Ouida (Cabinet Card, vir: Wikipedia)
Ouida (Cabinet Card, vir: Wikipedia)

Ouidina animalistična drža v življenju in delih

ZA VERZIJO ČLANKA V ANGLEŠČINI KLIKNITE TU

»V psu je nekaj Favna, gozdnega boga, mešanice božanskosti in prvinskosti, kakršno pooseblja Pan, nekaj zgodnejšega, pristnejšega in bolj divjega sveta od našega; iz pasjih oči – v njihovem iskrenem čaščenju, v njihovi hrepeneči priprošnji, v njihovi nedoumljivi globini – pa veje večni in neodgovorljivi očitek« (Ouida 1891, 321).

S tem stavkom je Ouida, pod psevdonimom, izpeljanim iz blebetajoče izgovorjave imena Maria Louise Ramé, sklenila svoj esej Dogs (Psi), ki je bil objavljen leta 1891 v reviji The North American Review. Ouida se je rodila leta 1839 v mestu Bury St. Edmunds v Suffolku, ker pa je bil njen oče Francoz, se je imela bolj za Francozinjo kot za Angležinjo. Tridesetletnica se je z materjo, s katero je bila tesno povezana, preselila v Italijo, kjer je živela do svoje smrti leta 1901. Pokopana je v Bagni di Lucca na pokopališču Cimitero degli inglesi, v grobnici iz klesanega marmorja, na kateri je Ouida upodobljena na smrtni postelji z enim od svojih psov. Ouidina osebnost je bila za svoj čas tako pomembna, da je o njej napisanih več biografij. Med njimi je najbolj znana biografija Ouida: A Memoir, ki jo je leta 1914 napisala Elizabeth Lee. V njej avtorica kritično analizira Ouidino življenje ter njeno pisateljsko, kritiško in humanitarno delo, pri čemer črpa iz Ouidinega osebnega gradiva – njene korespondence z uredniki ter iz njenih razmišljanj o politiki in družbi.

Ouida niti ni imela otrok, niti se ni poročila, temveč je poosebljala alternativno podobo emancipirane ženske, saj je bila zelo kritična do gibanja sufražetk in žensk nasploh. Čas, ki ga je preživljala v družbi svojega pasjega krdela, je namenila pisanju številnih romanov, kratkih zgodb in esejev, boju proti vivisekciji in ljubezni do živali, predvsem psov. Na verižici okoli vratu je v medaljonu zvesto hranila portret svojega psa (Lee 1914, 41). Ouidina strast do psov je bila izjemna: v zapisu prve biografinje, Elizabeth Lee, je Ouida med toskanskimi kmeti slovela kot »la mamma dei cani«1pasja mama (Lee 1914, 95), po pričevanju Ouidine matere pa je zbolela po smrti svojega psa. Ouidine eseje in leposlovna dela bom na kratko analizirala v kontekstu viktorijanske razprave proti vivisekciji in sodobnega razmaha društev proti mučenju živali.

Čeprav je danes Ouidino delo razmeroma zapostavljeno (z izjemo romana A Dog of Flanders iz leta 1872, ki je, zlasti v vzhodni Aziji, še vedno zelo priljubljen, delo pa je bilo prirejeno za številne filmske in televizijske oddaje), je bila Ouida med letoma 1841 in 1900, druga najpogosteje objavljena angleška pisateljica, za gospo Braddon (Marucci 2009a). Eden od možnih razlogov za njen zdrs v pozabo bi lahko bila njena ekstravagantna osebnost, ki je vplivala na njen ugled. Drugi razlog za njeno izključitev iz literarnega kanona je dejstvo, da je rušila takratne literarne zapovedi, čemur se je večina viktorijanskih pisateljic izogibala. Skladno s tedanjo patriarhalno kulturo, oziroma moralo se je od žensk kot javnih osebnosti pričakovala moralna neoporečnost. Tem normam so se morali uklanjati tudi literarni liki žensk, ki so nastopale bodisi kot svetnice bodisi kot prezirane grešnice. Ouidina osebnost in njen način življenja – bila je neporočena ženska, ki se je preživljala s pisanjem ter živela v duhu individualizma in neodvisnosti – kažeta, da srž Ouidine kritike ni bila ženska, temveč popredmetenje ženskih teles, instrumentaliziranih z zakonsko pogodbo.

Ouida, Dog of Flanders (Open Road Media Young Readers, 2017)
Ouida, Dog of Flanders (Open Road Media Young Readers, 2017)

Preučevanje Ouidinega življenja je še posebej zanimivo, saj se njeni dve nravi, pisateljice na eni in animalistke na drugi strani, popolnoma prepletata. Pričata o njenem neumornem prizadevanju za boljši odnos do živali ter se tudi odražata v njenih delih preko opisov žalosti in žalovanja ob izgubi ljubljene živali. Ker se je Ouida odločila, da bo s svojimi psi družabnica, se je pogosto morala odreči potovanjem v Anglijo, saj ji zakonske omejitve oziroma karantena niso dovoljevale, da bi s seboj pripeljala svoje kosmate prijatelje. Za Ouido je bilo sočutje do živih bitij, tako živali kot ljudi, predpogoj za politiko, ki bi vsem omogočala kar največjo možno mero svobode. Znanosti je nasprotovala, ker jo je imela za sodobni nadomestek religije, »novodobno duhovništvo«, ki temelji na »brutalnem zanikanju nedoumljivosti življenja in neusmiljeni krutosti do nemočnih bitij«, kot je zapisala v enem od pisem Henryju Drummondu (Ouida, 1893). V članku A Plea on Behalf of Dogs, ki je izšel leta 1878 v reviji The Whitehall Review, je zapisala:

»Verjamem, da ne bi nikoli poznali stekline, o kateri se veliko govori, če bi pse obravnavali razumno in jim dopuščali, da bi bili srečni na svoji vrsti primeren način.« Aktivno se je zavzemala tudi proti zakonu o psih (The Dogs Act) iz leta 1871, ki je določal, da lahko sodišče po hitrem postopku izda odredbo o usmrtitvi psov, če so bili v pritožbi navedeni kot nevarni oziroma če niso bili deležni ustreznega nadzora (The Dogs Acts 1871).

Ouidina mnenja niso bila izvirna le v zvezi z vivisekcijo in mučenjem živali. Imela je tudi sveže in edinstvene zamisli o tem, kako naj bi psi živeli in kako naj bi se ravnalo z njimi. Do pasjih razstav je bila kritična ravno v obdobju, ko so se začele širiti uspešne pasje razstave, kakršne so prirejali v Kristalni palači. V knjigi Dogs and their Affections (1891) je izjavila:

»Vse te razstave, nagrade, tekmovanja in bolestna tekmovalnost, vsi ti oglasi s pasemskimi psi, rodovniki in pokali, ki jih je osvojil ta ali oni pes, povzročajo škodo samim psom, saj se jim arbitrarno pripisuje vrednost na osnovi njihovih zunanjih lastnosti in s tem spodbuja njihove lastnike, da jih dojemajo skladno z njihovimi uspehi ali neuspehi na razstavah. Fizično trpljenje, ki ga psi prenašajo na teh razstavah, dolga potovanja, pomanjkanje, ločitev od njim ljubih krajev in oseb, tesnoba in žalost; vse to jim škoduje, vprašljiva korist, ki jo njihovi vrsti prinaša domnevna vrednost nasprotujočih si sodb o odličnosti pasme in forme, pa je zanemarljivo nadomestilo« (Ouida 1891, 313).

Ouida je psom pripisovala moralne lastnosti, kot so nesebičnost, predanost in dostojanstvo, pa tudi moralno in intelektualno superiornost. Elizabeth Lee v svojih spominih opiše Ouido:

»Zdi se, da se je njeno življenje odvijalo kot v enem izmed njenih romanov: obdana s svojimi velikimi belimi maremskimi psi se je ukvarjala s pisanjem in slikanjem. Okoli sebe in svojega imetja je spletla romantično mrežo in se zanimala le za tiste stvari in ljudi, ki jih je bilo mogoče na nek način vplesti vanjo« (Lee 1914, 83).

Ouida je menila, da so inteligenca neljudi, njihova sposobnost vplivanja in dojemljivost za vplive zelo podcenjeni ter da njihovi možgani ne presegajo človeških po obsegu, temveč po kakovosti. Kot pravi:

»Študij mojih štirinožnih tovarišev me je v tolikšni meri prepričal o njihovi edinstveni inteligenci, izjemni senzibilnosti in karseda velikodušnem značaju […], da jim le vračam svoj dolg, ko skušam z vsemi besedami, ki so mi na voljo, za svoje drage tovariše Pse izprositi vsaj malo pravice na tem svetu.« (Lee 1914, 310).

Toda Ouidino razmišljanje ni bilo niti linearno, niti osvobojeno časovne zaznamovanosti. V članku Canicid, ki je izšel septembra 1898 v reviji The Fortnightly Review, je ostro kritizirala britansko zakonodajo v zvezi z brezdomnimi psi, toda kot opaža Pireddu, tudi Ouida podleže prevladujočemu dualizmu: »Medtem ko so živali humanizirane in idealizirane, človeška vrsta uteleša »bêtise«, skladno z dvojnim pomenom francoskega izraza, ki se nanaša na živalskost   in neumnost. Oba konstrukta pomenita diferencialno operacijo, v kateri je žival v odnosu do človeštva v vlogi drugega, četudi iz antitetičnih razlogov.« (Pireddu 2014, 117). Odlomek iz romana Puck priča o Ouidinem večplastnem naslavljanju vprašanja nespoštovanja Drugega, s tem pa tudi o njenem pionirskem povezovanju zatiranja živali in ljudi:

»Kdaj boste predlagali zakon, ki bo delo konjev omejil do 10 ur? Zakon o prepovedi dirk z enoletnimi in dvoletnimi konji? Odlok o zaščiti goveda? In gibanje za osvoboditev psov na verigah? Kdaj se boste vsaj toliko zganili in spomnili, da bi vsak strahopetni mučitelj živali umoril tudi človeka, če se ne bi bal vislic? Kdaj boste uvideli, da če otroka naučimo zadušiti metulja z zamahom roke, to pomeni, da bo kot odrasel človek v istem priučenem zamahu okradel in zadavil sovražnika?« (Ouida 1870, 167).

V »avtobiografiji« Puck (1870) ter kratkih zgodbah A dog of Flanders (1872) in Moufflou (1882) so psi nedvomno glavni protagonisti in junaki, vendar niso samotarji, temveč so globoko vpeti v družbo. Čeprav spisom zlahka očitamo sentimentalnost, Mary Sanders Pollock trdi, da je Ouidi uspelo prikazati »človeka in psa kot ontološko enakovredni bitji« (Pollock 2005, 144), in sicer s posebno rabo prostega premega govora v primerih, kjer nastopajo ljudje in psi. Tako govoreče živali niso uporabljene z namenom antropomorfizacije, temveč za izenačitev psa s človekom. Za razliko od kratkih zgodb, namenjenih otrokom, v katerih psi nastopajo v tretji osebi in v katerih sta protagonista Patrasche in Moufflou kljub svoji izjemnosti »le« zvesta psa, v  romanu Puck nastopa kot prvoosebni pripovedovalec maltežan z močno osebnostjo, ki pripoveduje lastno zgodbo (lahko bi tudi dejali, da je glas Ouidinih sodb o družbi). Puck se zelo razlikuje od drugih pasjih protagonistov v romanu, kot je mini terier Fanfreluche, »ki naši vrsti ne pripada nič manj, kot vaši pripadajo »petites crevés« (gizdalini) in lepe »cocodettes« (plačane spremljevalke)« (Ouida 1870, 188). Puck je sicer »zelo bel, zelo popoln, res zelo lep« (Ouida 1870, 2), vendar nam zagotavlja, da je življenje preučeval z dobro mero distance in ugotovil, »da v njegovi viziji življenja – vključno z vsemi sestavnimi zobniki, kolesci in vzmetmi – ni prav nič boljšega, kot biti hišni ljubljenček dame« (Ouida 1870, 5). V Pucku, psu »du monde« in filozofu, ki se ima za cinika, se zrcalita Ouidina duhovitost in ljubezen do prefinjene besedne igre.

Ouida, Puck (Chattu & Windus, 1889)
Ouida, Puck (Chattu & Windus, 1889)

Puck običajno ni umeščen niti v literarni kanon niti v Ouidinega, saj se Ouidine raziskovalke_ci z izjemo Maruccijevega članka Ouidin’s Puck: »Animals are the Only True Humans« niso osredotočale_i na Pucka. V članku avtor sicer roman kritizira z vidika njegove literarne vrednosti, vendar hkrati pohvali uporabo nekaterih literarnih pristopov:

»Novost brez primere je, da je Puck formalno zastavljen kot prvoosebna avtobiografija psa – gre za ambiciozno taktiko, značilno za bajke, ki se uporablja za zmanjšanje prisotnosti ali natančneje, za zakrivanje vsevedne_ga pripovedovalke_ca. S takim posredovanjem je mogoče na zelo očiten način doseči več ciljev. Avtorjeva vsevednost se tako pretihotapi pod krinko te pasje perspektive.« (Marucci 2009, 272).

Marucci dalje ugotavlja: »V Pucku se soočimo z zasukom tradicionalne hierarhije pripovednih vlog: roman postavlja psa v središče dogajanja, ljudje pa so prikazani skozi pasje-človeško perspektivo.« Govoreče živali niso Ouidin izum. Prvi govoreči pes Kerber, ki se pogovarja z Menipom v Lukijanovem dialogu Νεκρικοί Διάλογοι2dialogi mrtvih iz drugega stoletja, je le eden izmed številnih primerov govorečih živali, ki nastopajo v literarnih delih. Puckova novost je zlasti v tem, da ne gre le za govorečega psa, temveč za njegovo biografsko izpoved in opazovanje človeških zadev s pasjega gledišča. Puckova stališča funkcionirajo kot tok zavesti in izmenjava mnenj z drugimi psi, ki jih srečuje med svojimi potovanji po Evropi. Kritiki so roman na splošno dobro sprejeli; pesnik Whyte-Melville je Ouidino delo pohvalil z naslednjimi besedami:

»Pravkar sem končal Pucka in ti čestitam. Po mojem mnenju je daleč najboljši med tvojimi deli, pa naj bodo druga še tako dobra. Vsebuje vso njihovo domišljijsko in dramsko moč, skozenj se pretakajo najlepša čustva in občutki, v opisih je prava poezija, popolnoma neodvisna od jezika, čeprav je odeta v najlepše in najprimernejše besede. To je delo, ob katerem bi potočil solze tudi moški, je delo, ki bi ga lahko prebrali večkrat in bi nam bilo vsakič bolj všeč« (Lee 1914, 58).

Puckov okoljni svet se zelo razlikuje od Patraschejevega in Mouffloujevega, ne le zato, ker je Puckova država Anglija, medtem ko je Patrasche iz Belgije, Moufflou pa iz Italije, temveč tudi zaradi razlike v Puckovem družbenem položaju. Patrascheja rešita otrok Nello in njegov dedek, revni mlekar, »Mouffloujev gospodar pa je pripadal družini revnih, vendar veselih dečkov in deklic. Njihov oče je umrl pred petimi leti in materina skrb je bilo vse, kar so poznali« (Ouida 1882, 97). Zgodbi se sicer ne izmikata narativu o rešitelju, ki postavlja psa kot edinega zvestega prijatelja nesrečnih otrok, toda razplet vsekakor ni običajen. Patrascheja najdemo v antwerpenski katedrali, privitega k Nellu: oba sta zmrznila. Moufflou hiti iz Rima v Firence, da bi se tam ponovno pridružil svojemu ljubemu, obnemoglemu Lolu, ki se je zaradi brezupa znašel na pragu smrti. Njuno srečanje omogoči bogatejši otrok, Victor, ki se velikodušno odpove Mouffloujevemu družabništvu, rekoč: »Moufflou ni bil srečen z mano« (Ouida 1882, 127).

Prosti odvisni diskurz v romanih A Dog of Flanders in Moufflou je namenjen ustvarjanju  pravljičnega vzdušja, pa tudi sklepanju pripovedi o smrti in zapuščenosti – in ker so spomini živali odvisni od človeških zapisov – ovekovečenju žalovanja živali, njihove izgube ali smrti bližnje osebe, v obeh primerih udejanjene preko izgube ali smrti otroka. V Pucku glavnega junaka za nekaj časa reši in potolaži potepuški pes Bronze, ki uteleša prijaznost, nežnost in melanholičnost, kar skozi like psov poudari učinek zrcaljenja pregreh in vrlin, ki jih srečamo v človeških živalskih družbah. Ti zaključki so v popolnem nasprotju s srečno razrešitvijo, značilno za pravljice: poudarjajo samostojnost pasjih junakov, ki se zavestno odločajo, s kom želijo deliti svoje življenje in tudi smrtno posteljo. Kot ugotavlja King, so bili otroci ciljno občinstvo romana A Dog of Flanders predvsem zaradi »marketinških strategij, ki so se pojavile v devetdesetih letih 19. stoletja in so se okrepile v začetku 20. stoletja« (King 2015, 361), saj niti za tragični konec niti za namigovanja o spolnosti v odnosu med Nellom in Aloiso ni mogoče reči, da sta primerna za otroke, kaj šele za viktorijanske otroke. Tudi v Pucku se bralec lahko sprašuje, ali cvetličarka Gladys preko svoje preobrazbe v igralko ne uteleša stereotipa demonične femme fatale – s spolnim nabojem prežete ženske, ki jo Ouida tako zelo prezira.

Puck satirizira družbo in kritizira tedanjo navado, da se je imelo psa doma le za okras. Patrasche in Moufflou aktivno sodelujeta pri pisanju lastne zgodbe o sobivanju s človekom. To je verjetno najbistvenejši vidik Ouidinega pisanja – dejstvo, da skozi njena vsak posamezni pes nastopa kot subjekt, s čimer njeni psi spodkopavajo tipične vloge tako v pripovednih in kot kulturnih kategorijah. V nasprotju z drugimi animalisti njenega časa je Ouidin pogled na pse daleč od malikovanja psov (angl. »dog«) kot božanstev (angl. »god«) in tudi daleč od dojemanja sočutnega odnosa do živali zgolj kot dokaza človečnosti. Nečloveške in človeške združbe prikazuje kot proizvod soustvarjalne evolucije, čeprav Ouida pse jasno postavlja nad ljudi. Morda je preveč idealizirala podobo psa kot vdanega in zvestega spremljevalca, vendar se na splošno strinjam z njo, saj se tudi sama bolje počutim v družbi štirinožca kot človeka.

prevod: Nataša Pucelj

Literatura

Cosslett, Tess. Talking Animals in British Children’s Fiction, 1786–1914. Ashgate, 2006.

Chez, Keridiana. Victorian Dogs, Victorian Men. Affect and Animals in Nineteenth-Century Literature and Culture. Ohio State University Press, 2017.

Dubuisson, Lorraine Michelle. “The Epitome And Portrait Of Modern Society: Ouida As Social Barometer Of The Victorian Era”. Electronic Theses and Dissertations, 555, 2013.

Hager, Linda. “Embodying Agency: Ouida’s sensational shaping of the British New Woman.” Women’s Writing, letn. 20, št. 2, Taylor and Francis, 2013, str. 235–246.

Jordan, Jane. “Ouida: The Enigma of a Literary Identity.” The Princeton University Library Chronicle, letn. 57, št. 1, 1995, str. 75–105.

Jordan, Jane. “Romans Français écrits en Anglais: Ouida, the Sensation Novel and fin-de- siècle Literary Censorship”. Women’s Writing, letn. 20, št. 2. Routledge, 2013, str. 247–262.

King, Andrew. “The Sympathetic Individualist: Ouida’s Late Work and Politics”. Victorian Literature and Culture, letn. 39, št. 2. Cambridge University Press, 2011, str. 563–579.

King, Andrew. “Impure Researches, or Literature, Marketing and Aesthesis. The case of Ouida’s A dog of Flanders. (1871–Today)”. English Literature letn. 2 št. 2 Edizioni Ca’ Foscari. 2015, str. 359–382.

Lee, Elizabeth. Ouida: A Memoir. T. Fisher Unwin, 1914.

Marucci, Franco. “Ouida’s Puck: ‘Animals are the Only True Humans’”. In One of Us. Studi inglesi e conradiani offerti a Mario Curreli F. Ciompi (ur.), Edizioni ETS, 2009a, str. 272–276.

Marucci, Franco. “Ouida: the Fascination of Moral Laxity” LISA e-journal letn. VII, št. 3, Renée Dickason (ur.), 2009b, str. 594–604.

Ouida. Puck: his vicissitudes, adventures, observations, conclusions, friendships and philosophies. Related by himself and edited by Ouida. Tauchnitz, 1870.

Ouida. A Dog of Flanders. Chapman and Hall, 1872.

Ouida. Moufflou. In Bimbi: Stories for children. Chatto & Windus. 1882.

Ouida. “Dogs and Their Affections.” The North American Review, letn. 153, št. 418, University of Northern Iowa, 1891, str. 312–321.

Ouida. The New Priesthood: A Protest against Vivisection, 1893.

Ouida. Views and Opinions. Methuen & Company, 1895.

Ouida. “The New Woman (1894).” The North American Review, letn. 272, št. 3, University of Northern Iowa, 1987, str. 61–65.

Ouida. “Canicide”. Fortnightly Review št. 70, Chapman and Hall, 1898, str. 581–586.

Ouida. “The Culture of Cowardice”. The Humane Review, Ernest Bell, 1900–1901, str. 110–120.

Ouida. Critical Studies. Cassell & Company, 1900.

Ouida. Collected Works of Ouida. Delphi Publishing Ltd, 2017.

Pireddu, Nicoletta. “Between Darwin and San Francesco: Zoographic Ambivalences in Mantegazza, Ouida, and Vernon Lee”. In: Gothic Studies letn. 16. št. 1, Manchester University Press, 2014, str. 111–127.

Pollock, Mary Sanders. “Ouida’s Rhetoric of Empathy: A Case Study in Victorian Anti-Vivisection Narrative”. In: Figuring Animals: Essays on Animal Images in Art, Literature, Philosophy and Popular Culture. Palgrave Macmillan, 2005, str. 135–159.

Prystah, Justin. “Vectors of a Flea: The Convergence of Species in Victorian Animal Autobiographies.” Mosaic: An Interdisciplinary Critical Journal, letn. 49, št. 1, 2016, str. 37–53.

Saunders, Marshall. Beautiful Joe. Griffith & Rowland Press. 1893.

Singer, Peter. Animal Liberation (Third edition). Harper Collins, 2002.

Traïni, Christophe. The Animal Rights Struggle: An Essay in Historical Sociology. Amsterdam University Press, 2016. 

UK Public General Acts. Dog Acts 1871 c. 56 (Regnal. 35 and 35 Vict), 1871, available at legislation.gov.uk (dostop 25. aprila 2021).

Woolf, Virginia. “The Plumage Bill”. The Woman’s Leader. 1920. Reprinted in Mc Neillie, Andrew (ur.). The essays of Virginia Woolf, Volume Three: 1919–1924. Harcourt Brace Jovanovich, 1988, str. 241–245.

Roberta Langhi
+ posts

Roberta Langhi je doktorska študentka jezikov, prava in zgodovine na Univerzi vzhodni Piemontu v Vercelliju. Trenutno se ukvarja z vprašanjem intersekcije med kritičnimi animalističnimi študijami, angleško in ameriško literaturo ter queer študijami. Med vprašanji, ki jih namerava raziskovati so: kakšno je mesto psa v književnosti v odnosu do urbanih in ruralnih okolij; kakšen je pomen vezi med človekom in psom za kritično animalistično teorijo; vprašanje primerjave in razlike med hišnimi ljubljenčki ter živalmi kot spremljevalci; kako močno vlogo imajo psi v naših predstavah o socialnosti, nomadstvu ter rasni/vrstni čistosti. Vprašanja, ki se bodo odpirala ob teh problematikah pa bodo zaznamovana tudi z dolgotrajnim udejstvovanjem v feministični praksi skrbi skupaj z aktivizmom za pravice živali ter dobrobit živali in totalno osvoboditvijo.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *