Odstiranje »živinorejsko-industrijskega kompleksa« (foto: Artem Beliakin)
Odstiranje »živinorejsko-industrijskega kompleksa« (foto: Artem Beliakin)

Odstiranje »živalsko-industrijskega kompleksa«: Koncept in metoda v kritičnih animalističnih študijah? (prvi del)

Članek je bil izvirno objavljen v angleščini in sicer v Journal for Critical Animal Studies, Letn. 10, Št. 1, 2012 (ISSN1948-352X), dostopno na tej povezavi.

Povzetek

Članek obravnava koncept »živalsko-industrijskega kompleksa« Barbare Noske (1989) z namenom njegovega razvoja in opredelitve kot ključnega organizacijsko analitičnega okvira in načina raziskovalnega sodelovanja na področju kritičnih animalističnih študij (KAŠ). Namen predstavitve različnih pristopov k izčiščenju tega koncepta in prikaza nekaterih presečišč med različnimi oblikami uporabe živali in drugimi s »kompleksom« povezanimi pojmi je poleg omenjenega krepitev analitične zmožnosti KAŠ pri ugotavljanju vloge politične ekonomije v oblikovanju odnosov med ljudmi in živalmi. Članek v ospredje postavlja spremenljive meje kompleksa ob hkratnem osredotočanju na rejne živali. Kot pristop, ki bi lahko živalsko-industrijski kompleks jasneje umestil v prostor kritične znanstvene in javne obravnave, ponudi študije primerov virtualnih metod obravnave podjetij, ki se ukvarjajo z »živinorejsko« genetiko.


V razpravah o nevzdržnosti globalnega kapitalizma je globalna živinoreja vse pogosteje razumljena kot problematična in sporna. Stalna rast tega sektorja v okviru materialno-semiotične oznake »živinorejska revolucija«1Beseda »živina« jasno izhaja iz miselnosti, ki temelji na normalizaciji poblagovljanja živali. Zato je raje ne uporabljam, razen ko gre za kritično obravnavo določenega diskurza o »živinorejski revoluciji« in samooklicanih »živinorejskih genetskih podjetjih«. Z ironično rabo narekovajev želim nakazati kritično distanco do implikacij te besede. V tem prispevku sem se tudi odločil, da bom namesto besedne zveze »nečloveške živali«, ki sem jo uporabljal prej, uporabil neželeno besedo »žival/živali«. Obe besedi sta problematični, zato menim, da morajo KAŠ sčasoma na ustreznejši način nasloviti diskurz in binarnost v zvezi z besedama »človek« in »žival«. (zlasti v državah »v razvoju«) je v očitnem nasprotju z različnimi vprašanji trajnosti, ki se vse pogosteje postavljajo v povezavi s temi sklopi globalnih praks. Normalizacija te »revolucije« (kar pravzaprav tudi v resnici je, vsaj v kontekstu gospodarskih, družbenih, okoljskih in medvrstnih odnosov) skozi predpostavko o neizogibni rasti človeške populacije in razširjanju predstave o hegemonističnem »človeku«, za katerega je značilno, da jé meso (in to v veliki količini), predstavlja strateško pomembno potezo globalno uveljavljenih »živinorejskih« korporacij. Pravzaprav gre za poskus poenotenja raznovrstnih identitet, odnosov in praks skozi uvajanje sprememb v načinih prehranjevanja.

