Ob veganskih študijah Laure Wright

V letu 2015 je ameriška literarna teoretičarka Laura Wright izdala knjigo The Vegan Studies Project: Food, Animals, and Gender in the Age of Terror (slov. Projekt veganskih študij: hrana, živali in spol v obdobju terorja) in v njej predlagala nastanek nove formalne študijske discipline – veganskih študij.¹Tukaj predlagam prevod izvirnega poimenovanja vegan studies v veganske študije po zgledu postkolonialnih študij, ženskih študij idr. (in ne na primer študije veganstva). Ne samo da se zdi tovrstna prevodna rešitev bližja izvirniku, ampak je tudi bolj odprte narave (njeno polje proučevanja se zdi širše). Obenem že zameji same študije kot izhajajoče s položaja veganstva (kot med drugim gibanja za pravice nečloveških živali) ter tega ne zgolj zre z oddaljenega in (vsaj na videz) nezaznamovanega položaja. Te bi bile (vsaj sodeč po vsebini omenjene knjige, izvoru avtorice, vendar tudi referencah, kot sta A. Breeze Harper in Carol J. Adams, ki je tudi avtorica predgovora h knjigi) tesno povezane na primer s študijami spola, ekofeminizmom, postkolonialnimi študijami in seveda animalističnimi študijami. Obenem se ne bi skrivale za oznako apolitičnega, ampak bi zajemale težnje po ukinitvi patriarhata, (neo)kolonializma (in z njim povezanega rasizma), kapitalizma (posebej v luči pogostega ekofeminističnega spogledovanja s socializmom) in seveda osvoboditvi nečloveških živali.

Seveda imajo osnovna izhodišča pojma, kot so veganske študije, dolgo zgodovino. Če povemo z drugimi besedami: avtorica je v osnovi združila pristope in poglede, ki so se že dolgo pred tem potikali po različnih poljih, najsi gre za teorijo pravic nečloveških živali, sociologijo/filozofijo prehrane, analizo identitetnih politik, feminizem ali kaj drugega. Med navedenim je možno najti presek, ki ga pogojuje dejstvo veganstva.

Na tej točki nujno trčimo ob morda temeljni paradoks, ki ga morajo razrešiti tudi veganske študije (in sam ocenjujem, da tega avtorica ne uspe v zadostni meri, čeprav opozori prav na ta paradoks): če po eni strani drži, da moramo zaradi poskusa vključujočnosti priznati, da se ljudje za veganstvo, ki ga na tej točki lahko razumemo tudi sopomensko s prakso uživanja (izključno) rastlinske prehrane, odločajo iz različnih razlogov, najsi bodo ti zdravstveni, etični, ekološki, filozofski, verski ali drugi,²Lahko gre tudi za posledico sledenja modnim muham v prehrani ali na primer za geografsko in/ali finančno prisilo. se po drugi strani priljubljeni diskurz nenehno zateka v poskus depolitizacije veganstva oziroma zamolčanje odločitve za veganstvo kot etičnega vzgiba.³Naj tukaj napotim na predavanje Urške Breznik z naslovom Veganstvo v kontekstu političnega gibanja, ki ga je avtorica pripravila 27. januarja 2022 v okviru tako imenovanih veganskih večerjic društva Za Živali!. Tukaj odsotni referent (prosto po Carol J. Adams) niso samo živali, ampak tudi dejstvo poskusa spoštovanja njihovih pravic skozi prakso veganstva.

Toda prav ta paradoks že kaže na nekaj drugega, nič manj pomembnega, na nekaj, kar umešča veganske študije v specifičen položaj: po eni strani poznamo omejene prakse, ki skušajo upoštevati pravice živali, ne da bi nujno posluževale veganstva (običajno gre za tako imenovane single-issue strategije, kot so boj proti lovu, skrb za zapuščene živali, boj proti vivisekciji itd.), po drugi strani pa implementacija veganstva še ne pomeni nujno tudi vpeljave vprašanja etike nečloveških živali (kot lahko vidimo v znanih primerih veganstva iz zdravstvenih razlogov).

Ali drugače: veganstvo je širši pojem od pravic nečloveških živali, toda tudi vprašanje pravic nečloveških živali je širši pojem od veganstva. Pri tem seveda ne želim puščati nobenega dvoma o tem, da sam razumem vegansko prakso kot enega nujnih predpogojev za razreševanje vprašanja pravic nečloveških živali.

Toda naj se vrnem h knjigi. The Vegan Studies Project ni samo zbirka golih teoretskih izhodišč, ki naj služijo kot osnova morebitni novi disciplini – pravzaprav je ta njena plat tako rekoč razrešena že v predgovoru in uvodnih besedah – ampak gre za delo, ki skuša še s praktično aplikacijo veganskih študij popolnoma ilustrativno prikazati zadeve. Na tej točki je knjiga izrazito amerocentrična, ne samo po tematikah, ampak tudi predvsem po referencah, kot je razvidno že iz seznama poglavij, ki gre vse od uvodov čez vprašanje veganstva v ZDA po 11. septembru 2001, čemur sledi ukvarjanje s (specifičnimi) kulturnimi referencami, kot je podoba različnih prikazov vampirjev in zombijev, ki se jo sopostavi z veganstvom (reference so tukaj tako rekoč izključno ameriške). Nato pride do rahle kulturne razpršitve, ko se avtorica podrobneje posveti vprašanju veganstva ter vprašanju tako imenovane ortoreksije, veganoreksije in vegafobije, nadaljuje z maskulino tematiko moških, mesa in tako imenovanih heganov (iz angl. he = on), čemur sledita predzadnje poglavje o problematiki vegank_ov med zvezdniki_cami ter zaključek v obliki razmisleka o prihodnosti veganskih študij.

Skratka, tako imenovani uvod v veganske študije ni zares strukturiran na način, kot si sicer predstavljamo uvode. Ne gre toliko za teoretično razgrnitev pristopov in strategij k obravnavi skozi vegansko prizmo, temveč je te treba razbrati iz besedil samih, ki jih že uporabljajo, ne da bi zares razgrnile svoj aparat. Ali drugače: knjiga Laure Wright se prej kot uvod zdi zbornik različnih besedil ene avtorice, ki že sledi osnovnim postulatom veganskih študij.

Vampirji, zombiji in drugi_e tujci_ke

Posebej poglavji o vprašanju vampirstva in zombijevstva se zdita po eni strani izrazito amerocentrični, obenem pa jima je mogoče očitati poseganje po pretiranih interpretacijah, ko se že najmanjši, pogosto na prvi pogled nezaznamovani elementi predmeta proučevanja kažejo v avtoričinih prehitrih zaključkih.⁴Med tovrstnimi zaključki, ali v konkretnih primerih raje namigovanji, najdemo na primer impliciranje veganske etike znotraj vampirskega sveta, kadar se vampir_ka odloči, da ne bo užival_a človeške krvi, temveč zgolj  nečloveško (živalsko) – čeprav je morda tovrstna razlaga znotraj univerzuma vampirske fabule za silo legitimna,  spregleduje nečloveške živali, ki do neke mere spet postanejo odsotne referentke. Podobno bi bilo mogoče reči za tezo, da nekatere vampirske zgodbe preigravajo tematiko čezvrstnega sobivanja (med ljudmi in vampirji_kami). Ponovno: mogoče si je predstavljati legitimnost teze, vendar je po drugi strani specifičen odnos do ene same (fiktivne in nekako vsiljive) vrste le nekoliko premalo za daljnosežno razlago (na primeru odnosa med človekom in drugimi živalmi se lahko ozremo po razliki v našem odnosu do orade ali psa). Toda to se bolj kot problem samega pristopa, ki naj bi ga ponujale veganske študije, kaže pravzaprav kot problem čisto specifične izvedbe. Ali drugače: pod črto je mogoče reči, da Wright vendarle ponuja neprecenljiv model kulturološke študije, ki s proučevanjem popfenomenov skozi prizmo vprašanja veganstva odpira pomembna vprašanja o podobi ne samo veganstva, ampak tudi (drugih) »alternativnih prehranskih režimov«.

