Neljudje v vojski in vojni; med vojaštvom in begunstvom
Nedolgo nazaj, natančneje 3. in 4. septembra 2022, je v organizaciji raziskovalne mreže Global Research Network Think Tank v okviru programa Animals and Biodiversity (Živali in biodiverziteta) potekal spletni simpozij Animals in Wars & Disasters (Živali v vojnah in katastrofah).
Eksplikacije prvega dne simpozija so bile posvečene živalim v vojnah (ker sklopa delujeta kot samostojni tematski enoti, pričujoče besedilo pokriva le prvi dan/prvo tematiko), toda osnovna dispozicija predavateljic_ev je bila – v razločku do drugega dne, ki se je posvečal nečloveškim živalim v naravnih katastrofah, zlasti tistim, ki so posledica podnebnih sprememb – velferistična, osnovno izhodišče večine predavateljic_jev ni bilo pacifistično. Obenem se zdi že uvodoma pomembno omeniti, da vojna proti živalim (Dinesh Wadiwel), ki jo kolektiv Animot razume kot enega ključnih teoretskih nastavkov pri mišljenju človeškega odnosa do drugih živalskih vrst, ni bila omenjena v nobeni od eksplikacij.
Josh Milburn je tako v uvodni eksplikaciji premišljal razmerje med etiko živali in teorijo pravične vojne. Ključen poudarek njegove eksplikacije je bil, da nečloveške živali, čeprav v vojski delajo, niso subjekti teorije pravične vojne. Določila, ki opredeljujejo »pravično vojno«, nečloveških živali tako ne zajemajo; ne zajemajo jih niti kot pripadnic_kov vojske niti kot civilistk_ov, ki predstavljajo žrtve vojn. Ne da bi vojno kot pojav postavil pod vprašaj, je Milburn nakazal, da bi z vidika pravic živali potrebovale_i spajanje etike živali in teorije pravične vojne, kar bi moralo voditi k nastanku čezvrstne teorije pravične vojne, ki bi si šele lahko postavila vprašanja, kot so »Kdaj lahko poškodujemo ali ubijemo živali v vojni?«, »Kdaj lahko živali uporabimo v vojski?«, vendar bi prevpraševala tudi (ne)etičnost vojne za rešitev biodiverzitete, za zaščito nečloveških živali. Milburn je poudaril, da teorija pravične vojne, kot jo poznamo zdaj, brez povezovanja z etiko živali na takšna vprašanja ne more odgovarjati, ker nečloveških živali ne obravnava niti kot moralnih trpnikov.
Posebno pozornost je Milburn namenil vprašanju uporabe živalskih vojakinj_ov, pri čemer je navajal štiri mogoče pristope k temu vprašanju: pacifistični pristop, ki se spaja s pristopi novega abolicionizma (temu pritrjujemo v kolektivu Animot); pristop, ki bi se opiral na literaturo, ki v teoriji pravične vojne obravnava nedolžne oziroma otroške vojake; pristop, ki bi se opiral na mednarodno humanitarno pravo (tu je žal treba poudariti dejstvo, da mednarodno humanitarno pravo ni zastavljeno čezvrstno in ne predvideva zaščite neljudi v vojnah); ali pristop, ki bi se opiral na etiko živali, kjer bi bilo po Milburnovem mnenju najprej treba odgovoriti na vprašanje, ali so živali članice družbe ali ne.
Vprašanje mednarodnega prava v odnosu do živali v vojnah je v svoji eksplikaciji podrobneje obravnaval Saba Pipa, ki je najprej navedel oblike uporabe in zlorabe neljudi v vojnah (prenašanje sporočil, zaznavanje bojnih plinov, varovanje pristanišč, nošenje človeka, odkrivanje min, polaganje telegrafskih žic, uporaba v raziskovalne namene, nudenje opore vojakom na frontah …) ter različne načine, na katere so neljudje žrtve vojn (uničenje okolij nečloveških živali, večje število zapuščenih živali zaradi smrti človeških skrbnic_kov, živali so bile zaradi strahu pred lakoto v vojnah večkrat evtanazirane po navodilih vlad, vojna v mestih ogroža živali v živalskih vrtovih in drugih oblikah ujetništev, lovljenje prostoživečih živali za hrano), nato pa je opozoril, da mednarodno humanitarno pravo živali ne ščiti, saj gre za antropocentričen sistem. Nečloveške živali bi lahko bile posredno zaščitene kot lastnina (zasebna ali javna), lahko bi bile zaščitene kot civilni objekti, kot del okolja/narave, v okviru skrbi za biodiverziteto, kot nečloveški_e vojaki_nje, ki nosijo ali uporabljajo orožja (pri tem bi imele le pravice, ne pa tudi odgovornosti), lahko bi se jih zaščitilo kot objekte, ki so nujni za preživetje ljudi, ali v okviru svobode vere. Iz tega izhodišča je opozarjal, da potrebujemo globalno živalsko pravo. Glede na te možnosti je Pipa zaključil, da je mednarodno humanitarno pravo antropocentričen sistem, saj nobeden izmed načinov, na katere bi bilo mogoče zaščititi nečloveške živali, ne priznava inherentne vrednosti neljudem, temveč se jih zaščiti pretežno zaradi koristi človeku ali zaradi človeške dobrobiti, obenem pa se jih nikjer ne obravnava kot subjekte; kot vidimo, velik del predlaganih možnosti omenja, da se živali zaščiti kot »objekte«.
Chloe Diamond-Lenow, Annika Hugosson, Jessica Chapman, Barbora Hunčovská in Miloš Bičanski1Bičanski je eden od sodelavcev spletne platforme We Animals Media, ki se ukvarja s fotografijo nečloveških živali s poudarkom na njihovih pravicah in odnosu med človekom in drugimi živalmi. Spletna stran, ki jo je ustanovila priznana fotografinja in borka za pravice živali Jo-Anne McArthur ponuja možnost brezplačne uporabe številnih fotografij za potrebe ozaveščanja o pravicah nečloveških živali. so se v svojih eksplikacijah pomaknile_i v smeri prakse; Diamond-Lenow in Chapman sta pri tem raziskovali rasizacijo vojne politike, kakor se izraža pri uporabi psov (Diamond-Lenow), in posledice (telesne in duševne, psihološke), ki jih doživljajo psi vojaki. Diamond-Lenow je pri tem opozarjala, da so psi v vojski pogosto reprezentirani kot pripravljeni ubijati za svojo državo (podan je bil primer ZDA), uporablja se jih kot vojne maskote, pri svojem vojaškem delu pa so podvrženi prisostvovanju nacionalističnemu nasilju in izvajanju le-tega. Podobno se pse za rasistično nasilje uporablja tudi v policiji. Vzgaja se jih kot orožja in še vedno se jih uporablja za poniževanje in razvrednotenje tujih vojakinj_ov, pa tudi za mučenje. V tem smislu je Diamond-Lenow opozarjala, da prihaja pri uporabi psov v vojski do prepletanja specizma in rasizma. Če se navežemo na to, kar sta nam o mednarodnem humanitarnem pravu povedala Milburn in Pipa, seveda ne preseneča, da so psi, tako pravi Diamond-Lenow, v policiji zavedeni kot »oprema« in ne kot člani vojske, ko pa odslužijo, niso upokojeni/posvojeni, temveč so evtanazirani. Diamond-Lenow je v tem smislu zavzela stališče pravic živali, da je takšna obravnava neetična, saj ne bi smelo biti legitimno ubiti katerokoli telo.
Jessica Chapman je s svojo eksplikacijo jasno osvetlila zelo oprijemljive posledice, ki jih ima delo v vojski za pse, ki povsem nedvoumno pokažejo tudi, kako zelo problematično je razumevanje neljudi kot objektov, kot orožja, opreme … in ne subjektov z bogatim notranjim svetom. Posebej je opozorila na dve bolezenski stanji, ki se pojavljata pri psih_cah vojakih_njah: PTSM in GDV, ki je bolezensko stanje, pri katerem pride do zasuka in odmiranja želodca; v splošni populaciji je to zaplet, ki se pojavlja pri 0,3–1,2 % psov, vendar za njim umre kar 10 % psov, ki delajo v vojski. Vzrok za to je stres, ki se ga v vojski preprečuje tako, da se pse preventivno operira – pri nekaterih pa nato pride do zasuka črevesja, kar ima podobne posledice, kaže pa na to, da je bolezen dejansko posledica stresnih dejavnikov.
Nekoliko nelagoden primer psa v vojski je podala Annika Hugosson, ki se je navezala na aktualno vojno v Ukrajini in omenila psa Maxa, ki ga je ruska vojska zavrgla in zapustila, nato pa ga je »rešila«, vzgojila in v bojih uporabila ukrajinska stran – Max je postal simbol višje moralne presoje pri neljudeh, in sicer v smislu, da je »prestopil na ukrajinsko stran« iz moralnega vzgiba in postal simbol ukrajinskega odpora; ta primer se seveda dobro povezuje z eksplikacijo Chloe Diamond-Lenow in njeno analizo prepleta rasizma in specizma v vojski; ne le da je bil Max uporabljen v vojni, na terenu, kar je že samo po sebi etično sporno, uporabljen je bil tudi kot simbol nečesa, o čemer ni mogel presojati, njegova notranja realnost pa je bila s tem zanikana/nevidna; sklepati je mogoče, da se je Max preprosto navezal na ljudi, ki so mu pomagali preživeti; ironično je, da so prav ti ljudje tisti, ki so ga nato izpostavili življenjski nevarnosti in mu vsilili boj, ki dejansko ni njegov. Hugosson je omenila še en primer, kjer je bil pes Adik ruski vojski predan kot trofeja in so mu nato dali rusko ime, ki se zapisuje z znakom v ruski cirilici, ki v ukrajinski cirilici ne obstaja; Adik je s tem postal simbol rusifikacije Ukrajine. Hugosson je opozorila tudi na trend, ki se je vzpostavil v primeru rusko-ukrajinske vojne; če so bile nekoč v vojnah živali targetirane, da bi se ljudem preprečil dostop do hrane ali prevoza, zdaj ruska vojska napada zavetišča za živali in ljubljenčke, cilj pa naj bi bilo povzročanje emocionalnega nasilja ljudem.
Vidimo lahko, da se pse in mačke v sodobnih vojnah uporablja v imenu propagande, tem neljudem pa je s tem odvzeta njihova avtonomija, izbrisano je njihovo notranje doživljanje. Pogosto so nečloveške živali uporabljane kot viri, kot orožje, kot »oprema«, ne pa kot subjekti – in celo kadar se jim načrtno škoduje in so civilne žrtve, je vzrok poskus povzročanja stiske soljudem.
Po drugi strani vendarle velja omeniti, kot je v svojem kratkem predavanju storila Barbora Hunčovská, da prav rusko-ukrajinska vojna prinaša neke nove trende, ki jih je pri svojem fotografskem delu opazil tudi Miloš Bičanski, ki sodeluje tudi s spletnim medijem WeAnimalsMedia, ki ga je na konferenci 4. septembra predstavljala Jo-Anne McArthur. Bičanski je premeno odnosa zaznal zlasti v odnosu skrbi za nečloveške živali kot begunke_ce; pravzaprav se je prav s to vojno jasneje vzpostavila kategorija nečloveške_ga begunke_ca iz človeških vojn (vojna proti neljudem je sicer permanentno stanje in mogoče bi bilo trditi, da lahko vse neljudi, ki poskušajo pobegniti iz klavnic, razumemo kot vojne begunke_ce, podobno tudi vse neljudi, ki bežijo iz okolij in habitatov, ki jih ljudje uničujemo s svojim delovanjem). Velja sicer poudariti, da se je ta trend dejansko že zarisal pri begunkah_cih iz Sirije, kjer pa je bilo vzeti na pot s seboj tudi denimo mačke in/ali pse veliko težje kot v primeru bežanja iz Ukrajine v sosednje države. Kakorkoli že; pomemben premik se je pojavil tako na ravni ravnanja begunk_cev, ki poudarjajo, da so mačke in psi njihovi_e družinski_e člani_ce ter da jih seveda zato jemljejo s seboj na pot, kot tudi pri organizirani pomoči živalim z vojnih območij. Pomoč se pojavlja tudi v smislu sprememb na ravni politike; neljudje, ki sobivajo s človeškimi družinami, lahko prečkajo mejo brez cepljenja/potnega lista, obenem pa obstajajo azili, ki sprejemajo »hišne ljubljenčke«, deli se tudi hrana za pse in mačke.
V tem smislu lahko vidimo, da prihaja v odnosu do nečloveških živali do prvih večjih premikov, saj se pomoč nudi vsaj hišnim ljubljenčkom, toda zamolčane in nevidne seveda ostajajo druge živali; predavanja niso omenjala rejnih živali, ki živijo na vojnih območjih, in tudi prostoživečih živali ne – pomoč tem seveda močno zaostaja (kadar je sploh prisotna) za pomočjo »hišnim ljubljenčkom«, čeprav človeška vojna posega v življenjske prostore in telesa številnih bitij. S tega vidika bi bilo mogoče trditi – in to je skladno tudi z ugotovitvami zastran (ne)aplikabilnosti mednarodnega humanitarnega prava na neljudi ter uporabo neljudi v vojski in policiji – da je tudi ta premik v skrbi za »hišne ljubljenčke« motiviran (z isto logiko kot ruski napadi na zavetišča in ljubljenčke) s skrbjo za človeško dobrobit; nek preboj naprej je morda tako zaznati le v odnosu ljudi do živali, s katerimi neposredno sobivajo; tem pripisujejo nekoliko inherentne vrednosti.
Z vidika pravic živali je bil prvi del konference, ki se je ukvarjal z živalmi v vojni, tako zasnovan precej velferistično, razkril pa je številne sistemske, strukturne probleme v razumevanju vplivov, ki jih imajo vojne na neljudi in na njihovo mesto v človeških vojnah.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.