Pomisleki o trajnosti vključujejo najmanj neposredno onesnaževanje okolja, proizvodnjo toplogrednih plinov, vpliv potrošnje in dela na zdravje ljudi, vpliv na skupnosti, zoonoze in etične pomisleke v zvezi z ubijanjem živali. Drugi sklop vprašanj se nanaša na naslavljanje teh tem v molekularnem kontekstu (biotehnologije) ter kako znanstveniki in industrija ponujajo te nove načine vzreje kot vzvod za revolucijo v živinoreji (glej Twine, 2010a) – in začetek novega obdobja produktivnosti, v katerem bo preseganje predhodnih (zlasti bioloških in okoljskih) omejitev neobhodno in bo predstavljalo tehnološki izziv. To podpira tudi vznikajoči politični diskurz Zahoda o prehranski varnosti, ki nekritično ponavlja, da je za zadovoljitev potreb rastočega svetovnega prebivalstva nujno treba podvojiti proizvodnjo hrane (glej Tomlinson, 2011). Predpostavka o revoluciji živinorejske proizvodnje, ki je v nasprotju z družbenimi pozivi k zmanjšanju porabe živalskih proizvodov, vključuje tudi različne poskuse optimizacije živinoreje namesto spreminjanja vzorcev potrošnje, saj bi to lahko ogrozilo že obstoječe trge. Tovrstni poskusi vključujejo gensko manipulacijo v vzreji živali in ukrepe za izkoriščanje stranskih proizvodov proizvodnje živali, na primer po shemi korporacije Cargill, ki odpadke pri predelavi govedi v kanadski provinci Alberta uporablja za pridobivanje energije. Hkrati smo priča viziji o »zeleni« živinorejski revoluciji, ki bo sicer precej povečala sedanje število približno 56 milijard letno poginulih kopenskih živali. Znanstveniki in oblikovalci politik fetišizirajo genomiko in širše biotehnologijo kot sredstvo za reformo kapitalizma v nov, učinkovitejši in okolju prijaznejši projekt, pogosto s sklicevanjem na dognanja bioekonomije (Cooper, 2008; Twine, 2010a), ki se že v osnovi pretvarja, da naznanja le ideje brez materialnih, telesnih implikacij (glej Kenway idr., 2006). Znanstvenikom, ki proučujejo meso, s teoretično pomanjkljivega področja živalsko-industrijskega kompleksa, in ki delujejo v zavezništvu s korporacijami in oblikovalci politik, »države v razvoju« predstavljajo poseben predmet biopolitičnega nadzora in potencialni vir. Razlog ni le v tem, da tamkajšnje človeško prebivalstvo preprosto (še) ne zaužije »dovolj« mesa in mlečnih izdelkov (torej gre za območja pred kapitalizacijo); tudi tamkajšnje populacije rejnih živali so namreč razumljene kot zaostale v biopolitičnem smislu in s »slabšo genetiko«. V omenjenih primerih kapitalistična biopolitika suspendira moralno binarno ločnico človek – žival z namenom spodbujanja kapitalizacije2Naj pojasnim: kapitalistična biopolitika običajno deluje na temeljni predpostavki o hierarhiji človek – žival, vendar kolektivno za kapitalizacijo uporablja tako ljudi kot živali, pogosto na istih mestih in ob istem času (na primer delavci v kmetijstvu in rejne živali; delavci v klavnicah in rejne živali). (glej Holloway in Morris, 2007; Twine, 2010a, zlasti tretje poglavje) in se verjetno opira na zgodovinski precedens diskurzivnega umeščanja rasno in razredno določenih človeških drugih »bližje živalim«. Kapitalizem tako strateško izrablja protislovne razlage razlike človek – žival v prid različnim razvojnim in akumulacijskim projektom. Opazimo lahko (pogosto filantropsko zastavljena) prizadevanja za prenos znanja z namenom izboljšanja genomske infrastrukture v državah v razvoju, za usposabljanje kmetov na tem področju, ocenjevanje genetske raznovrstnosti čred, katalogizacijo, za uvajanje biopolitično superiorne živine z Zahoda, pa tudi naprej vzdolž proizvodne verige, prizadevanja za uvajanje tehnologij intenzivnega kmetijstva. Take politike predpostavljajo, da je na Zahodu količina zaužitega mesa oziroma mlečnih izdelkov ustreznejša in nekako primernejša kot merilo za določanje »človekovega načina bivanja« in da so tamkajšnje proizvodne metode boljše.

