Carnage (2017, S. Amstell)

O tistih, ki ljubijo nekaj

Pesniška zbirka Ljubav reče greva Nine Dragičević je od izida leta 2019 prehodila zavidljivo pot, ki jo je vodila mimo nominacij za Jenkovo in Veronikino nagrado ter nagrado kritiško sito, mesta v biltenu 10 Books from Slovenia in večjega števila (izrazito) naklonjenih kritik. Gre za avtorico (naj opozorim tudi na njena druga dela, denimo knjigi Slavne neznane: zvočne umetnice v konstrukciji družbe (ŠKUC, 2016) in Med njima je glasba: Glasba v konstrukciji lezbične scene (Društvo Parada ponosa, 2017)), katere opus prinaša v ta prostor specifične in lucidne vsebine, ki (med drugim) postavljajo vprašanja o lokalnem habitusu, spolu/spolnosti in glasbi.

Na enak način bi lahko govoril o pesniški zbirki Ljubav reče greva (no, v bistvu jo je mogoče označiti tudi kot pesnitev), a bom na tem mestu to pustil predhodnim kritikam, ki so se ukvarjale z delom bolj integralno. Na tem mestu me zanima nekaj drugega, navidezna malenkost. Na nekaj mestih (morda celo ključnih) se v delu pojavi motiv neuživanja mesa oz. veganskega aktivizma/aktivizma za pravice živali. Knjiga me je tako pritegnila tudi po plati razmerja med vprašanjem nečloveških živali in dejstvom, da delo Nine Dragičević v splošnem pomeni velik doprinos v okviru refleksije glasbene krajine, še posebej v preseku s feminizmom ter LGBTQA+ in kvirovsko teorijo.

Znotraj gibanja za pravice živali (tako v domačem kot globalnem okolju) obstaja zelo jasna kontinuiteta med vprašanjem spola ter (denimo) vprašanjem veganstva, najsi gre za sufražetke, črnsko žensko gibanje ali sodobne teoretske prakse (denimo ekofeminizem, tako pri Carol J. Adams kakor pri Josephine Donovan ali pattrice jones) ali ne nazadnje (tu gre za spontano detekcijo in neke vrste kliše) visoko, skoraj pregovorno ozaveščenost in povezanost z vprašanjem pravic nečloveških živali v lezbičnem gibanju. Seveda bi lahko gledali še širše ter intersekcijsko naslovili preplet politike spola, vprašanja nečloveških živali in kritike kapitalizma itd.

Morda je že iz konteksta jasno, da je reprezentacija vprašanja nečloveških živali v pesniškem delu tako rekoč negativna, pravzaprav je odpravljena z izredno lahkoto (kar je, če nič drugega, ob vprašanju odnosa do denimo feminističnega gibanja obče vsaj nekoliko netaktno. Ali drugače: zakaj ima sploh mesto v pesniški zbirki, če je odpravljeno tako zlahka?). A tu moram vendarle vpeljati nekakšen disclaimer. Seveda je literarno delo zagonetno ocenjevati na ta način, ker literatura je (in naj bi bila) vsaj v nekem spektru izmikajoča. Obenem je konkretni temi namenjenega zelo malo prostora (četudi je pojem mesa eden od manjših motivov dela). Tako tudi knjige (v skladu z duhom pričujočega portala) ne nameravam natančno soditi v celoti. Sicer menim, da premore nesporne kvalitete, da uspe z enim glasom prečiti javno in intimno (izhaja iz zasebnega in gre k splošnemu). Poezija Nine Dragičević je kot zapisana v pozni kapitalizem (vsaj takšno atmosfero je začutiti), obenem pa se prilega k sodobni poeziji tudi po jezikovni plati, je bliskovita in razsekana.

Če je mogoče govoriti o kritičnih oseh, ki jih delo nastavlja, potem lahko te najdemo uperjene v razne konce, ki so še najbolj domena tega, kar trenutno predstavlja desni del političnega spektra (in pogojno levoliberalni). Jasna je kritika pojma domovina in fašizma, izrazito (morda še najbolj) prisotna je kritika birokracije, prav mogoče je zaznati tudi odmeve problematizacije nasilja, zlorabe telesa, zlorabe/nadzora spolnosti. Medtem pa se pri vprašanju nečloveških živali zdi, da zbirka nekako zdrsne in da jo je v tem aspektu mogoče prebirati skozi prizmo nečloveške živali kot simptoma.

Na kakšen način se lahko slednje sploh umesti v isti spekter »problematik«? Prepletenost karnizma in nacionalnega (ali kar nacionalizma) ni neznan pojav (pri nas ga je denimo večkrat reflektirala Branislava Vičar). Tu lahko denimo govorimo o nacionalnih jedeh (pretežno mesnih), kakor tudi denimo o zlorabi nečloveških živali za nacionalne simbole (s čimer nečloveškim živalim odrekamo »sublimno«) idr.

Podobno lahko nečloveško žival kot žrtev pripoznamo, tudi če si od bližje ogledamo problematiko birokracije. Ali drugače: če je birokratizacija posledica kapitalistične alienacije, potem so tudi nečloveške živali posebne žrtve birokracije. A pri tem niti ni nujno vztrajati na kakšni velferistični poziciji (da je industrijska živinoreja v resnici oblika birokracije, je bržkone jasno), temveč lahko sežemo k problemu lastninjenja nečloveških živali in nasilja nad njimi obče. Lahko razmišljamo v okviru birokracije kot rituala (in pomislimo na rituale ob ubijanju nečloveških živali v najrazličnejših družbenih okoljih), lahko razmišljamo o birokraciji kot o brutalnem poskusu kvantifikacije, sistemskem pojavu, ki izbriše subjektivnost in seveda esenco tiste_ga, ki pade v njeno kolesje. Birokracija torej reducira na resurs, in ta resurs je lahko tudi nečloveška žival.

Nasilje, zloraba telesa in nadzor spolnosti so prav tako ključni pojmi ob vprašanju izkoriščanja nečloveških živali, najsi gre za ekofeministično prizmo, ki odkrije sorodne mehanizme med izkoriščanjem narave (seveda tu ekofeminizem nečloveške živali navadno avtomatsko potisne v naravo, kar odpira neko novo vprašanje) in izkoriščanjem ženske in v tem okviru odkrije kulturo lova, proces iniciacije dečka v moškega preko uživanja mesa in celo delitev dela v lovsko-nabiralski skupnosti. Gojenje živali za hrano je oblika nadzora spolnosti, umestitev nečloveških živali v našo družbo definira človeško nasilje in to je osrediščeno okoli zlorabe in lastninjenja telesa, pravzaprav okoli njegove reifikacije.

Po tej strukturi (ki v nekem spektru velja tudi v Ljubav reče greva) torej postane nečloveška žival izločena. Pomenljiv primer je najti denimo v kritiki metafore, ki je izražena v nekaj verzih, čeprav obenem delo pogosto posega po živalskih metaforah ali vsaj metaforah, ki izhajajo iz spektra živalskega ali, bolje, iz spektra tega, kar v naši družbi je živalsko oz. povezano z živalmi. Čeprav (se) zbirka kontinuirano razgalja, pa tu ohranja metaforo, ker je žival kot metafora tako zelo normalizirana (seveda bi bilo tu na mestu sklicevanje na Jureta Detelo in njegovo kritiko metafore obče), in to je najlažje razumeti kot zdrs.

Toda kaj bi bilo tisto, kar tovrstni zdrs sploh omogoča? Kaj je tisto v knjigi, kar legitimira tovrstno pozicijo, ne da bi jo reflektiralo kot zdrs? Na nekem mestu je mogoče razumeti, da ljudje, ki ne uživajo mesa, ne »ljubijo« nekoga, temveč »ljubijo« nekaj. Spet nekje drugje je oves (kot sinonim za rastlinsko prehrano?) prikazan kot krma za domače živali. Vse torej kaže v smer poskusa radikalnega razločevanja med človekom in drugimi živalmi. Ne gre zgolj za povsem biološko vprašanje (v okviru katerega seveda med človekom in drugimi živalmi gre za razliko, a vendar na ravni kontinuitete, podobno kot med drugimi vrstami živali), temveč tudi za preprosto dejstvo, da sam akt neubijanja (ali, raje, odsotnost ubijanja) nečloveških živali še ne more kakor koli izenačevati človeka z drugimi živalmi. To bi ne nazadnje pomenilo, da kakršno koli neubijanje znotraj človeške vrste pomeni totalno izenačevanje interčloveških pozicij. Kako naj se to bere v okviru poezije, ki deluje odkrito politično v spektru vprašanj spola? Na čem utemeljuje svoj stav?