Zato pa se zdi toliko bolj obče veljavno poglavje o vprašanju podobe veganstva po terorističnem napadu na WTC leta 2001. Tukaj ne gre samo za posamičen dogodek, ampak tudi predvsem njegove posledice, ki se zrcalijo v spremenjeni globalni geopolitični sliki in nenazadnje vseobsežni vpeljavi modela »zunanjega sovražnika«, na primeru dogodkov z začetka milenija, to velja predvsem za tako imenovano vojno proti terorizmu in njenim implikacijam.

Ne gre samo za to, da so omenjeni dogodki seveda vplivali na praktično ves svet, ampak da je bilo v odzivih nanje nekaj tako splošnega, da je njim sorodne družbene pojave mogoče najti še marsikje in nenazadnje marsikdaj. Kot nam bližnji primer bi lahko vzeli nedavno begunsko krizo ter z njo povezano radikalizacijo islamofobičnih in nenazadnje ksenofobičnih politik. Kot kaže Wright, je bil
11. september usmerjen ne samo »navzven«, ampak tudi »navznoter«: krizne razmere, napad na ameriški (kapitalistični) simbol, s tem pa tudi na ameriško kulturo, se je seveda kazal tudi v radikalnem poskusu afirmacije te kulture, ki je obenem zaznamovana z maskulinostjo, kolonializmom in seveda karnizmom. Najsi gre za prvi obrok newyorškega župana Rudyja Giulianija po napadu, masten hamburger z mesom, »ki se je potilo«, ali za poigravanje z »mesojedo« retoriko v preseku z imaginarijem terorizma, kot jo je bilo mogoče razbrati v izjavah sicer že pokojnega ameriškega kuharskega superzvezdnika Anthonyja Bourdaina, ki je tako pred zrušitvijo dvojčkov kot tudi po (!)  njej vegane_ke večkrat označil za »najhujše teroriste, kar jih je«.

Če bi bilo tovrstne trende mogoče zaznati tudi v našem prostoru, je seveda še treba raziskati (in to lahko sodi v poglavje o prihodnosti veganskih študij), na pamet pa lahko že brez raziskave pade vsaj grafika, ki jo je bilo v zadnjih letih, še posebej po begunski krizi, večkrat zaslediti na slovenskih spletnih straneh:

Vidimo lahko, da se ukvarjamo s karnističnim, izključevalnim nacionalističnim in proalkoholnim diskurzom, ki je zelo jasno uperjen proti islamski skupnosti, ki se po splošni doktrini odpoveduje tako alkoholu kot tudi svinjskemu mesu. Ker gre (kadar govorimo o izključno nedavnih beguncih_kah oziroma muslimanih_kah iz neslovenskega prostora) tudi za skupino, od katere je težko pričakovati, da bo ob samem prihodu že govorila slovensko, je ta specifična naravnanost še toliko jasnejša.

Pri tem obstaja (kot opozarja tudi Wright) še ena pomembna plat: tovrsten diskurz, osredinjen okoli nacionalizma, tako rekoč privatizira naravo narodne identifikacije: kdorkoli se opredeljuje oziroma razume za Slovenko_ca, je to le, dokler obenem pije vino in pivo, je svinjino in govori slovenski jezik, abstinenti_ke, veganke_i/vegetarijanke_ci, negovorke_ci slovenskega jezika⁵Besedilo pišem v času zaostrovanja rusko-ukrajinskega spora, ob katerem je na primer slovenska vlada, sicer v preteklosti znana po protibegunski retoriki, izrazila pripravljenost za pomoč ukrajinskim begunkam_cem s pojasnilom, da je tovrstna politika legitimna zaradi večjih kulturnih podobnosti med narodoma. Primer kaže, da identifikacija ne poteka nujno na ravni narodnostne pripadnosti, temveč tudi celinske, rasne, verske … (ki se morda opredeljujejo za Slovenke_ce iz kakšnega drugega razloga) to ne morejo biti. Še več: pravzaprav te osebe niti niso dobrodošle na nacionalnem ozemlju Slovenije. Izključevalni trenutek tako kaže v več smeri; tujstvo ni samo pojem, ki je povezan z eksternim, ampak tudi internim.

