Opravičljivo
Zagovornik pravic nečloveških živali in pravni teoretik, Gary L. Francione, je na svojem Facebooku nedavno ponovno podelil svoje lansko besedilo o cepljenju proti covidu-19 in veganstvu, ki ga je spisal za spletni časopis Medium. Njegovi ključni poudarki so: obstaja razlika med (ne)pravičnim in opravičljivim (pojesti kunčje meso leta 2021 v centru Ljubljane je nepravično, pojesti kunčje meso na samotnem otoku brez očitnega izhoda, kjer je poleg nas samo še kos kunčjega mesa, pa je opravičljivo); cepivo proti covidu-19 samo po sebi ni vegansko (je rastlinskega izvora, vendar se njegovo čistost preverja na neveganski način, obenem pa se ga je testiralo na nečloveških živalih); koronavirus je nevaren in je lahko smrten; kot velja za večino virusov, je tudi ta zoonotičen in se v veganskem svetu zelo gotovo ne bi niti pojavil. Kasneje je avtor k objavi na Facebooku dodal še en (zelo pomemben) vidik: če slučajno zbolimo, bomo v vsakem primeru prejeli_e razna zdravila, ki se prav tako kvalificirajo kot neveganska (zato, dodaja Francione, je dolžnost necepljenih, da se skušajo na vse možne načine izogniti bolezni). Ali drugače: ko ni etiško čistega položaja, vstopi v igro nekakšno tehtanje v tradiciji utilitarizma. Sam dodajam še to: cepljenje je hkrati kamenček v mozaik vsaj delni precepljenosti, s čimer prispevamo k temu, da ne zboli (oziroma huje zboli ali celo umre) tretji_a deležnik_ca … Skratka, lastna odločitev, ki do neke mere vpliva na dobrobit nekoga drugega. Logika je tukaj v samem smislu na neki način celo podobna odločitvi za rastlinsko prehrano.
Toda razprava o cepivih se mi zdi pomembnejša zaradi nekega drugega razloga, ki lahko zamegli pogled na držo veganstva in izrablja slednjega za druge cilje.
Na primeru cepiv se nam tako razkrijejo meje zgolj intimne participacije v gibanju za pravice živali, torej v tistem vidiku, ki uporablja bojkot izdelkov živalskega izvora oziroma izdelkov, za potrebe pridelave katerih so bile uporabljene nečloveške živali. Na tej točki, ko se odločamo med zdravilom in boleznijo, je popolnoma razumno izbrati zdravilo, četudi obstaja pri tem neetični vidik (še en pomislek: oseba, ki si dejansko ob prejemu zdravila zastavi tovrstno vprašanje, bo verjetno svoje življenje v neki meri posvečala ozaveščanju o pravicah živali … torej tudi smrt te osebe potencialno pomeni izgubljeno politično silo). Kot astmatik, ki je vsak dan primoran vzeti štiri vrste zdravil, na primer na lastni koži občutim, da sem postavljen pred ne-izbiro in da jo moram udejanjati večkrat dnevno.
Posledično sam tako ne vidim avtentične možnosti, da bi lahko izpostavil katerokoli zdravilo in ga skušal očrniti kot neveganskega. Če so praktično vsa (že zaradi zakonov) takšna, kaj je tisti jedrni motor zgodbe, ki jo spišem okoli zavračanja nekega konkretnega zdravila? Da bi šlo resnično zgolj in samo za vprašanje pravic živali, se ne zdi verjetno …
Prav tako bije v oči obraten argument, v katerem se srečata dva odvoda razsvetljenske paradigme: »to cepivo dajete ljudem, čeprav sploh ni bilo testirano na živalih!«. Skratka, nezaupanje medicinskemu izdelku je osnovano na predvideni nuji testiranja na nečloveških živali, ki tako postanejo nekakšen vir za zagotavljanje človeškega zdravja, obenem pa je isto nezaupanje usmerjeno prav proti instituciji, ki tovrstne prakse sicer legitimira. Cepivo seveda je testirano na nečloveških živalih, toda tudi v nasprotnem primeru bi na situ ostala ista težava: nečloveške živali so tu zadnje osebe, katerih interes je upoštevan. Ker je vprašanje testiranja na nečloveških živalih kompleksno in ga je na tem mestu nemogoče celovito reflektirati, usmerjam na članek Izkoriščanje nečloveških živali pri različnih oblikah testiranja, ki ga je za Animot spisala Karmen Jordan.
Tudi če predvidevamo, da neki medicinski izdelek ni potreben ali da ne deluje ali je celo bolj škodljiv kot koristen, težava pravzaprav ostaja enaka, zato je pomembno razločevanje med (ne)pravičnim in opravičljivim. Naš boj mora potekati, ne glede na druge vidike nekega (medicinskega) izdelka. Testiranje na nečloveških živali in uporaba sestavin iz njihovih teles sta vedno moralno nedopustni dejanji in naša naloga je, da se borimo za alternativne (to je veganske) postopke izdelave zdravil. Pri tem pa moramo biti dosledne_i in ne smemo izpostavljati zgolj nekaterih izdelkov, saj s tem dobimo napačen občutek o naravi proizvodnje zdravil in obsežnosti živalskih žrtev, ki jo ta terja.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.