Na več točkah dela pride tudi do dodatnega stopnjevanja v okviru človeško-živalskih razmerij. Pravzaprav se zdi, da gre za priklicevanje nekakšne mantre »kdor je do živali dober, je do ljudi slab«. Če navedeno navežem na zgornji odstavek: tudi človek je ena od vrst živali. Obenem se zdijo ti verzi vezani na neke konkretne osebe (o njihovih identitetah seveda ne morem ugibati in niti ni smotrno ali pravično ugibati), ki morda krepijo tovrsten vtis. A to ni pomembno. Pomembnejše se mi zdi vprašanje, kako tovrstna zasebnost prav na točki vprašanja živali tako zelo izrazito vstopi v javno. Zakaj se torej na tej točki to zgodi z večjo silo kot sicer? Ali še drugače: zakaj pride na tej točki do tako radikalnega povnanjenja intime, ki se posledično reprezentira kot nekakšna politična splošnost?

Zdi se, da imamo v resnici opravka s procesom homogenizacije (hvala V. L. za ta vidik), ki tudi v drugih političnih sferah pogosto zapira možnost resne problematizacije nekega vprašanja. Ali drugače: ko pride denimo do kriminalnega dejanja s strani begunca z muslimanskim zaledjem, naša prva vprašanja niso povezana z refleksijo strukturne pozicije, ki jo ta oseba zaseda v naši družbi, niti z refleksijo prepričanj te osebe kot posameznika, odvzamemo mu individualnost. A to je le prvi del procesa homogenizacije, drugi nastopi, ko njegovo dejanje premaknemo v polje »splošnega« in družbene skupine, ki jim pripada, poenotimo na točki tega dogodka (ergo: begunci/muslimani so kriminalci). Občutka, da gre za soroden proces, se tudi ob obravnavani knjigi ni mogoče znebiti. Seveda tu ponovno trčimo ob vprašanje svobode umetniškega dela, a tudi s tega vidika si velja zastaviti neko vprašanje: kakšno je v resnici mesto (in kakšna je vrednost) spontanih sodb v okviru literature (in drugih umetnosti)? Zakaj se včasih zdi, da se te sodbe izvajajo kot »literatura, zaradi literature«?

Nina Dragičević: Ljubav reče greva (ŠKUC, 2019)

Obenem je tudi poskus, da bi zares zagrabili neuživanje mesa kot nekakšno etično držo, v okviru Ljubav reče greva zamajan. V resnici se pogosto pojavlja ob priklicevanju kritike lajfstajla in newagevskih praks, ob težnji po zdravem načinu življenja, čistosti itd. A to sopostavljanje različnih kontekstov se bolj kot kaj drugega zazdi nekakšno retorično sredstvo. Takoj ko postavimo veganstvo/vegetarijanstvo ob bok apolitičnim praksam, je oboje neprimerno lažje zavrniti. V tem okviru bi kritika seveda bila na mestu (že v samem gibanju so našteti vidiki pogosto preblizu skupaj in zamegljujejo cilje gibanja), a ne zdi se, da je to zares osrednji namen. Čemu bi bil sicer omenjen aktivizem? Čemu denimo aluzija na performans/happening Betine Habjanič? In čemu denimo problematizacija institucije »hišnih ljubljenčkov«? (Naštetemu bom nekaj več besed namenil kasneje.)

Reprezentacija živali/gibanja za pravice živali kot nečesa nepomembnega pa se ne zdi povsem v skladu z nekaterimi drugimi potezami zbirke. Kakšne kontekste naj bi denimo priklicevale omembe klanja (in drugih akcij, ki jih prakticiramo na živalih) in metafore z živalmi? Ali ni uporaba tovrstnih metafor in primerjav osnovana prav na »neznosni bližini« nečloveških živali? Kakšen naboj bi lahko imeli tovrstni izrazi in tovrstne primerjave, če bi šlo za tako radikalno razliko ali kar »nekaj drugega«? In ne nazadnje: kakšna bi lahko bila naša čustvena (pa tudi idejna) investiranost v primer, ki bi iste prakse pripisoval »nasilju« nad nečim preveč oddaljenim in nesublimnim? Kako bi ne nazadnje ljubezen do nečesa lahko sploh padla v ta spekter? Zdi se, da žival ne nastopa zares niti v vlogi živega bitja niti v vlogi predmeta, temveč da gre v prvi vrsti za proces oddaljevanja od živega, čutečega bitja ter približevanje predmetu, da torej pesniška zbirka dela, da nekako jedri specizem in ne išče neke gole pojavnosti.

Na neki točki knjige se srečamo s problemoma, ki ju gotovo velja odpreti tudi znotraj same (veganske) skupnosti. Lirska subjektka tako napravi jasno aluzijo na performans Betine Habjanič (vleka trupla prašiča skozi center Ljubljane) in problem institucije hišnih ljubljenčkov. Pri performansu opozori, da »metoda ogledala pomeni sodelovanje«, pripoznanje, ki seveda seže čez sam performans. S tem odpravi relevanco nadidentifikacije kot umetniške prakse ali jo vsaj postavi pod vprašaj, kar ocenjujem kot relevanten pomislek v prostoru umetnosti. Kakšno vsebino realno ustvarja procesa nadidentifikacije? Kako naj denimo v odnosu do vprašanja nečloveških živali ocenjujemo performans Franca Purga Where is The Line (Galerija ŠKUC, 1998), kjer je ta s pozicije (samooklicanega) etičnega vegetarijanca v okviru umetniškega dela (realno) zaklal telička? Moment nadidentifikacije lahko vodi v totalne paradokse, ki ne služijo zgolj pospeševanju prisotnega, da bi ga kasneje lahko zavrnili, temveč jedrijo tisto, kar se znajde na sami končni postaji prisotnega. Na tem mestu želim opozoriti na dvoje besedil: o Purgovem performansu na podoben način piše denimo Miklavž Komelj v tekstu Smrt živali in metafora, objavljenem v zborniku Pojmovanja živalskih smrti: antropocentrizem in (ne)možne subjektivitete (Annales ZRS, 2020, ur. Branislava Vičar), medtem ko je o težavah, v katere lahko zdrsne umetniško delo z elementom nadidentifikacije, za pričujoči medij v članku Policijsko nasilje in odporna gibanja – o eksploataciji soljudi in neljudi pisala Anja Radaljac.

A kolikor je to vprašanje obče relevantno, je znotraj pravil »igre« Ljubav reče greva do neke mere brezpredmetno. Da, »metoda ogledala pomeni sodelovanje«, a vprašamo se lahko, sodelovanje pri čem naj bi to sploh bilo, če gre za vleko nečesa. Kaj je pozicija izrekanja, s katere lahko nastopi tovrstna drža zavračanja? Oz. drugače: od kod sploh ta hajp in odpor, če imamo v resnici opravka z nečim, kar nima prave substance? Obenem se zdi, da delo tu svoj fokus usmerja k truplom, mesu, hrani … Ponovno nastopi distanca (kot učinek birokratizacije?), čeprav naj bi bil fokus usmerjen k lastninjenju, odvzemu življenja ipd. Tako nastopi tudi paradoks, v okviru katerega je mogoče interpretirati taisto truplo kot nekaj, vendar s tem vendarle zameglimo zavest akcije, obenem pa sebi spodkopljemo pozicijo izrekanja ali, drugače (in ponovno): čemu hajp? Ali ni to potem na isti ravni, kot če bi skozi mesto vlačili … ne vem … čajno skodelico?

Kako se ne nazadnje v ta okvir umešča kritika institucije hišnih ljubljenčkov? Kaj je vzvod, s katerim lahko podaš tovrstno kritiko, če ne pripoznavaš sublimnega v živali? To je kvečjemu sorodno gojenju fikusov. In seveda: vprašanje hišnih ljubljenčkov je zagonetno. Ampak tudi gibanje za pravice živali v samem jedru temelji na procesu, na razreševanju težav, ki se v specističnem svetu pojavljajo vsak dan znova. Povrh vsega se zdi, da tovrstna kritika preveč temelji na tu quoque, čeprav je tudi institucijo hišnih ljubljenčkov mogoče gojiti brez samega ubijanja živali (ki je pravzaprav jedro naslavljanja v zbirki, saj je najpogosteje omenjeno uživanje mesa).

To je nekaj točk (bolj nakazanih kot zares razdelanih), ki se mi zdijo v okviru preseka Ljubav reče greva in vprašanja nečloveških živali najpomembnejše ali vsaj najbolj bijoče v oči. Seveda ta presek ni tisti, ki bi narekoval knjigo (kot sem že povedal, ta posveča temu vprašanju malo pozornosti), vendar se mi zdijo zdrsi znotraj njega dovolj obči, da jih je mogoče razširiti v širše kulturno, umetniško polje.

 

O knjigi
Knjiga: Nina Dragičević – Ljubav reče greva
Založba in leto izdaje: ŠKUC (zbirka Lambda), 2019

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *