Nepopolnost veganstva
Praksa veganstva se nemara pri povprečnih vsakodnevnih odločitvah zdi razmeroma preprosta in jo v prvi vrsti določa dosledno izogibanje kupovanju izdelkov živalskega izvora, praktično brez izjeme kadar gre za hrano, kozmetične izdelke in čistila. Toda bolj kot nekakšna »dokončna oblika veganstva« se tovrstna praksa zdi vsakokratni družbeni dogovor, odvisen od različnih okoliščin in pričakovanj veganske skupnosti.
Že najbolj razširjena in ustaljena definicija veganstva1»[Veganstvo je] filozofija in način življenja, ki, v kolikor je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo “brez-živalskih” (oz. “animal-free”) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali.« (Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Veganstvo) vključuje formulacijo »kolikor je mogoče in izvedljivo«, kar nas hitro privede do potrebe po novi definiciji: kaj je pojmovano kot »mogoče in izvedljivo«? Za ceno česa? Ali to pomeni zavračanje zdravil, ki so testirana na živalih in/ali vsebujejo snovi živalskega izvora, tudi če za ceno našega življenja? Vsekakor je mogoče reči, da je to »izvedljivo«, čeprav je težko utemeljevati, da je v skladu z našimi splošnejšimi vrednotami (morda proti tej možnosti govori drugi del definicije, ki opozori na promocijo razvoja »brez-živalskih« alternativ).
Seveda se lahko zaplete pri mnogo manj skrajnih izbirah. Je nakupovanje rastlinske hrane v trgovskem središču še vegansko? Je veganska izbira v restavraciji, ki ponuja tudi neveganske izdelke, nesporna? Je res etično neproblematično jesti za isto mizo kot neveganke_i? Je vegansko ponujati meso rešenim mačkam?
Upam si trditi, da bi večina veganske populacije na navedena vprašanja odgovorila pritrdilno (le pri zadnjem bi se najbrž nekoliko zataknilo), vseeno pa bi najbrž na površje priplavale različne intenzivnosti stališč glede navedenih vprašanj, vselej se kdo ne bi strinjal, pojavile bi se nove sprejemljive/
nesprejemljive prakse itd.
Prav neizogibnost teh vprašanj je pomembno prispevala k nastanku fascinantnega zbornika Thinking Veganism in Literature and Culture (Misliti veganstvo v literaturi in kulturi), pod katerega se uredniško podpisujeta Emelia Quinn ter Benjamin Westwood.
Razmeroma obširen zbornik, ki ga je izdala založba Palgrave Macmillan, sestoji iz uvoda in zaključka urednic_kov ter štirih razdelkov (Politike, Vizualna kultura, Literatura in Definicije), v katerih je najti deset različnih (znanstvenih) prispevkov na temo (bolj ali manj) veganstva. Kljub literaturi v naslovu se zbornik v polju literarnih ved eksplicitno giblje le v dveh prispevkih (verjetno ni naključje, da se pod njiju podpisujeta prav Quinn in Westwood), sicer pa ga najbolj zaposlujejo vprašanja, ki se dotikajo paradoksov in odprtosti veganstva ter teže družbenih pritiskov, ki ga obdaja.
Skratka, v prvi vrsti gre za veganske študije, pojem, ki ga je (čeprav so izhodišča starejša, pojavijo se vsaj pri A. Breeze Harper) ustoličila Laura Wright, ki obravnavani zbornik tudi otvarja. Za tiste, ki njeno delo poznajo, ne prinese prav dosti novega, ko govori o pomenu, ki ga karnizem nosi v okviru (parlamentarne) politike. Tokrat je njen fokus interregnum (pojem si izposodi pri Nadine Gordimer), obdobje medvladja, ki je po njeni oceni v ZDA napočilo okoli leta 2013, torej v času, ko se je resničnost po 11. 9. 2001 že nekako ustalila, srednji razred je pospešeno izginjal, svet pa je še vedno krvavel od vojn (takrat je bila najaktualnejša tista v Siriji), ki so vodile tudi v zloglasno begunsko krizo.
Z nekaj domišljije interregnuma ni prav težko prenesti tudi denimo v evropski kontekst – takrat se je že kuhal brexit, kontinent pa je bil istočasno v primežu begunske krize in zaostrene protibegunske retorike, iz katere je zrastla nova desnica, močneje povezana s pojmom retradicionalizacije, poglobljeno vero v kapitalizem in elementi skrajne desnice … da o teorijah zarot ne govorimo.
