Nevralgične točke industrijske živinoreje skozi film Georgesa Franjuja
Le Sang des bêtes, režija: Georges Franju, dolžina: 22 min, 1949
Le Sang des bêtes (naslov bi lahko prevedli kot Kri zveri) je Franjujev prvi samostojni film, a že ob začetku režiserjevega ustvarjanja razkrije idejne usmeritve francoskega filmskega klasika, ki je zaslovel z izredno nazornimi in (ker žal ne najdem boljšega izraza) neprijetnimi vizualijami, znanimi tudi po dejanskem omedlevanju občinstva, ki se je udeleževalo filmskih projekcij.
Za zastavitev tovrstne poetike so posnetki iz klavnic malodane pretirano preprosta izbira. Le Sang des bêtes je zastavljen kot dokumentarni film, ki temelji na dualizmu med prozaično podobo zunanjih okrožij Pariza in posnetki iz treh različnih klavnic (spremljamo klanje konjev, krav/teličkov in ovac). Posnetki so pospremljeni z bolj ali manj distanciranim komentiranjem, ki se šele proti koncu filma prevesi v nekoliko bolj zaznamovano formo (o tem kasneje).
Čemu je ta dualizem za režiserja pomemben? Franjujeva zastavitev temelji na ideji surrealizma kot vzpostavljanja na videz nekompatibilnih prostorov oz. podob (psihoanalitično gledanje filma bi bržkone ponudilo nove uvide), pri čemer vsakdanje, preprosto pariško življenje otrok pri igri, cestnega prometa, prepevanja pesmi predstavlja en pol, serijsko klanje živali v za to namenjenem prostoru pa drugega.
Tako Franju vzpostavi svojevrstno celovito podobo mestnega življenja in bržkone ni naključje, da se ob njegovem delu pogosto srečamo z Walterjem Benjaminom kot (med drugim) mislecem surrealizma, ki razkrije eno svojih načel s temi besedami: »[D]a bi izgradil veliko zgradbo iz najmanjših jasno in precizno izdelanih opek. Prav zato, da bi z analizo najmanjših samostojnih delčkov kristala odkril totalnost obstoječega.« (prevod A. K., citat Benjamina iz Frisby, D. 1985: Fragments of Modernity, ch. 4. Oxford: Polity) In še drugače: v svojem delu Shocking representation Adam Lowenstein (delo se ukvarja z estetiko horrorja) spozna, da je Benjaminovo misel mogoče zlahka aplicirati na Franjujev film, ki sestoji iz tako rekoč sanjskih sekvenc vsakodnevnega življenja, ki jih prekinejo vdori njihovih podstati (dualizem, na osnovi katerega, tako Benjamin, je zgrajen kapitalistični dispozitiv).
Tako se zdi, da Franjujev film s preprosto potezo naslovi nekatere temelje sodobnega življenja in ne nazadnje klavniške realnosti (da bi se izognil pretirano fizičnemu gledalskemu odzivu, se je Franju celo namenoma odločil za črno-belo tehniko). Detektiranje nevralgičnih točk masovne/industrijske živinoreje, klavniških obratov, tako rekoč »dvojnega dna« naše družbe je v Le Sang des bêtes uspešno. Sekvence mesta so zajete v širokem planu, ki se zoži na minimum, ko spremljamo dogajanje v klavnici, kjer širša družba narekuje osebne usode. Klavniški delavci nastopijo v več vlogah: so ljudje z obrobja (že njihovo delovno mesto je postavljeno na obrobje Pariza), a so obenem tudi profesionalci (s tega vidika bi bilo smotrno aplicirati denimo spoznanja Maše Blaznik, ki se ukvarja prav z vprašanjem poklica klavca_ke) in osebe, ki jih v filmu spoznamo po imenih in priimkih (pri nekaterih izvemo tudi nekaj besed o družinskem ozadju). So torej »s tega sveta«, a obenem tudi »niso s tega sveta«, in obenem so nekakšni »neodvisni strokovnjaki_nje« ter hkrati »morilci_ke«. Slednje je bržkone najbolje ponazorjeno v zaključnih taktih filma, ko prisluhnemo recitaciji Baudelairove pesmi (žal slovenskega prevoda nimam pri sebi, zatorej naj zadostuje moj lastni vsebinski prevod angleškega prevoda): »Udaril te bom brez jeze / In brez sovraštva, kakor klavec.« Lirski subjekt je torej v polju nečesa, kar je tako rekoč inherentno »sovražno« in »jezno«, vendar je moment klavca tisti, ki to perspektivo lahko zaobrne, pripis poklica je tisti, ki torej na videz zaobrne inherentne lastnosti akcije, profesionalizacija skratka opusti etično razsežnost njegovega dejanja.
Če je torej Franjujevo delo izjemen prispevek v kanon surrealizma, horrorja in refleksije klavnice ter njene družbene podstati (ob koncu filma se govori celo o »zaporu za živali«) – kje je v tem nečloveška žival in njeno »sublimno« (če si naj izposodim besednjak Jureta Detele)?
Anat Pick je v svoji knjigi Creaturely Poetics (2011) v sledenju ideji »banalnosti zla« (Hannah Arendt) do Le Sang des bêtes izrazila zadržek, ki ga je kasneje posvojila tudi Josephine Donovan v knjigi The Aesthetics of Care (2016, v tej knjigi sem na film tudi sam prvič naletel). Z ekofeministične perspektive je namreč mogoče trditi, da film trpljenje živali tako rekoč estetizira. Če po eni strani zazna fuzijo nasilja in (razsvetljenske) racionalnosti kot nekaj inherentnega moderni dobi, mu torej po drugi strani »zmanjka«, ko napoči čas za kritično ekraniziranje stvarnosti. Da Franju izbere prav tak medij ali, bolje, prav tak način (lahko bi izbral tudi nešteto drugih), je torej neke vrste zdrs, ki zapre možnosti, da bi skozi film razbrali sublimnost nečloveških živali – ne pozabimo, slednje so v dokumentarcu v vlogi nekakšnih brezimnih resursov.
A zdi se, da se na tej točki vendarle znajdemo pred mnogo širšim vprašanjem, ki presega Le Sang des bêtes. Ekofeministična perspektiva gotovo v tem primeru zadene eno ključnih točk živalskega vprašanja, a obenem zazveni nekolikanj vzgojno. Če so nečloveške živali v sami industriji v vlogi brezimnih resursov, gre obenem tudi za vestnost Franjujeve realistične plati, ki tako dobro detektira mesto, ki ga nečloveške živali zasedajo v družbi, manj pa njihove »osebne lastnosti«.
Film je (z angleškimi podnapisi) dostopen na: https://www.youtube.com/watch?v=sIHvZz3alp8. Ogled bo morda priklical spomin na preštevilne filme, ki svojo osnovo utemeljujejo na nazornih prikazih nasilja do živali (kot so denimo Zemljani ali sveži Dominion), ter se s tem med drugim uvrstil v nabor šokerjev, čeravno premore še mnogo drugih filmskih kvalitet. Ker Le Sang des bêtes sodi med nesporne klasike francoskega filma, pa je tu tudi nepreštevno število analiz in kontekstualizacij Franjujevega samostojnega prvenca, ki lahko služijo ne zgolj kot koristno čtivo ob preučevanju tega francoskega režiserja in njegovega opusa ter razvoja francoske kinematografije, temveč nam lahko ponudijo tudi zanimiv, kritičen pogled na šokerje. Slednji pa bržkone sodijo med najpogostejše tipe filmov, ki krožijo znotraj skupnosti, ki se ukvarja z vprašanjem etike živali.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.