Članek raziskuje tehnološko-kapitalistični imaginarij skozi obujanje koncepta »živalsko-industrijskega kompleksa« (Noske, 1989) kot pomembnem delu globalnega prehranskega sistema. To vračanje je poziv k ponovnemu odkrivanju in nadgradnji dela Barbare Noske ter s tem k spodbujanju nadaljnjega raziskovanja in aktivizma, ki zmoreta nasloviti pereča vprašanja živalskega, ekološkega in človeškega razcveta, ki jih znotraj in zunaj kompleksa oblikujejo njegove prakse. Namen članka je torej »razkriti« »živalsko-industrijski kompleks« v dveh pomenih besede. Prvi namen je, skozi obuditev koncepta Barbare Noske, izluščiti njegove prvotne zaznavne razsežnosti, ga ožje opredeliti in s tem preseči njegovo retoriko ter doseči, da bo predstavljal vrsto akterjev, odnosov in uporabnih opredelitev. Ker se je ta koncept uporabljal v hiperboličnem smislu v kontekstu skupnega diskurza politično motiviranih k njegovemu izpodbijanju, si ta prispevek prizadeva za natančnejšo opredelitev, ki bi kritičnim animalističnim študijam ponudila jasnejšo usmeritev, obliko in skladnost. To lahko prispeva k razumevanju umeščenosti omenjenega kompleksa znotraj širših razmerij politične ekonomije, boljšemu razumevanju intersekcionalnosti3Pojem intersekcionalnosti ima raznovrstno zgodovinsko ozadje in se prvotno pojavi kot humanistični koncept, ki je vzniknil iz želje po boljšem razumevanju presečišč razmerij moči, osnovanih na družbenem razredu, rasi in spolu. Očitno pa je tukaj mišljen tudi v smislu več kot človeški (glej Twine, 2010b). in boljši izrabi koncepta s strani tistih, ki ga kritično naslavljajo. Čeprav je to besedilo le skromen začetek teh prizadevanj, je napisano v upanju, da bo sprožilo proces sodelovanja med akademiki, aktivisti in akademiki-aktivisti, ki bodo ta koncept izpopolnili, kartirali in uporabili v skladu s cilji kritičnih animalističnih študij. Kot drugo, besedilo začne raziskovati, katere metodološke pristope v okviru kritičnih animalističnih študij4Zapisano razumem skozi prizmo sociologa oziroma nekoga, ki je naklonjen postdisciplinarnosti, ima zavedanje o interdisciplinarnosti kritičnih animalističnih študij ter je dojemljiv za status in potrebe neakademskih raziskovalk_cev. lahko raziskovalke_ci uporabijo za razkrivanje samega kompleksa. Znotraj tega na kratko obravnavam uporabo virtualne spletne metode pri pojasnjevanju relacij živalsko-industrijskega kompleksa, katerih cilj je artikulirati njegov globalni doseg in lokalne posebnosti. Ker se, kot trdim v nadaljevanju, pri opredeljevanju kompleksa ni mogoče izogniti njegovi širini in prekrivnosti, bom to metodo nujno ponazoril s priročnejšim, ožjim, toda pomembnim sestavnim delom globalne proizvodnje živali za prehrano, in sicer s korporacijami z »živinorejskimi« genskimi viri.

Kaj je živalsko-industrijski kompleks?

Kot znanstveni termin je bil izraz domnevno prvič omenjen v delu Humans and Other Animals – beyond the boundaries of anthropology (1989) nizozemske antropologinje Barbare Noske. Avtorica je temu konceptu posvetila celotno poglavje. Čeprav se ga od takrat v akademskih delih5Iskanje s podatkovno zbirko Google Učenjak ponudi približno 50 zadetkov (Animal-Industrial Complex, op. prev.), ki večinoma bodisi citirajo Barbaro Noske bodisi navajajo članek Carol J. Adams z naslovom »Mad Cow« Disease and the Animal Industrial Complex (1997). ni uporabljalo prav pogosto, se zdi, da je vsaj v ožjem obsegu vstopil v kritični diskurz o odnosu med ljudmi in živalmi. Skrbi me, da sta njegova raba in pomen morda postala preprosto samoumevna, imata le retorično funkcijo ter kot taka enopomensko prikazujeta in krnita neštete kompleksnosti raznovrstnih odnosov, akterjev, tehnologij in identitet, za katere lahko rečemo, da tvorijo živalsko-industrijski kompleks. Menim, da je ena od osrednjih nalog razvijajočega se področja kritičnih animalističnih študij, da skozi spodbujanje interdisciplinarne analize koncept obudi ter mu povrne njegovo večplastnost in kompleksnost. To ne pomeni, da gre za zanemarljiv podvig, niti ne pomeni, da se v tej smeri že ne izvajajo raziskave, čeprav morda niso povezane s KAŠ ali pa ne uporabljajo terminologije s področja živalsko-industrijskega kompleksa (v nadaljevanju Ž-IK).

Koncept Barbare Noske že v svoji nedodelani obliki vzbuja zanimanje KAŠ iz dveh jasnih in med seboj povezanih razlogov. Prvi se nanaša na avtoričin namen, da uporabe živali za prehrano predvsem ne kontekstualizira znotraj neustreznih etičnih okvirov, temveč v sklopu širšega delovanja kapitalizma in njegovega normalizacijskega potenciala. Večji del odgovora na vprašanje, »zakaj izkoriščamo toliko živali«, je mogoče razbrati iz načina, kako so »živalske industrije vpete v kapitalistično strukturo« (Noske, 1989: 22), v povezavi s trditvijo, da »glavna pobuda za sodobno proizvodnjo živali prihaja od monopolistično usmerjenih finančnih interesov in ne od kmetic_ov, potrošnic_kov ali delavk_cev niti tukaj niti v tretjem svetu« (ibid.). S tem ne zanikamo razdeljevalnega in mrežnega delovanja Ž-IK, temveč poudarjamo, da je bila akumulacija korporativnega kapitala pomemben dejavnik za začetek globalizacije in industrializacije živinoreje. Uokvirjanje potrošnje živalskih proizvodov kot čutno materialni užitek, ki je lahko dostopen vir identifikacije širokemu krogu potrošnikov, je nazadnje tudi v interesu korporacij, ki v ta namen uporabljajo trženje, oglaševanje in manipulacijo okusa. Tudi tehnološke inovacije v proizvodnem procesu se kmetom pogosto prodajajo v smislu neposrednih koristi za njihovo poslovanje, čeprav se največji dobički običajno pojavijo precej višje v proizvodni verigi. Noskejin poskus pojasniti, čigavim interesom služita pojav in krepitev Ž-IK, se dobro dopolnjuje s ciljem KAŠ, ki v ospredje postavi politično ekonomijo ter preseči kritično analizo odnosov med ljudmi in živalmi s kritiko kapitalizma (Nibert, 2002; Best, 2009; Twine, 2010a). Tudi to prizadevanje KAŠ je izraz zavezanosti interdisciplinarnosti (Best, 2009). KAŠ in splošno uveljavljenim animalističnim študijam je skupna interdisciplinarnost, vendar se te študije ne ukvarjajo posebej niti s politično ekonomijo niti s pomenom kapitalizma pri oblikovanju odnosov med ljudmi in živalmi.

To nas hkrati vodi k drugemu glavnemu razlogu za naklonjenost KAŠ konceptu Ž-IK, in sicer Noskejin poudarek intersekcionalnosti. Že njeno zanimanje za politično ekonomijo izraža posvečanje povezavam med človekovim izkoriščanjem drugih živali ter ekonomskimi sistemi in razmerji moči. Poleg tega se ukvarja s temami, ki vključujejo zdravstvena tveganja za človeške delavke_ce, na primer v klavnicah, vpliv kompleksa na države v razvoju, okoljske posledice, uporabo antibiotikov, na drugih mestih v knjigi pa se posveča presečišču spola, narave in živalskosti. Pomenljivo je tudi, da je v obravnavi Ž-IK vključeno tudi poglavje o raziskavah na živalih. Čeprav avtorica nikjer ne ponudi jasne delovne opredelitve »živalsko-industrijskega kompleksa« ali shematičnega prikaza njegove sestave, nas opozarja na pomembna vprašanja obsega in merila, ki so ključna za dodelavo tega koncepta. Noske se z izpostavljanjem raziskav na živalih pravzaprav sprašuje, ali lahko za agroživilsko industrijo trdimo, da predstavlja izčrpne meje kompleksa, in na to vprašanje pravilno odgovarja z odločno nikalnico. Takšno posvečanje pozornosti prepustnosti meja Ž-IK je ključnega pomena za odkrivanje materialnih in ideoloških povezav med različnimi prostorskimi in kulturnimi konteksti odnosov med ljudmi in živalmi. Obseg mora poleg naštetega vključevati tudi teoretiziranje medsebojnih povezav med Ž-IK in drugimi sektorji svetovnega gospodarstva.

