Ljubav reče greva
Ljubav reče greva

O tistih, ki ljubijo nekaj

                Pred kratkim me je kolegica opozorila na novo knjigo Nine Dragičević. Delo avtorice poznam že nekaj časa, prebral sem njeni knjigi Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe (ŠKUC, 2016) in Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene (Društvo Parada ponosa, 2017), spremljal sem tudi njeno serijo dogodkov Slavne neznane (galerija ŠKUC), ciklu pogovorov, predavanj z zvočnimi umetnicami in teoretičarkami.

                A tokrat sem bil opozorjen iz malo drugačnega razloga. Na nekaj mestih knjige Ljubav reče greva (no, v bistvu bi lahko govorili o sodobni pesnitvi) se pojavi motiv neuživanja mesa, oz. veganskega aktivizma/aktivizma za pravice živali. Knjiga me je tako pritegnila tudi po plati razmerja med vprašanjem živali in dejstva, da delo Nine Dragičević v splošnem pomeni velik doprinos v okviru refleksije glasbene krajine, še posebej v preseku s feminizmom ter LGBTQA+ in queer teorijo.

                Znotraj gibanja za pravice živali (tako v domačem kot globalnem okolju) obstaja zelo jasno kontinuiteta med vprašanjem spola ter vprašanjem (denimo) veganstva, najsigre za sufražetke, črnsko žensko gibanje ali sodobne teoretske prakse (denimo ekofeminizem, tako pri Carol J. Adams, kakor Josephine Donovan ali pattrice jones) ali nenazadnje (tu gre za spontano detekcijo) visoko, skoraj pregovorno ozaveščenost in povezanost z vprašanjem pravic živali v lezbičnem gibanju. Seveda bi lahko gledali še širše ter intersekcijsko naslovili preplet politike spola, vprašanja živali in kritike kapitalizma itd.

                Morda je že iz konteksta jasno, da je reprezentacija vprašanja živali v pesniškem delu tako rekoč negativna, pravzaprav je odpravljena z izredno lahkoto (kar je, če nič drugega, ob vprašanju odnosa do denimo feminističnega gibanja obče vsaj nekoliko netaktno. Ali drugače: zakaj ima sploh mesto v pesniški zbirki, če je odpravljeno tako zlahka?). A tu moram vendarle vpeljati nekakšen disclaimer. Seveda je literarno delo zagonetno ocenjevati na ta način, ker literatura je (in naj bi bila) vsaj v nekem spektru izmikajoča. Obenem je konkretni temi namenjenega zelo malo prostora (četudi je pojem mesa en od manjših motivov dela). Tako tudi knjige (v skladu z duhom pričujočega portala) ne nameravam natančno soditi v celoti.  Sicer menim, da premore nesporne kvalitete, da uspe z enim glasom prečiti javno in intimno (izhaja iz zasebnega in gre k splošnemu). Poezija Nine Dragičević je kot zapisana v pozni kapitalizem (vsaj takšno atmosfero je začutiti), obenem pa se prilega k sodobni poeziji tudi po jezikovni plati, je bliskovita in razsekana.

                Vprašanje živali pa … V resnici se mi zdi najboljša možnost, da se k le-temu zatečem na način branja živali kot simptoma. Pravzaprav se najbolj od vsega zdi, da so to mesta kjer pesniška zbirka nekako … zdrsne.

                Če je mogoče govoriti o kritičnih oseh, ki jih delo nastavlja, potem lahko te najdemo uperjene v razne konce, ki so še najbolj domena desnega političnega spektra (in pogojno levoliberalnega). Jasna je kritika pojma domovine in fašizma, izrazito (morda še najbolj) prisotna je kritika birokracije, prav mogoče je zaznati tudi odmeve problematizacije nasilja, zlorabe telesa, zlorabe/nadzora spolnosti.

                Na kakšen način se lahko vprašanje živali, oz. bolje veganstvo/vegetarijanstvo umesti v isti spekter »problematik«? Prepletenost karnizma in nacionalnega (ali kar domoljubja) ni neznan pojav (pri nas ga je večkrat reflektirala denimo Branislava Vičar). Tu lahko govorimo denimo nacionalnih jedeh (pretežno mesnih) kakor tudi denimo zlorabi živali za nacionalne simbole (s čimer živalim odrekamo »sublimno«), seveda bi lahko k temu prišteli še (zgodovinski) fašizem, ki je nenazadnje svoje simbole prav tako iskal v »živalskem svetu«.

                Podobno lahko nečloveško žival kot žrtev pripoznamo tudi, če si od bližje ogledamo problematiko birokracije. Ali drugače: če je birokratizacija posledica kapitalistične alienacije, potem so tudi nečloveške živali posebne žrtve birokracije. A pri tem niti ni nujno vztrajati na kakšni velferistični poziciji (da je industrijska živinoreja v resnici oblika birokracije je bržkone jasno), temveč lahko sežemo k problemu lastninjenja živali in nasilja nad živalmi obče. Lahko razmišljamo v okviru birokracije kot rituala (in pomislimo na rituale ob ubijanju živali v najrazličnejših družbenih okoljih), lahko razmišljamo o birokraciji kot brutalnem poskusu kvantifikacije, sistemskem pojavu, ki izbriše subjektivnost in seveda esenco tiste_ga, ki pade v njeno kolesje. Birokracija torej reducira na resurs in ta resurs je lahko tudi nečloveška žival.

                Nasilje, zloraba telesa in nadzor spolnosti so prav tako ključni pojmi ob vprašanju izkoriščanja nečloveških živali, najsigre za ekofeministično prizmo, ki odkrije sorodne mehanizme med izkoriščanjem narave (seveda tu ekofeminizem navadno žival avtomatsko žival potisne v naravo, kar odpira neko novo vprašanje) in izkoriščanjem ženske in v tem okviru odkrije kulturo lova, proces iniciacije dečka v moškega preko uživanja mesa in celo delitev dela v lovsko-nabiralski skupnosti. Gojenje živali za hrano je oblika nadzora spolnosti, umestitev živali v našo družbo definira človeško nasilje in to je osrediščeno okoli zlorabe in lastninjenja telesa, pravzaprav okoli njegove reifikacije.

                Po tej strukturi (ki v nekem spektru velja tudi v Ljubav reče greva) torej postane nečloveška žival izločena. Pomenljiv primer je najti denimo v kritiki metafore, ki je izražena v nekaj verzih, čeprav obenem delo pogosto posega po živalskih metaforah ali vsaj metaforah, ki izhajajo iz spektra živalskega ali bolje iz spektra tega kar v naši družbi je živalsko oz. povezano z živalmi. Čeprav (se) zbirka kontinuirano razgalja, pa tu ohranja metaforo, ker je žival kot metafora tako zelo normalizirana (seveda bi bilo tu na mestu sklicevanje na Jureta Detelo in njegovo kritiko metafore obče) in to je najlažje razumeti kot zdrs.

                Toda kaj bi bilo tisto kar tovrsten zdrs sploh omogoča? Kaj je tisto v knjigi kar legitimira tovrstno pozicijo ne da bi jo samoreflektiralo kot zdrs? Na nekem mestu je mogoče razumeti, da ljudje, ki ne uživajo meso ne »ljubijo« nekoga, temveč »ljubijo« nekaj. Spet nekje drugje je oves (kot sinonim za rastlinsko prehrano?) prikazan kot krma za domače živali. Vse torej kaže v smer poskusa radikalnega razločevanja med človekom in živaljo. Ne gre zgolj za povsem biološko vprašanje (v okviru katerega seveda gre med človekom in drugimi živalmi za razliko, a vendar na ravni kontinuitete, podobno kot med drugimi vrstami živali), temveč tudi za preprosto dejstvo, da sam akt ne-ubijanja živali še ne more kakorkoli izenačevati človeka z drugimi živalmi. To bi nenazadnje (če si privoščim reductio ad absurdum) pomenilo, da kakršnokoli neubijanje znotraj človeške vrste pomeni totalno izenačevanje inter-človeških pozicij. Kako se naj to bere v okviru poezije, ki deluje odkrito politično v spektru vprašanj spola? Na čem utemeljuje svoj stav?

                Na več točkah dela pride tudi do dodatnega stopnjevanja v okviru človeško-živalskih razmerij. Pravzaprav se zdi, da gre za priklicevanje nekakšne mantre »kdor je do živali dober je do ljudi slab«. Če navedeno navežem na zgornji odstavek: tudi človek je ena od vrst živali. Obenem se zdijo ti verzi vezani na neke konkretne osebe (o čigar identitetah seveda ne morem ugibati in niti ni smotrno ali pravično ugibati), ki morda krepijo tovrsten vtis. A to ni pomembno. Bolj pomembno se mi zdi vprašanje kako tovrstna zasebnost prav na točki vprašanja živali tako zelo izrazito vstopi v javno? Zakaj se torej na tej točki to zgodi z večjo silo kot sicer? Ali še drugače: zakaj pride na tej točki do tako radikalnega povnanjenja intime, ki se posledično reprezentira kot nekakšna politična splošnost?

                Zdi se, da imamo v resnici opravka s procesom homogenizacije (hvala V.L. za to vidik), ki tudi v drugih političnih sferah pogosto zapira možnost resne problematizacije nekega vprašanja. Ali drugače: ko pride do kriminalnega dejanja s strani denimo begunca z muslimanskem zaledjem, naša prva vprašanja niso povezana z refleksijo strukturne pozicije, ki jo ta oseba zaseda v naši družbi, niti z refleksijo prepričanj te osebe kot posameznika, odvzamemo mu individualnost. A to je le prvi del procesa homogenizacije, drugi nastopi, ko njegovo dejanje premaknemo v polje »splošnega« in družbene skupine, ki jim pripada poenotimo na točki tega dogodka (ergo: begunci/muslimani so kriminalci). Občutka, da gre za soroden proces se tudi ob obravnavani knjigi ni mogoče znebiti. Seveda tu ponovno trčimo ob vprašanje svobode umetniškega dela, a tudi s tega vidika si velja zastaviti neko vprašanje: kakšno je v resnici mesto (in kakšna je vrednost) spontanih sodb v okviru literature (in drugih umetnosti)? Zakaj se včasih zdi, da se le-te izvajajo kot »literatura, zaradi literature«.

                Obenem je tudi poskus, da bi zares zagrabili neuživanje mesa v okviru Ljubav reče greva kot nekakšno etično držo zamajan. V resnici se pogosto pojavlja ob priklicevanju kritike lajfstajla in new-age praks, ob težnji po zdravem načinu življenja, čistosti itd. A to sopostavljanje različnih kontekstov se bolj kot kaj drugega zazdi nekakšno retorično sredstvo. Takoj ko postavimo veganstvo/vegetarijanstvo ob bok apolitičnim praksam je oboje neprimerno lažje zavrniti. V tem okviru bi kritika seveda bila na mestu (že v samem gibanju so našteti vidiki pogosto preblizu skupaj in zamegljujejo cilje gibanja), a ne zdi se da je to zares osrednji namen. Čemu bi bil sicer omenjen aktivizem? Čemu denimo aluzija na performans/happening Betine Habjanič? In čemu denimo problematizacija institucije »hišnih ljubljenčkov«? (Naštetemu bom nekaj več besed namenil kasneje.)

                Reprezentacija živali/gibanja za pravice živali kot nečesa nepomembnega pa se ne zdi povsem v skladu z nekaterimi drugimi potezami zbirke. Kakšne kontekste bi naj potem takem priklicevale denimo omembe klanja (in drugih akcij, ki jih prakticiramo na živalih) in metafore z živalmi? A ni uporaba tovrstnih metafor in primerjav osnovana prav na »neznosni bližini« nečloveških živali? Kakšen naboj bi lahko imeli tovrstni izrazi in tovrstne primerjave, če bi šlo za tako radikalno razliko ali kar »nekaj drugega«? In nenazadnje: kakšna bi lahko bila naša čustvena (pa tudi idejna) investiranost v primer, ki bi iste prakse pripisoval »nasilju« nad nečim preveč oddaljenim in nesublimnim? Kako bi nenazadnje ljubezen do nečesa lahko sploh padla v ta spekter? Zdi se, da žival ne nastopa zares niti v vlogi živega bitja, niti v vlogi predmeta, temveč da gre v prvi vrsti za proces oddaljevanja od živega, čutečega bitja ter približevanje k predmetu, da torej pesniška zbirka dela, da nekako jedri specizem in ne išče neke gole pojavnosti.

                Na neki točki knjige se srečamo s problemoma, ki ju gotovo velja odpreti tudi znotraj same (veganske) skupnosti. Lirska subjektka tako napravi jasno aluzijo na performans Betine Habjanič (vleka trupla prašiča čez center Ljubljane) in problem institucije hišnih ljubljenčkov. Pri performansu opozori, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«, pripoznanje, ki seveda seže čez sam performans (in s tem odpravi relevanco nadidentifikacije kot umetniške prakse, pravzaprav pa odpravi tudi denimo možnost akceleracionizma). A vendarle se odpre vprašanje sodelovanje v čem bi naj to sploh bilo, če gre za vleko nečesa? Kaj je pozicija izrekanja s katere lahko nastopi tovrstna drža zavračanja? Oz. drugače: od kod sploh ta hajp in odpor, če imamo v resnici opravka z nečim, kar nima prave substance? Obenem se zdi, da delo tu svoj fokus usmerja k truplom, mesu, hrani … Ponovno nastopi distanca (kot učinek birokratizacije?), čeprav bi naj fokus bil usmerjen k lastninjenju, odvzemu življenja ipd. Tako nastopi tudi paradoks v okviru katerega je mogoče interpretirati taisto truplo kot nekaj, vendar s tem vendarle zameglimo zavest akcije, obenem pa sebi spodkopljemo pozicijo izrekanja ali drugače (in ponovno): čemu hajp? A ni to potem na ravni kot če bi čez mesto vlačili … ne vem … čajno skodelico?

                Kako se nenazadnje v ta okvir umešča kritika institucije hišnih ljubljenčkov? Kaj je vzvod s katerim lahko podaš tovrstno kritiko, če ne pripoznavaš sublimnega v živali? To je kvečjemu sorodno gojenju fikusov. In seveda: vprašanje hišnih ljubljenčkov je zagonetno. Ampak tudi gibanje za pravice živali v samem jedru temelji na procesu na razreševanju težav, ki se v specističnem svetu pojavljajo vsak dan znova. Povrh vsega se zdi, da tovrstna kritika preveč temelji na tu quoque, čeprav je tudi institucijo hišnih ljubljenčkov mogoče gojiti brez samega ubijanja živali (ki se pravzaprav jedro naslavljanja v zbirki, saj je najpogosteje omenjeno uživanje mesa).

                To je nekaj točk (bolj nakazanih kot zares razdelanih), ki se mi v okviru preseka Ljubav reče greva in vprašanja živali zdijo najpomembnejše ali vsaj najbolj bijoče v oči. Seveda ta presek ni tisti, ki bi narekoval knjigo (kot sem že povedal ta posveča temu vprašanju malo pozornosti), vendar se mi zdijo zdrsi znotraj njega dovolj obči, da jih je mogoče razširiti v širše kulturno, umetniško polje.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik in urednik

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *