ODGOVORI NA UGOVORE VEGANSTVU

Pripravljeni odgovori na pogoste – in nekoliko manj pogoste – “protiargumente veganstvu” se lahko prosto delijo v (spletnih) debatah. Uporabite jih lahko v dani obliki, torej tako, da jih preprosto kopirate, ali pa iz odgovorov izluščite informacije, ki so relevantne v danem kontekstu.

Zavedamo se, da se vegani_ke pogosto srečujejo s ponavljajočimi se, večinoma precej neizvirnimi očitki. Ker to, da se vsakič znova lotevate odgovarjanja na zelo podobne argumente, ki so bili že neštetokrat ovrženi, zagotovo vzame veliko časa in energije, je bil naš osrednji cilj pri snovanju te serije prav poenostavitev tovrstnih interakcij. Seveda pri tem ne gre preprosto za vprašanje zmage v debati, ampak predvsem za vprašanje, kako čim bolj efektivno seznaniti nevegansko populacijo z nekaterimi bistvenimi informacijami.

Seznam se bo sproti dopolnjeval z novimi ugovori in odgovori. Če imate predlog glede ugovora, ki bi ga bilo smiselno uvrstiti na seznam, nam ga lahko posredujete. Prav tako pa sprejemamo morebitne pripombe, vezane na trenutne odgovore. V obeh primerih nam lahko pišete na naslov: animotvegan@gmail.com

Razširi vse
Zapri vse

1. V Sloveniji imamo dobro urejeno zakonsko zaščito. Živali v naših klavnicah ne trpijo, saj jih koljemo humano. Mislim, da je pomembno, da je zakol human.

Ob pogovorih z nevegankami_i ugotavljamo, da redkokdo ve, kakšna je zakonodaja, ki ureja zakol živali v Sloveniji. Zaradi tega razloga vam priporočamo branje ustreznega zakonika, ki je dostopen tu. So ti postopki resnično “humani”? Bi te postopke izpeljali tudi na sočloveku, na psu ali mački ali na drugi nečloveški živali, s katero sobivate? Nečloveška bitja, ki jih koljemo v skladu s tem zakonom, so zavestna, čuteča bitja, ki imajo lastne interese. Izražajo interes po zaščiti pred bolečino ter interes do nadaljevanja življenja. Nemogoče je humano odvzeti življenje ali humano “ustreliti”, “zapliniti” ali “udariti” ali “elektrificirati” (to so načini “omamljanja” v klavnicah) čuteče, zavestno bitje, ki ne želi umreti. Human zakol je oksimoron.

2. Vegani nam vsiljujete svoje ideje.

Veganstvo je družbenopolitično gibanje, ki se zavzema za izkoreninjenje vseh oblik izkoriščanj nečloveških zavestnih, čutečih bitij. Veganke_i nevegansko populacijo izobražujemo in javno odpiramo tematiko odnosa človeka do drugih vrst. Pri tem delujemo podobno kot druga osvobodilna gibanja. Izobraževanje ni “vsiljevanje”. Obenem je treba pri tem upoštevati, da veganke_i nimamo nobenih sredstev, s katerimi bi lahko nevegansko populacijo prisilile_i v bolj solidaren in pravičnejši odnos do drugih zavestnih bitij. Odločitev, ali delovati pravično in solidarno ali ne, je na koncu še vedno odločitev, ki jo sprejme vsakdo zase, zato je očitek “vsiljevanja” še toliko bolj prazen.

3. Koline/uživanje mesa/uživanje živalskih produktov … so/je naša tradicija!

Da je neka navada ali dejavnost v okolju “tradicionalna”, ne pomeni, da je pravična in da jo je smiselno ohranjati le zato, ker jo poznamo že dolgo; to pravzaprav onemogoča vsakršen razvoj človekove misli in delovanja. Ohranjanje tradicij, ki so neetične in nepravične, pomeni, da zavestno vztrajamo pri ohranjanju nepravične družbe. Pri vprašanjih kulturne dediščine in tradicij se je treba vprašati, kakšna je vsebina teh tradicij/dediščine. Če ta vsebina nima presežne vrednosti ali če celo ugotovimo, da je vsebina neetična, kot v tem primeru, je treba take prakse izkoreniniti in dolgotrajnost izvajanja neke neetične prakse je kvečjemu argument, da se poskuša praksa izkoreniniti čim prej.

4. Živali so tu za nas.

Prepričanje, da nekdo obstaja “za” nas, je antropocentrično (antropocentrizem je nazor, po katerem je človek nadrejen “naravi”). V našem kulturnem okolju je tako prepričanje mdr. posledica nekaterih interpretacij krščanskega izročila, po katerih naj bi bog dal človeku živali na razpolago (druge interpretacije sicer trdijo, da je bog človeku predal živali v oskrbo/varstvo, in ne v rabo). Sodobna znanstvena in etična spoznanja ne podpirajo prepričanja, da bi katero koli bitje na svetu obstajalo “za” neko drugo bitje; vsa bitja preprosto so -obstajajo. Neetično je posegati v telo/življenje zavestnega, čutečega bitja, če to ni neobhodno potrebno (npr. v primeru samoobrambe).

5. Te živali so namenjene prehrani/če jih ne bi vzgojili, jih ne bi bilo.

Prepričanje, da imajo živali “namen”, ima strukturo instrumentalizacije nečloveških čutečih bitij; takoj, ko nekemu bitju pripišemo “namen”, ga obravnavamo kot dobrino ali vir, ne kot posameznico_ika. Toda nečloveška zavestna bitja niso viri, temveč avtonomni subjekti z naborom lastnih interesov, osebnostmi, notranjim doživljanjem … Podobno družbe v različnih časih in prostorih instrumentalizirajo človeška bitja, ki pripadajo nekaterim skupinam (npr. ženske ali temnopolte osebe, osebe iz nižjih socialnih razredov ipd.). Takšen proces je vedno nepravičen. Sama ideja “vzgajanja” je problematična, saj implicira, da so nečloveška bitja obnovljivi viri, ki jih lahko “proizvajamo”, ne da bi tej “proizvodnji” namenile_i moralno skrb. Pomembno je, da razumemo, da zavestnih bitij ni pravično obravnavati kot vire in da je treba enakovredno upoštevati njihove interese.

6. Rastline tudi čutijo.

V znanosti trenutno obstaja konsenz, da rastline zaznavajo svojo okolico in se nanjo odzivajo, kar je, glede na to, da so živi organizmi, v neki meri neobhodno, konsenza o tem, da rastline čutijo bolečino (in jo subjektivno doživljajo) ali da imajo zavest, pa v znanosti ni. (Pravzaprav je trenutni konsenz še vedno, da rastline ne čutijo in nimajo zavesti.) A ugovor “rastline tudi čutijo” ni ugovor, ki bi kakor koli izpodbijal veganstvo – skrb za življenja rastlinskih bitij je lahko podaljšek veganstva. Trenutno je živinoreja odgovorna za do 90 % izsekavanj pragozdov, obenem pa za prehrano neveganke_a vzgojimo tudi več rastlin, saj moramo najprej z njimi nahraniti tudi živali. Dobra novica s tega vidika je, da lahko živimo zdravo, ne da škodujemo rastlinam: jemo lahko semena in plodove (ki niso živa bitja). Takšna prehrana zajema stročnice, žita, sadje, večino zelenjave in “zelenjave” (paradižnik, bučke, jajčevci, paprika idr.), oreščke ter semena. Poleg tega pa: tudi če rastline čutijo, ni utemeljeno, da se odločamo za večjo mero škodovanja in za izkoriščanje bitij, ki imajo dokazno visoke stopnje samozavedanja.

7. Veganska prehrana ni zdrava!

To ne drži. Sodobna nutricionistična znanost ugotavlja, da je uravnotežena veganska prehrana zdrava in primerna za osebe v vseh življenjskih obdobjih.

8. Kaj vas briga, kaj jemo?

Ključno pri tem je, da neveganke_i ne jedo “nekaj”, temveč izločke ali kose telesa nekoga. Nečloveška zavestna bitja niso “stvari”, temveč avtonomni subjekti z naborom lastnih interesov, osebnostmi, notranjim doživljanjem. Veganstvo se zavzema za temeljne pravice teh bitij, za to, da ta bitja niso obravnavana kot viri, ter da se zaščitijo pred izkoriščanjem, trpljenjem in pobijanjem. Ko veganke_i opozarjamo na neetičnost prehranjevanja z živalskimi produkti, tega ne počnemo, ker bi se želele_i vtikati v osebne izbire drugih oseb ali jim “gledati v krožnik”, temveč zato, ker pripoznavamo, da so nekatera živila plod trpljenja in nepravičnega ravnanja s čutečimi bitji.

9. Jejte kamenje!

Ta ugovor je ena od različic ugovora “tudi rastline čutijo” oz. izpeljava iz te predpostavke. Če rastline čutijo, naj torej veganke_i, ki jih skrbi za vsa čuteča bitja, jedo kamenje. K sreči to ni potrebno. Dobra novica s tega vidika namreč je, da lahko živimo zdravo, ne da škodujemo rastlinam: jemo lahko semena in plodove (ki niso živa bitja). Takšna prehrana zajema stročnice, žita, sadje, večino zelenjave (paradižnik, bučke, jajčevci, paprika idr.), oreščke in semena. Poleg tega pa: tudi če rastline čutijo, ni utemeljeno, da se odločamo za večjo mero škodovanja in izkoriščanje bitij, ki imajo dokazno visoke stopnje samozavedanja.

10. Tudi druge živali jedo živali/lovijo.

Vrste, ki plenijo, navadno nimajo izbire, saj meso drugih živali potrebujejo za preživetje, človek za zdravo življenje ne potrebuje živalskih produktov, zato ti poziciji nista enakovredni. Človek se lahko odloči, da ne bo brez potrebe škodoval zavestnim, čutečim bitjem, ter tudi razume, da je tako nepotrebno škodovanje neetično. Pri tem je ključno tudi, da je človek edina vrsta, ki si druge vrste lasti, jih izkorišča, goji in v vseh pogledih razpolaga z njihovimi življenji. Kar počne človek, je s tega vidika celo mnogo bolj neetično od početja drugih vrst. Seveda pa tudi v primeru, da privzamemo, da druga bitja ravnajo neetično, to ne pomeni, da je upravičeno, da neetično ravnamo tudi same_i: ali je sprejemljivo, da nekoga okrademo ali mu škodujemo samo zato, ker obstajajo v naši družbi osebe, ki to počno? Seveda ne.

11. Vegani nič ne delate/ste brezposelni.

Ta ugovor se pojavlja zelo pogosto, a nima nič opraviti z veganstvom. (Ne)zaposlenost oseb, ki se zavzemajo za izkoreninjenje nepravičnih praks, ne vpliva na status te prakse. Tudi če bi veganke_i bile samo brezposelne osebe, to ne bi zamajalo etičnih predpostavk veganstva. (Vendarle naj na tem mestu tudi opozorimo, da je to popolnoma neutemeljena obtožba – statistika kaže, da je v veganski populaciji večji delež izobražene mlajše populacije, zlasti žensk. Nikjer ni indicirano, da je brezposelnost veganske populacije večja kot v splošni populaciji.)

12. Vegani so nasilni!

To je eden od bolj ciničnih ugovorov veganstvu: veganke_i se zavzemamo za radikalno nenasilen odnos do vseh zavestnih, čutečih bitij ter opozarjamo prav na nasilje neveganske populacije. Neveganska svetovna populacija letno ubije med 1065 in 3065 milijard čutečih, zavestnih bitij (številka tako močno niha, ker je število pobitih morskih bitij zelo težko oceniti), obenem neveganke_i druga bitja tudi lastninijo, izkoriščajo, posegajo v njihova telesa … količina nasilja do teh bitij je neznanska. Izobraževanje in opozarjanje na to nasilje samo po sebi ni nasilje.

13. Morala je subjektivna.

Pomembno je, da razlikujemo med etiko in moralo. Etika je filozofska disciplina, ki skozi različne filozofske šole, pristope ter teoretska izhodišča raziskuje (ne)etičnost človekovega delovanja. Moralni sistemi so družbeno dogovorjeni sistemi etično sprejemljivega delovanja. Kot taki so spremenljivi ter odvisni od prostora in časa. Zato je pri tem ključno vprašanje, kakšno družbo želimo ustvarjati – npr. družbo, ki temelji na solidarnosti, ali družbo, ki temelji na neenakosti? Kar zadeva vprašanje etike, je odgovor odvisen od različnih teoretskih pristopov, pri čemer številni ugotavljajo, da je škodovanje zavestnim čutečim bitjem neetično, ne glede na vrsto, ali pa problematizirajo antropocentrizem kot nepravično pozicioniranje. Obenem je treba opozoriti, da (čez palec) nihilistični ugovor “morala je subjektivna” ne postavlja posebnih omejitev glede impliciranja tega pravila: to pomeni, da vsakokratno (ne)moralnost vedenja določa posameznik_ica, ki dejanje izvede, kar pomeni, da za nobeno dejanje ne moremo določiti (ne)moralnosti. (Niti npr. za umor sočloveka, pedofilijo ali posilstvo.) Pomembno je, da spoznanja, ki so prevladujoča znotraj etike kot filozofske discipline, uskladimo z moralnimi sistemi; prepričljivega etiškega zagovora namernega in nepotrebnega škodovanja zavestnim, čutečim bitjem ni.

14. Vse vegane bi bilo treba pobiti!

To je presenetljiv ugovor, ki se je nedavno začel množično pojavljati na socialnih omrežjih, pa tudi pod članki v množičnih medijih, kot so Slovenske novice ali Večer ali Dnevnik. Seveda to ni ugovor veganstvu, temveč izraz sentimenta ob naslavljanju neetičnosti človekovega odnosa do drugih vrst. Gre za težnjo po iztrebljenju družbene skupine, kar je eden izmed najhujših zločinov proti človeštvu, kar jih poznamo.

15. Za ljudi vam je pa vseeno!

Nikakor. Človek je ena izmed živalskih vrst, zato načela neškodovanja in nenasilja, ki so temelj veganstva, veljalo tudi za človeško vrsto. Veganstvo omogoča vpogled v številne oblike izkoriščanja ljudi, npr. izkoriščanje klavniških delavk_cev, izkoriščanje, ki je posledica sodobnih imperialističnih politik, izkoriščanj delavk_cev v oblačilni industriji, iztrebljanje nekaterih ljudstev (npr. v Braziliji v letu 2018/2019) ipd. Obenem intersekcijsko veganstvo pripoznava, da so vse oblike zatiranj prepletene in jih je nujno naslavljati hkratno. A tudi če oseba ne želi aktivno naslavljati vprašanja nečloveških živali, to ne pomeni, da je opravičljivo (kaj šele nujno!), da jim škoduje. Veganstvo terja preproste vsakodnevne spremembe, ki ne vplivajo na porabo časa/energije osebe, ki se lahko še naprej zavzema za stvari, ki se jih zdijo pomembne. TLDR: revnim slovenskim otrokom lahko pomagate tudi, če pri kosilu jeste zelje, fižol in koruzni kruh.

16. Vegani pobijejo več živali/veš, koliko živali umre za tvoj tofu?

Ta ugovor se navadno nanaša na št. živali, ubitih pri pridelavi poljščin (npr. ptice, poljske miši, zajci, insekti …). Ta ugovor ne drži. Za prehrano neveganke_a moramo vzgojiti večjo količino rastlinskih živil kot za prehrano veganke_a, saj moramo k rastlinam, ki jih pojedo neveganke_i, prišteti še rastlinsko hrano, vzgojeno za nečloveške živali, ki jih ubijamo v reji, zato je število žrtev večje pri prehrani nevegank_ov. Poleg tega je smiselno razločevati med namernimi žrtvami – teh žrtev je letno vse do 3065 milijard (v to so vštete morske in kopenske žrtve) – in nenamernimi žrtvami. V tem videu je dostopen tudi pregled študij, opravljenih na tematiko smrtnih žrtev nečloveških živali v poljedelstvu. Obenem se veganke_i zavedamo, da se trenutno ni mogoče izogniti vsem oblikam sistemskega izkoriščanja nečloveških živali, zato veganstvo teži tudi k sistemskim spremembam, ki bi prinesle bolj etične (in ekološke) načine pridelave hrane. Eden od teh modelov je “vegansko poljedelstvo”, ki naslovi veganske alternative insekticidom, načinu pridelave ter komercialnim gnojilom in o katerem lahko izveste več v tem videoposnetku, poznamo pa tudi t. i. “miroljubno kmetijstvo”, ki so ga mdr. raziskovali tu.

17. En sam človek ničesar ne spremeni!

Prvič: množičnost nekega delovanja/prakse ne upravičuje neetičnosti te prakse in niti ne upravičuje, da posameznik_ica deluje netično, zato ste, ne glede na to, koliko drugih oseb deluje netično, vedno odgovorne_i za lastna dejanja: dokler imajo vaša dejanja (smrtne) žrtve, je vaše delovanje neetično. Drugič: veganstvo ni stvar “ene osebe”, veganstvo je družbenopolitično gibanje, ki ima številne pripadnice_ike: s tem, ko se oseba odloči za etično delovanje v odnosu do drugih živalskih vrst, postane pripadnica_ik gibanja in krepi gibanje. Statistika kaže, da politična gibanja za uspešnost potrebujejo le doseg “kritične mase” (ki se navadno giba okoli 10–30 % populacije), da doseže svoj cilj.

18. Vegani enačite ljudi in živali!

Veganke_i ne enačimo ljudi in nečloveških živali, toda v skladu z znanstvenim konsenzom pripoznavamo, da imajo druge živalske vrste nekatere temeljne interese, ki niso drugačni od nekaterih temeljnih interesov, ki jih ima človek (npr. interes do zaščite pred bolečino, interes do svobode gibanja, interes do nadaljevanja življenja ipd.). Veganstvo se zavzema za pravično upoštevanje teh interesov. Smiselno je opozoriti, da antropocentrizem dejansko “enači” vse druge živalske vrste, saj jih obravnava znotraj homogenizirane kategorije “živali”, s čimer ne pripoznava specifik drugih vrst, človeka pa lahko vzpostavlja kot nadpostavljeno vrsto. Takšen nazor mdr. izvira iz nekaterih interpretacij nekaterih religijskih izročil, a ni znanstveno ali filozofsko utemeljen in poravnan s sodobnimi spoznanji.

19. Človek je večvreden.

Prepričanje o nadpostavljenosti in “večvrednosti” človeka se imenuje antropocentrizem. Utemeljujemo ga na različne načine, recimo z religijo (človek ima “dušo”, bog je človeka postavil za gospodarja Zemlje) ali z izpostavljanjem medvrstnih razlik (človek je inteligentnejši). Toda pri tem je pomembno, da človek na tem mestu presoja o lastni vrednosti in sebe prepoznava za večvrednega, in sicer na podlagi lastnih meril o vrednosti in lastnih kriterijev za vrednost bitja. Takšno presojanje ni objektivno. Ali je človeška vrsta večvredna tudi v kakšnih okvirih, ki presegajo človeški interes? Ali si lahko zamislimo kakšne kriterije, po katerih je človek manj vredna vrsta? Ali bi ti kriterij upravičili, da se ljudi brez potrebe pobija/zasužnjuje/trpinči/uporablja kot sredstva? Nadalje je problematična ravno tovrstna logika ustvarjanja hierarhičnih razmerij, ki jo poznamo tudi v odnosu do soljudi: ali so belopolte osebe večvredne od temnopoltih, osebe iz višjih ekonomskih razredov večvredne od oseb iz nižjih ekonomskih razredov, moški od žensk? Tovrstne logike ustvarjajo družbo neenakosti in nepravičnosti. Obenem je pomembno, da tudi tovrstna potencialna “večvrednost” ni argument proti veganstvu: ne gre za vprašanje vrednosti življenja, ampak vprašanje, ali je zadovoljevanje človeške kaprice (okušanje nekega okusa) na ravni etike pomembnejše od življenja nekega drugega bitja.

20. zrezek.jpg, kotlet.jpg., cevapcici.jpg, salama.jpg

Fotografija živalskega produkta (navadno gre za fotografije mesnih produktov) ni argument proti veganstvu. Sporoča lahko prepričanje komentatorja_ke, da so živalski produkti okusni. Pri tem se je treba vprašati, ali etično več šteje zadovoljevanje človeške kaprice (okušanje nekega okusa) ali življenja nekega drugega zavestnega, čutečega bitja. (Gl. tudi 19. ugovor: “Človek je večvreden.”)

21. Veš, kakšno škodo dela tvoja eksotična hrana?

Številna uvožena živila (npr. avokado, banane, palmovo olje …) pomenijo velik pritisk na okolje. A to ni argument proti veganstvu. Vegansko lahko jemo tudi lokalno in ekološko hrano (npr. fižol, lečo, zelje, repo, številne vrste sadja in zelenjave, ki rastejo v Sloveniji, orehe, laneno seme, bučna in sončnična semena itd.). Obenem je ogromno živalskih produktov prav tako uvoženih, živinoreja predstavlja ogromen pritisk na okolje (CO2, poraba vode in pridelovalnih površin, izsekavanje pragozdov), v vsakem primeru pa gre tu prvenstveno za vprašanje etike in nepotrebno ubijanje zavestnih, čutečih bitij je vedno neetično.

22. Če bi postali vegani, bi se živali preveč namnožile.

Živalske vrste, ki jih izkoriščamo v živilski in drugih industrijah, se ne razmnožujejo same; razmnožujemo jih (in pri tem posegamo v njihova telesa – zlasti problematično je poseganje v telesa samic, ki se jim vsili nosečnost) ljudje, in če bi vse_i pripadnice_iki človeške vrste postale_i veganke_i, bi število teh živali močno upadlo oziroma bi šele s te točke lahko začele_i raziskovati možnosti za razmnoževanje in življenje teh vrst mimo človekovega posega. Pomembno je opozoriti še na dvoje. Prvič: nobena vrsta, ki je načrtno ne razmnožuje človek, ni “pretirano razmnožena” (ravno nasprotno: človek je s svojim delovanjem povsem porušil ravnovesje večine ekosistemov). Drugič: ravno vrste, ki jih človek razmnožuje, so pretirano razmnožene, porabljajo preveč zemeljskih površin (70 % vseh kmetijskih površin), tretjino pitne vode, proizvajajo velike količine toplogrednih plinov (zlasti metana, a tudi CO2), in da jih lahko prehranimo, mdr. izsekavamo deževne pragozdove. Zdaj smo v situaciji, ko gojimo več nečloveških živali, kot je trajnostno in ekološko vzdržno.

23. Če bi vsi postali vegani, bi živali izumrle.

Vprašanje, kaj bi se zgodilo z vrstami, ki jih zdaj gojimo zgolj zaradi njihove “uporabne vrednosti”, v primeru, da bi človeška vrsta zaživela vegansko, ima več možnih odgovorov. Predvidevanje, da bi te živali izumrle, če bi jih prenehale_i izkoriščati, pomeni predvidevanje, da tudi v veganskem svetu ne bi predrugačile_i svojega odnosa do drugih vrst in ne bi skušale_i vzpostaviti drugačnih – vzajemnih – odnosov z drugimi vrstami in ne bi presegle_i logike izkoriščanja drugih vrst. A kakor je mogoče sobivati s soljudmi, ne da bi soljudi izkoriščale_i, je mogoče sobivati tudi z drugimi vrstami; smiselno bi bilo težiti k tovrstni spremembi. Po drugi strani je mogoče, da take preobrazbe kot vrsta ne bi dosegle_i. V tem primeru bi bilo vendarle bolje, da te vrste izumrejo, kot da še naprej poznamo vrste, ki obstajajo zgolj kot obnovljivi viri človeku, ki vsa svoja življenja trpijo, niso svobodne, s katerimi razpolagamo in jih ubijamo.

24. Hitler je bil vegetarijanec.

Ta podatek ni zares potrjen. A tudi če predpostavimo, da je zares bil, se moramo vprašati, kako to vpliva na etičnost neuživanja mesa … Če bi denimo Hitler iz reke rešil utapljajočega se otroka, bi postala tovrstna dejanja kar naenkrat “slaba”? Tu gre torej za mešanje akterja in določenega ravnanja. Vsa dejanja nekoga, ki je vegan_ka, še niso nujno etična, a po drugi strani ni mogoče govoriti o etičnosti, ki ne vključuje veganstva. (Omeniti velja tudi, da ne obstaja prepričanje, da je bil Hitler vegan, vegetarijanstvo pa ostaja v območju izkoriščevalskih praks.)

25. Uživanje mesa je moja osebna izbira.

Kadar ima določeno dejanje žrtev, ne moremo več govoriti o izključno osebni izbiri. V nasprotnem primeru tudi sami ne morete problematizirati početja nekoga, ki na primer pretepa psa ali otroka. V skladu z logiko, da naj vsakdo počne, kar hoče, bi vam lahko tudi oseba iz prejšnjega primera odvrnila, da vi počnite, kar želite, hkrati pa tudi njej dopustite možnost izbire. Morda bi lahko ob tem ugovarjali, da je fizično nasilje nad psom ali otrokom nelegalno oziroma kriminalno dejanje. Vendar naj tu spomnimo, da vedno ni bilo tako – in da je bilo tudi tu treba opraviti s prevladujočim prepričanjem, da gre za nekaj, kar je povezano z osebno izbiro. (Ne)etičnosti posameznih dejanj torej ni mogoče ocenjevati na podlagi veljavnih zakonov v določenem prostoru in času.

26. Krave je treba molsti.

Podobno kot pri drugih sesalcih je tudi kravje mleko namenjeno hranjenju mladičev. Pogoj za nastajanje mleka pri kravah je torej zanositev, do katere pride v večini primerov tako, da človek v kravo potisne bikovo seme; prisilna oploditev je spolno nasilje (ne glede na vrsto)! Mleka pri kravah torej ni brez predhodne nosečnosti, katere rezultat pa je nato seveda teliček. Prepričanje, da je krave treba molsti, je povezano s tem, da je teliček običajno zelo hitro po rojstvu ločen od mame. Tudi če bi ženski, ki je rodila, odvzeli njenega otroka, bi si morala črpati mleko. “Potreba po molžnji” pri kravah torej ni “naravna”, ampak je povezana z ločitvijo mame in otroka, ki bi sicer v večini primerov brez težav z dojenjem sproti uporabljal nastajajoče mleko v materinem telesu za svoj razvoj. Tu je treba hkrati opozoriti še na dejstvo, da je tvorba mleka pri kravah danes pogosto čezmerna zaradi dodajanja hormonov, ki so namenjeni prav temu – več mleka namreč pomeni več dobička, vendar pa hkrati tudi večjo nevarnost za mastitis, izredno boleče vnetje mlečnih žlez. Pojav mastitisa je sicer tudi statistično dokazljivo mnogo večji pri “kravah molznicah” kot pri kravah, ki dojijo svoje mladiče.

27. Pomembno je predvsem, da izboljšamo pogoje bivanja živali v reji.

Osnovna težava tu je, da je “izboljševanje pogojev” še vedno vpeto v krovno izkoriščanje nečloveških živali, v upravljanje njihovih življenj in nazadnje tudi odločanje o koncu posameznega življenja. Nečloveške živali so tu še vedno dojete kot lastnina, ki se ji sicer priznava določena sposobnost občutenja bolečine, toda nič več od tega. Struktura te situacije tako skorajda samodejno nakazuje vzporednice s sužnjelastništvom. Izboljševanje pogojev, v katerih živi suženj_nja, ne more izbrisati dejstva, da je nekdo nesvoboden_na. Tu pridemo hitro tudi do oksimoronov, kot je humani zakol. Ob tem se je smiselno vprašati, ali bi bili_e pripravljeni_e nekaj podobnega zagovarjati tudi v primeru psa, za katerega skrbite oziroma s katerim sobivate. Daje “lepo življenje” pravico, da samovoljno predčasno odvzamemo življenje temu psu? Obenem se moramo zavedati, da “izboljševanje pogojev” v praksi pogosto ne prinese bistvenih sprememb za nečloveške živali, ampak je v ozadju predvsem želja po pomiritvi vesti prebivalstva, ki posledično običajno še pogosteje posega po živalskih “izdelkih” (primer je oznaka “jajca iz proste reje”). Birokratska določila in marketinške oznake popolnoma abstrahirajo realno dogajanje oziroma zakrijejo resnično vsebino, ki se skriva za navidezno pozitivnimi – ali vsaj nevtralnimi – izrazi. Če torej strnemo: v praksi tudi “izboljšani pogoji” običajno pomenijo ogromno vsakodnevnega trpljenja za nečloveške živali, hkrati pa niti najbolj optimalni pogoji ne bi mogli upravičiti niti lastninjenja in/ali izkoriščanja zavestnih bitij niti odvzema življenja nečloveškim živalim zavoljo našega užitka.

28. S čim pa hraniš svojo mačko?

Najprej se velja vprašati, zakaj “imam” mačko (ali več njih). Z veganskega vidika je lastninjenje živali problematično, ne glede na namen – torej je problematična tudi institucija “hišnih ljubljenčkov”. Veganstvo teži k družbi, kjer bi bilo vzpostavljanje odnosov med vrstami dvosmerno in vzajemno. Zakaj veganke_i kljub temu posvajamo mačke (in druge nečloveške živali)? Ker imamo v družbi ogromno zavrženih mačk, ki zbolevajo in umirajo na cestah, saj je človek okolje prilagodil sebi in svojim potrebam, mačke pa v njem ne morejo varno bivati. Obenem se, če jim ne pomagamo, populacija veča in v nekaterih okoljih ogroža ptice pevke ter druge nečloveške živali. Povsem etične izbire v tem primeru ne moremo napraviti: problematiko zavrženih živali v neprimernem okolju je treba reševati in obstoj te problematike je izključno posledica človekovega ravnanja. Obenem pa reševanje te problematike terja hranjenje mačk z mesom drugih živali (mačke so namreč karnivori, ki nujno potrebujejo meso), kar seveda ni veganska pozicija. Mogoče je hranjenje mačke s hrano, ki je izdelana iz klavniških ostankov in je biološka (kar pomeni manj smrti živali pri pridelavi rastlinskih sestavin), kmalu pa se obeta tudi možnost nakupa laboratorijsko pridobljenega mesa. Toda nujno je razumeti, da gre tu za poskus pomoči izkoriščanim nečloveškim živalim znotraj neveganskega sveta, kar pomeni, da ne moremo pričakovati, da bodo vedno mogoče povsem veganske rešitve. Ravno zato je bistvenega pomena, da uvajamo sistemske rešitve. Če bi bilo zunanje okolje za mačke primerno, te težave denimo sploh ne bi imele_i.

29. Vsak enkrat umre.

Potemtakem je vseeno tudi, če ubijemo človeka, saj bo v vsakem primeru prej ali slej umrl?

30. Poznamo prehranjevalno verigo in človek je na vrhu.

Prehranjevalna veriga je človeški konstrukt, ki v znanosti ni aplikabilen, saj predvideva, da si vrste linearno sledijo v zaporedju od najmanjšega (najšibkejšega) do največjega, ker največji organizmi pojedo najmanjše. V resnici imamo mrežno strukturo, v kateri so nekatere vrste rastlinojede, nekatere mesojede in večina vsejedih (približno 40 %), katerih nadaljnji delež je pretežno rastlinsko (in ne pretežno mesno) hrano. Nekatere vrste nimajo naravnih plenilcev, nekatere vrste so plen številnim plenilcem, nekatere vrste živijo v ekosistemih, kjer so najbolj ogrožajoči organizmi manjši od njih … Zanimivo pri tem je, recimo, da največ ljudi izmed vseh nečloveških živali pobijejo komarke, okužene z malarijo. Človeka bi nadalje v številnih ekosistemih plenili številni organizmi in brez orožja (ki ni dostopno vsakomur) bi človek seveda postal plen marsikateri nečloveški mesojedi živali (npr. poznamo primere napadov morskih psov, levov ipd.). Obstaja torej mrežni sistem, v katerem nekatere vrste plenijo druge vrste, in ta mreža nima “vrha”. Pri tem je bistveno, da ima človek izbiro, da ravna etično: številne vsejede vrste ne plenijo, če to ni potrebno (tako varčujejo z energijo), in tudi številne mesojede vrste ne plenijo, če niso lačne. Človek je edina vrsta, ki si druge vrste lastnini, jih vzreja kot obnovljive vire ter razpolaga z njihovimi življenji. To je delovanje, podobno političnim diktaturam. To delovanje je neprimerno bolj neetično kot plenjenje plenilca, ki nima izbire glede svojega načina prehranjevanja. Človeška posebnost je možnost izbire. Izbire, da delujemo etično in ne škodujemo. Čemu izbrati nasilje, če lahko izberemo solidarnost, pravičnost in sočutje?

31. Kaj pa Eskimi?

Veganstvo kot etično-politično gibanje upošteva načelo minimalnega škodovanja ter to, da pogoji za vse osebe v vseh kulturah, socioekonomskih okoljih itd. niso enaki. Ljudstva, ki bivajo na tradicionalen način, v okolju, kjer je določena količina škodovanja nečloveškim bitjem neobhodna, so v povsem drugačni poziciji kot osebe, ki imajo (kot npr. Slovenke_ci) izbiro, da v okviru prehrane, oblačil, kozmetike, čistil idr. ne izbirajo produktov, ki so posledica škodovanja nečloveškim čutečim, zavestnim bitjem. To, da ne more vsakdo v vseh okoliščinah delovati z ničto stopnjo škodovanja, ne upravičuje nepotrebnega škodovanja v okoliščinah, ko je mogoče škodovanje zlahka zaobiti.

32. Kaj pa kozmetika in čevlji ... to tudi niso veganski produkti!

Veganstvo nikakor ne zajema izključno področja prehrane, ampak gre za nasprotovanje vsem oblikam izkoriščanja nečloveških živali. Tako veganke_i seveda ne kupujemo kozmetike/čistil, ki vsebujejo dele drugih živali ali so na njih testirana, in prav tako ne obutve in oblačil, izdelanih iz živalskih kož itn. Za vse produkte, ki jih vsakodnevno uporabljamo, lahko najdemo tudi ustrezne veganske različice.

33. Kaj pa B12?

Gre za vitamin, ki ga proizvajajo bakterije v prsti. Večina nečloveških živali v mesni, mlečni in jajčni industriji seveda nima možnosti prostega gibanja in prehranjevanja. Posledično je edina možnost, da dobijo ta vitamin, dodajanje laboratorijsko pridobljenega B12. Vegani_ke preprosto preskočimo to “vmesno stopnjo”, ki vključuje ogromno nasilja, izkoriščanja in na koncu odvzem življenja čutečim bitjem, in uživamo B12 neposredno kot bakterijski produkt, ne pa posredno z uživanjem delov telesa, mleka ali jajc drugih živali. Ob tem je treba izpostaviti še, da kljub prehranskim dopolnilom, ki jih prejemajo živali v industriji, mnogim nevegankam_om še vedno primanjkuje tega vitamina. Hkrati pa je problematično sklicevanje na “nenaravnost” veganske prehrane zaradi potrebe po dodajanju vitamina vitamina B12, in sicer: 1. zaradi že omenjenega dejstva, da se ta vitamin v “hrani” neveganov_k prav tako večinoma ne pojavlja “naravno”; 2. ker se morate v tem primeru odpovedati vsem “nenaravnim pomagalom”, ki jih za zaščito svojega zdravja najverjetneje izkoriščate vsakodnevno, ne da bi o tem sploh razmišljali (npr. prečiščena voda iz javnega vodovoda); 3. zaradi dejstva, da obstajajo hranila, ki v sodobnih družbah preprosto niso dovolj dostopna, da bi jih populacija brez načrtnega dodajanja lahko uživala. Takšen primer je recimo jod, ki se dodaja v sol (jodirana sol), saj bi brez tega dodatka velik del ljudi trpel za pomanjkanjem joda. Drugi primer je vitamin D, ki ga v določenih mesecih (pri nas nekako od novembra do februarja) ne moremo dobiti v zadostnih količinah; ker se ne dodaja, imamo epidemijo pomanjkanja vitamina D. Ali je zato vsejeda prehrana “nezdrava” ali “nenaravna”?

34. Saj za mleko živali ne umrejo!

Uporaba mleka nečloveških živali sicer res ne zahteva njihove smrti, vendar pa je posredno neizogibno povezana z ubijanjem. Telički moškega spola so za mlečno industrijo neuporabni, zato so običajno že zelo kmalu poslani v zakol. Mlečna industrija torej pomaga pri vzdrževanju mesne (oziroma gre za dve neločljivo povezani industriji, o katerih bi bilo mogoče govoriti celo kot o eni sami, mlečno-mestni industriji). Da bi bilo mleko na voljo ljudem, je treba odstraniti tistega_o, ki mu_ji je mleko v osnovi namenjeno. To pomeni zgodnje ločevanje mame in otroka, običajno že takoj po rojstvu. (Znani so denimo primeri (sicer zelo redkih) krav, ki so bile rešene iz kolesja mlečne industrije in ki so nato ponovno rodile v zavetišču. Pogosto so poskušale te krave za vsako ceno skriti svoje mladiče pred ljudmi. Na podlagi tega je mogoče sklepati, da so človeka dojemale kot tistega_o, ki jih vsakič znova loči od njihovega otroka, kar so poskušale preprečiti tudi takrat, ko ni več obstajala realna nevarnost za to.) Še pred tem pa je seveda potrebno prisilno oplojevanje krav, saj sicer v njihovem telesu mleko niti ne bi nastajalo. Celotni cikel se nekajkrat ponovi, dokler niso popolnoma izmučene krave prav tako ubite za meso in kožo. Mleko je torej produkt izjemno krutega procesa lastninjenja in izkoriščanja nečloveških živali, ki vključuje tudi ogromno ubijanja. Ob tem je sicer treba poudariti, da pri veganstvu ne gre “samo” za vprašanje (ne)odvzema življenja, ampak se je nujno posvetiti tudi temu, kakšno sploh je življenje nečloveških živali – če so dojete kot “vir” mleka, v ospredju ni več njihov lastni interes, ampak postane njihovo življenje podrejeno vprašanju maksimiranja profita, zadovoljitve človeških kapric itn.

35. Saj za jajca živali ne umrejo!

Uporaba jajc (podobno kot uporaba mleka) je posredno neizogibno povezana z ubijanjem. Piščanci so za jajčno industrijo neuporabni. Običajno tako ne dočakajo niti dneva starosti, saj so že kmalu po izvalitvi zmleti ali pa zadušeni v vrečah z uporabo ogljikovega dioksida. Tu je treba poudariti, da ne gre za “ekstremne primere”, ampak za zakonsko dovoljeno standardno prakso. Hkrati celotna “proizvodnja jajc” vključuje lastninjenje kokoši, ki so popredmetene na raven “stroja za proizvajanje jajc”. Ker so prav jajca tista, ki prinašajo dobiček, so življenjske okoliščine kokoši podrejene temu, kako ustvariti čim več dobička. Na koncu pa seveda tudi te kokoši čaka zakol. Tudi na kmetijah, kjer naj bi imele kokoši “lepo življenje”, se ni mogoče izogniti dejstvu, da postanejo piščanci moškega spola, ki se izvalijo, hitro odveč (prostorske omejitve, stroški …). Podobno velja za starejše kokoši, ki niso več zmožne zagotavljanja (“zadovoljive količine”) jajc. Ne gre torej za vprašanje “dobronamernosti” posameznih ljudi, ampak za zakonitosti, ki so neobhodno vpisane v samo uporabo jajc.

36. Kaj pa med?

V skladu z veganstvom je problem vsakršna oblika izkoriščanja drugih zavestnih bitij. Čebele so zmožne učenja, imajo spomin, tvorijo kompleksne socialne mreže in vzpostavljajo medosebne odnose. So zavestna bitja in kot v vseh drugih primerih tudi v tem primeru velja, da je izkoriščanje zavestnih bitij neetično. Čebele medu ne proizvajajo “za nas”, temveč zase, v industriji pridobivanja medu pa so za povrh pogoste tudi prakse, kot je npr. prirezovanja kril čebelam maticam, ki tako niso več sposobne leteti. V industriji pridelave medu se ob upadu produkcije pogosto požigajo celotni panji, kar seveda pomeni ogromno čebeljih smrti. Do nenamernih smrti čebel pa lahko pride tudi pri previdnejšem odvzemu medu.

37. Saj ni prav, kar se dogaja živalim, ampak spremenil_a se pa ne bi …

Mnoge osebe pogosto tudi pripoznajo neetičnost razpolaganja z zavestnimi, čutečimi bitji. Pritrdijo, da je lastninjenje, izkoriščanje, ubijanje … zavestnih bitij neetično in nepravično, a kljub temu s svojim delovanjem še naprej prispevajo k tem neetičnim praksam. Trenutna družbena (in zakonska) ureditev to omogoča. Osebam, ki imajo tako izraženo t. i. moralno skrb, a svojega delovanja ne poravnajo z njo, je tako prepuščeno, da vztrajajo v tovrstni razdvojenosti. S tem kajpak zadovoljevanje lastnih banalnih interesov, npr. interes okušati neko specifično živilo, (še naprej) postavljajo nad življenje nekoga drugega, a sredstev, da bi veganke_i tako osebo pripravile_i k temu, da spremeni svoje delovanje, nimamo, zato smo tudi prepričane_i, da je potreben boj na družbenopolitični ravni, saj trdno verjamemo, da odločitev, ali razpolagati z življenji zavestnih, čutečih bitij, ne bi smela biti stvar posameznice_ika, temveč bi morale_i etično odločitev zaščititi kot družba, podobno kot to velja v odnosu do posameznic_ikov naše vrste.

38. Veganska prehrana je draga.

To ne drži. V Sloveniji smo izvedle_i preračun cene veganske hrane, ki pokrije potrebe po vseh potrebnih hranilih (zajeti so bili izdelki v trgovinskih mrežah Lidl, Hofer, Spar in Mercator), in izračunale_i, da je mogoče z vegansko hrano prejeti vsa potrebna hranila z večinoma lokalno hrano (fižol, krompir, testenine, zelje, jabolka, sončnična semena ipd.) s približno 60 € na mesec na odraslo osebo. V večji finančni stiski je mogoče sorazmerno zdravo prehranjevanje (prehrana, ki pokrije približno 90 % vseh potrebnih hranil) za zgolj 45 € mesečno. V prid temu priča tudi dejstvo, da pogovori z osebami, ki so pod pragom revščine, kažejo, da ta populacija pogosto nenamerno je pretežno vegansko. Med živili, ki jih pogosto uživajo, so kruh, testenine, pelati, zelje, krompir, fižol ipd. Veganska hrana je lahko izjemno cenovno dostopna oz. je dostopnejša od prehrane vsejedcev_k ali tudi od vegetarijanske prehrane. Kdor reče, da je veganska prehrana draga, pogosto meri na veganske nadomestke mleka ter mlečnih izdelkov in mesa. A nobenega od teh produktov ni treba uživati. Preprosta, cenovno ugodna hrana (veganski ričet, jota, matevž, repa s krompirjem, testenine z drobtinami ipd.) je pogosto veganska. Hkrati pa je smiselno upoštevati še, da so rastlinski “nadomestki” primerjalno dražji predvsem zaradi izdatnega državnega subvencioniranja mesne, mlečne in jajčne industrije ter zaradi trenutno še vedno manjšega povpraševanja po teh izdelkih, kar ima pomemben vpliv na stroške proizvodnje/ceno posameznega artikla.

40. Kaj pa halal? A to je pa v redu?

Predpostavka, da veganke_i zagovarjamo kakršen koli odvzem življenja nečloveškim živalim zavoljo užitka, je popolnoma nesmiselna. Trditi, da je zakol, ki ustreza oznaki halal, v redu, bi bilo povsem v nasprotju z veganstvom. Tovrstna izjava kaže na nerazumevanje samega temelja veganstva. Zakol ne more biti nikoli “human”, “civiliziran”, “nebarbarski” ipd. Poskusi hierarhizacije posameznih praks zakola, ki so pogosto vpeti v širši kontekst ksenofobije, preusmerjajo pozornost z dejstva, da gre v vseh primerih še vedno za zakol, ki je zmeraj nesprejemljiv oziroma neetičen.

41. Kaj pa dojenje?

Ta ugovor, če seveda ne gre za povsem neizvirno šalo, kaže na pomanjkanje razumevanja osnovne ideje veganstva. Ne gre za vprašanje nekakšnih besednih iger, ki bi zahtevalo slepo, “obsesivno” sledenje naključnim definicijam. Problem tako niso živalski “izdelki”, kamor seveda spada tudi človeško mleko, sami na sebi, ampak gre pri veganstvu za upor proti lastninjenju in izkoriščanju živali ter proti odvzemu njihovega življenja. To, da ženska prostovoljno (!) doji, torej nikakor ne more biti problematično. Ključna razlika tu je, da se ženska lahko odloči, ali bo dojila ali ne, po drugi strani pa je na primer kravi mleko preprosto odvzeto (običajno skupaj z njenim otrokom), pri čemer je krava neobhodno vpeta v proces lastninjenja in izkoriščanja. Tako kot je človeško mleko namenjeno razvoju človeškega mladiča, je tudi kravje mleko namenjeno razvoju kravjega mladiča, kar nakazuje že razlika v njuni sestavi (kravje mleko seveda v resnici ni “nadomestek” za človeško mleko, ampak gre v primeru adaptiranega mleka, kot nakazuje že samo poimenovanje, za močno spremenjeno mleko s številnimi dodatki, prilagojeno potrebam človeških otrok, zato lahko kot osnovo brez težav uporabimo tudi npr. sojino mleko). Upoštevati pa je pomembno tudi, da čeprav je ta komentar v osnovi velikokrat zastavljen norčavo, pa je prav v tovrstnih primerih pomenljivo dejstvo, da gre za implicitno pripoznanje, da je tudi človek žival, kar postavi v kontekst izkoriščanje drugih živalskih vrst. Tovrstne opazke lahko tako pravzaprav posredno pomagajo pri osmislitvi veganstva.

42. Kaj pa tankerji?

Tankerji, fosilna goriva, letalski promet, modna industrija … za onesnaževanje okolja so krivi številni dejavniki. Vendar pa to ne pomeni, da živinorejski sektor ni eden izmed osrednjih onesnaževalcev (zahteva tudi več ladijskega in drugega prometa kot rastlinska prehrana, ker zahteva več virov); ne glede na to, ali gledamo z vidika izpustov toplogrednih plinov, onesnaževanja vodovja, porabe pitne vode, izčrpavanja in onesnaževanja oceanov, deforestacije, zasedanja kopenskih površin ali proizvajanja odpadkov, velja, da je prehod na rastlinsko prehranjevanje ena od ključnih sprememb, ki so potrebne v boju proti podnebnim spremembam ter za ohranjanje naravnih virov. Obenem pa se je treba zavedati, da veganstvo pomeni družbenopolitično gibanje, ki se zavzema za neškodovanje in etično obravnavno vseh zavestnih bitij; vplivi živinoreje in ribolova na okolje se, strogo gledano, veganstva niti ne tičejo in tako veganstva tudi ni mogoče zavračati s tovrstnimi ugovori.

43. Vegani so ekstremisti!

Ekstremnost se določa v odnosu do družbene norme – večji ko je odmik od te norme, ekstremnejše je delovanje. A četudi neveganke_i izraz uporabljajo z negativnim podtonom, ekstremnost ni nekaj vnaprej vrednostno zaznamovanega; v ekstremno militantni družbi je pacifizem ekstremno prepričanje, a to ne pomeni, da je pacifistično stališče neetično ali objektivno “negativno”. Podobno je v primeru veganstva znotraj karnistične družbe. Veganstvo res predstavlja velik odmik od norme, a po trenutni normi je sprejemljivo lastniniti zavestna bitja, posegati v njihova telesa, jih prisilno oplojevati, jim odvzemati svobodo, razpolagati z njihovimi telesi ter jih množično ubijati le zato, ker pripadajo drugim vrstam. Samo zato, ker je to norma, to ne pomeni, da je ta norma etična ali da je objektivno “pozitivna”. Z vidika etike pravzaprav velja ravno obratno. Veganke_i se zavzemamo zgolj za temeljno pravico vseh zavestnih bitij, da niso obravnavana kot viri ter da so njihovi interesi enakovredno obravnavani – z vidika etike ni to prav nič ekstremno.

44. Zakaj živalim odžirate hrano, če jih imate tako radi?

Nevegansko prehranjevanje zahteva precej več rastlin kot vegansko. Živali, ki so izkoriščane zavoljo jajc, mleka, mesa itn., morajo navsezadnje tudi nekaj jesti. Če se torej ljudje prehranjujemo izključno z rastlinsko hrano, to pomeni bistveno manjšo porabo rastlin, kot če uživamo trupla ubitih živali, ki so se pred tem prehranjevala z rastlinami. Kvečjemu bi torej lahko rekli, da neveganstvo (ki temelji na načrtnem spravljanju določenih živali na svet, z namenom njihovega izkoriščanja) pomeni odžiranje hrano tako ljudem kot številnim nečloveškim živalim – zlasti tistim nečloveškim živalim, katerih naravne habitate uničujemo, da tam gojimo rastline, s katerimi hranimo nečloveške živali, ki jih vzrejamo v živinoreji. Obenem pa pri veganstvu ne gre nujno za “imeti rad živali”, ampak je v temelju “zgolj” ideja nasprotovanja nepotrebnemu škodovanju. Tudi za to, da npr. ne izkoriščate, mučite ali pobijate ljudi, ni treba, da imate vse ljudi tudi radi. Navsezadnje je ljubezen čustvo, ki ga običajno vežemo na konkretno_ega posameznico_ika, po drugi strani pa nihče ne more poznati vseh ljudi ali nečloveških živali.

45. Jaz vas pustim pri miru, vi pa mene pustite pri miru.

Ta ugovor implicira dvoje: zasebnost v delovanju vegank_ov ter da gre za izrekanje z istim fokusom. Prvič: veganstvo je politično gibanje, ki se zavzema za odpravo karnizma in specizma v družbi ter ki ne terja spremembe zgolj na ravni posameznic_ikov (v zasebni sferi), temveč na družbenopolitični ravni (javna sfera). Osebe se tako naslavljajo kot politične_ni akterke_ji, ne kot zasebnice_iki. Vsakdo se sme politično udejstvovati. Drugič: poziciji neveganke_a in veganke_a nimata istega fokusa; nevegan_ka ohranja sebi udoben, toda neetičen status quo, vegan_ka se zavzema za spremembo statusa quo v stanje, ki bo etično v odnosu do zavestnih bitij vseh vrst. Da bi do želene spremembe prišlo, je politično delovanje nujno. Obenem pa je bistvenega pomena, da odnos med veganom_ko in neveganom_ko tu preči interes zavestnih, čutečih bitij, ki jih neveganke_i zlorabljajo; zahteva, da veganke_i pustimo neveganke_e pri miru, je zahteva, da se nehamo boriti za interes zatiranih, ki jo podaja zatiralka_ec; temu se veganstvo kot etično gibanje seveda ne more ukloniti.

46. Ribe ne čutijo bolečine.

Ne drži. Znanstvene študije so pokazale, da so morske živali, vključno z ribami, raki, hobotnicami, lignji, želvami in morskimi sesalci, zavestna bitja ter da čutijo bolečino. Morske živali predstavljajo 95 % vseh smrtnih žrtev posameznic_ikov drugih vrst, ki jih povzroča človek. 50 % odstotkov teh nečloveških živali biva v ujetništvu, v akvakulturi, ki pomeni enako hudo trpljenje zavestnih, čutečih bitij v premajhnih prostorih, pojavnost bolezni in kanibalizma kot živinoreja, ki vzreja nečloveške kopenske živali. Smrti morskih živali niso manj boleče kot smrti kopenskih živali. Enako kot v primeru izkoriščanja kopenskih živali tudi za morske živali velja, da je izkoriščanje neetično in nepravično. Obenem pa ogromnemu deležu morskih živali v kratkem grozi izumrtje zaradi pretiranega lova in onesnaževanja oceanov, ki sta človeški dejavnosti.

47. Poznam nekoga, ki je bil vegan in je skoraj umrl/jaz sem bil vegan in sem skoraj umrl.

Zgolj to, da eno dejstvo (v tem primeru “skorajšnja smrt”) kronološko sledi drugemu (odločitev za veganstvo), še ne pove popolnoma ničesar o njuni potencialni vzročno-posledični povezavi. Tu gre za zelo osnovno logično zmoto (post hoc ergo propter hoc). Če vidite nekoga, ki prečka cesto, kmalu za tem pa začne padati dež, je mogoče res reči, da prečkanje ceste povzroča dežne padavine? Ker sta prehrana in zdravje seveda precej bolj povezani področji, se zdijo tu marsikomu laični, površni zaključki tipa “A je zagotovo vzrok za B” popolnoma upravičeni/neproblematični, čeprav so lahko strukturno enako brezpredmetni kot primer s prečkanjem ceste in dežjem. Poleg tega pa je treba vedeti, da je “veganska prehrana” pomensko zelo široka sintagma, znotraj katere je možnih ogromno variacij. Tako s tem označevalcem še ne povemo praktično ničesar o povsem nutricionističnih specifikah prehranjevanja neke osebe (povprečen kalorični vnos, vnos esencialnih makro- in mikrohranil itn.). Pomembno tu je torej predvsem to, da najsodobnejše znanstvene ugotovitve potrjujejo, da je uravnotežena veganska prehrana popolnoma zdrava, za človeka v vseh obdobjih primerna izbira.

48. Opravljam težko fizično delo in ne morem biti vegan.

Veganska prehrana je lahko primerna tudi za osebe, ki opravljajo fizično naporna dela; vegane_ke najdemo tudi med profesionalnimi športniki_icami, ki imajo (naj)večje potrebe po energijsko in beljakovinsko bogati hrani. Obenem naj spomnimo, da se je v preteklosti kmečko prebivalstvo, ki je opravljajo fizično naporna dela, prehranjevalo pretežno z rastlinskimi živili; ajdova kaša z gobami, kruh, zelje in fižol, krompir in repa, leča …; s preprosto, a beljakovinsko bogato rastlinsko hrano je mogoče opravljati kakršno koli delo.

49. Veganski par je ubil dojenčka.

Zgolj to, da eno dejstvo (npr. smrt dojenčka) kronološko sledi drugemu (odločitev staršev za veganstvo), še ne pove ničesar o njuni potencialni vzročno-posledični povezavi. Tu gre za zelo osnovno logično zmoto (post hoc ergo propter hoc). Če vidite nekoga, ki prečka cesto, kmalu za tem pa začne padati dež, je mogoče res reči, da prečkanje ceste povzroča dež? Ker sta prehrana in zdravje seveda precej bolj povezani področji, se zdijo tu marsikomu laični, površni zaključki tipa “A je zagotovo vzrok za B” popolnoma upravičeni/neproblematični, čeprav so lahko strukturno enako brezpredmetni kot primer s prečkanjem ceste in dežjem. Vprašanje analize vzrokov ob takšnih dogodkih ne more biti prepuščeno naključnim laičnim mnenjem. Navsezadnje umirajo tudi otroci neveganov_k – bi tudi v tem primeru pristajali na to, da splošna javnost brez potrebnih informacij in znanja razpravlja/odloča o tem, kaj je bil “pravi vzrok”? Še posebej z upoštevanjem dejstva, da se praktično vsi otroci v prvih nekaj mesecih življenja prehranjujejo vegansko, torej tudi otroci neveganov_k. Poleg tega pa je treba vedeti, da je “veganska prehrana” pomensko zelo široka sintagma, znotraj katere je možnih ogromno variacij. Tako s tem označevalcem še ne povemo praktično ničesar o povsem nutricionističnih specifikah prehranjevanja neke osebe (povprečen kalorični vnos, vnos esencialnih makro- in mikrohranil itn.). Pomembno tu je torej predvsem to, da najsodobnejše znanstvene ugotovitve potrjujejo, da je uravnotežena veganska prehrana popolnoma zdrava, za človeka v vseh obdobjih primerna izbira.

50. Jaz sam ubijem svoje živali.

Na neetičnost ubijanja identiteta ubijalca_ke ne vpliva, saj je odvzem življenja čutečemu in zavestnemu bitju, ki ne želi umreti, vselej neetičen. Enako velja za druga neetična dejanja; posilstvo ali fizični napad na osebo sta neetična, ne glede na to, kdo ju zagreši.

51. Nimate pojma, kako reja/zakol res izgleda, pojdite kdaj na kako kmetijo.

Kakšna je osnova za sklepanje – še posebej v Sloveniji – da “povprečen_na” vegan_ka še ni videl_a, kaj se dogaja na kmetiji? A četudi bi to držalo: moramo nekaj zares videti v živo, da ugotovimo, da je to etično sporno? Navsezadnje verjetno večina ni videla/doživela dogajanja znotraj koncentracijskih taborišč. Osnova veganstva je nasprotovanje kakršnemu koli lastninjenju, izkoriščanju in odvzemanju življenj čutečim, zavestnim bitjem zavoljo našega užitka. Tudi “najlepša izmed možnih praks”, ki spadajo v naštete kategorije, je torej še vedno znotraj teh kategorij in s tem neetična.

52. Če ukinemo živinorejo, bodo ljudje izgubili službe!

To ne more biti argument za ohranjanje nasilnih, izkoriščevalskih praks. To postane zelo hitro očitno, če poskušamo tovrstno “logiko” uporabiti v nekaterih drugih primerih. “Službe” so na določeni točki izgubili tudi preprodajalci sužnjev, pazniki v koncentracijskih taboriščih … Podobne primere je seveda mogoče najti tudi pri drugih vrstah nečloveških živali. Bi nasprotovali prepovedi pasjih bojev z argumentom, da bo to pomenilo izgubo dela/zaslužka za nekatere ljudi? Tu lahko sicer omenimo, da se je ponekod v tujini že razvila praksa nudenja pomoči pri “prestrukturiranju” kmetij. Tako lahko tisti, ki se želijo preusmeriti k poljedelstvu oziroma k pridelovanju rastlinske prehrane, pridobijo strokovno pomoč in finančno podporo za lažji prehod.

53. Sklicuješ se na čustva! (Snowflake!)

Moralno sklepanje (in sklepanje nasploh) ni v nobenem primeru zgolj racionalni postopek; da neko situacijo celovito moralno presodimo, moramo vselej upoštevati tudi emocionalni vidik. Da ocenimo, ali je dejanje neetično ali etično, se pogosto zanašamo na t. i. občutek v trebuhu (to se imenuje socialni intuicionizem), ki pogosto predstavlja osnovo naši moralni presoji. Obenem pa zagovor pravic nečloveških živali v resnici temelji na raznih etiških filozofskih šolah in pristopih, npr. na utilitarizmu, teoriji pravic, poststrukturalizmu, etiki skrbi itn., ki so podlaga tudi različnim tipom zagovorov pravic človeških družbenih skupin (npr. žensk, temnopoltih, hendikepiranih oseb, kvira …). Hkrati pa se je ob tem smiselno vprašati, na čem temelji veganstvu nasprotno stališče, da je etično sprejemljivo uporabljati in ubijati zavestna, čuteča bitja; če je čustvena podstat veganstva sočutje, neracionalno podstat neveganstva tvorijo agresija, brezbrižnost in skrb za lastni interes na račun drugih zavestnih bitij – ljudi in neljudi – ter okolja. Biti “snežinka” ni nekaj slabega; mednje bi prav lahko prištele_i tudi nekatere ključne zgodovinske osebe, kot je bil denimo Martin Luther King Jr.

54. Dovolj imam svojih problemov!

Število lastnih problemov neke osebe ne more pogojevati (ne)etičnosti njenega delovanja. To nakazuje tudi dejstvo, da če nekdo npr. izhaja iz neugodnega socialnega okolja (npr. živi v revščini), to ne pomeni, da takšna oseba ne more biti obsojena, če stori kaznivo dejanje; kljub neugodnim okoliščinam zanjo veljajo enaka zakonska določila – in zavezujejo jo tudi enaka etična načela. Tako velja, da četudi ima oseba res veliko “svojih” problemov, je zavezana temu, da tedaj, ko je to mogoče, deluje etično in ne škoduje drugim zavestnim, čutečim bitjem, če je to v njeni moči. Veganstvo ne terja dodatnega dela ali vložene energije (vegansko se lahko prehranjujemo tudi s številnimi hitro pripravljenimi obroki), obenem pa je to lahko tudi najcenejši način prehranjevanja (če je na primer eden od hipotetičnih problemov finančne narave).

Povedanemu navkljub pa verjamemo, da je vsaka posamezničina_kova odločitev plod kompleksne mreže dejavnikov (najsi gre za kulturne, ekonomske, osebne, geografske …), ki pogujejo možnost etičnega delovanja. Iz tega razloga menimo, da je treba delovati intersekcionalno in solidarno ter stremeti k ustvarjanju pogojev, ki omogočajo širjenje moralne skupnosti.

55. Všeč mi je okus mesa/mleka/sira/jajc …

Ta ugovor pravzaprav seže veliko dlje, kot se morda zdi; številni drugi ugovori na neki način zakrivajo prav preprosto dejstvo, da ljudje uživajo izdelke živalskega izvora, ker jim je všeč njihov okus. Pri tem je treba ozavestiti dejstvo, da ta ugovor pomeni, da lastno ugodje ob obroku hierarhično vrednotimo višje kot življenje drugega zavestnega, čutečega bitja. Vsesplošni družbeni karnizem to omogoča, vendar pa to še ne pomeni, da je takšno mišljenje etično vzdržno.

56. V tujini je huje/to se pri nas ne dogaja.

V Sloveniji letno zakoljemo približno 34.000.000 piščancev in kokoši, 300.000 prašičev, 112.000 govedi, 100.000 ovc, 21.000 koz ter nekoliko manj drugih živali (npr. konjev in oslov). Pri porabi mesa na osebo smo v samem evropskem vrhu. Zakonodaja, ki ureja pogoje zakola, je v EU poenotena. A tudi če bi bile številke zaklanih nečloveških bitij nižje, če bi porabile_i manj mesa kot v tujini in bi bili naši zakoni strožji, to ne bi spremenilo dejstva, da je osrednji problem v lastninjenju in instrumentalizaciji nečloveških živali ter da humano izkoriščanje in/ali zakol ne obstajata; vselej je neetično posegati v svobodo, telo in/ali življenje drugega čutečega bitja. Tako je v končni fazi nepomembno, kakšni so pogoji; pomembno je, da instrumentalizacija nečloveških bitij kot taka obstaja na globalni ravni in da nikoli ne more biti etična. Kratek odgovor pa bi bil: vse to se absolutno odvija tudi pri nas – in ne bi se smelo nikjer!

57. Meni je za živali povsem vseeno/z veseljem jih ubijam.

Ob ugovoru “všeč mi je okus živalskih produktov” je to še en – četudi precej surov – ugovor, ki zadane enega od bistev problematike; naslovi brezbrižnost ali celo sadizem, ki sta v karnistični družbi splošno prisotna v odnosu do drugih vrst. Tudi v tem primeru velja, da je takšno stališče neetično ter družbeno nevzdržno; če na vseh področjih ravnamo po tem principu (če se torej osebe na vseh področjih predajo brezbrižnosti ali celo sadizmu), lahko dobimo družbo, ki je izrazito nepravična in nevarna; tudi dejansko je prav brezbrižnost pogosto vzrok dejanskim družbenim nepravičnostim. Vendarle si večina ljudi ne želi, da bi jih druge_i obravnavale_i nepravično ali brezbrižno; zakaj torej same_i delujemo tako?

58. Nimate nič bolj pametnega za delat?

Ta posredni ugovor veganstvu kaže predvsem na omalovažujoč odnos do vprašanja etike nečloveških živali, saj predpostavlja, da se je s tem vprašanjem nepomembno ukvarjati. Obenem nakazuje tudi neko nelagodje, saj gre pri tem ugovoru za obliko izogibanja tematiki. Vendarle pa je na tem mestu pomembno poudariti, da veganstvo kot gibanje naslavlja in politično nasprotuje izkoriščanju, lastninjenju, instrumentalizaciji ter pobijanju do 3065 milijard zavestnih, čutečih bitij letno in pomeni edini odpor temu brez primere obširnemu nasilju. Kaj je lahko pomembneje kot zavzemanje za svobodo, nenasilje in pravico do življenja za vsa čuteča bitja?

59. Veganke in feministke skušajo uničiti svet.

Konservativna populacija pogosto povezuje različna gibanja proti zatiranju (pri tem pravilno detektira, da so ta gibanja idejno sorodna), pri čemer v njih prepoznava grožnjo. Veganstvo in feminizem si dejansko prizadevata za spremembe v svetu; zagovarjata nenasilje in enakopravno obravnavo interesov (bodisi oseb vseh spolov bodisi zavestnih bitij vseh vrst). Za osebe, ki imajo na kakšnem od področij (ali na več izmed njih) od trenutne ureditve korist na račun drugih čutečih bitij, se morda resnično zdi, da želijo “feministke_i” in “veganke_i” uničiti svet, saj skušajo ta gibanja izkoreniniti izkoriščanje. Spremembe se nenehno dogajajo in so nujne. Zavzemanje za pravičnejši svet pomeni rušitev nepravičnih razmerij in družbenih delovanj. Pomeni pa tudi nadomestitev teh razmerij in delovanj z drugačnimi – takimi, ki so enako prijazna do vseh, ki so tako ali drugače del družbe.

60. Veste, kaj delate vegani narobe pri svojem aktivizmu …

Vsako politično gibanje bi moralo biti odprto za konstruktivno kritiko ter obenem gojiti zdravo samokritičnost, s pomočjo katere lahko presoja učinkovitost, smiselnost in vsebinskost svojega delovanja. Problem se pojavi na točki, ko se za kritiko skriva upravičevanje statusa quo; ne glede na to, ali so taktike nekega gibanja optimalne ali ne, ne smemo nikoli pozabiti, kje leži ključni problem. V primeru odnosa do živali gre za probleme lastninjenja, instrumentalizacije, uporabe ter pobijanja 3065 milijard čutečih bitij letno; neveganke_i se morajo zavedati, da problem v grobem (!) ni v pristopih gibanja, katerega delovanja navadno niti ne poznajo natanko in o katerem torej tudi težko presojajo, temveč v njihovem lastnem delovanju; če tega delovanja ne bi bilo, tudi veganskega aktivizma ne bi potrebovale_i. Obenem naj opozorimo, da vegansko gibanje pogosto posega po podobnih taktikah kot druga osvobodilna gibanja; deluje v obliki izobraževanj, izpostavljanja družbeno prikrivanih vsebin, predavanj in javnih protestov/shodov.

61. Na Kitajskem pa jedo pse!

Prepričanje, da je neetično lastniniti, instrumentalizirati, izkoriščati in ubijati eno vrsto zavestnih bitij, ne pa tudi neke druge vrste (npr. kokoši, krav, prašičev, rib …), se imenuje notranji specizem; specizem v osnovi razumemo kot človekovo zatiranje drugih vrst na podlagi vrstne razlike, notranji specizem pa pomeni zaščito ene izmed nečloveških vrst (npr. psov) ter hkratno zatiranje drugih vrst. Med lastninjenjem/instrumentaliziranjem/izkoriščanjem/ubijanjem psov in drugih zavestnih čutečih vrst (prašičev, krav, rib, piščancev …) ni nobene etične razlike – te prakse so vselej neetične, neodvisno od vrste bitja, proti kateremu jih izvajamo.

62. A z avtom se pa voziš?

Vožnja z avtomobilom je v osnovi povezana predvsem s pritiskom na okolje – in neposredno ne zadeva etike živali, ki je bistvenega pomena za veganstvo. S tega vidika torej težko zavračamo veganstvo, ker je temeljna predpostavka veganstva etičen odnos do nečloveških bitij; podobno kot avtomobile vozimo kljub možnosti prometnih nesreč (in s tega vidika ne dojemamo avtomobilov kot neetičnih), jih vozimo torej tudi kljub možnosti nesreč, pri katerih lahko umre nečloveška žival. Z vidika zmanjševanja pritiska na okolje naredimo več, če ne uporabljamo letal in pazimo na to, da je naša hrana lokalnega izvora. Obenem seveda številne_i veganke_i ne vozijo avtomobila ali pa ga uporabljajo le redko.

63. Jaz bi tudi pse jedel! (Ni važno, al je mačka al je pesek, važno, da je mesek!)

Konsistentnost, spričo katere oseba ne izvaja notranjega specizma (tj. je v enaki meri specistična do zavestnih, čutečih bitij vseh, ne le nekaterih vrst), nikakor etično ne upraviči instrumentalizacije, uporabe, reifikacije, zasužnjevanja, lastninjenja in/ali ubijanja drugih bitij; pomeni zgolj še bolj zoženo moralno skupnost. Pri uživanju produktov živalskega izvora postavljamo svoje lagodje, užitek ali navado nad življenje nekega drugega zavestnega, čutečega bitja. Etično je to nevzdržno.

64. Boste videli čez dvajset, trideset let, ko se vam bodo začeli zdravstveni problemi …

Sodobna dietetična znanost si je edina, da je uravnoteženo rastlinsko prehranjevanje zdravo v vseh obdobjih človekovega življenja ter da rastlinska prehrana ščiti pred številnimi civilizacijskimi boleznimi, ki so med vodilnimi vzroki smrti na zahodu (srčno-žilne bolezni, možganska kap, rak črevesja, diabetes tipa II, visok krvni tlak …). Tako je možnost za zdravstvene probleme pravzaprav višja ob tipični zahodnjaški prehrani.

65. Živali so samo nagonska bitja/živali niso osebe/niso subjekti!

V specistični, karnistični družbi so nečloveške živali z redkimi izjemami (posamičnih vrst ali posamičnih pripadnic_ikov vrst) razosebljene – ne priznavajo se jim zmožnosti logičnega sklepanja, reševanja problemov, tvorjenja kultur, zmožnost komunikacije (niti čezvrstno niti znotraj vrste) ali individualnega čustvenega doživljanja. Vendarle sodobne znanosti, ki se ukvarjajo s kognicijo in vedenji drugih vrst, ugotavljajo, da številne nečloveške vrste rešujejo probleme, logično sklepajo, tvorijo lastne kulture in medosebne odnose, čustvujejo ter poznajo različne oblike komuniciranja. Možgani sesalskih vrst premorejo neokorteks in tudi prefrontalni korteks, ki omogočata razumsko mišljenje in obdelavo podatkov, ptičji možgani pa poznajo strukture, ki so neokorteksu analogne. Številne odločitve, ki jih sprejemajo, so razumsko pretehtane in niso “nagonske” (nagonske odločitve so tiste, ki niso obdelane v neokorteksu, temveč v drugih, npr. limbičnih (npr. amigdala) strukturah). Po drugi strani je mnogo (večina) človeških vedenj “nagonskih”; kljub temu človeku ne odrekamo moralne vrednosti in ne zmožnosti razumskega mišljenja. Večina nečloveških vrst je nadalje zmožna doživljanja čustev – zlasti čustev, kot sta strah in jeza, obenem pa lahko doživljajo ugodje. Imajo subjektivne bivanjske izkušnje. Glede na to, da ljudje prav tako pogosto delujejo nagonsko, nečloveške živali pa razumsko, ne moremo logično konsistentno zagovarjati, da je vključitev prvih in izključitev drugih iz moralne skupnosti upravičena. Obenem pa se večina teoretskih vidikov strinja, da je za vključitev v moralno skupnost bistveno, da ima bitje zmožnost subjektivnega doživljanja (vključno z občutenjem strahu in bolečine), ki ga premorejo vse živalske vrste.

66. Lov je nujen (medvedi napadajo ljudi/naravno ravnovesje)!

Ne drži. Ekosistemi se brez človekovega poseganja vanje samodejno uravnotežijo s prispevki vseh bitij, ki v njih bivajo. Prostoživeče živali se človeških naselbin, kadar te ne segajo neposredno v njihov habitat, ogibajo in napadi na ljudi so redki. Glede na to, da je z veganskega vidika živinoreja nesprejemljiva, so napadi na drobnico pravzaprav sistemska težava, ki bi se z odpravo živinorejskega sektorja razrešila sama po sebi. Človeške naselbine uničujejo številne naravne habitate in manjšajo prostor, na katerem lahko druge vrste bivajo; namesto da po tem, ko uničimo njihove bivalne prostore, pobijemo še njih same, bi morale_i razmišljati o tem, na kakšen način lahko bivalno okolje ustvarjamo tako, da bodo z nami lahko bivale_i tudi pripadnice_iki drugih vrst. Z lovom smo številne vrste že iztrebile_i ali jih prignale_i na rob izumrtja, ohranile_i pa z njim nismo nobene vrste, ki bi sicer izumrla, in z njim nismo pomagale_i nobenemu posameznemu bitju.

67. Če si vegan, moraš jesti kup dodatkov.

To ne drži. Rastlinska prehrana, ki zajema raznovrstno zelenjavo, sadje, stročnice, žita, semena, oreščke in alge, lahko zadosti potrebam po vseh hranilih. Več o tem si lahko preberete v našem članku o rastlinski prehrani, priporočamo pa tudi branje odgovora na ugovor 43, ki se nanaša na vitamin B12.

67. Veganstvo ni naravno.

“Naravno” se pogosto zdi tisto, kar je “prevladujoče”; družba o “naravnosti” prevladujočih vedenj ne dvomi – pogosto pa za “nenaravne” označi manj prevladujoče prakse ali delovanja. Tako je denimo eden izmed odvodov homofobije ugovor, da je istospolna seksualnost “nenaravna”, četudi se istospolna seksualnost ter biseksualnost ob heteroseksualnosti pojavljata v različnih družbah in tudi pri različnih živalskih vrstah. Ker smo biološka (in ne “nadnaravna”) bitja, je tudi naše delovanje – četudi ni prevladujoče – lahko samo “naravno”; tudi kultura je odvod naravnih procesov. Dejstvo, da naša vrsta lahko zdravo živi samo z rastlinskimi viri, povsem nedvoumno sporoča, da je naša biologija – naša narava – za to primerna. Obenem se vrste nenehno spreminjajo; mleko npr. uživamo šele zadnjih deset tisoč let in v tem času se je encim laktaza, ki je potreben za razgrajanje mlečnega sladkorja, laktoze, razvil tako, da vztraja pri človeku tudi v odrasli dobi. Naša telesna narava tako ni nekaj nespremenljivega – in že brez nadaljnjih sprememb je naše telo povsem primerno, da uživamo samo rastlinsko hrano.

68. Človek je od nekdaj lovec.

Človek je zadnjih nekaj deset tisoč let predvsem kmetovalec. Lov je bil značilen za zgodnejše lovsko-nabiralske skupnosti, ki pomenijo samo eno od različnih organiziranosti človeških družb. Človek lahko kot kmetovalec živi tudi brez živinoreje. Človeške družbe so se tekom naše evolucije večkrat spremenile ter preoblikovale in lahko se ponovno preoblikujejo. Tako etika kot skrb za okolje terjata, da živinorejo izkoreninimo. Ker je ta ugovor oblika sklicevanja na tradicije, predlagamo v branje tudi odgovor na ugovor št. 3, ki se ukvarja s to tematiko.

69. Poznal sem enega nasilnega vegana/en vegan je bil nasilen do mene.

Dejanja ene osebe nikoli ne morejo biti merilo dejanj ali celo idejnih izhodišč skupine. To pomeni, da tudi če je bil_a en_a vegan_ka do vas res nasilen_na, to ne pomeni, da so nasilne vse osebe v veganski skupnosti, zlasti pa to ni ugovor proti etičnim izhodiščem veganstva; ta niso odvisna od dejanj posamezne osebe.

70. Saj jaz pojem ful malo mesa.

Ta izjava je podobno nesmiselna, kot če bi na primer nekdo rekel, da zlorabi zelo malo otrok. Sklicevanje na t. i. redukcionizem je torej absurdno, kar postane praktično vsem zelo hitro jasno, če poskušamo podobno logiko aplicirati v katerem koli drugem kontekstu, povezanim z (ne)etičnostjo določenih ravnanj. Je smiselno hvaliti nasilneža, ker je vsaj zmanjšal število nasilnih dejanj in s tem število/trpljenje žrtev? Zakaj se zdi mnogim to smiselno izključno takrat, ko govorimo o trpljenju nečloveških živali? S to izjavo je obenem implicirano, da se oseba, ki jo izreče, zaveda etične spornosti uživanja mesa, zaradi česar je lahko nadaljevanje tega početja pravzaprav celo bolj problematično (oziroma dejansko obnašanje nekoga, ki to izreče, ni v skladu z etičnimi načeli, ki jih očitno ima ta oseba).

71. Jaz kupujem samo od lokalnih kmetov.

Ne glede na to, od koga/kje kupimo živalski produkt, je ta produkt poledica lastninjenja in izkoriščanja nečloveških bitij, čemur večinoma sledi tudi uboj zavestnega, čutečega bitja, ko produkcija mleka/jajc/drugih produktov upade. Ne glede na okoliščine bivanja ni izkoriščanje nikoli etično, prav tako ne razpolaganje s tujim življenjem (ne glede na vrsto). Poleg tega “lokalno” niti ne pomeni nujno “bolj etično”, kajti v Evropski uniji velja enaka zakonodaja za vse rejke_ce nečloveških živali in vse izkoriščevalske prakse, metode in postopke najdemo tudi v Sloveniji (ne le v tujini). Treba se je tudi vprašati, v kolikšni meri so lahko pogoji, v katerih bitje ni obravnavano kot vreden_na posameznik_ica, čigar_katere življenje etično šteje, resnično “idealni”, “dobri” ali “prijazni”. Prepričane_i smo, da so taki pogoji težko takšni; a tudi če se omejimo na kvaliteto bivalnega prostora, velja, da niti najboljše okolje in krma ne moreta upravičiti ali odpraviti dejstva izkoriščanja, in enako velja za odvzem življenja.

72. Živali ne pobijamo, ampak koljemo, krav ne posiljujemo …

V tem primeru je lahko preusmerjanje pozornosti k problematiziranju samega izraza taktika (četudi nezavedna) zakrivanja vsebine, ki jo ti izrazi označujejo. Ne glede na to, katero besedo izberemo, je nemogoče zanikati, da gre za nedopusten poseg v čuteče bitje. Ob tem se je smiselno vprašati, zakaj na primer beseda posilstvo tudi za večino neveganov_k ni problematična v primeru zoofilije. Je “spolno ugodje” storilca_ke res nujno za to, da lahko govorimo o posilstvu? Če bi šlo za človeško žrtev kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, vendar bi umanjkalo spolno ugodje pri storilcu_ki – morda bi bilo dejanje storjeno izključno zaradi dobička – bi bilo prav tako sporno govoriti o posilstvu? Pogost očitek, da je raba izrazov, ki jih uporabljamo za poimenovanje nasilnih dejanj, katerih žrtve so ljudje, v povezavi z nečloveškimi živalmi nespoštljiva do človeških žrtev tovrstnih dejanj, je v osnovi sam nespoštljiv do človeških žrtev. V ozadju je namreč poenotenje vseh človeških žrtev, odvzem glasu, individualnosti tem žrtvam. Navsezadnje obstajajo tudi med žrtvami posilstva veganke_i, ki poskušajo osveščati javnost o nasilju nad nečloveškimi živalmi in ki se tudi v tem primeru zavzemajo za rabo izraza posilstvo oziroma za širjenje definicije posilstva, s čimer se prepoznajo tudi nečloveške žrtve. Ob tovrstnih poskusih širjenja definicije seveda vedno prihaja do zelo burnih reakcij – dolgo je na primer veljalo tudi, da ni mogoče govoriti o žrtvah posilstva znotraj zakonske zveze. Opozorimo naj še na to, da se v primeru izraza posilstvo prav tako ni mogoče sklicevati na razliko v “kognitivnih sposobnostih” med ljudmi in nečloveškimi živalmi. S tem lahko namreč zaidemo na zelo spolzek teren, ki bi omogočal problematizacijo govora o posilstvu v (pogostih) primerih, ko so žrtve ljudje z motnjami v duševnem razvoju.

73. Veganstvo je ideologija.

Ta ugovor implicira negativni pomen izraza “ideologija”, kar nakazuje, da z ideologijo ni (to bi bil nevtralni pomen) mišljen širši nabor sociopolitičnih prepričanj, temveč prej ideologija v marksističnem smislu, kot serija diskurzov, ki ljudem vsiljujejo zmotna prepričanja, na podlagi katerih si ljudje ustvarijo zmotne predstave o svetu. V primeru odnosa do živali bi kot tovrstno ideologijo prej kot veganstvo lahko razumele_i splošnejši karnizem: prepričanje, da je uživanje živalskih produktov naravno, nujno, nasladno in normalno, saj je takšen sklop prepričanj zmoten tako z etičnega kot dietetičnega vidika, obenem pa legitimira nasilje v odnosu do nečloveških subjektov. Veganstvo po drugi strani ne prinaša “zmotnih” prepričanj o svetu – gre za odpor proti nasilju in uporabi čutečih bitij.

74. Živi in pusti živeti!

Prav to je tisto, za kar se zavzemamo vegani_ke. Težava je namreč, da nevegani_ke ne pustijo živeti številnim nečloveškim živalim, torej zavestnim, čutečim bitjem, za katera je jasno, da se poskušajo izogniti bolečini in odvzemu življenja.

75. Veganstvo je vera.

Verstvo oziroma religija je sistem prepričanj in dejanj, s katerimi človek izraža svoj odnos do svetega, in obsega predniške ali kulturne tradicije, zapise, zgodovino in mitologijo. Z verstvi so pogosto povezani moralni kodeksi in vrednote, vendar lahko te narekuje tudi sekularna filozofija etike, kot je to v primeru veganstva. Veganstvo in boj za osvoboditev živali temeljita na filozofskih etiških teorijah. Veganstvo ne naslavlja odnosa do svetega, temveč se ukvarja z etiškim vidikom človekovega odnosa do drugih zavestnih, čutečih bitij.

76. Veganstvo je psihična motnja.

Veganstvo kot praksa, ki izhaja iz etične drže neškodovanja in pravičnosti v odnosu do vseh zavestnih, čutečih bitij, ni nikjer opredeljeno kot psihična motnja in se po nobenem kriteriju ne more uvrščati mednje. Je pa bivanje s takšno etično držo v karnističnem in specističnem svetu, kjer je nasilje nad zavestnimi bitji drugih vrst tako sistematizirano, razširjeno, sprejemano, silovito in privzema tako skrajne oblike, zelo boleče, kar se odraža v tem, da veganke_i neredko doživljajo travmo bivanja v okolju, zaznamovanem s tako skrajnim nasiljem. Zato je med vegankami_i več oseb z anksioznimi motnjami in motnjami razpoloženja, kot je depresija.

77. Neonacizem se povezuje z veganstvom.

Drži – in ne drži. Neonacizem – in pred njim nacizem – deluje mdr. z infiltriranjem v čim več družbenih sfer. Prilaščanje veganstva je med neonacistično populacijo dejansko prisotno. Toda pri tem neonacistkam_om ne gre za etiko v odnosu do drugih vrst, temveč za lastno čistost in večvrednost; vidijo namreč, da to, da se oseba odpove živalskim produktom, zahteva določen “napor”, nakazuje moč in samoobvladovanje: v primerjavi z manjvrednimi rasami in populacijo si se kot nacist_ka sposoben_na upreti svojim nagonom. Gre za idejo samonadzora in s tem povezanega večvrednostnega odnosa do drugih oseb. Z “veganstvom” se povezujejo tudi prek principa “kri in zemlja”. Hkrati je (neo)nacizem inherentno zatiralen sistem, ki ne more nikakor biti etičen in ni v skladu z idejo veganstva kot etičnega gibanja, saj to terja neškodovanje vsem čutečim živalim, kamor pa sodijo tudi ljudje, in ker se veganstvo temeljno povezuje z gibanjem za pravice živali, gibanje za pravice živali pa je inherentno progresivno, saj se opira na levičarsko misel in teoretska izhodišča (od feminističnih, anarhističnih, protirasističnih do čisto klasičnega poststrukturalizma ipd.). Ker je nacizem v popolni kontradikciji z naštetim, ne more prihajati do veganstva znotraj nacizma, lahko pa prihaja do apropriacij: veganstvo se sicer aproprira kot prehransko gibanje, kot ekološko gibanje, kot modni trend itd. Dejansko je našteto v nasprotju, ne v poravnanosti z veganstvom.

78. Vegane bi zaklal, razkosal in vrgel na žar.

Dejansko se v občem javnem diskurzu vse pogosteje pojavljajo tovrstni ugovori, ki nasilje do drugih vrst preprosto razširijo tudi na znotrajvrstno; gre za nekakšen obraten proces kot v primeru veganstva; če veganstvo razširja načelo nenasilja na druge vrste, tedaj je tovrstna pozicija ravno obratno od tega, razširjanje sprejemljivosti nasilja. Seveda so tovrstne težnje povsem neetične in nesprejemljive – in hkrati tudi v “šali” pomenijo rahljanje meje sprejemljivega.

79. Veganstvo je modna muha.

Veganstvo je v splošni družbi pogosto predmet apropriacije; pogosto se kot veganke_i opredeljujejo zvezdnice_iki in influencerke_ji, kar je eden od načinov krepitve občutka, da je veganstvo preprosto eden od sodobnih trendov. Toda apropriacije imajo pogosto tudi funkcijo banalizacije in nevtralizacije političnih gibanj. Gibanje za pravice živali in veganstvo kot njegova temeljna, izhodiščna praksa nista modna muha; gre za etično-politično držo, ki ni aktualistične narave.

80. Uničujete svet, ker jeste zelene liste, ki nam vsem zagotavljajo kisik.

Trenutno je živinoreja odgovorna za do 90 % izsekavanj pragozdov, pragozdovi pa so tisti, ki nam zagotavljajo do 25 % kisika v ozračju. Obenem za prehrano neveganke_a vzgojimo tudi več rastlin, saj moramo najprej z njimi nahraniti tudi živali. Na tem mestu je pomembno poudariti, da nam med 50 in 75 % kisika v resnici zagotavlja rastlinski plankton v morjih (ta prekrivajo 70 % zemeljske površine). Podnebno segrevanje, h kateremu živinoreja pomembno prispeva, ribolov in onesnaževanje morij (živinoreja je odgovorna tudi za nastajanje mrtvih con v morjih, kjer ne najdemo življenja) vplivajo tudi na manjšo pojavnost in obolevanje rastlinskega planktona, kar lahko pomembno vpliva tudi na sestavo atmosfere. Če nas skrbi količina kisika v ozračju – in to je pomembna skrb! – je veganstvo prvi smiselni korak, ki ga lahko naredimo, da prispevamo k čistejšemu, s kisikom bogatejšemu zraku.

81. Z levom ne morem skleniti pravne pogodbe o nenapadanju.

Ugovor, da z levom ni mogoče skleniti pravne pogodbe o nenapadanju, naslavlja nezmožnost zavestnih bitij drugih vrst, da bi enakovredno tvorila človeške družbene dogovore; ugovor pri tem izpušča dejstvo, da človeška vrsta pripadnice_ike drugih vrst vključuje v lastno družbo in jim znotraj nje dodeljuje mesta in vloge, v katere ta bitja niso privolila; gre za kolonizatorsko logiko prisvajanja – kajpak brez konsenza ali “pogodbe”. Bitja drugih vrst ob tem izražajo stiske in odpor (kadar jih prisilimo v bivanje v ujetništvo ali jim povzročamo neposredno trpljenje) ali pa doživljajo velike stiske zaradi naših posegov v njihov način življenja, njihova okolja, pa tudi v njihov kolektivni spomin, znanja in kulture. Možnost kolonizacije kolonizacije ne upravičuje, obenem pa kolonizacija ni etična samo zato, ker so bitja, ki jih koloniziramo, druge vrste. Pričujoči ugovor dejstvo, da človeška vrsta v odsotnosti pravnih dogovorov kolonizira, lastnini, iztreblja … pripadnice_ike drugih vrst, povsem spregleda.

82. Kje pa dobiš beljakovine?

Pomanjkanje beljakovin je v primeru, da s hrano zaužijemo dovoljšnjo količino kalorij, toliko kot nemogoče. Z rastlinskimi beljakovinami je mogoče zadostiti potrebi po vseh esencialnih aminokislinah in skrb, da bi nam na rastlinski prehrani primanjkovalo določene aminokisline, je dejansko odveč. Dobri viri beljakovin so fižol, leča, čičerika, grah, žita in soja, beljakovine pa najdemo tudi v zelenjavi, oreščkih in semenih; nekaj manj jih je samo v sadju.

83. Ampak pri mojem stricu/babici/sosedu z živalmi lepo ravnajo, zakaj je potem mleko problem?

Tu moramo upoštevati, da je izkoriščanje vpisano že v sam koncept jemanja mleka, ki ni naše, in se ga tako v praksi ne da preseči, ne glede na to, kako “dobronamerno” bi se poskušali tega lotiti. Že če upoštevamo povsem matematično-logični vidik, odvzemanje mleka za človeško uporabo ne more biti nikoli etično. Moški mladiči postanejo zelo hitro odveč (četudi morda niso ločeni od mame takoj po rojstvu). Prav tako pa postanejo po nekaj letih “neuporabne” tudi ženske, saj niso več sposobne za ponovni cikel prisilnega oplojevanja (!), poroda in proizvajanja (“zadovoljive količine”) mleka. Če bi torej na kmetiji poskušali skrbeti za vse živali, vpete v “pridobivanje” mleka, do njihove naravne smrti, pri čemer bi za to izkoriščali “zgolj” določene živali (torej ženske) in “zgolj” določen del njihovega življenja (torej v t. i. rodni dobi), bi zelo hitro zmanjkalo prostora, verjetno še pred tem pa bi postal potencialni dobiček praktično zanemarljiv v primerjavi s stroški (to je hkrati še razlog več, zakaj interes nečloveških živali nikoli ne more biti zares v ospredju, ko jih poskušamo uporabiti (!) za določen “posel”, pri katerem je seveda cilj vedno “dobičkonosnost”). V navezavi na to se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri so lahko pogoji, v katerih bitje ni obravnavano kot vreden_na posameznik_ica, čigar_katere življenje, interesi in potrebe etično štejejo, resnično “idealni”, “dobri” ali “prijazni”.

84. Zakaj potem uporabljate poimenovanja, kot so klobase, čevapčiči ipd.?

Jezik ni nekaj zacementiranega, ampak se nenehno spreminja. Tako v odgovor na spreminjanje zunajjezikovne stvarnosti nastajajo nove besede ali pa se širijo pomeni že obstoječih izrazov. Slovar nekega jezika ne nastaja v vakuumu, “pomen” izrazov pa je mogoče razumeti kot posledico implicitnega dogovora, torej kot nekaj arbitrarnega. Tudi prvi telefon je bil na primer zelo drugačen od današnjih telefonov, pa vendar se v tem primeru večini uporaba istega izraza nikakor ne zdi sporna. S pojavom “veganskih klobas”, “veganskih čevapčičev” itn. so torej te besede začele vse bolj označevati določeno obliko posameznega prehrambnega izdelka, ne pa nujno tudi “vsebine”, kar pomeni, da je prišlo do razširitve pomenskega polja. Obenem so tovrstna poimenovanja zelo praktična za tiste, ki so se šele pred nedavnim odločili za veganstvo. Tako lahko zelo hitro najdejo alternative “živilom”, s katerimi so se prehranjevali_e doslej. Tu je treba poudariti še, da odločitve za veganstvo nikakor ni mogoče zbanalizirati na to, da na primer nekomu preprosto ni bil všeč okus živalskih teles, mleka, jajca itn. Gre namreč za etično odločitev, kar pomeni, da je med vegankami_i tudi nemalo takšnih, ki jih okus sam po sebi ni motil. Tako je čudenje ob tem, da vegani_ke uživajo izdelke, ki na primer po videzu spominjajo na neveganske, nesmiselno.

85. V naravi vselej prevlada zakon močnejšega.

V primeru tega ugovora gre pogosto za sklicevanje na Darwinovo tezorek, da najmočnejša_i preživi, kar pa ni (nujno) vezano na agresivnost, fizično in/ali intelektualno dominantnost, temveč na prilagodljivost okolju z vsemi njegovimi specifikami. Preživi torej tisti organizem, ki je najbolj prilagodljiv. V splošni javnosti je pogosto razumevanje, ki je mnogo dobesednejše, v smislu, da preživijo tisti, ki so zmožni nadvlade nad drugimi bitji. Kolikšna je zmota tovrstne predpostavke vidimo, če ozavestimo, da človek trenutno deluje (tudi) sam proti sebi, saj spodjeda lastne vire preživetja in do te mere uničuje okolje, da postaja vse resnejša možnost tudi izumrtje vrste, pri tem, da naša vrsta obstaja neprimerljivo manj časa, kot številne druge, ki prav tako vrste – tudi te zdaj izumirajo tudi zaradi človeškega delovanja. Ne le, da je človek ogrožajoč do sebe, iztreblja tudi druge vrste in ruši vse ekosisteme. Pomembno je, da razumemo, da to ni “moč”, temveč objestnost, ki je uničujoča drugim in obenem tudi avtodestruktivna. Tisto, kar se trenutno tako kaže kot človekova “nadvlada” in “moč” je tako zgolj uničujočnost. Številne vrste so tako v smislu preživetja mnogo uspešnejše od človeka – človek pa je vedno večjo pogubo tako sebi, kot tudi drugim. In še drugače: če privzamemo, da Darwinova teza v osnovi drži, ta še ne nujno definira vsebine pojmov »moči« in/ali »prilagodljivosti«, ki jima po inerciji lahko pripisujemo razsežnosti skladne z vsakokratnim družbenim trenutkom. Ob tem je pojma »moči« in/ali »prilagodljivosti« bolj smotrno definirati retrospektivno ob analizi vzrokov za preživetje neke vrste v nekem zamejenem časovnem obdobju.

ODGOVORI NA UGOVORE VEGANSTVU

Widgets