Ne bo tekla kri
Dokumentarni film ruskega režiserja Viktorja Kosakovskega se je v svojem zaenkrat kratkem življenju uvrstil na številne festivale, kjer je prejel tudi precej nominacij in pobral nekaj nagrad. Prav tako dobro je film sprejela kritiška javnost, drugačnega odziva pa je bil film deležen med t. i. laično javnostjo, ki je (sodeč po odzivih na portalih IMDb ali Metacritic in forumskih zapisih) glede Gunde nekoliko razklana.
Filmu v prvi vrsti očitajo dolgočasnost in dolgoveznost (ni prvič, da je Kosakovski »dolgočasen« in »dolgovezen«). No, roko na srce, lepi in recimo temu poetični kadri so včasih poceni vaba za kritiško javnost, ki je splošnejše gledalstvo pogosto ne zagrabi. Morda jo je sposobno zanemariti, če denimo izhaja iz logov bork_cev za pravice nečloveških živali – da je film namenjen tudi tem postane očitno že v trenutku, ko zagledamo ime izvršnega producenta, ta je nihče drug kot Joaquin Phoenix, še bolj jasno pa postane, ko v nekem intervjuju preberemo, da se je režiser filma označil za »prvega vegetarijanca v Sovjetski zvezi«.
Zakaj je torej Gunda »dolgočasen« film? Najprej: v njem ni človeškega dialoga, besed, skratka človeškega glasu. Pred nami je nekaj več kot uro in pol trajajoča kombinacija posnetkov s treh kmetij: osrednja med njimi je norveška kmetija (prosto rejenih) prašičev nekje južno od Osla, kjer živi naslovna Gunda z otroki. Ta zgodba seveda predstavlja rdečo nit filma, vendar sta vanjo vloženi še dve zgodbi: ena prikazuje portrete krav, druga pa življenje skupine kokoši s posebnim fokusom na enonogo kokoš in njeno pohajkovanje po travnikih okoli kmetije. Kolikor gre razbrati iz informacij o filmu, sta ti zgodbi posneti v dveh zavetiščih za rejne živali, eno je v Španiji in drugo v Veliki Britaniji.
Ljudi torej v prvem planu ni najti, vendar se zdi, da se skrivajo v ozadju. Najprej so tu tisti ljudje, ki snemajo film in ki so skompilirali posnetke po svoji presoji, takšne, ki so se jim zdeli umetniško najprepričljivejši. K temu so seveda dodali glasbo, obenem pa posnetke razbarvali, da se pred nami odvija črno-beli film. Čemu? Imitacije vida prašičev, krav in kokoši tu ni zaznati, vsaj v polni meri ne (nobena od teh vrst nima monokromatskega vida, četudi v primerjavi s človekom zaznavajo nekoliko zamejen spekter barv), prej se zdi, da gre za sledenje nekoliko klišejski estetiki poetičnega dokumentarca po eni strani, po drugi pa Gunda na ta način pomenljivo dialogizira s Franjujevo klasiko Le Sang des bêtes iz leta 1949 (o kateri sem že pisal). O slednjem ne govorim kar tako, ob Gundi je bil francoski film večkrat omenjen kot njen protipol: če je bil Franju glede vprašanja klanja nečloveških živali nazoren in neposreden, je Gunda pravo nasprotje, kar je bila tudi režiserjeva želja. Kljub temu pa se pri Franjuju pojavi pomembna podrobnost: kljub tehnološki zmožnosti, da bi posnel barvni film, se je odločil za črno-belega, saj bi bil sicer izdelek za gledalstvo »preveč nagnusen«. Igra pravic nečloveških živali in potencialne nagnusnosti, ki se ji Gunda izogne z odsotnostjo nazornih posnetkov, Le Sang des bêtes pa s črno-belo tehniko, torej spremlja oba filma.
Ljudje so torej film posneli, montirali, mu dodali glasbo … In v ozadju lahko slišimo človeške akcije (zvok različnih vozil), po prostoru so razmetani razni človeški artefakti (ograje, zgradbe itd.), človeka pa ni videti. Še najbližje temu pridemo proti koncu filma, ko se na sceno pripelje traktor s prikolico, v katero (vsaj tako zelo upravičeno domnevamo, čeprav akcije same ne vidimo – pri tem nam lahko pomagajo tudi režiserjeve besede iz nekega intervjuja, češ da je usoda prašičev kot vrste v človekovem svetu seveda jasna) spravijo Gundine otroke in jih odpeljejo. Izkaže se, da je človek prisoten še bolj, kot če bi ga zgolj videli v kadru, iz mesa in krvi … Človek pravzaprav uokvirja celotno pripoved o nečloveških živalih, ki se odvije v filmu.
Toda če je v Gundi prikazano zgolj to uokvirjanje, s tem avtomatsko nastane prostor, da vsaj znotraj tega okvira nastopajoče nečloveške živali opazujemo bolj ali manj neobremenjeno. Prašiči, krave in kokoši niso antropomorfizirani, niti ne izvajajo trikov, temveč jih režiser poskuša pustiti karseda »takšne, kot so«, iz česar nastane nenavadna in pogosto težko dostopna mešanica. Od točke, ko Gunda rodi otroke (težko je natančno določiti številčnost legla, vendar jih mora biti okoli enajst), preko igre teh otrok, materine skrbi zanje (naganjanje v skupino, dojenje, spravljanje v varno zavetje itd.), do tega, ko jih »odpelje traktor«, je gledalstvu ves čas jasno, da nekaj se dogaja, da imajo dogodki pred našimi očmi neki smisel, neko strukturo in da se vsake toliko na kritičnih točkah celo zelo približajo nekaterim dogodkom iz človeškega življenja. Po drugi strani ostaja v dogodkih tudi veliko neujemljivega in morda celo popolnoma nedoumljivega. Tak je denimo dogodek, ko Gunda pomendra1Razlogi za tovrstno ravnanje so lahko različni in segajo od namernih do nenamernih (slednje predvsem v primerih, ko svinja rodi prvič). Kadar svinja to stori namerno, je najverjetneje, da se razlog skriva v dejstvu, da je otrok fizično šibek in je njegova smrt samo vprašanje časa (glede na to, da se je prašiček v Gundi oddaljil od skupine, je tovrstna razlagala verjetno aplikabilna tudi na ta film). Matere truplo otroka navadno pojejo, da ga ne bi izsledili plenilci in s tem ogrozili še ostalih. enega od svojih otrok, ki se je odcepil od skupine.2Ker je prašičja vrsta tako zelo vpeta v prehransko industrijo, ki tovrsten detomor seveda razume kot ekonomsko zagato, uspe Gunda (zelo verjetno nenamenoma) odpreti še eno bistveno vprašanje o preseku med našim poznavanjem vrst in njihovo »uporabno« vlogo v človeški družbi.
To je ta nivo pripovedi, ki se izkaže za izrazito nečloveškega, in obenem najbrž tista raven, ki je bila delu gledalstva tako zelo dolgočasna in dolgovezna. In prav ti značilnosti filma se zdita obenem ena njegovih najmočnejših plati: Gunda je lahko dolgočasna in dolgovezna, ker od nas po eni strani zahteva pozornost, po drugi poskus, da najdemo pojmovni okvir, da film sploh lahko spremljamo, in po tretji dopuščanje možnosti, da nam bodo neke razsežnosti videnega ostale nerazumljene (seveda je vprašanje, kaj bi na to sodbo porekle_i etologi_nje).
Kljub temu ima vsaka od treh linij vsaj neko raven narativa, ki se zdi dovolj obča, da je dokumentarec lahko celo razumljen kot razmeroma klasičen. Zgodba o Gundi in otrokih je pod črto razmeroma klasična zgodba o družini, ki jo zaznamuje kruta usoda. Zgodba o enonogi kokoši se zdi skoraj nekakšna prispodoba za veselje do življenja in premagovanje ovir, medtem ko se vloženi posnetki o kravah z nazornimi posnetki kravjih obrazov in pogledov približajo umetnosti portretiranja, ki razkrije notranjo psihološko dinamiko in značaj posnetih (lahko bi bile tudi fotografirane).
Seveda se na tem mestu, kot vselej, odpre vprašanje človeške prizme razumevanja akcij in obnašanja drugih živali. Vsakršna interpretacija na primer Gundinega obnašanja (tudi znotraj tega besedila) nujno zapade moji specifično osebni in moji človeški prizmi in je kot taka stvar debate. Vendar je na tem mestu nujno opozoriti, da je lahko (če odštejemo problem čezvrstne interpretacije) zelo podobno mogoče trditi tudi za (moj) ogled filma z akcijami človeških protagonistk_ov. Gunda tako od nas zahteva, da skušamo nastopajoče živali gledati, kot bi morda gledali človeške igralke_ce, seveda z zavedanjem o specifiki nečloveškega, ki pa bi lahko bila v človeškem filmu zamenjana z drugimi specifikami, najsi bodo psihološke, razredne, spolne, zgodovinske, rasne itd.
Če povedano govori predvsem v korist etološki prepričljivosti filma, se odpre tudi vprašanje, od kod film črpa svoj »aktivistični« potencial (seveda lahko ima že etološka raziskava tovrsten potencial sama po sebi), ki ga sicer nikakor ne zanika in predstavlja nedvoumen okvir filmskega izdelka. Kot je že bilo povedano, Gunda nikakor ne skuša igrati niti na note gnusa ali nazornosti niti na neposreden prikaz nasilja. Z izjemo že omenjenega Gundinega umora lastnega otroka smrti na filmskem traku ni videti. Smrt, ki jo povzročijo ljudje, je zgolj implicirana v prihodu in odhodu traktorja s prikolico, saj nam je tako ali tako jasno, da je to usoda prašičev na kmetijah …
(Tukaj je seveda nujno opozoriti na vprašanje pričevalčeve_kine odgovornosti. Ali naj bi filmska ekipa, za katero se vsaj sodeč po načinu snemanja zdi, da je bila venomer prisotna, posredovala? Ali naj bi skušali odpeljanim prašičkom najti domove, kjer bi živeli do naravne smrti? Ali naj bi posredovali, ko je Gunda ubila svojega otroka? Vprašanje, ki predstavlja del klasične debate ob denimo vojnem dopisništvu, velja odpreti kdaj drugič, saj mi podrobnosti ozadja snemanja niti niso znane, konec koncev je mogoče, da je filmska ekipa intervenirala. Na tem mestu naj predvsem jasno poudarim, da to vprašanje ne bi smelo biti manj veljavno in pomembno, ko gre za nečloveške živali.)
Kljub temu Gunda vseeno premore element izrazito fizičnega žanra, skoraj nekakšne negativne katarze, ki smo ji priča v zadnjih 10–15 minutah filma (in tu se najbrž skriva aktivistični potencial filma). Po tem, ko traktor izgine s prizorišča, Gunda spozna, da njenih otrok ni več, in tako začne zmedena tekati z enega na drugi konec prostora pred hlevom. Vsake toliko se zdi, da nekaj zasliši in da se v njej vzbudi kanček upanja, vendar nato spet izgine. Zame najpomembnejši in najbolj čustven trenutek v Gundi nastopi prav v teh minutah. Ne, ko prašičke odpeljejo, niti ne, ko jih Gunda začne iskati ali ko resignirano odide nazaj v hlev, temveč v nekem specifičnem trenutku, ko sem se sam zavedel praznine, ko sem torej zares občutil odsotnost prašičkov in spoznal, da so nekje daleč in da jih ne bo več nazaj. Zdi se, da je prav to tisti trenutek, ko uspe Gunda v sebi združiti tako tisto skupno med človeškim in nečloveškim doživljanjem in povsem stvarno dogajanje (in njeno etiško nevzdržnost), ne da bi se ob tem posluževala potencialno zavajajočih prijemov, ki bi nas lahko napeljevali na velferistično skrb, pretirano razlikovanje med človekom in drugimi živalmi ipd.
Ali drugače: Gunda je prepričljiva, ker razume, da vprašanje človekove uporabe drugih živali ni zgolj krvavo početje, temveč je vanj vpisana globlja zareza, globlja travma.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.