu je vendarle treba priznati, da se ju denimo zaradi zagovarjanja vegetarijanstva oz. veganstva (posebej Linzeyjeva drža je glede tega nedvoumna) drži določena mera zloglasnosti, ki ji je Lintner s tem, ko je vprašanji o neomajni etičnosti veganstva in prisotnosti duše pri nečloveških živalih pustil odprti, v večji meri (a ne povsem) ubežal. Erjavcu bi v sodobnih tokovih lažje našli vzporednice v izrazito skromni velferistični drži, kot jo najdemo denimo v knjigi slovenskega župnika Karla Bedernjaka Etološka etika iz 2018, kjer ta zavrača tako prisotnost duše pri nečloveških živalih kakor tudi možnost vegetarijanstva/veganstva, v etiki pa je zagret, ko prihaja denimo do zavračanja zoofilije (za to temo si vzame nenavadno veliko prostora) ali pretiranega (!) pretepanja delovnih konjev.

A to je le ena plat Erjavčevega pogleda. Kolikor je po eni strani zavezan nekakšni domači varianti verskega izročila, se po drugi strani izkazuje kot sledilec razsvetljenskih idej, ki predstavljajo tako rekoč drugi pol avtorjevega zamejenega razumevanja etike nečloveških živali. Najsi gre za izjavo »Poljedeljstvo je začetek človeške omike«³Če to izjavo beremo denimo skupaj z razdelitvijo živali na koristne in nekoristne za (predvsem) količino kmetijskega pridelka, je mogoče pri Erjavcu med drugim iskati tudi svojevrstne kapitalistične nastavke. Bi bilo mogoče raziskovati v smeri, da Erjavec tekom svojega življenja počasi opušča nekatere razsežnosti krščanske metafizike in namesto tega v luči liberalizma vnaša scientistične elemente? (ibid.) ali »Iznašel je [človek] ogenj, ki mu iz mesa divjih in domačih živali in iz raznih vrtnih in poljskih pridelkov pripravlja okusne in zdrave jedi« (ibid.), obe priklicujeta podobo razvoja, kultivacije, drugo je mogoče brati celo skozi podobo Prometeja, dežurnega simbola razsvetljenstva. Dodatno oporo tovrstnemu argumentu je iskati tudi v naslednjih besedah: »Zdaj pa še nekaj! Gotova je resnica: Kdor ima živali rad, komur se smili uboga živina, temu se bo smilil tudi človek, ta ne bo zaničeval in preganjal svojega bližnjega. Kdor pa z živino grdo ravna, temu otrpne srce tudi proti ljudem. Da je to res tako, nam potrjuje tudi zgodovina.« (ibid.) Tu se Erjavec približa Kantu, ko ta zapiše: »Če kdo da ustreliti psa, ker mu ta ne more več služiti, s tem ne ravna zoper dolžnost do psa, saj ta nima umskih zmožnosti, pač pa prizadene s tem svojo usmiljenost in človečnost, ki ji je dolžan slediti. Da bi je ne zatrl, mora biti človek dobrega srca tudi v odnosu do živali, saj bo človek, ki je okruten do živali, tudi do ljudi neusmiljen.« (Kant 2002, str. 115) V tem oziru Kanta seveda ne omenjam, kot bi med njim in idejo razsvetljenstva vladal enačaj, vendarle pa je filozofovo mesto v razsvetljenski tradiciji eno osrednjih. V svoji kritiki razsvetljenstva ga tako med drugimi prevprašata Adorno in Horkheimer (Dialektika razsvetljenstva, 2002), podobno kot na področju kritične animalistike stori denimo Josephine Donovan (The Aesthetics of Care, 2016).

Skratka, zdi se, da se Fran Erjavec ves čas giblje med nekaterimi izhodišči neke verzije krščanstva po eni strani ter razsvetljensko podstatjo po drugi strani. Najjasnejši prikaz prvega je zagreto ostajanje v paradigmi antropocentrizma, drugega pa (poleg, ponovno, paradigme antropocentrizma) nekakšen raziskovalni nagon in prevpraševanje samoumevnosti, a obenem tudi nekakšna etiška indiferentnost pri tem početju.