Veganstvo, samo še ena prehranska motnja

Poglavje o vegafobiji, veganoreksiji in ortoreksiji⁶Tukaj bom govoril predvsem o slednji, saj se vsi trije pojmi v grobem povežejo v tej točki. Kljub temu naj opozorim na konkreten primer vegafobije, naveden v knjigi: po raziskavi, ki sta jo naredili_a Matthew Cole in Karen Morgan (»Vegaphobia: Derogatory Discourses of Veganism and the Reproduction of Speciesism in U. K. National Newspapers«, 2011), je bilo med skoraj 400 analiziranimi medijskimi članki najti nekaj več kot 5 % takih, ki so se do veganstva opredeljevali pozitivno. Očitki so se seveda kronično izogibali vprašanju pravic nečloveških živali, veganstvo pa pogosto pojmovali kot nekakšno nemogočo in nenavadno dieto, s čimer so že pripravili teren za pojmovanje veganstva kot nečesa, kar je enako motnjam hranjenja in s tem tudi ortoreksiji. se zdi še nekoliko splošnejše. No, vsaj v nekaterih okvirih, saj je mogoče trditi, da so različne diete, ki se pojavljajo na nivoju osebnih izbir, predvsem stvar zahodnih srednjih razredov. Toda morda je pomembnejše nekaj drugega: pojem ortoreksije je pogosto zvezan s poskusom depolitizacije in kooptacije veganstva. Gre za kontroverzen pojem, ki naj bi označeval prehransko motnjo, ob kateri posameznik_ca pretirano teži po zdravem prehranjevanju, ki lahko zapada v paradokse. Čeprav je motnja omenjena v DSM-5, je o njej dejansko še veliko neznanega, označevanje posameznice_ka kot ortoreksične_ga pa se pogosto pojavlja že ob čisto običajni skrbi za zdravje, zlasti kadar gre za alternativne načine prehranjevanja. Ali drugače: z besedo ortoreksija je mogoče veganko_a po hitrem postopku potisniti v zasebno področje in jo_ga patologizirati. Wright se posledično v boju proti temu procesu sklicuje po eni strani na študijo trojice Timko, Hormes in Chubski⁷C. Alix Timko, Julia M. Hormes in Janice Chubski. »Will the Real Vegetarian Please Stand Up? An Investigation of Dietary Restraint and Eating Disorder Symptoms in Vegetarians versus Non-vegetarians.« Appetite 58 (2012): 982–990. Tisk., ki je ugotavljala, da je prav v veganski populaciji mogoče zaznavati manj znakov tako imenovanega patološkega odnosa do hrane, kasneje pa Wright podkrepi svojo tezo še z osebnimi izpovedmi vegank_ov, ki so s pomočjo implementacije veganstva premagale_i svoj »problematičen« odnos do hrane.

Potencialni očitki tovrstnim tezam se ponujajo kar sami od sebe: sama vpeljava oznake »patološkega« je seveda problematična, ker ponovno vzpostavlja pojem norme, proti kateremu se knjiga sicer neprenehoma bori. Obenem je mogoče podvomiti o znanstveni relevantnosti z Reddita povzetih odgovorov nekaterih oseb veganske skupnosti in seveda o zadostnosti navajanja ene same študije, ki govori v prid avtoričinim tezam. Hiter pogled na mednarodni splet razkrije, da na to temo ni najti prav veliko znanstvene literature (toda ta, zanimivo, praviloma razmejuje veganstvo kot način prehranjevanja in etično držo, pri čemer zagovarja možnost uravnotežene rastlinske prehrane in veganstva ne »krivi« za morebiten razvoj motenj hranjenja), zato pa je nekaj več anekdotičnih dokazov, kot je na primer sicer odmeven članek Melisse Meinzer na portalu Vice, članek s portala eco warrior princess, članek s spletne strani Beet., sicer namenjene veganski tematiki, pogovor (z veliko pozitivnimi odzivi) na spletni strani Quora ali na primer spletna stran veganske nutricionistke, ki se ukvarja posebej z vprašanjem nezdravega odnosa do hrane.

Kljub tovrstnim metodološkim zagatam velja opozoriti na dejstvo, da je med drugim prav specifičen odnos do hrane (živalskega izvora) ena od ovir, ki stoji na poti do polnovrednejšega spoštovanja pravic nečloveških živali, nenazadnje pa tudi razreševanja ekološkega vprašanja in skrbi za lastno zdravje. Če vse troje vsaj deklarativno razumemo kot vrednote, obenem pa teoriji ne sledimo tudi v praksi, se problem logično skriva tudi v našem odnosu do prehranjevanja.

Druga zagata ob izvajanju avtorice se pojavi v poskusu zanemarjanja dejanskih vezi med implementacijo veganstva ter specifično telesno samopodobo in nezadostno prehranjenostjo ali neutemeljenim sledenjem specifičnim prehranskim smernicam. Trenuten obči prehranski model ne upošteva uravnotežene in zdrave veganske prehrane, pogosto niti z vidika prehranskih piramid nutricionističnih združenj niti v vsakokratni restavraciji, javnem zavodu in še manj na zasebni ravni domačih gospodinjstev – vsi ti prostori so prilagojeni karnistični ideologiji. Obenem je najbrž od oseb, ki so nagnjene k eksperimentiranju z različnimi načini prehranjevanja iz teh ali onih (vendar ne etičnih!) razlogov, mogoče pričakovati, da bodo na neki točki sledile tudi veganskemu načinu prehranjevanja, kar pa o slednjem pravzaprav ne pove dosti.

Ker gre za knjigo iz leta 2015, ta v polni meri še ne upošteva drugih tematik, ki se jih pogosto poveže z veganstvom. V grobem je mogoče reči, da je prav v času od izida knjige prišlo do povečanega zanimanja za rastlinsko prehrano, kot tudi to, da se jo je s pomočjo medijev začelo močneje povezovati z ekološkim vprašanjem, ki je (seveda je implementacija veganstva nujna tudi v tem okviru, ki ga je mogoče razumeti kot enega pomembnejših in bolj perečih problemov našega časa) za ceno poskusa osvoboditve nečloveških živali zasedlo morda eno izmed osrednjih mest ob zagovoru veganstva.

Heganism in korak naprej

Poglavje o maskulinosti, mesu in maskulinem veganstvu se v svojih izhodiščih močno opira na dognanja in pisanje ene izmed osrednjih figur (veg(etarij)anskega) ekofeminizma, Carol J. Adams, vendar naredi tudi nov korak. Če bi bilo mogoče iz dela omenjene avtorice razumeti skoraj popoln razkol med moškimi in ženskami. Tukaj gotovo velja opozoriti na problematično poigravanje z binarizmi, izhajajoč iz pogojno rečeno tradicional(istič)ne feministične prakse. Pri tem seveda ne gre za zavračanje drugih, nebinarnih identitet (avtorica eksplicitno zagovarja osvoboditev tudi teh), samo zdi se, da je osnovna struktura zasnovana binarno in da cismoškemu v opozicijo v osnovi postavlja (cis)žensko (usodo te pa morda razume razmeroma sorodno kot usodo drugih necismoških identitet). Pri tem se obenem v veliki meri navezuje na, recimo temu, razširjeno razumevanje spola oziroma spolne identitete, obenem pa se tako rekoč igra z nekimi popolnoma resničnimi odvodi tovrstne družbene ureditve: moško kulturo razumeva kot pretežno mesojedo ali vsaj bolj mesojedo kot žensko kulturo, kar je mogoče (vsaj pod pogoji tovrstne sistematizacije spolov) utemeljevati tudi s statistiko, ki se osredotoči na razlike v načinih prehranjevanja samoidentificiranih moških in samoidentificiranih žensk.

Toda poglavje o tako imenovanem heganismu seveda zanimajo predvsem tisti moški, ki dejansko sledijo veganskemu načinu življenja. Najprej gre za vse tiste, ki s tem preprosto ne dosegajo zadostne stopnje maskulinosti, torej za nekakšne poženščene soyboys (oziroma soi-bois, kjer je morda zaznati igro s protisovjetsko in protikomunistično nastrojenostjo). Vendar poznamo še drug fenomen, ki ga je avtorica zaznala še pred vrhuncem, ki ga je skupnost maskulinih veganov po moji oceni dosegla z dokumentarcem The Game Changers (2018), ki v osnovi poskuša rastlinsko prehrano prikazati kot primerno za vsakega telesno sposobnega moškega, ki se morda celo profesionalno ukvarja s športom na visoki ravni. Pri tem uporablja poskus sprevračanja podobe pravega moškega, ki pa še vedno (z izjemo prehrane) ostaja v popolnoma tradicionalnih koordinatah.

Bistveno opažanje, ki ga ponudi Wright (to stori na primeru odločitve za rastlinsko prehrano pri Billu Clintonu in Miku Tysonu), je, da se lahko pod določenimi pogoji tudi oseba, ki izrazito sledi cismoški identiteti, odloči za veganstvo, vendar šele po tem, ko se izkaže, da je opravila iniciacijski proces. Tako je Bill Clinton moral skozi proces »pretiranega uživanja mesa«, spolni škandal, nastop ene izmed najpomembnejših političnih funkcij na svetu in Mike Tyson je moral (uspešno) tekmovati v enem izmed najbolj maskulino razumljenih športov, pri tem pa nasprotniku celo odgrizniti del ušesa (karnistični moment) in preživeti nekaj časa v zaporu. Clinton in Tyson sta se torej dokazala, njuni odločitvi za veganstvo sta sprejemljivi, ker sta že dokazala, da sta sposobna poudarjene maskulinosti, s čimer dobita pravico tudi do drugih, neregularnih odločitev. Toda te morajo biti sprejete v določenem okviru: poudarjanje vprašanja pravic živali ali ekologije ni sprejemljivo, medtem ko skrb za lastno zdravje je sprejemljivo.

Navedeno pa jasno postavi pod vprašaj tudi oglaševalske strategije nekaterih organizacij, ki zagovarjajo veganstvo oziroma boj za pravice nečloveških živali ter se pri tem sklicujejo prav na tradicionalne podobe (in vloge) spolov. Ne gre samo za perpetuiranje drugega problema (ki je seveda povezan s prvim … toda tudi če potencialno ne bi bil), ampak tudi dejstvo, da se ta v svojem osnovnem okviru izključuje s prvim: ne zagovarja strogega veganstva, ki je posledica praktičnega izvajanja načel pravic nečloveških živali, kot predpogoj pa zahteva celo iniciacijo, ki je strukturirana kot popolno nasprotje kasnejši spremembi.

Veganstvo med zvezdniki_cami

To nas privede do zadnjega jedrnega poglavja, ki se ukvarja z vprašanjem veganstva med zvezdniki_cami, pri čemer se Wright podrobneje posveti Pameli Anderson, Macu Danzigu, Miku Tysonu, Ellen DeGeneres in Oprah Winfrey.

Najprej velja opozoriti na to, da sta med naštetimi med samoizpričanimi vegani_kami ostali_a samo še Mac Danzig in Pamela Anderson, medtem ko sta Mike Tyson in Ellen DeGeneres v obdobju od izida knjige opustili_a veganstvo (s čimer sta tudi podkrepila_i avtoričino poanto, kot bomo videle_i kasneje), Oprah Winfrey pa je veganstvo za krajši čas sprejela zgolj kot »očiščevalni izziv«, kar ugotavlja tudi avtorica.

Mac Danzig in Pamela Anderson ostajata tudi borca_ki za pravice nečloveških živali, toda tukaj velja opozoriti na nekaj drugih razsežnosti. Najprej: pomenljivo je, da tako Anderson kot Danzig v družbi nastopata kot radikalni_a predstavnici_ka njima pripisanih družbenih spolov (nam manj znani Danzig je borec mešanih borilnih veščin): gre torej za medije sprejemljiva položaja »ženske, ki ima rada živali«, in »moškega, ki je svojo maskulinost že prikazal/dokazal nekje drugje«.

Pri tem želim biti jasen, da nikakor ne zanikam ali podcenjujem etičnih položajev Danziga in Anderson, ki sta v svojih izjavah glede pravic živali in veganstva že dolga leta dosledna_i. Pripoznavam lahko tudi njuno pozitivno vlogo v tem oziru, toda v takih primerih je, prosto po Wright, vselej nujno upoštevati tudi način, na katerega se posamezna oseba umešča v širši družbeni oziroma medijski prostor, in po kakšnih pravilih jo_ga ta predstavlja svojemu občinstvu. Ali drugače: intimna odločitev posameznice_ka je samo del celotne zgodbe.