V tem okviru je poanta Laure Wright, ki jo je nedvoumno mogoče razbrati že v njenem delu The Vegan Studies Project (o katerem sem za Animot že pisal), tako rekoč ta, da tovrstne krize vedno vodijo v iskanje identitete, to pa je najpogosteje falokarnocentrično (poglejte denimo Trumpov jedilnik ali pa njegove posle z restavracijami). In prav istočasno se pojavi tudi vprašanje: kako žival vpeljati v filozofijo? Kje zagrabiti vprašanje pravic živali? In morda v tem okviru najpomembnejše: kako misliti veganstvo? Slednje v svetu vendarle ne igra izključno vloge integralnega dela boja za pravice živali, temveč je istočasno prehranska praksa, ki lahko izhaja iz verskih, zdravstvenih ali denimo ekoloških načel.
Toda če je implementacija etičnega veganstva med osrednjimi potmi do sočutja, strpnejših politik in nenazadnje prevpraševanja trenutnega ekonomsko-političnega sistema, kako vstopiti v prostor, ne da bi ob tem ohranjale_i status quo?
To se zdi osrednje vprašanje prvega besedila drugega razdelka, pod katerega se podpisuje Sara Salih. Avtorica popisuje troje neuspehov ob pričevanju, s čimer istočasno zagrize tako v neznosnost položaja, ki jo predstavlja veganstvo, kot vprašanje naših etičnih ali raje moralnih obvez do neljudi. Prvi primer predstavlja avtoričino udeležbo na slavnostni večerji, med katero je brez pojasnila začela jokati in zbežala iz prostora (razlog je bil seveda prisostvovanje kosom trupel živali); drugi njeno udeležbo t. i. vigila pred klavnico, oblike aktivizma, ki je bila pred leti razširjena tudi pri nas in pomeni prisostvovanje prevozu živali v klavnico s temu pripadajočim »poslavljanjem«. Na vigilu je prisostvovala do konca, vendar odšla domov z občutkom nelagodja, da ni dejansko naredila ničesar. Tretji primer se navezuje na avtoričino potovanje v Francijo, kjer jo je najemodajalka, pri kateri je bivala, prosila, ali ji lahko po neki zabavi s hrano pomaga z umivanjem krožnikov. Čeprav je vedela, da bo z njih brisala tudi kose trupel, je v pomoč privolila, vendar jo kasneje opustila, saj ni prenesla misli na to, »dele trupla koga umiva«. Zaradi slednjega se je znašla v zagati: je s tem resnično storila karkoli narobe? Živali so bile že zdavnaj mrtve in na to ni imela vpliva.
Opisane dogodke lahko najbrž večina vegank_ov sprejme z nelagodjem. Čeprav smo v vsakem izmed naštetih primerov postavljene_i v situacijo, ki živalim neposredno nikakor ne more več rešiti življenja. Salih zato, po Agambenu, vzpostavi pojem »totalne priče«, kar je v navedenih primerih žival – tako vpeta v dogodek, da iz njega sploh ni mogla in je za prisostvovanje plačala z življenjem. Ljudje se v teh situacijah znajdemo bodisi kot »priče« bodisi kot osebe, ki »[samo] gledajo«, pri čemer pričevanje implicira, da lahko v situacijo vstopimo na način, ki bo dejansko nekaj spremenil. Pri tem se ponuja analogija iz uvodnika v zbornik: če pričujemo poroki, se lahko tik pred usodnim »da« odločimo izraziti ugovor. Pogled je tukaj istočasno ukinjen. Ko (veganke_i) gledamo kose trupel v trgovini, vidimo živali, toda te živali (več) ne vidijo nas, in ko smo na večerji, kjer se strežejo tudi trupla, smo tiste_i, ki »vidimo, vendar nismo videne_i«: ne vidijo nas niti živali niti vsejede_i prisotne_i.
Toda s pogledom so še druge zagate. Ko Salih svoji študentski skupini pri poučevanju literature (nekoliko tendenčno) podtakne Animal Liberation Petra Singerja, na plan privrši prav težava pogleda. Veg*anski del skupine ni bil posebno ganjen, ker je knjigo, predvsem pa njene ideje, že dobro poznal. Ena izmed študentk (iz Južne Afrike) se je razjezila zaradi avtorjevih analogij specizma in rasizma (da tu dejansko imamo težavo, sem že pisal), preostanek pa se je ukvarjal s Singerjevimi retoričnimi prijemi. Povedano drugače: živali ponovno niso bile videne.
Toda na osnovna vprašanja v resnici (še) ni pravega odgovora, za zdaj se zdi pomembno predvsem: pričevati. Ko beremo Singerja, dejansko zagledati živali, in enako, ko sedimo za mizo, na kateri se streže tudi meso. In predvsem: ne glede na to, ali se naša akcija zdi racionalna ali ne.
Vprašanje pogleda zaznamuje tudi besedilo Jasona Edwardsa, ki je posvečeno neznani in niti ne prav visoko cenjeni sliki J. H. Wheldona The Diana and Chase in the Arctic iz leta 1857. Slika, ki pravzaprav ni dobila posebne pozornosti, niti z vidika umetnostne zgodovine niti z vidika etike, se lahko skozi »veganski pogled« (tu se Edwards poigra s pojmom t. i. moškega pogleda oz. male gaze) razkrije kot nenavadno evokativna. V lovu pri Wheldonu ni nobene idile in prikazane živali izkazujejo nekakšno življenje (čeprav so nekatere, recimo mroži, prikazane netočno). Slika, ki je bila prav mogoče zamišljena popolnoma drugače, naenkrat pred sodobnim (veganskim!) občestvom zaživi obogatena s tematizacijo etičnih vprašanj. Morebitno »idilo« pokvari »vegan killjoy« (tudi tukaj si avtor pojem izposodi iz feministične tradicije – govorimo o feminist killjoy, pojmu Sare Ahmed), ki na videz nedolžno bolj ali manj meščansko sliko pretvori v prikaz vojne med človekom in drugimi živalmi.
In prav ta militantna plat je nekaj, kar se zdi, da ves čas preži v ozadju boja(!) za pravice živali. Nič kaj drugače kot to velja za druga osvobodilna gibanja. Edwards zaključek svojega prispevka obarva izrazito osebno, ko govori o »živčnem zlomu«, ki ga je doživel ob ukvarjanju z vprašanjem pravic živali ter o mizantropiji in celo želji, da bi »lovce s slike pobil«. Kako torej pristopiti k vprašanju tako razširjene in tako neetične prakse? So občutki jeze in celo agresije infantilna militantnost, ki jo je treba prerasti, ali logičen odziv na razmere, ki nas obdajajo?
Vprašanje vojne (ne pozabimo, »vojna proti živalim« je pojem, ki nas v skladu z razmišljanji Dinesha Wadiwela v resnici ves čas spremlja) je prisotno tudi v besedilu Toma Tylerja. Avtor pod drobnogled vzame videoigro Trojan Horse iz leta 1981, ki pa z osnovnimi zakonitostmi starogrške pripovedke pravzaprav nima dosti opraviti, saj trojanski konj sploh ne opravlja vloge skrivanja Ahajcev. In tukaj nastopi Tylerjeva jedrna poanta: družba si nemara težko predstavlja, da se za darilom (kar je trojanski konj formalno tudi bil) skriva še kaj drugega. Iz tega nato sledi aplikacija na veganstvo. Če je slednje najprej videti kot razmeroma nadležna sprememba v življenjskem slogu, se naposled ta nadležnost praktično zabriše pod popolnoma prenovljenim pogledom na svet in družbo, ki sledi iz implementacije poskusa neškodovanja neljudem.
Pri tem Tyler poudarja prav pomen nevidnosti tega darila. Kot pravo pot ne razume neposredne konfrontacije. Pri tem jemlje zglede iz krize Anglikanske cerkve ter način, kako se je nanjo odzval romanopisec, medievalist in teolog C. S. Lewis: v »protinapad« ni nujno vstopati neposredno, nič manj pomembni (ali pa so celo bolj) so načini, kako o neki zadevi razmišljamo vzporedno in distancirano. Povedano še drugače: tako kot je za veganstvo, »pripeljano pred nas«, trojanski konj primerna prispodoba, tako je tudi za način govora o veganstvu lahko prispodoba trojanski konj. Frontalni napadi so (bili) izčrpavajoči, medtem ko se moč argumenta (tukaj bi se osebno za razliko od Tylerja distanciral od vojaške retorike) za veganstvo oz. pravice živali skriva na neštetih mestih.
Skratka, znova gre za specifiko pogleda, ki se skozi zbornik izrisuje kot nemara jedrni pojem in ki ga morda najneposredneje obravnava zaključno besedilo drugega razdelka izpod peresa Anat Pick.
Ta se posveti vprašanju filma oz. »veganskega filma«, ki pa ga ne razume preprosto kot »filma z vegansko tematiko«. Še več: slednji se pogosto sploh ne bi uvrstili med »veganske filme«. Bistveno postane vprašanje pogleda in z njim povezanega neposeganja. Objektiv kamere po definiciji »požira«, kaj torej postaviti nasproti temu procesu? Pick se sklicuje na film Louisa Lumièra Dojenčkov obrok (Le Repas de bébé) iz leta 1895, ki je med gledalstvom ob izidu doživel precejšen odmev, ki pa je bil seveda v veliki meri zaznamovan s fascinacijo same narave filmske umetnosti ob njenem rojstvu. Toda pri tem ni, kot bi nemara pričakovale_i, največ pozornosti vzbudilo hranjenje dojenčka pred objektivom, temveč zibanje listja v ozadju posnetka, ki je bilo na trak ujeto bolj ali manj slučajno. Gre skratka za fascinacijo nad stvarmi, »kot pač so«, ki niso podvržene človekovi manipulaciji. Objektiv kamere »žre« (in verjetno ni naključje, da eden prvih filmov vseh časov prikazuje prav obedovanje) in naključno dogajanje se temu žretju izogiba.
V izogib vojni proti živalim »veganski film« od nas zahteva, da pogled ni nekaj, kar učinkuje nasilno in manipulativno. Kot primer tovrstne senzibilnosti tako avtorica navaja filme Kelly Reichardt, posebej Wendy in Lucy (2008) iz t. i. trilogije Michelle Williams. Čeprav ne gre za film z eksplicitno vegansko tematiko, se veganskemu pogledu vendarle približa. Najprej z dejstvom, da je Lucy psica (ki igra samo sebe), Wendyjina sopotnica, toda pri tem je še pomembnejše dejstvo, da ne gre za (kot poznamo denimo iz serije filmov o bernardincu Beethovnu) šolano psico, tako rekoč »profesionalno igralko«, niti ne gre za več psic, ki so v filmu na videz ena sama, kot je to običajno. Lucy je v resnici bolj ali manj običajna predstavnica vrste in njeno pojavljanje v filmu ni zares režirano. Včasih se v kadru znajde zgolj delno, drugič ni »poslušna« itd. Skratka, v film vstopa podobno kot Lumièrovo listje, mimo morebitne človekove manipulacije in konec koncev mimo procesa metaforizacije.
Uredniška dvojica, Emelia Quinn in Benjamin Westwood, se v svojih besedilih najeksplicitneje poloti vprašanj literature. Pri tem se Quinn posebej ukvarja z (eksplicitnim) prikazom veganstva v besedilih Margaret Atwood. To se znajde na kočljivem mestu – kolikor je v prihodnosti, toliko tudi vztraja v sedanjosti. Kolikor se izrisuje kot nuja sveta (in njegova rešitev), toliko je tudi nepopolno. Kolikor se zdi nekakšna zadnja stopnja purizma, toliko se (in tu gre za navezave na Frankensteina, kot ga bere denimo Carol J. Adams) zrcali skozi »monstruoznost vegana_ke«.
Tudi Westwood vzame pod drobnogled nelagodje, ki se pojavi ob vzpostavitvi veganskega lika. Pri tem se sklicuje na Melvillovega Bartlebyja, pisarja, Kafkovega Gladovalca ter Vegetarijanko Hang Kan – skratka, troje del z velikim odmevom, ki pa niso bila nujno obravnavana skozi prizmo veganskih študij/kritične animalistike in ki (z izjemo Vegetarijanke) tudi niso nujno razumljena kot kakorkoli presečna z vprašanjem veganstva.
Toda vprašanje prehrane je ključno za vsa tri dela in vsa ustrezajo Westwoodovi tezi o »izginjajoči_em veganki_u«. Bartleby (ki se v resnici prehranjuje vegetarijansko) sledi odporu do družbe (znameniti »I would prefer not to«), nato prevzame nekakšno ekscentrično prehranjevanje, v okviru katerega uživa le švedske medenjake, in naposled umre/izgine, v resnici skoraj izpuhti. Medtem se Kafkov gladovalec (gre za poklic, ki je dejansko obstajal v okviru cirkuške umetnosti: posameznice_ki so se stradale_i in to pretvorile_i v nekakšen šov) sooča s tem, da izginja tako njegov poklic kot zaradi gladovanja tudi on sam. Podobno izgineva vegetarijanka (Yeong-hye) Hang Kan. Potem ko ob počasnem spopadanju s podrejeno vlogo ženske v družbi progresivno abstinira od vedno več snovi in tako … izgineva.
Že hiter pregled nakazuje, da gre za zgodbe, ki skozi podobo »izginjajoče_ga veganke_a« odprejo vprašanja abstinence in družbenega odpora, ki sta istočasno plod specifičnega mesta v družbi ter se zrcalita skozi akt prehranjevanja.
Natalie Jolle k vprašanju veganstva pristopi na skoraj literaren način. Pod drobnogled vzame t. i. »lean culture«, gre za korporativno filozofijo, namenjeno optimizaciji delovnega procesa, ki zahteva popolno participacijo vseh vpletenih. Toda »lean culture« razoseblja, zanemarja izhodišča »optimizacije delovnega procesa« in ignorira pojem »lean meat« (pusto meso), s čimer se močno spne s travmo, ki jo predstavlja naš odnos do drugih živali. Te so razosebljene, prve žrtve optimizacije (ne pozabimo: Henry Ford je idejo delovnega traku prevzel iz neke čikaške klavnice). Na tej točki se skratka srečajo dediščina razsvetljenstva, pozni kapitalizem in vprašanje živali.
Pred zaključnim besedilom, kjer Robert McKay raziskuje možnosti razumevanja vegank_ov in živali kot (po Wittgensteinu) »oblik življenja«, lahko preberemo besedilo Allison Covey, ki raziskuje možnosti pravne zaščite etičnih prepričanj veganske skupnosti v okviru zakonodaje v kanadski provinci Ontario.
Besedilo natančno popisuje zakonodajo in različne sodne procese, ki so se dejansko odvili v okviru »ugovora vesti«. Toda kar se nemara za naš idejni kontekst zdi zanimivejše (čeprav je denimo sodni proces Joeja Hashmana v Veliki Britaniji naravnost bizaren), je, kako se tudi definicija veganstva za pravne potrebe začne zamejevati. Ugovor vesti ni mogoč, če se za veganstvo (dokazljivo) odločimo iz zdravstvenih, verskih ali ekoloških razlogov. V resnici se lahko znajdemo v težavah tudi, če bi sodišče ocenilo, da naše veganstvo »ni dovolj dosledno« – tako v samo jedro sodnega procesa vstopijo nekatera najkočljivejša vprašanja nepopolnosti veganstva.
Skratka, zbornik, ki predstavlja nemara eno najvznemirljivejših knjig o vprašanju veganstva v zadnjih letih, naslovi najrazličnejše poglede, ki jim uspe veganstvo istočasno potrjevati v njegovi nuji, vendar ga tudi preizpraševati v njegovi nepopolnosti. Toda prav ta neverjetna odprtost, možnost novih razlag, praks, pogledov in pristopov je tista, ki prikazuje veganstvo kot način življenja, politično držo, etično držo, globoko prepričanje, prakso itd. Skratka, kot nekaj celovitega, vseobsežnega, s tem pa tudi kot nekaj, kar absolutno presega ustaljena, zlajnana, dolgočasna, netočna in nenazadnje ignorantska pojmovanja, kot jih zasledimo v splošni družbi, medijih, filmih, literaturi itd. V resnici nam omogoča obnovljen pogled na svet, ki, v skladu s trojanskim konjem, prinese nenavadno veliko novega.
O knjigi
Knjiga: Emelia Quinn in Benjamin Westwood (ur.) – Thinking Veganism in Literature and Culture: Towards a Vegan Theory
Založba in leto izdaje: Palgrave Macmillan, 2018
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.