Natančna analiza Erjavčevih besedil tekom let bi verjetno v tem oziru razkrila še kakšno novo razsežnost. Tako je za njegova najzgodnejša dela značilno, da se v njih vrši izrazita antropomorfizacija (Mravlje) in da je opisovanje določene živalske vrste izredno romantizirano (Rak). A kaj hitro, v besedilu Žaba, se izkaže, da je na delu nek drug program, prehajanje od izrazito literarizirane k znanstveni podobi nečloveške živali. Slednja doseže vrhunec v Domačih in tujih živalih v podobah, posebej v zapisih o pticah, ki se zdijo najbolj prizemljeni (pun not intended). Navidezno zaničljiv naslov zaključka tega velikega Erjavčevega dela, Golazen, je morda zavajajoč (od časov avtorjevega življenja do danes je povsem spodobna beseda, ki označuje plazilce, postala izključno pejorativne narave, vseeno pa drži, da Erjavec plazilcev eksplicitno ni maral), zato pa ne zavaja naslov zadnjega Erjavčevega živalskega dela, torej Naše škodljive živali v podobi in besedi. Skratka, morda lahko prav analiza podobe nečloveških živali pri Erjavcu razkrije tudi njegov duhovni in intelektualni razvoj tekom pisateljske kariere.

A temu navkljub velja omeniti nekaj osnovnih prebojev Erjavčevega dela. Ne glede na to, da nečloveške živali postavlja v binarizem koristnega in nekoristnega, ga prav ta akcija prisili, da mora utemeljiti, čemu nekatere živali razume na tak in druge na drugačen način, kar ga privede do natančnega opazovanja značilnosti različnih vrst nečloveških živali, iskanja motivacij za njihove akcije in predvidevanja, kaj bi lahko te bile v prihodnosti. Pri tem ga zanimajo prav vse vrste, nobena od njih ni premalo pomembna ali preveč neznatna, da se ji zaradi tega ne bi posvetil. Tovrsten pristop je mogoče razumeti na presečišču nekaterih drugih značilnosti Erjavca kot literarnega avtorja. Najsi gre za dejstvo, da si je ime ustvaril tudi kot pisec potopisov (torej nekdo, ki tako rekoč odkriva neznano), ali še eno splošnejšo značilnost njegovega pisanja: zanimanje za margino. Erjavec je bil namreč pisatelj, ki se je često zanimal prav za družbeni rob, za majhne kmete, reveže, sirote, občasno tudi čudake.⁴Pri tem je pomenljivo tudi Erjavčevo družinsko ozadje. Kot tretji od štirih otrok je otroštvo preživljal v kmečkem okolju v neposredni bližini Ljubljane. Njegov oče Mihael, ki je izkazoval veliko zanimanje za gojenje rož, je opravljal kopico služb, a je posebej dolgo delal kot klavniški paznik. Umrl je, ko je bil Fran star štiri leta, ponujata pa se dve teoriji: Fran je trdil, da je oče umrl zaradi bolezni, uradna razlaga pa je ta, da se je znašel v nekem pretepu z ljubljanskimi mesarji in kasneje podlegel poškodbam. Družina je po Mihaelovi smrti hitro zapadla v revščino, Franova mati Eliza se je kasneje sicer ponovno poročila, a nedolgo zatem umrla po padcu po stopnicah, zaradi česar so za Frana začele_i skrbeti druge_i sorodnice_ki, predvsem teta po materini strani. Posledica teh dogodkov so bile obenem številne selitve. Njegov napor pri živalskem delu opusa je mogoče razumeti tudi kot del programa osvetljevanja nevidnega, v tem primeru nečloveških živali. Tako denimo zapiše v tretjem razdelku uvoda, naslovljenem Mnogovrstnost živali (kar ne nazadnje implicira tudi razpršitev samega pojma nečloveških živali): »Še dosti večje pa je število majhnih živalic, ki pa jih zato ne poznamo toliko, ker so nekatere tako majhne, da jih naše oči komaj vidijo.« (vir)

V tem je Erjavec, kadar ne zapade v pretirano antropomorfizacijo, pogosto razmeroma senzibilen. Zgoraj citirani pasusi o mravljah nam lahko razkrijejo to razsežnost: preden zapade v divji vojaški diskurz, pripiše mravljam določen tip razmišljanja in čustvovanja, ki je seveda upovedan na človeški način, a ga lahko, upoštevajoč nekatere osnovne čute, ki jih premorejo mravlje, vendarle v neki obliki apliciramo tudi na to živalsko vrsto. Ali drugače: Erjavec uspe do neke mere preseči kartezijansko pojmovanje nečloveške živali kot stroja, s tem ko ji pripiše neko obliko zaznavanja sveta okoli sebe in utemeljuje njene akcije kot logične odzive na zunanje dogajanje.

Njegovo etiško pozicijo razkrivajo te besede, ki jih namenja tistim, ki mučenja nečloveških živali ne razumejo kot moralno sporno početje: »Ljudje se radi izgovarjajo: ›Kaj za to? Saj je le neumna žival.‹ No, dostikrat je žival pametnejša od takega suroveža. In če bi tudi bila neumna, kdo ti je dal pravico, da jo smeš mučiti? Ali ni tudi nje ustvaril Bog, ali ni tudi njej dal celih in zdravih udov, dal dosti živeža, da se veseli življenja? Tudi žival čuti bolečine, ki jih zadaja tak človek brez srca in brez usmiljenja.« (ibid.)⁵Na tem mestu se odprejo vprašanja, ki presegajo namene pričujočega besedila. Če Erjavec po eni strani nečloveškim živalim pripisuje inteligenco, kako potem denimo ocenjuje njihovo (s človeškega stališča) nezaželeno vedenje? Kako razume enaka vprašanja pri ljudeh? Zdi se, da bi si pri tem morale_i zastaviti še bolj temeljna vprašanja o naravi etiških trpnic_kov in akterk_jev, naravi krivde in odgovornosti ipd.

Se tu srečujemo s svojevrstnim paradoksom? Morda bi bilo natančneje reči, da gre za zdrs. Erjavec najprej sledi liniji bolj ali manj občutljivega in vestnega opazovanja in preučevanja nečloveških živali, ob nekaterih krivičnih sodbah določenih vrst začuti moralno neugodje, podobno se mu zgodi, ko razmišlja o mučenju (nečloveških) živali. Soditi skuša nezaznamovano, do neke točke zre v človeka in v nečloveške živali z iste točke in jih med seboj primerja tako rekoč brezinteresno. A nato zdrsne, pojavi se nekakšna nečloveška žival kot simptom, kakor da bi se prestrašil, kaj bi se, če bi teze na ta način razvijal dalje, zgodilo s človekom oz. definicijo človeka. Če je morda sprva na poti opuščanja razlag, ki ne sodijo v domeno opazovanja in (biološke) znanosti, na ključnih točkah z nje skrene in se znajde na polju iskanja nekakšnega smotra nečloveške živali.

Tako je pod črto Erjavec predvsem antropocentrik. Nečloveške živali sicer razume kot čuteča bitja, v nekaterih primerih ocenjuje, da so celo pametnejše od (kakšnega) človeka. Še več: njihova intelektualna zmožnost sploh nima pomena, ko je govora o etični (ne)dopustnosti trpinčenja nečloveških živali (s tem se na nek način z vidika argumentativnega sloga vsaj do neke mere približa Jeremyju Benthamu, obenem pa se nedvoumno odmakne od kantovske etike, saj imajo nečloveške živali očitno etiško vrednost same na sebi). A človeku je vendarle dano, da je nekaj več, iz česar pa Erjavec izpelje tudi etiško sprejemljivost uporabe in razpolaganja z njihovimi življenji.

Tako se naposled zdi, da je Erjavec nekakšna mešanica ekologa in velferista, zaradi tega, obenem pa zaradi izrazite fascinacije nad nečloveškimi živalmi, ki jo posreduje na nekoliko sanjav način, pa si ga zlahka predstavljamo kot nekakšno slovensko izvedbo Richarda Attenbourougha 19. stoletja. V dobrem in slabem. Kolikor pridobi, ko usmeri pogled v nevidne živali, toliko izgubi, ko jih instrumentalizira, in kolikor uspe narediti preboj, ko spoznava nečloveške živali za kompleksna bitja, toliko se ponovno vrne na začetek, ko vztraja v antropocentrizmu. A če nič drugega, se lahko odgovor na ta dvojni odnos (privrženosti, a obenem skoraj popolnega neupoštevanja etiških razsežnosti) do nečloveških živali skriva prav v »In če bi tudi bila neumna, kdo ti je dal pravico, da jo smeš mučiti?«. Naj bo narava razumevanja nečloveških živali takšna ali drugačna, se za odločilno naposled (vselej) izkaže zelo gola etiška drža.

Aljaž Krivec

+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

• Aljaž Krivec

  #molongui-disabled-link

  Nevralgične točke industrijske živinoreje skozi film Georgesa Franjuja
• Aljaž Krivec

  #molongui-disabled-link

  Ekonomija veganstva
• Aljaž Krivec

  #molongui-disabled-link

  Kako si kaj, ti presnojeda spaka?
• Aljaž Krivec

  #molongui-disabled-link

  Sistem smrti med ekscesnim in vsakdanjim