Nutrije – vstopna točka čezvrstne empatije civilne javnosti
Urejena različica besedila, prebranega 29. 5. 2023 na dogodku Proti pokolu nutrij: protestno branje pred Mestno hišo v Ljubljani
Pri vsakem družbenem pojavu, vključno s tokratnim pobojem nutrij na Ljubljanskem barju, ki je že v teku, je ključno opozoriti na to, kako se ta pojav umešča v širši družbeni kontekst. V tem smislu bi sama najprej rada poudarila, da je vsako okolje čezvrstno. To pomeni, da v vsakem okolju, vključno z največjimi mesti, ob človeški biva še plejada drugih živali. Nutrije so tako ena izmed vrst, ki bivajo v okolju Ljubljanskega barja. Nutrije imamo, kot vemo, tukaj zato, ker so bile k nam naseljene, in sicer za namene krznarske industrije, kar pomeni, da imamo v tem primeru popolnoma jasno mesto, kjer nutrije postanejo del živalsko-industrijskega kompleksa, se pravi kompleksa, v katerem se povezujeta odnos človeške družbe do nečloveških živali in delovanje kapitalističnih industrij. Ker človek v osnovi nutriji ni pripoznaval inherentne vrednosti, jo je kot surovino vključil v eno izmed svojih industrij – krznarsko. Ko je povpraševanje po krznu nutrij upadlo in je industrija propadla, so nutrije – najprej torej ujetnice in žrtve – uspele pobegniti s farm, od osemdesetih let 20. stoletja pa jih opažajo tudi na Barju.
Njihovo bivanje je bilo skoraj sto let nemoteče – zdaj, ob minorni povzročeni škodi, pa se jim obeta iztrebitev celotne populacije, čeprav se povezava med tem dvojim zanika; zagovornice_ki poboja se sklicujejo na direktive EU, čeprav prav iz tujine poznamo etiško znosnejše prakse, kot je pokol (npr. odlov, sterilizacija/kastracija, vrnitev na lokacijo). Tukaj spomnimo, da bo odlov, kot lahko razberemo npr. iz članka Nutrijam so šteti dnevi, ki ga je za Delo pripravil Mirt Bezljaj, stal neprimerno več, kot znaša celokupna škoda, ki so jo nutrije doslej povzročile. Toda to je z vidika čezvrstnega in antispecističnega pogleda pravzaprav popolnoma nebistveno. Ne glede na povzročeno škodo, ne glede na to, kako človek ocenjuje številčnost populacije na Barju, imajo nutrije, tako kot vsa čuteča bitja, inherentno vrednost. Tega se zaveda precejšen del javnosti, ki poboju nasprotuje. Namreč: če nutrije ne bi bile čuteča bitja, ki imajo inherentno vrednost, tovrstnega nasprotovanja v javnosti zagotovo ne bi bilo. Pri tem se z nekaterih področij – npr. veterinarske stroke, deloma tudi ekološke, biološke – pojavljajo ugovori, češ da je nutrij preveč in da uničujejo druge vrste in ravnovesje ekosistema na Barju. Ta ugovor, čeprav mu seveda lahko pritrdimo, saj je jasno, da nutrije spreminjajo podobo in ravnovesje ekosistema, je pomembno prav tako postaviti v kontekst in to lahko naredijo druge stroke, npr. kritične animalistične študije, filozofija etike ali kritična ekologija, stroke, ki so pri nas morda manj zastopane kot (marsikje) v tujini, vendar to ne pomeni, da ne obstajajo ali da, kot je pogosto implicirano v raznoraznih izjavah, niso stroke.
Enačenje nekaterih naravoslovnih področij z nekakšno monolitno (vsevedno) »stroko« je problematično zato, ker odpravlja vednosti, metodologije in znanstvene aparate drugih področij kot nevredne in nepomembne, dejansko pa lahko vidimo, da je ravno obratno – nujno potrebujemo znanje različnih področij, če želimo probleme, kot je pričujoči, misliti kompleksno in najti zanje tudi kompleksne in vsa bitja upoštevajoče rešitve. Z vidika kritične animalistike je v tem primeru popolnoma evidenten problem prelaganja odgovornosti in izvzemanja lastne krivde; nutrije morda res spreminjajo ekosistem Barja, toda nutrije so tam zato, ker jih je tja naselil človek in, nadalje, ekosistemi se nenehno spreminjajo. Noben ekosistem ni statičen in tako tudi ni jasno, na katero točko – in zakaj prav na to – bi zagovornice_ki poboja nutrij ekosistem Barja sploh rade_i vrnile_i. Prav tako z vidika kritične animalistike postane popolnoma jasno dejstvo, da je ohranjanje nekega majhnega kotička z biotsko raznovrstnostjo v antropocenu oziroma nekrocenu, kjer smo sredi šestega velikega izumiranja vrst, odločujoči dejavnik za to pa je človek, zelo ciničen projekt. Grozi nam, da bodo do leta 2050 kolapsirali vsi oceanski ekosistemi.
Tudi če te napovedi ne bi bile popolnoma točne, smo sredi izumiranja, v katerem izginjajo vrste, ki so med najstarejšimi na svetu, npr. preštevilne vrste dvoživk. Da bi bilo izumiranje mogoče ustaviti, bi bilo nujno ukiniti celoten živalsko-industrijski kompleks, se pravi, izključiti nečloveške živali iz vseh industrij, vključno – in najprej – iz živinoreje in ribolova. Vsakodnevno po svetu po nekaterih ocenah načrtno pobijemo tri milijarde živali – letno vsaj tisoč milijard. Številke, ki jih navadno slišite na to temo, se pravi okoli 65 milijard letno, zajemajo samo kopenske živali, ampak v resnici letno pobijemo tudi od 1.000 do 3.000 milijard morskih živali. V mestnih okoljih tudi »redčenje« populacij ni nekaj, kar bi veljalo le za nutrije – z deratizacijami velja tudi npr. za podgane in miši, ki se jih letno pobija po blokovskih skupnostih, v gozdovih velja za srne, medvede, volkove in številne druge vrste. Ugovor je vedno enak: teh bitij je preveč ali pa so škodljiva. Na drugi strani je naša, človeška odgovornost pri velikem izumiranju, ki trenutno poteka, enormna. Pomembno je, da se vprašamo, zakaj menimo, da vemo, kam je treba »vračati« ekosisteme, ali zakaj menimo, da smemo presojati o tem, kakšne bi »morale« biti populacije teh ali onih vrst, ali zakaj menimo, da je sprejemljivo, da pobijamo – kogarkoli. Vsa okolja so čezvrstna, vse vrste se nam nenehno prilagajajo in iščejo načine preživetja ob človeku, kar se za mnoge izkazuje za nemogoče.
Če menimo, da nutrij ne bi smele_i pobiti, menimo to zato, ker jim pripoznavamo neko inherentno vrednost, torej niti ne moremo zanikati inherentne vrednosti nobeni drugi živalski vrsti, npr. niti podganam, niti mišim, niti srnam, niti medvedom, niti kravam, pujsom, ribam … nikomur. S tega vidika je pomembno, da razumemo, da se politika poboja nutrij, kakor je v svoji kapricioznosti osupljiva in z vidika smrti teh posameznic in posameznikov, ki jih številne_i med vami poznate tudi osebno, imate z njimi nek odnos, umešča v veliko širši in vseobsegajoč živalsko-industrijski kompleks, ki je prepreden s človeškim cinizmom, destruktivnostjo in samodrštvom. Danes vas tukaj zato pozivam, da svojo empatijo in pravičnost namenite vsem bitjem in se zanje tudi politično zavzamete. Samo tako lahko zares izkoreninimo politike, kakršna je ta, ki diktira poboj nutrij in proti kateri se danes tukaj izrekamo.
P. S.: Čeprav tega na protestnem branju nismo izpostavile_i, velja omeniti, da so se že pojavile pobude, da bi se meso nutrij uporabilo za človeško prehrano; stekle naj bi že tudi prve raziskave v tej smeri. Človek se torej ob neki problematiki v odnosu do bitij neke druge vrste nemudoma usmeri v eno od oblik izkoriščanja. Tukaj se zdi ta postopek posebej pomenljiv, saj gre pravzaprav za poskus odtujitve na mestu, kjer sicer obstaja neka oblika bližine. Številne_i meščanke_i namreč nutrije hranijo, jih božajo in z njimi preživljajo čas. Ne le da se zdaj tem nutrijam obeta pokol, njihova telesa so takoj uporabljena v novi industriji – tako se nutrije zdijo ubežnice, ki so pred desetletji ušle pred eno industrijo, zdaj pa jih lovi nova industrija, kar zelo pomenljivo nakazuje razsežnosti živalsko-industrijskega kompleksa in njegovega delovanja, ki se mu druge vrste zelo težko (vsaj dolgoročno) izognejo.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.