Toda prav tukaj že lahko trčimo ob posebno zagato: veganska identiteta je lahko majava, saj v nobeni točki nimamo popolnega zagotovila, da bo oseba tudi zares sledila veganskemu načinu življenja in/ali boju za pravice nečloveških živali, kot je razvidno tudi iz primerov nekaterih navedenih zvezdnic_kov.⁸Na spletnem mestu YouTube se je pojavil tako rekoč veganski podžanr vegank_ov, ki to več niso in o tem govorijo v svojih vlogih. Očitno se velikokrat sklicujejo na potovanje (angl. journey) (https://www.youtube.com/watch?v=JjRHh018xYg). To se lahko kaže v uničujočem medijskem odzivu: ko povežemo status zvezdništva z institucijo rumenega tiska in splošno percepcijo veganstva v medijih (kot sem jo nakazal že prej), dobimo enopomenski in obširen napad na položaj, ki ga je oseba še nedavno zagovarjala. Posledično je veganstvo na enostaven način lahko hitro okarakterizirano kot neobvezujoče, težko dosegljivo in, recimo temu, začasna zanimivost. Seveda iste osebe napade tudi veganska skupnost, kot primer Wright navaja usodo Natalie Portman, ki med nosečnostjo ni uživala izključno prehrane rastlinskega izvora in je s tem doživela javni odpor vegank_ov.

Seveda tukaj ni pod vprašajem etičnost izbire posameznice_ka (na primer Natalie Portman) – to je mogoče označiti kot neetično. Ob tem ni nepomembno, da status zvezdništva, kot ga konstruira na primer medijsko področje, izdatno vpliva na usmerjanje tovrstnih napadov. Samo zvezdništvo je tako rekoč magnificirana oblika obstoja, dejstvo začasno vegetarijanskega prehranjevanja Natalie Portman (ki je, ponavljam, problematično) je razširjeno do te mere, da na videz prekaša globalni problem antropocentrizma, specizma in karnizma.

Ali drugače: institucija zvezdništva je ustvarjena na način, ki je nesorazmeren z izvenzvezdniško resničnostjo, pervertira vrednote, zamegljuje smisel in predvsem daje nerelevantne poudarke. Obenem podoba zvezdnika_ce že po svoji opredelitvi ne more biti fiksna, saj različni proizvodi, za katerimi stojijo, in narava medijskega prostora zahtevata nenehno spreminjanje in nefiksno identiteto, ki jo je mogoče karseda zlahka in prilagodljivo tržiti.

Kam naprej

Tukaj ne gre več samo za refleksijo zaključnega poglavja knjige Laure Wright, ki si zastavlja prav to vprašanje, ampak tudi obči problem, ki se pojavi ob veganstvu in boju za pravice nečloveških živali na meji med teorijo in prakso.

V tem besedilu sem želel izpostaviti predvsem najbolj intrigantne dele avtoričinega prispevka k temu vprašanju, tista mesta, kjer se zdi, da naredi pomemben korak v refleksiji boja in veganske prakse. Prav tako je mogoče reči, da refleksija mesta moškega v veganski skupnosti ali vloga zvezdništva v njej pomagata pri vsakodnevnem aktivizmu in reflektiranju tega. Zdi se torej, da je tukaj najti praktično vrednost, ki lahko spreminja popolnoma stvarne načine postopanja že v medsebojnih razmerjih znotraj skupnosti, po drugi strani pa je na primer za refleksijo popfenomenov to težje reči. Toda tukaj nastopi druga vrednost veganskih študij, ki se skriva v potencialnem akademskem prispevku, do katerega pa gojim tudi določeno mero zadržka, saj se avtoričina refleksija na primer vampirskih in zombijevskih serij zdi kar nekoliko pretirano shematska in že večkrat slišana. Ko k temu pridodamo še občutek, da se občasno ukvarjamo s pretiranimi interpretacijami, pa je rezultat skoraj klišejsko pričakovan proizvod kulturnih študij, kot si jih predstavlja obča nenaklonjena javnost. Morda bi bila v luči ena izmed nujnih poti naprej vsaj delna preobrazba veganskih študij v metodo, ki jo je mogoče uporabiti znotraj drugih, različnih študij, ki se posebej ukvarjajo z različnimi področji, najsi bodo na polju ved ali znanosti. Splošnost, značilna za to knjigo, ponuja dober pregled nad možnimi pristopi, vendar ji lahko (morda) umanjka na tistih mestih, ki zahtevajo izrazite specifike poznavanja različnih področij. V knjigi Laure Wright se to popolnoma jasno kaže v besedilih o literaturi, kjer avtorica (sicer literarna teoretičarka) operira z bolj razširjenim naborom pristopov kot na nekaterih drugih mestih.

Toda osnova seveda vseskozi ostaja enaka: veganske študije želijo reflektirati »način prehranjevanja« (ki to ni) v razmerju do širše družbene slike, na ta način pa posledično zagristi v veganstvo tudi kot prakso odpora in obliko bojkota. To je nekakšno dejstvo veganstva, ko se že odločimo zanj in kadar ne gre za kooptirano obliko, na kakršno opozarja na primer Richard J. White v besedilu Pogled nazaj, korak naprej: »Ja, ampak … !« Odziv na veganstvo kot življenjski slog (članek v dveh delih je bil objavljen tudi na tej spletni strani: PRVI DEL, DRUGI DEL).

Zato bi bil najbrž nujen še en naslednji korak (ta pa umanjka v večini »veganske« literature): poskus zastavitve politične strategije, ki bi na osnovi že znanih dognanj služila tudi uresničevanju predlaganih družbenih modelov. Brez tega elementa lahko hitro zapademo v tavanje v krogih, kar se v veliki meri že tako ali tako dogaja, in sicer v okviru tako rekoč vseh osvobodilnih gibanj.

Literatura:

Videoposnetek 18 Ex-Vegan YouTubers Saying »Journey« (COMPILATION) uporabnika_ce Lifting Vegan Logic. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=JjRHh018xYg (zadnji dostop: 28. februar 2022).

Carol J. Adams: The Sexual Politics of Meat. Continuum, 1990.

Urška Breznik: Veganstvo v kontekstu levega političnega gibanja (predavanje izvedeno 27. januarja 2022 pod okriljem društva Za Živali!). Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=fo2gO-nrwkQ (zadnji dostop: 25. februar 2022).

Matthew Cole in Karen Morgan. »Vegaphobia: Derogatory Discourses of Veganism and the Reproduction of Speciesism in U. K. National Newspapers.« British Journal of Sociology 62.1 (2011): 135–153. Tisk.

Film The Game Changers (2018). Režija: Louie Psihoyos.

Alix Timko, Julia M. Hormes in Janice Chubski. »Will the Real Vegetarian Please Stand Up? An Investigation of Dietary Restraint and Eating Disorder Symptoms in Vegetarians versus Non-vegetarians.« Appetite 58 (2012): 982–990. Tisk.

Grafika »Tu je Slovenija …«. Spletna stran www.mojvideo.com, uporabnik Thinker031. Dostopno na: https://www.mojvideo.com/uporabnik/thinker031/slika/slika-715947/715947 (zadnji dostop: 28. februar 2022).

Richard J. White. »Pogled nazaj, korak naprej: »Ja, ampak … !«. Odziv na veganstvo kot življenjski slog (prvi del).« Prevod: Nataša Pucelj. Spletni medij Animot, 13. oktober 2021. Dostopno na: https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-prvi-del/ (zadnji dostop: 28. februar 2022).

Richard J. White. »Pogled nazaj, korak naprej: »Ja, ampak … !«. Odziv na veganstvo kot življenjski slog (drugi del).« Prevod: Nataša Pucelj. Spletni medij Animot, 20. oktober 2021. Dostopno na: https://www.animot-vegan.com/pogled-nazaj-korak-naprej-ja-ampak-odziv-na-veganstvo-kot-zivljenjski-slog-drugi-del/ (zadnji dostop: 28. februar 2022).

Laura Wright: The Vegan Studies Project. University of Georgia Press Athens, 2015.