Osnove moralne teorije painizma
Richard D. Ryder, britanski psiholog in zagovornik pravic živali, ki je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zasnoval koncept specizma kot zatiranja na podlagi vrste (Ryder argumentira, da vsa živa bitja po Darwinu pripadamo istemu biološkemu kontinuumu, in opozarja, da zato ni razloga, da ne bi pripadali_e tudi istemu etičnemu kontinuumu), je ob konceptu specizma (specizem je zatiranje na podlagi vrste) zastavil tudi moralno teorijo, ki ga podpira – to je painizem (iz ang. besede za bolečino – »pain«) Temeljno načelo painzima je, da je treba v moralno skupnost vključiti vsa »painistična« bitja, tj. vsa bitja, ki imajo zmožnost občutenja bolečine.
Ryder bolečino v središče svoje moralne teorije postavlja sledeč utemeljitelju utilitarizma, Jeremyju Benthamu, ki je zaznal, da je težava t. i. teorije pravic (teorija, po kateri imajo bitja, vključena v moralno skupnosti, določene moralne pravice, ki jih morajo druge_i pripadnice_ki skupnosti upoštevati) ta, da so »pravice« (najsi gre za moralne ali pravne pravice) človeški izmislek (tudi dogovor), niso »dejstva« in zapadajo abstrakciji. Bentham za osnovno merilo presojanja »dobrih« in »zlih« dejanj vzame srečo – pravično/dobro dejanje si prizadeva doseči »največjo srečo največjega števila« (vključno z nečloveškimi živalmi), pri čemer Bentham srečo definira glede na intenzivnost in trajanje užitka, ki mu odštejemo bolečino. Četudi sta namreč bolečina in užitek težko merljiva, sta vendarle dejstvi. Ryder ob tem dodaja, da je zlasti v sodobnem času bolečino mogoče izmeriti – izmerimo lahko ravni določenih hormonov v krvi in urinu, s slikovnimi preiskavami možganov pa lahko tudi vidimo, kateri predeli v možganih so aktivirani v danem trenutku (npr. ali so aktivirani predeli, ki se aktivirajo ob občutenju bolečine, strahu (pri sesalcih amigdala) ipd.).
Ryder v skladu z Benthamom bolečino dojema kot edino »zlo« na svetu in zagovarja, da vse, kar na svetu počnemo, počnemo, bodisi da bi se izognili bolečini bodisi da bi jo zmanjšali ali, po drugi strani, za povečanje užitka. Pri tem je treba poudariti, da Ryder bolečino dojema zelo široko, kot koncept, ki zajema telesno bolečino, a tudi psihično trpljenje, ki ga zopet razume široko; od žalosti, frustracije in jeze pa vse do dolgočasja. Ryder zagovarja, da imamo ljudje prirojen »moralni kompas« – občutek za pravičnost, ki temelji na solidarnosti oziroma empatiji; ko čutimo bolečino drugega, težimo k temu, da jo zmanjšamo. (Občutek za empatijo lahko, dejansko, tudi »merimo« oziroma dokazujemo, in ga niso dokazali le pri ljudeh, temveč, denimo, tudi pri miših.) V skladu s tem Ryder kot ultimativni cilj painzima prepoznava povišanje posameznikove sreče.
Zakaj posameznikove? V nasprotju z utilitarizmom painizem zagovarja, da je pri trpljenju vselej pomembno trpljenje posameznice_ka – in ne trpljenje množice, saj množica nima ene zavesti in trpljenja med različnimi posameznicami_ki ne moremo seštevati ali odštevati, kot to počne utilitarizem. (To pomeni, da če trpiš ti in trpim jaz, še vedno trpiva vsak_a zase, najini trpljenji se ne »povežeta« v eno, večje trpljenje, ampak ostajata subjektivni izkušnji.) Painizem se tako v vsaki situaciji osredotoča na t. i. maksimalno trpečo osebo (ne glede na to, ali gre za človeško posameznico_ka ali posameznico_ka katere druge vrste, ker, kot rečeno, painizem le bolečino pripoznava kot dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri moralnem presojanju) in na to, da ji čim bolj olajšamo trpljenje, saj pri doseganju sreče velja, da bolečina navadno pretehta nad užitkom in moramo najprej omiliti bolečino, a vendar velja, da bolečina in užitek obstajata na enem kontinuumu/na isti premici – sta le na različnih skrajnih koncih spektra. Ryder užitke nadalje ločuje med direktne in indirektne, pri čemer prvi predstavljajo izkustva, ki sama po sebi prinašajo užitek, drugi pa predstavljajo izkustva, ki zmanjšujejo trpljenje.
Moralnost nekega dejanja painizem torej določa glede na količino bolečine, ki jo dejanje bodisi povzroči bodisi odvzame najbolj prizadeti_emu posameznici_ku. Painziem usmerja nekaj temeljnih načel:
1) Vedno je narobe, da A. povzročimo bolečino le zato, da bi B. povečali užitek.
2) A. je sprejemljivo povzročiti manjšo bolečino (npr. plačilo davkov), če s tem zmanjšamo hudo bolečino B.
3) Mučenje ni nikoli sprejemljivo.
4) Ko je bolečina (ali užitek) gotova (npr. pri poskusih na nečloveških živalih), šteje več, kot če je negotova (npr. bolečina/užitek kot posledica izsledka eksperimenta, ki je vključeval gotovo bolečino).
5) Bolečine, ki se zgodijo kasneje v življenju (bližje smrti), so hujše kot bolečine, ki se zgodijo prej. (Večina ljudi si želi »srečnega konca«.)
Pri painizmu je zelo pomembno tudi, da nasprotuje primatu večine – interesi večine npr. v demokraciji premagajo interese manjšine ali posameznice_ka, kar je za painizem nesprejemljivo. V tem oziru je painizem blizu t. i. teoriji pravic, saj tako painizem kot tudi teorija pravic pripoznavata in spoštujeta inherentno vrednost izkustva vsake_ga posameznice_ka. Ker se painizem osredotoča na izkustvo žrtve, zanj tudi niso bistveni motivi moralnega agenta (tj. motivi, zaradi katerih nekdo npr. muči drugo osebo). V skladu s tem ukine tudi ločnico med bolečino, ki jo povzročimo namerno, in tako, ki jo povzročimo z zanemarjanjem. Ryder opozarja, da za žrtev ni bistveno, kako je prišlo do bolečine, ampak da je do nje prišlo. Painizem ponuja tudi vodilo za »razvrščanje« pravic po večji ali manjši pomembnosti – trdi, da so pomembnejše tiste pravice, ki ščitijo pred več bolečine; ker Ryder vsako delovanje razume kot težnjo k zmanjševanju bolečine/povečevanja užitka, tudi pravice razume kot mehanizme, s pomočjo katerih se zaščitimo pred bolečino, jo zmanjšamo ali povečamo užitek.
Težava painizma je lahko v tem, da se moramo, da je painzem smiseln, strinjati v tem, da je bolečina »zla«, pa tudi v tem, da imamo določen notranji, prirojeni moralni kompas. Prav tako je zagata painizma lahko, da je v odsotnosti bolečine tudi umor lahko moralen, ker painizem ne priznava inherentne vrednosti življenja, le izkustva. Ryder glede tega sicer opozori, da je težko ubiti človeka tako, da smrt ne bi posredno prizadela bolečine vsaj kakšnemu sorodniku/prijatelju/znancu … Obenem pa je, če razumemo bolečino kot Ryder (in sem prištejemo tudi nelagodje, dolgočasje, strah itd.), težko misliti scenarij, v katerem bi bilo moralno sprejemljivo ubiti katero koli čuteče bitje, zlasti pa to – da ni moralno – velja za vsakršno dandanašnje ubijanje živih bitij vsepovsod v živinoreji, pri lovu, ribolovu in ribogojstvu, pri uničevanju habitatov, pri laboratorijskem testiranju in drugih industrijah oziroma sektorjih.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.