Nečloveške živali v mreži podnebnih sprememb in zelenega zavajanja
Dnevi boja proti speciesizmu v organizaciji društva ZaŽivali! so letos potekali že četrtič, tokrat pod naslovom Speciesizem in ekološke transformacije. Gre za v našem prostoru edinstveno serijo dogodkov, ki skušajo z medpresečnim pristopom, zlasti z vpeljavo protikapitalistične kritike, osvetliti način, na katerega se odnos do nečloveških živali vpenja v kapitalistični sistem, kako ga podpira in ohranja ter zakaj stremeti k izkoreninjenju obeh. Podstat te kritike je predpostavka, da so nečloveške živali avtonomni subjekti z lastnim notranjim svetom, ki jih je treba vključevati v moralno skupnost, kar v razširjenem smislu pomeni tudi, da moramo v lastnem delovanju in urejanju naših družb upoštevati vse njihove interese, ki jih zmoremo detektirati.
Dogodki letošnjih Dnevov boja proti speciesizmu so potekali med 10. in 12. septembrom. Sama sem se udeležila (le) sobotnih predavanj Učinki podnebne krize na živali (Urška Breznik) in Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov (Branislava Vičar).
Neposredne žrtve podnebne krize
Predavanje Urške Breznik je odpiralo prostor manj vidnim vplivom podnebne krize na nečloveške živali. Predavateljica je opozorila, da se v diskurzu, ki se vzpostavlja okoli vprašanja učinkovanja podnebnih sprememb na druge vrste, navadno osredotočamo zlasti na prihodnje pojave (npr. stalitev ledenih pokrovov na zemeljskih polih) in perspektivo vrste. Sprašujemo se, kakšen bo vpliv podnebnih sprememb čez nekaj časa na neko vrsto oz. ali se bo le-ta lahko prilagodila novim okoliščinam ali bo izumrla, manjkrat pa v ospredje stopijo konkretne težave in grožnje, s katerimi se srečujejo posameznice_ki drugih vrst trenutno, ali pripoznanje, da med drugimi vrstami poznamo številne pojave, prisotne tudi v naši lastni vrsti, s katerimi se posameznice_ki skušajo spopadati s spremenjenimi okoliščinami v svojem okolju. Takšen primer so denimo podnebne migracije; Breznik je izpostavila, da se trenutno zaradi podnebnih sprememb seli približno četrtina vseh živalskih vrst, s čimer se vzpostavlja tudi diskurz o »avtohtonih« in »neavtohtonih« vrstah. Slednje so pogosto prepoznane kot »invazivne«, saj v ekosistemu, v katerega so se priselile, pri prehranjevanju in bivanju na posameznice_ke drugih vrst v novem okolju vplivajo na način, ki ga človek ocenjuje kot »škodljivega«; ogrožanje vrst, »prehitro« razmnoževanje in prehajanje v okolja, ki jih poseljujejo ljudje, so nekateri primeri tako razumljenih vedenj, pogosta posledica pa je odstrel skupine ali celo uničenje vseh osebkov določene vrste. Breznik je v navezavi na diskurz o (ne)avtohtonih vrstah navedla primer iz Avstralije, kjer so med obsežnimi požari ljudje pomagali samo »avtohtonim vrstam« (korale, kenguruji), medtem ko so druge pobijali, jim odrekali vodo in/ali jih prepuščali smrti v požarih – takšen primer so denimo (»neavtohtoni«) divji konji. Pri tem ni nepomembno dejstvo, da so migrirajoče_i posameznice_ki nečloveških živali pogosto begunke_ci z območij, ki so zaradi človekovega lastnega delovanja postala zanje neprimerna za življenje. Kapitalizem v to enačbo posega na številne načine; ohranjanje stalne gospodarske rasti denimo terja vedno več virov, zaradi česar prihaja do vedno večjih posegov v okolje; eden teh primerov je tudi izsekavanje pragozdov za pridobivanje plantažnih površin, ki ga je v svojem predavanju z naslovom Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov natančneje predstavila Vičar. V kontekstu naslavljanja (ne)avtohtonih vrst velja omeniti tudi, da so številne preselitve vrst pravzaprav prisilni človekov odvzem iz okolja; človek vrste seli po svetu, pogosto tudi z razlogom, da bi v nekem okolju delovale kot plenilci obstoječih »škodljivcev«, ko pa se ta postopek, ki po eni strani zajema kolonizacijo habitatov in po drugi instrumentalizacijo uvoženih vrst, izjalovi, je »odgovornost« za nastalo situacijo (ki lahko pomeni tudi izumrtje nekaterih »avtohtonih« vrst) preložena na uvoženo vrsto, ki je zdaj razumljena kot »škodljiva.« Takšen je denimo primer polža vrste Euglandina rosea, ki so jo konec petdesetih let prejšnjega stoletja uvedle_i na Havajih, da bi plenila že prej uvoženo vrsto polža Achatina fulica, ki pa je postal »kmetijski škodljivec«. Euglandina rosea je polže vrste Achatina fulica večinoma pustila pri miru in se je namesto tega osredotočala na havajske majhne, pisane »avtohtone« polže; izumrlo je skorajda devetdeset odstotkov avtohtonih vrst«. Tako sta dve s človeškim posredovanjem (namerno) uvedeni vrsti bili označeni za »škodljivi«. Gre torej za zapleteno verigo manipuliranja z drugimi vrstami in njihovimi habitati ter nenehnega prelaganja odgovornosti za posledice tovrstnega delovanja na njegove žrtve.
Breznik je v svojem predavanju sistematično navedla več primerov neposrednega škodovanja trenutnih podnebnih sprememb – nekatere povzemam v nadaljevanju – s čimer so se poslušalstvu odprle nove možnosti mišljenja vplivov podnebne krize na nečloveške posameznike_ce. Mednje denimo sodijo smrti jelenov zaradi antraksa, ki je izšel iz staljenega permafrosta, antilop, ki so jim zaradi spremenjenih podnebnih sprememb bakterije iz nosu prešle v kri, in galebov, ki so po zastrupitvi s pesticidi na polju pomrli na Ptujskem jezeru. Breznik je posebej izpostavila odzive na smrti rejnih živali v poplavah, požarih in neurjih; o njihovih smrtih se pretežno poroča kot o gospodarski škodi.
Predavateljica je nakazala tudi nekaj mogočih rešitev, ki so, kot je med drugim opozorila sama, predvsem korektivi in ne sistemske rešitve. Med njimi so strokovno vodene migracije vrst, ki se same ne selijo, a v okolju, kjer bivajo, ne morejo preživeti, gradnja utrjenih gnezd, trajnostno nabiranje plodov za prehrano rdečih medvedov, gradnja otokov iz blata za nosoroge v primerih poplav, gradnja vodnjakov in dodajanje vode za antilope idr.
Mreža uničujočnosti
Predavanje Branislave Vičar z naslovom Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov je osnovano na prispevku Reprezentacija živalske subjektivitete v artivističnem filmu Green, objavljenem v zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020), se je ob analizi »artivističnega« (torej umetniško-aktivističnega) filma Green švedsko-francoskega režiserja Patricka Rouxela (film si lahko ogledate na tej povezavi) posvetilo zlasti eni od praks, ki imajo pomemben vpliv »tu in zdaj« in ki ima posledično tudi tukajšnje, zdajšnje žrtve, tj. izsekavanju pragozdov za pridobivanje plantažnih površin. Vičar je najprej opozorila, da Green ne naslovi problematike učinkov v filmu predstavljenih industrij na staroselske in lokalne skupnosti; ker te nimajo pogodb o lastništvu ozemlja, jim je to pogosto odvzeto. Nato je Vičar pojasnila, da film ponudi dobro vstopno točko v razumevanje povezav med kapitalizmom in specizmom, pri čemer je med drugim citirala Johna Sanbonmatsuja, ki je postavil tezo, da kapitalizem že po svoji naravi zajema stalno vojno proti drugim vrstam in konstantno človeško kolonizacijo življenjskih prostorov drugih vrst, iz česar sledi, da boja za pravice nečloveških živali ne moremo ločiti od protikapitalističnega boja. V nadaljevanju je orisala politično-ekonomski kontekst filma Green, kjer se je posvetila zlasti politikam korporativnega nadzora nad plantažami oljnih palm, pri čemer je popisala obsežnost in učinke deforestacije, ki so vidni v kontekstih podnebnih sprememb, izumiranja vrst in zlasti uničujočih posledic, ki jih ima deforestacija na tukaj in zdaj živeče posameznice_ke, ki izgubljajo svoj življenjski prostor, bližnje in lastna življenja.
V nadaljevanju je predavanje osvetlilo sliko industrije palmovega olja, pri kateri je ključno, da ima vso industrijo, ki prinaša milijardne dobičke, v rokah omejeno število multinacionalnih korporacij. Slednje razlaščajo lokalno prebivalstvo, ki zaradi apropriacije zemlje in »naravnih virov« izgubljajo dostop do virov, ki jih potrebujejo za kmetovanje in golo eksistenco. To staroselsko prebivalstvo se za nameček nato mezdno zaposluje na plantažah oljnih palm, kjer pa sistematično prihaja do kršenj temeljnih delavskih pravic; s tem v nekem smislu celovito in dokončno vstopijo v kolesje kapitalizma. Cilj na tem mestu kajpak ne more biti gola vzpostavitev primernih delovnih pogojev na plantažah, temveč zaščita pravic staroselskih populacij do ozemelj, na katerih bivajo že tisočletja. Seveda izsekavanje gozdov obenem prinaša uničenje bivalnih okolij številnih prostoživečih vrst čutečnih bitij, ki posledično utrpijo izgubo doma, hkrati pa se njihovo življenje tudi nikjer drugje ne more nadaljevati – umirajo številne_i posameznice_ki, obenem pa izumirajo celotne vrste. Četudi samo predavanje tega ni posebej izpostavilo, na tem mestu vendarle omenimo, da izumiranje vrst nujno pomeni tudi izgubo njihovih specifičnih vedenj, znanj, kolektivnih spominov in v najširšem smislu kultur, zaradi česar lahko govorimo o čezvrstni genocidni dejavnosti.
Vičar je v nadaljevanju opozorila, da so številne okoljske nevladne organizacije svoje delovanje prilagodile neoliberalnemu kontekstu in zagovarjajo »živalim prijazne prakse«, ki jih korporacije v procesu »zelenega zavajanja« uporabljajo, četudi – oziroma prav zato – te pogosto sploh nimajo učinkov (ali pa so obstoječi učinki predvsem v korist korporacijam samim in proizvodnji); med njimi je denimo praksa ohranjanja »fragmentov gozda«, torej gozdnih otočkov v morju plantaž oljne palme, ki jih korporacije s palmovim oljem predstavljajo kot trajnostno prakso, kajti na teh otočkih naj bi bivale vrste, katerih habitat je bil v veliki meri uničen, v resnici pa več študij kaže, da ti fragmenti gozda dejansko ne morejo omogočati preživetja viabilnih populacij številnih živalskih vrst, ker le-te za preživetje potrebujejo velika strnjena območja gozda. Po drugi strani imajo fragmenti gozda povsem oprijemljive koristi za korporacije, saj preprečujejo erozijo, omogočajo opraševanje palm, deloma pa tudi nudijo habitat pticam, ki se hranijo z žuželkami na plantažah. Tako se s kampanjami, ki temeljijo na »zelenem zavajanju«, predvsem okoristi industrija, izogne se kritiki, gospodarska rast pa se ohranja. Kot je izpostavila Vičar, lahko podobno zasledimo pri procesu certificiranja. Certifikati trajnostne pridelave naj bi zagotavljali, da proces pridobivanja olja ni bil ekološko ali etično sporen, toda s pregledom certifikatov odkrijemo, da gre (pogosto) za certifikate (Vičar omeni zlasti certifikat RSPO), ki jih industrija podeljuje sama, in da določila za pridobitev certifikata niso jasno določena, predvsem pa ne trajnostno zastavljena – tako tudi certifikat deluje kot oblika »greenwashinga« in zavaja potrošnico_ka.
Film Green se sicer osredotoča predvsem na sopostavljanje prizorov umirajoče orangutanke Green, ki je na plantaži utrpela možgansko poškodbo, in prizorov iz vsakdanjega življenja, kjer se produkti palmovega olja množično uporabljajo. Z izpostavitvijo individualnega lika – film namreč obstaja na meji med umetniškim in aktivističnim – kot dobro detektira pridevnik »artivističen«, ki mu ga nadene Vičar, ter Green sama prav tako deluje kot lik na meji med stvarnim in izmišljenim (pomembna je zlasti ločnica, da orangutanka, ki odigra Green, ne umre, medtem ko Green v filmu ne preživi posledic poškodb) – okrepi se zavedanje, da gre pri človeškem destruktivnem ravnanju za dejanske, stvarne posameznice_ke in ne (nekoliko abstraktneje) za »vrste«; da gre za dejanske usode resničnih oseb (oseb naše vrste, kot v primeru staroselk_cev in drugih vrst, kot v primeru Green) in za njihova življenja, ki so jim subjektivno neprecenljiva.
Prav slednje je ključna rdeča nit obeh predavanj. V kontekstu množičnega uničevanja in množičnih smrti subjektov najrazličnejših življenjskih oblik ne smemo pozabiti, da gre za življenja posameznic_kov. Četudi je s čezvrstnim genocidom izgubljena dragocena vsebina znanj, vedenj in načinov mišljenja neke vrste, vrsta ne more trpeti – posameznik_ca pa trpi in odgovornost za vse to trpljenje je nujno prevzeti.
Dogodka: predavanji Učinki podnebne krize na živali Urške Breznik in Neokolonialni plantažni sistemi in prisilna odtujitev živali od njihovih habitatov Branislave Vičar (oba sta bila izpeljana v okviru četrtih Dnevov boja proti speciesizmu, naslovljenih Speciesizem in ekološke transformacije).
Datum: 12. 9. 2020.
Kraj: Pekarna Magdalenske mreže, Maribor.
Organizacija: društvo ZaŽivali!
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.