O imenih
Poletje se bliža h koncu in še zadnjič temeljito pregledujem besedilo svoje nove zgodbice, ki bo pri Zavodu Koki izšla konec jeseni.1Omenjena knjižica je izšla konec leta 2019, kolumna pa je zaradi vzpostavljanja medija na objavo čakala vse do poletja 2020. (Op. uredništva.) Ustavim se pri odlomku o imenih.
»Ja, kdo si pa ti!?« presenečeno vzklikne deklica Stella.
»Am … kako to misliš, kdo?« je, še vedno neodločen, ali naj zbeži ali ostane, odvrnil naš mali pujsek.
»No, na začetku mi prosim povej, kako ti je ime.«
»Ime?«
»Oh, no … Jaz sem Stella, tole je psička Ella, ti pa si …?«
»4365?«
»4365? To je številka, ne ime, bumbar. Saj nisi računalnik!«
»Tako so me enkrat poklicali, mislil sem, da bi lahko bilo ime …«
»Ja, kje si pa živel, da so te tako klicali?«
»Pri mami, za nekakšnimi rešetkami.«
Stella je osupnila. Slišati je bilo, kot bi ta prikupni pujsek ušel iz zapora.
Odlomek zgodbice, ki sicer govori o pujsku, ki na prigovarjanje svoje mame skoči iz tovornjaka za prevoz vzrejnih živali v klavnico, je kot večina tistega, kar napišem, nastal na podlagi žalostnih spoznanj iz tesnega sobivanja z nekaterimi izmed najbolj prezrtih živalskih vrst med nami. Živalskih vrst, ki jih določamo za vzrejne živali. Tako se v mislih znova vrnem v tisto poletje, ko smo urejale_i pašnike za naše prijatelje. Mario in Pumba – (mali) Re – sta raziskovala pravkar urejeni teritorij, ko sta se ograji približala dva gozdarja. Strmela sta v nenavadni parček – ovna in pujska, ki sta naključna obiskovalca prišla pozdravit kot rit in srajca. Sta pač najboljša prijatelja.
Pristopila sem k ograji in prišleka prijazno pozdravila. Približala sta se in me prosila, ali lahko živali fotografirata, da ju pokažeta otrokom. Zdelo se je, da pujsek in ovenček nimata nič proti, zato sem se strinjala, toda zdelo se mi je prav, da se še pred tem predstavimo.
Podala sem jima roko, predstavila sebe, nato pa še Maria in Pumbo.
Gospod je rahlo začudeno vprašal: »Pujsku je ime Pumba?«
Zatopljena v naš mali svet, kjer so živali vseh vrst prijatelji_ce in sopotniki_ce in družinski_e člani_ce, sem se nehote spustila v podrobno razlago imena našega pujska – zakaj torej Pumba, in ne kaj drugega. Začela sem pojasnjevati, da mu je ime Pumba nadel Tadej, ki ga je našel, ko je izgubljen taval ob Savinji. Vendar se je kasneje izkazalo, da je po energiji nekako mali Re. In da ga sedaj, ko je že velik, kličemo kar Re. Da ima torej v resnici dve imeni, no, včasih je pa kar sonce malo zlato, ki ljubi svoje blato.
Preden bi utegnil pogovor zaiti v smer vseh možnih ljubkovalnih imen za osebe, ki jih imamo radi_e, me je gozdar ustavil.
»Pravzaprav,« je dejal, »me je presenetilo, da ima sploh ime. Prvič slišim za svinjo z imenom.« Nasmehnil se je in dodal: »Njega zagotovo ne boste pojedli, sklepam. Verjetno nikogar, ki živi z vami. Sigurno ste vegetarijanci.«
S temi besedami me je vrnil v realnost. V svet onkraj našega malega rezervata za vse, kar leze in gre in ima pravico izživeti življenje. Včasih pozabim, kako drugačen je svet »tam zunaj«.
Je ime resnično tako pomembno in ima tako močno vrednost, da sklepamo, da nekomu z imenom ne bi storili_e ničesar žalega? In nasprotno, ko mu_ji odvzamemo ime in vse, kar pomeni: ali postane posameznik_ca del brezimne množice, ki ji je »dovoljeno« škodovati?
Kadar pride na domačijo Koki nov_a član_ica, ponavadi ime že prinese s seboj. Iz spoštovanja do njegove_ga prejšnje_ga človeške_ga sopotnice_ka (praviloma rešitelja_ice) ga ohranimo. Vendar vsako bitje v novem okolju vzpostavi nove odnose. Začne neko drugo poglavje v svojem življenju. Tako dobi na podlagi tega začasno, nekakšno »partizansko«, delovno ime, ki ga nosi, vse dokler se ne spoznamo pobližje in dobi stalno, »odraslo« ime.
Imena so povezana z novim življenjem.
Novo ime – novo obdobje v življenju.
Mačka Makica je bila najprej Mau, kasneje pa so se kar vrstili vzdevki. Danes je Lukica, Lucman, Makica, odvisno od tega, kateri del njene narave nagovarjamo. Če je poredna, je Luca. Vsa imena in vzdevki odražajo njen značaj, ki ga mi prepoznamo v njej. In naš odnos.
Pujsa, ki je bila nekoč Brina, je dobila zaradi svoje izjemne narave prehodno, partizansko ime Galadros. Izražalo je vso njeno posebno naravo. Danes, ko je članica naše družine in smo jo spoznali_e tudi skozi odnose z njenimi vrstniki, s katerimi sobiva, je njeno ime Gaja.
Gaja – s pridihom izjemne občutljivosti za dogajanje okoli sebe, nadzora, skrbi za druge in močne energije, ki jo nosi v sebi.
Ime je pomembno.
Tega se, pravzaprav, vse_i zavedamo. Zakaj bi sicer milijardam vzrejnih živali namenoma ne dajale_i imen, ampak številke? Bi potem ne mogle_i več zanikati, da imamo opravka z milijardami biografij, identitet … oseb?
Ksenija Vesenjak Kutlačić
Ksenija Vesenjak Kutlačić, kulturologinja, je predana širjenju zavesti o pravičnejšem odnosu sodobnega človeka do vsega, kar ga obdaja. Domačo zemljo in predano, pošteno srce, polno sočutja, razume kot največje bogastvo naše dežele. Leta 2014 sta s soprogom ustanovila Zavod Koki, katerega poslanstvo je pomoč spregledanim živalim med nami. Nekaj let pozneje je družina živalim kupila zemljo, za katero predano skrbijo še danes.