Neznosna prehodnost duše
O telesu in duši (Testről és lélekről), režija: Ildikó Enyedi, dolžina: 116 minut, 2017
Lahko dve osebi sanjata iste sanje? V webersko odčaranem svetu se zdi vprašanje najbrž retorično, zasnova umetniškega projekta, ki sloni na natanko tej ideji, pa pomeni že nek samodejni pomik v polje fantastičnega. Toda najboljše, kar nam o tem pove znanost, je, da je odgovor na to vprašanje nejasen; poročila o dveh osebah, ki sta sanjali iste sanje – najpogosteje bližnji osebi, lahko pa gre tudi za popolna_i tujca_ki – so pravzaprav celo relativno pogosta, le da znanost še ni našla empiričnega dokaza (ali načina ugotavljanja), da pričevanja o tem niso le plod naključij. Iz tega jasno izhaja, da je razumevanje, kako tak pojav nastane in kaj je v njegovem ozadju, še korak bolj oddaljeno.
Madžarski film O telesu in duši si za izhodišče jemlje natanko to predpostavko: dve osebi, ki se sprva niti ne poznata, nato pa delata v istem okolju, sanjata iste sanje in se v njih srečujeta; ona je v njih košuta, on jelen.
On (Endre, igra ga Géza Morcsányi) je sicer finančni direktor klavnice s trajno poškodovano roko, ona (Mária, igra jo Alexandra Borbély) pa novo zaposlena nadzornica, predvidoma z motnjo avtističnega spektra (toliko je razbrati iz njenih pogovorov s psihoterapevtom, težav z razumevanjem tujih čustvenih stanj, nerodnosti v konverzaciji, težave z izražanjem lastnih čustev …).
Film je, kot nakazuje tudi že uvod, mogoče brati skozi fantastično, metaforično ali pa tudi dobesedno prizmo; slednje se morda zdi manj intuitivno, toda v nekem smislu pomeni vzeti film at face value, kar pa tudi nečloveškim subjektom podeljuje več avtonomije.
Film že v začetku postreže z zelo nazornim prikazom klanja – od strela krave v glavo do spremljanja izkrvavljenja pri živem telesu, ki sledi. Ta prikaz je najmočnejše sidro, ki publiki ponudi najoprijemljivejši stik s stvarnostjo sveta, v kateri se film nahaja. Okolje je klavnica, bitja, ki so v njih pomorjena, so individualna, vendar prikazana pretežno kot množica, v zgnetenju teles, ki se naslanjajo drugo na drugo in se objemajo, ko čakajo v prostoru pred klavno linijo na zakol. Edino mesto individualnosti, ki je odrejeno kravam v filmu, je prav v posnetku zakola – smrt je individualna.
Pa ne le stvarnost filma, na tem mestu se vriva tudi zunajfilmska stvarnost; ta zakol se ni zgodil – kot je tudi navedeno v odjavni špici – zaradi filma, ampak mimo njega, zgodil bi se v vsakem primeru; dejstvo, da lahko snemamo nekoga v oči, tik preden ga ubijemo, je morda tisto, kar najbolje orisuje stik med filmom in stvarnostjo in kjer metaforičnost filma, tudi če je takšno branje seveda mogoče, preprosto odpove, ker je smrt preveč visceralna (in tudi visceralno posneta).
V toliko večje nasprotje so torej sanjske sekvence filma, ki se odvijajo v zasneženem gozdu; košuta in jelen stopata po hladni pokrajini – in četudi bi bilo mogoče izpeljevati, da se zdi pokrajina z nežno zasneženimi drevesnimi krošnjami pravljična, se brez metaforičnega branja razkriva, da film prikazuje košuto in jelena v njima najmanj prijaznem naravnem okolju; hrane je malo in pomrznjena je. Zavezništvo med košuto in jelenom traja le do spolnega akta (ta ni posnet, temveč nam je posredovan skozi pogovor sanjajočih), nato so sanjske sekvence vse redkejše in po tem se košuta in jelen ne pojavljata več v enakem skorajda edenskem sožitju, ampak se ona in on pojavita nekajkrat sama, drugič v ločenosti, nato je pokrajina celo izpraznjena in je vse, kar ostane, mraz. Toda vendarle obstaja v tej sanjski pokrajini neka umirjenost; ne odsotnost teže bivanja, temveč odsotnost pošastnosti, ki se pojavi na mestu, kjer lahko oko kamere brez tresljaja posname oči nekoga, ki je v naslednjem hipu ubit_a.
Košuta in jelen sobivata v svojevrstni solidarnosti le, dokler se njen smisel s spolnim aktom ne izteče, toda ta solidarnost kljub temu obstaja; ni nekaj trajnega in stalnega, ima pa fokus in namen, v tem smislu je funkcionalna. Direktor in nadzornica, po drugi strani, iščeta možnost solidarnega, toda zdi se, da vsakokrat udarita mimo – neslišanost in nevidnost druge osebe seže vse do točke, ko skuša ona na koncu filma storiti samomor z izkrvavitvijo, kakor umre tudi krava v začetku filma – na neki način gre za vzporednico, ki priča o neobčutljivosti tako do krav, do nečloveških bitij, kot do sočloveka. Njena stiska je gotovo potencirana ob soočenju z razumevanjem znotraj sanjskega sveta, kjer bivata kot košuta in jelen, ter z grobostjo nerazumevanja tukaj, kjer je vsak poskus približevanja (tudi spričo njene motnje avtističnega spektra, ki je on, kot da ne prepozna) tak, da na koncu obema pusti zarezo.
Idiličnost sanjskega, živalskega sveta tako ni v kakšni milini brez vdora stiske, temveč v odsotnosti ekscesno okrutnega; prav to ekscesno okrutno je tisto, kar se zdi namreč temeljno določilo človeško umerjenega sveta.
Pomembno se zdi pripoznati tudi prehodnost duše, ki preide iz človeške v košutjo oziroma jelenjo formo; vrsta se v filmu ne kaže kot nekakšno brezno, čez katerega metafizično in spiritualno polje ne moreta seči. Ravno zato je tudi tisti zakol na začetku filma tako surov. Gre za umor bitja z dušo; klavniška delavka in delavec bi lahko sanjala tudi, da sta krava in bik na paši. V tem smislu obstaja nekakšna istost med različnimi pojavnimi oblikami, le da v človeški umanjkata mehkoba in vsaj potencial solidarnosti.
Prav na tem mestu pa vznika tudi tista najvišja prepreka; kljub svojemu izkustvu v sanjskem svetu, v katerem postaneta bitji druge vrste, ki se – tako pravi vsaj ena od razlag, ki jih znanost dvomeče navaja v odsotnosti dokazov – potikata po prostoru neke astralne, skupne zavesti, direktor in nadzornica tega izkustva bližine in solidarnosti ne znata prenesti v človeško stvarnost; zato tudi njun spolni akt privede do ukinitve skupnega sanjskega sveta, ki se izjalovi skozi stik, v katerem ostaja odtujenost, ki omogoča vso surovost sveta, ki pozna klavnico kot institucijo, temeljna paradigma.
Mesto neljudi v filmu O telesu in duši z nekim stvarnim branjem tako ni v sanjah kot idealnem, ampak sanjah kot človeku na ravni vsakodnevnega izkustva odtujenem doživljanju bližnjosti, ki ga niti izkustvo take bližnjosti ne more prevesti v vsakdanjo stvarnost.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.