Čeprav Noske ne razkrije svojih virov, se zdi upravičeno domnevati, da je njen koncept Ž-IK deloma povzet po predhodni ideji o vojaško-industrijskem kompleksu. Kljub številnim priljubljenim in znanstvenim besedilom, ki obravnavajo temo uporabe živali v vojni, ta povezava ni omenjena. Koncept vojaško-industrijskega kompleksa izhaja iz govora nekdanjega ameriškega predsednika Eisenhowerja, ki je leta 1961 v svojem poslovilnem govoru opozoril državljanke_e na moč tega nastajajočega kompleksa, ki ga določajo tesna povezava med vojaško politiko vlade, različnimi oboroženimi silami in korporacijami, ki podpirajo vojsko. Nekatere različice tega govora vključujejo tudi vlogo akademskih krogov in znanstvenega znanja.

V tem smislu se ne razlikuje od poznejše zamisli o »trojni vijačnici« (Etzkowitz in Leydesdorf, 1997), namenjeni opisu spreminjajoče se vloge akademske skupnosti v globalni ekonomiji znanja v smislu njenega vse tesnejšega odnosa z vladno in korporativno sfero. Ta trojna vijačnica je vpeta tudi v sodobni Ž-IK (glej Twine, 2010a). Od šestdesetih let 20. stoletja naprej se je na različne načine uporabljala množica delno sorodnih izrazov, ki so vključevali besedno zvezo »industrijski kompleks«. Ti izrazi so potencialno uporabno sredstvo za teoretiziranje prepletanja materialnega in semiotičnega med navidezno različnimi deli globalne kapitalistične ekonomije.

Tukaj velja omeniti vsaj še tri druge primere kompleksov. V prvem primeru gre za »zaporniško-industrijski kompleks«, ki je opredeljen kot skupek birokratskih, političnih in ekonomskih interesov, ki spodbujajo zapiranje ljudi ne glede na dejanske potrebe po tem (Schlosser, 1998), in je precej bolj razširjen in citiran izraz kot Ž-IK. Nanj bi se lahko sklicevali z namenom poudarjanja povezav med zapiranjem živali, rasistično, klasistično ali seksistično »animaliziranih« oseb in v kontekstu vse večje kriminalizacije nekaterih oblik aktivizma tudi oseb, ki so bile pravnomočno obsojene zaradi napada na Ž-IK6Glej posebno izdajo revije JCAS z naslovom Prison and Critical Animal Studies iz 2012. (Potter, 2011). V nekaterih zaporih se živali uporabljajo v terapevtske namene in, kot izpostavlja Fitzgerald (2012), je v ZDA in Kanadi veliko zapornic_kov zaposlenih v zakolu in »predelavi« živalskih teles. To je vir poceni delovne sile, ki podobno kot fenomen okoljskega rasizma (glej Higgins, 1994) na simbolični ravni poveže animalizirane ljudi in živali oziroma »naravo« ter morda zagotavlja tudi ekonomsko utemeljitev ohranjanja določene zaporniške populacije. Fitzgerald, ki se opira na ugotovitve drugih raziskav, upravičeno opozori na posebno problematiko takšnega zaposlovanja zapornic_kov, in sicer na pojavnost psihosocialnega nasilja, ki ga to delo spodbuja. Takšno delo bi posledično lahko pomenilo resno oviro za rehabilitacijo zapornic_kov.

Drugi primer je koncept »zabavno-industrijskega kompleksa«, ki je v obtoku od osemdesetih let 20. stoletja (na primer Christopherson in Storper, 1986) in se je najprej nanašal na strukturne spremembe v ameriški filmski industriji. Omenjeni koncept bi lahko razširili na Ž-IK skozi navezavo na dejstvo, da so živalski vrtovi, tematski parki in »hišni ljubljenčki« postali pomemben vir dobičkonosne »zabave«, v splošnem pa bi ga lahko povezali z drugimi teoretičnimi pristopi, predvsem z dragocenim, čeprav problematičnim delom na področju »kulturne industrije« v izvedbi pripadnic_kov (zlasti Theodor Adorno in Max Horkheimer) neomarksistične Frankfurtske šole. Nedavni spretni argument Shukina (2009, drugo poglavje) o triangulacijskem zgodovinskem prepletu živalskega kapitala (uporaba želatine je morda najočitnejši primer fizične vpletenosti) s filmsko in avtomobilsko industrijo je dober primer potrebe po določeni vrsti analize ter potrebe po prehodnosti znotraj različnih »kompleksov« in med njimi.

Prvič, sociološke raziskave so se ukvarjale s konceptom »farmacevtsko-industrijskega kompleksa« (Abraham, 2010), ki se nanaša na »farmacevtikalizacijo«7Za razlago razlike med »medikalizacijo« in »farmacevtikalizacijo« glej Abraham, 2010. v zahodnih družbah in je opredeljen kot »proces, v katerem zdravniki ali pacienti z zdravili zdravijo družbene, vedenjske ali telesne bolezni ali pa menijo, da jih je treba zdraviti« (Abraham, 2010: 604). Med »farmacevtsko-industrijskim kompleksom« in Ž-IK obstajajo vsaj štiri glavne točke sovpadanja. Pomembno stičišče je povezano z uporabo živali kot poskusnih subjektov pri raziskavah in razvoju novih zdravil. Če je torej predpostavka o »farmacevtikalizaciji« nekakšna kritika zahodnih družb, ki uporabljajo zdravila za zdravljenje duševnih in telesnih bolezni z občutno družbeno, gospodarsko in politično etiologijo, so upravičeni tudi pomisleki glede oblik izkoriščanja živali, ki so še bolj vpete v ta trend. Drugič, mnoga vodilna svetovna farmacevtska podjetja, vključno s podjetji Abbott, Pfizer in Eli Lilly/Elanco, imajo precejšnje kapitalske interese v proizvodnji zdravil za živali v različnih gospodarskih panogah. Taka zdravila so pogosto predstavljena pod oznako »zdravje živali«, vendar se v kmetijstvu in športu zdravje in dobro počutje živali pogosto razume v smislu produktivnosti njihovih teles (Twine, 2007). Običajno se ta zdravila uporablja za rejne živali z namenom modifikacije mesa ali mleka. Ob občasnih zdravstvenih preplahih ljudi ta problematika postane vidnejša in pomembnejša. Poleg že poznanega rastnega hormona v mleku je junija leta 2011 Uprava za hrano in zdravila (angl. FDA) prepovedala prodajo zdravila Roxarsone (tudi 3-Nitro) Pfizerjeve hčerinske družbe Alpharma, ko so v jetrih piščancev brojlerjev našli rakotvorno obliko arzena, ki ga je vsebovalo to zdravilo. Roxarsone se je uporabljal za izboljšanje produktivnosti živali (za povečanje njihove telesne mase) in estetskega vidika (pigmentacije) mesa. Tretjič, v povezavi z omenjenim se farmacevtikalizacija pojavi tudi medvrstno, na primer skozi uporabo antidepresivov pri psih. Čeprav bi lahko pozdravili kot dobrodošlo subjektivizacijo psov družabnikov odobritev ameriške agencije FDA Reconcile (glej http://www.reconcile.com), zdravila proti depresiji za pse farmacevtske družbe Ely Lilly/Elanco iz leta 2011, bi v izogib površnim razlagam morali razumeti dejanje znotraj znanih strategij akumulacije kapitala in poudarjanja možnih stranskih učinkov teh zdravil na pse (in druge). Četrtič, obstajajo trdni dokazi (na primer glej Twine, 2010a, sedmo poglavje) v prid dejstvu, da uživanje živalskih proizvodov v določenih količinah, že preseženih v številnih zahodnih prehranskih režimih (in tudi nezahodnih), povzroča številne zdravstvene težave in posledično ustvarja farmacevtski kapital (in več poskusov na živalih). To je pomembno poudariti, saj se znotraj Ž-IK pojavljajo presečnosti tudi med pogosto ločenima vprašanjema poskusov na živalih in konzumiranja mesa/mlečnih izdelkov.

Ti dodatni kompleksi ponazarjajo iznajdljivost kapitalizma pri popredmetenju lastnih presežkov in lastne bolezni. Najnovejši primer tega so verjetno pristopi k blaženju podnebnih sprememb skozi ogljični davek. Številni od omenjenih »kompleksov« se nanašajo na primere množične proizvodnje različnih dobrin, ki verjetno ne prispevajo k blagostanju ljudi in živali, vendar se kljub temu izvajajo in kapitalizirajo. Tako so se vojne, zapiranje ljudi v zapore, proizvodnja mesa in mlečnih izdelkov ter duševne in telesne bolezni preoblikovale v dobičkonosno podjetništvo, ki posledično vzpostavlja ekonomske interese za lastno ohranitev. Čeprav je vse to normalizirala znana ideologija, ki bi naštete prakse (tako kot kapitalizem) pripisala domnevni »človeški naravi«, slednje dejansko razkrivajo občutno napetost med delovanjem korporacij in demokratičnim nadzorom. Umestitev Ž-IK v širše okolje drugih kompleksov je pomemben začetni korak, ki izraža vprašanja njegovega obsega ter generira medsekcijsko in kritično znanje o naših sodobnih hegemonističnih ekonomskih in kulturnih pojavih.

Vprašanja obsega se pojavljajo tudi v zvezi s pomembnostjo svarila KAŠ pred politično vizijo (zlasti kadar ta vključuje veganstvo), ki bi lahko: a) zreducirala politiko na potrošnjo; b) domnevala, da je potrošnja vseh proizvodov, ki niso živalskega izvora, moralno neoporečna. Ko je leta 2006 pisec o hrani, Michael Pollan, v zvezi s preplahom zaradi E.coli8Glej Pollanov članek za The New York Times, ki je dostopen na http://www.newmedia29.com/wrt105/vegetable-industrial.pdf. govoril o »zelenjavno-industrijskem kompleksu«, je opomnil, da je treba pri vsaki obravnavi Ž-IK upoštevati tudi soodvisnost med tem kompleksom ter poljedelsko in zelenjavno industrijo, predvsem v povezavi s krmo za živali, toda ne zgolj z njo. Zato v proveganskih KAŠ ni prostora za moralno dihotomijo v smislu poenostavljenega vrednotenja proizvodov, ki niso živalskega izvora. To poudari pogosto navajano dejstvo, da je veganstvo več kot le »dieta« ter da ga je bolje razumeti in prakticirati kot sistemski in intersekcijski način kritične analize ter kot uporabno življenjsko filozofijo, ki je v nasprotju z antropocentrizmom, hierarhičnostjo in nasiljem.9Dober primer tukaj bi bilo vprašanje, ali sta proizvodnja in (u)poraba palmovega olja dejansko veganski, glede na njuno povezavo z ubijanjem populacij orangutanov, glej http://news.bbc.co.uk/panorama/hi/front_page/newsid_8523000/8523999.stm Prav tako ni presenetljivo, da je geograf globalne prehranske ekonomije, Tony Weis, uporabil koncept »zmernega žitno-živinorejskega kompleksa« (2007). Weis z uporabo tega koncepta na interdisciplinarni način obravnava zgodovinske, prostorske in političnoekonomske razsežnosti, pomembne značilnosti globalnih relacij na področju prehrane. Pojasni namreč, kako sta se v 20. stoletju proizvodnji žita in živali osredotočili na majhno število udomačenih vrst ter kako sta se skozi rastočo proizvodnjo soje povezovali »živinorejska revolucija« in intenzivna proizvodnja poljščin z visokimi vnosi. Zato se nobena analiza globalizacijskih razsežnosti Ž-IK ne more izogniti upoštevanju gospodarskih, zgodovinskih, prostorskih in tehnoloških10Zahvaljujem se anonimni_emu recenzentki_u, ki je opozoril_a tudi na rabo pojma agro- ali kmetijsko-industrijskega kompleksa. Google Učenjak navaja 112 citatov pojma »agroindustrijski kompleks« (agri-industrial complex) in 166 citatov pojma »kmetijsko-industrijski kompleks« (agricultural-industrial complex). Čeprav sem pri analizi rabe prostorsko omejen, bi bil odličen in koristen nadaljnji projekt ugotoviti, v kolikšni meri ti izrazi izključujejo ali vključujejo vprašanja o živalih. sprememb v pridelavi poljščin, saj imajo te po Weisovih besedah ključno vlogo pri »karnifikaciji« svetovne prehrane, ki je glavni razlog za kar petkratno povečanje proizvodnje mesa ob podvojitvi svetovnega prebivalstva od petdesetih let 20. stoletja (2007: 16–20). Vključitev poljščin nujno zaplete analizo Ž-IK in spodbuja k osredotočanju na področja, kot so lokalni vplivi proizvodnje soje, prakse podjetij, rastlinska biotehnologija, transnacionalni živilski predpisi in standardi ter vladne kmetijske politike. S tem je verjetnejše tudi zmanjšanje vrzeli med vprašanjem živali in vprašanjem ekologije, ki se pogosto pojavlja na akademskem in političnem področju.

Vredno je opozoriti na previdnost do diskurza o kompleksu v smislu, da ta nakazuje na nekakšno teorijo zarote. Po eni strani res opozarja na razmeroma močna zavezništva in mreže v posameznih panogah svetovnega gospodarstva, ki si prizadevajo za ohranitev svojega hegemonističnega položaja. Prav tako pojasnjuje, kako akumulacija kapitala in nadzor nad naravnimi viri postaneta prevladujoči načeli na področjih, kot so svetovna proizvodnja hrane in vojaški spopadi, ter kako so ti odnosi vpeti in uporabljeni kot katalizator v geopolitičnih strategijah. Kljub temu bi bilo napačno precenjevati stopnjo nadzora, ki naj bi jo imeli posamezni akterji in mreže akterjev. Z drugimi besedami: diskurz o kompleksnosti naj ne bi zašel v fatalizem.

Jasno je, da kapitalistični procesi ne obsegajo samo izkoriščanja živali za meso, mleko, jajca in kožo, ampak vključujejo tudi prakse, kot so uporaba živali v športu, poskusih, sektorju spremljevalnih živali in industriji živalskih vrtov. Če bodo raziskovalke_ci KAŠ sprejele_i Ž-IK kot organizacijski koncept, kot menim, da bi morale, bo pomembna naloga nadaljnje kartiranje omenjenih medsebojnih povezav med sovpadajočimi sektorji. Če lahko to razumemo kot vprašanje obsega, nas Noske opozarja tudi na vprašanje merila. Noske začne z opisom nekaterih ekonomskih in potrošniških neenakosti, ki nedvomno tvorijo globalni značaj tega kompleksa (1989: 29–34) skozi navezovanje na retoriko agrobiznisa, ki skozi diskurz obetov in obljub ne samo predstavlja globalne »živinorejske« korporacije kot neškodljive, ampak tudi celo kot filantropske pobudnice za svet v razvoju (ta diskurz je bil kasneje v veliki meri recikliran v kontekstu biotehnologije).

Trdim, da KAŠ nezadostno razumejo, kako se kompleks ohranja na različnih lokalnih, nacionalnih in globalnih ravneh. Stopnja kompleksnosti jasno kaže, da je koncepcija kompleksa na retorični ravni popolnoma neustrezna in da ga je treba radikalno okrepiti s strokovnim znanjem, na primer znanjem sociologov_inj, znanstvenikov_c s področja študij znanosti in tehnologije (ŠZT), geografov_inj in kritičnih ekonomistk_ov. Naštete discipline izhajajo iz uveljavljenih, teoretičnih in metodoloških pristopov k proučevanju, na primer globalnega prehranskega sistema, ki so seveda relevantni za raziskovalce_ke KAŠ z zanimanjem za Ž-IK. Nekatere pristope bom na kratko predstavil v nadaljevanju. Hkrati je treba k sodelovanju povabiti znanstvenike_ce znotraj omenjenih disciplin, ki niso del KAŠ, in jih spodbuditi k ozaveščanju o pomenu večplastnega proučevanja Ž-IK. To je tudi sicer koristna strategija za širjenje KAŠ.

prevod: Nataša Pucelj

Do drugega dela članka »Odstiranje »živalsko-industrijskega kompleksa«: Koncept in metoda v kritičnih animalističnih študijah?« lahko dostopate s klikom na to povezavo.

Richard Twine
Richard Twine
Richard Twine je v preteklosti deloval na Inštitutu za izobraževanje Univerze v Londonu ter na univerzi Lancaster, kjer je bil raziskovalec pri ESRC Centru za ekonomske in socialne vidike genomike (Cesagen). Njegovi raziskovalni interesi vznikajo na presečišču študij spolov, medvrstnih odnosov ter okoljske sociologije. Veliko njegovih sedanjih raziskav se osredotoča na vprašanje trajnostne prehrane v kontekstu podnebnih sprememb. Je avtor knjige Animals as Biotechnology – Ethics, Sustainability and Critical Animal Studies (Routledge, 2010) in sourednik (z Nikom Taylorjem z univerze Flinders v Avstraliji) knjige The Rise of Critical Animal Studies – From the Margins to the Center (Routledge Advances in Sociology, 2014). Objavil je veliko člankov ter prispevkov o vprašanjih veganstva, ekofeminizma, intersekcionalnosti, posthumanizma, bioetike in fizionomije."

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *