Navadna medenika in Navadna krvenka (dve pesmi)

Obstala sem v opazovanju
gozdov, travnikov, mokrišč.
Uzrla sem velike oči pavlinčka,
za katerega sem mislila,da se spreletava samo v knjigah
ali pač tam nekje,
v upogibu neznanega.
Mehko vijugam med
petintridesetimi vrstami čmrljev
in stotinami vrst čebel samotark,
s katerimi sobivam tu in zdaj.
Stržek in podhujka se zlivata
v težnosti podrasti, ko zvezde
osvetljujejo lovišča velike uharice.
V negibnosti laške žabe in
migetanju listov ustnatic
zaznavam odtenke vešč,
zbledele sledi metuljev.
Številni hrošči se ne pustijo motiti –
strumno grejo svojo pot.
Edinstven vrvež življenja
ostaja še dolgo v očeh kot odblesk
kovinsko-pisanih pokrovk.
Zdi se, da jim človekova bližina
ne vzbuja posebnih občutij.
Se morda zavedajo, da smo
drug drugemu privlak šepeta?

Vidra me je pospremila
skozi zeleno reko.
Polzeli sva med srebrnimi jatami
primorske podusti.Sence barjanskih škratcev
so drsele nad nama
v stanovitnem oglašanju urhov.
Prepustili sva se toku
drobnih bitij v mulju,
razbitinam škržkovih lupin,
ki jih voda vedno znova
zlaga v naključne združke.
Vtkani med vejevjem na gladini,
sva glavi potopili v zrak
in nato ponovno izginili
v vodi kot ostanki naplavin
v očeh močvirske sklednice,
ki se je nastavljala drobtinam žarkov
na naplavljenem hlodu
med škrlatnordečimi krvenkami
v okljuki reke.
Pozneje, ko so mi med prsti
še plali štrclji plavalne kožice,
se mi je zdelo, da sem doživela
privid v hitrosti poletnih oblakov.