Peter Singer: Animal Liberation (povzetek uvodnega poglavja)

Delo Animal Liberation avstralskega filozofa Petra Singerja, ki je bilo prvič objavljeno leta 1975, velja za eno temeljnih del, ko gre za vprašanje etike v okviru odnosa do nečloveških živali. Tako je bilo pomembno tudi za vznik kritične animalistike, ki je v svojem bistvu neločljivo povezana s prakso oziroma aktivističnimi prizadevanji, četudi se na prvi pogled včasih zdi, da gre izključno za teoretsko oziroma akademsko disciplino.

Še posebej pomembno je prvo poglavje dela Animal Liberation, naslovljeno »All Animals Are Equal«, s podnaslovom »or why the ethical principle on which human equality rests requires us to extend equal consideration to animals too«. Singer uvodoma pojasni, da je bila ideja »živalskih pravic« še nedolgo tega nekaj, kar se je uporabljalo kot parodija za feministična prizadevanja. Tako so poskušali celo ugledni filozofi smešiti idejo ženskih pravic s tem, da so jo pripeljali »do absurda«. Argumenti bork za pravice žensk so se tako pogosto izpodbijali s tem, da lahko to postopoma privede celo do ideje o pravicah živali. Singer v povezavi s tem najprej pripomni, da razmerje »moški : ženska« ne more biti preprosto preslikano na odnos »človek : nečloveška žival«. Volilno pravico žensk lahko na primer utemeljimo na tem, da se sposobnost sprejemanja racionalnih odločitev pri ženskah ne razlikuje od tovrstnih sposobnosti pri moških. Po drugi strani pa na primer pes ne more razumeti pomena in pomembnosti volitev. Vendar pa Singer meni, da takšen odgovor filozofom, ki so uporabljali pravice živali kot parodijo – na primer Thomasu Taylorju – še ne zadošča. Čeprav obstajajo po eni strani pomembne razlike med človekom in drugimi živalmi, ki morajo biti upoštevane pri dodeljevanju pravic, to še ni razlog, da ne bi mogli razširiti osnovnega načela enakosti[1] tudi na nečloveške živali. To še ne pomeni, da moramo obe skupini obravnavati enako: ključno je predvsem enakovredno (!) upoštevanje tako skupnih kot različnih (!) interesov. Singer ob tem opozarja, da se tisti, ki zagovarjajo hierarhične družbene ureditve, pogosto sklicujejo na to, da vsi ljudje niso enaki. Priznava, da to po eni strani seveda drži – ljudje se razlikujejo po velikosti, barvi kože, intelektualnih sposobnosti, komunikacijskih veščinah itn. Če bi bila torej zahteva po enakosti utemeljena na dejanski enakosti ljudi, ne bi bila smiselna. Singer obenem problematizira nasprotovanje rasizmu ali seksizmu na osnovi tega, da barva kože ali spol še ne povesta ničesar o intelektualnih sposobnosti neke osebe. Meni namreč, da nas lahko tovrstna argumentacija pripelje na spolzek teren. Implicitno namreč upravičuje različno obravnavo tistih z višjih in tistih z nižjim IQ-jem. Družba, ki bi bila utemeljena na tovrstni hierarhiji, ne bi bila kaj dosti boljša oziroma drugačna od seksistične ali rasistične družbe. Hkrati Singer izpostavi dodaten razlog, zaradi katerega po njegovem mnenju ideja enakosti ne bi smela biti utemeljena na dejanski, dejstveni enakosti. Nimamo namreč zagotovila za to, da so posamezne sposobnosti zares razporejene enakomerno med pripadniki_cami različnih ras ali spolov. Možne so torej razlike na ravni povprečja, pri čemer Singer opozarja, da obenem pogosto ne vemo zares, ali gre tu za genetske razlike ali za nekaj, kar je posledica predhodne diskriminacije. Tako meni, da bi bilo nevarno nasprotovati rasizmu ali seksizmu na osnovi tega, da so vse razlike preprosto družbeno pogojene.

S tem postane jasno, da enakost ni odvisna od inteligentnosti, sposobnosti sprejemanja moralnih odločitev, fizične moči ipd., ampak gre za moralni koncept, idejo. Ni torej razloga, da bi mislili, da razlike med dvema človekoma upravičujejo to, da namenjamo več ali manj pozornosti interesom teh dveh oseb. Princip enakosti tako ni deskriptiven, ampak preskriptiven. Singer tu omenja izrek Jeremyja Benthama, ki velja za začetnika utilitaristične šole znotraj filozofije etike, in sicer: »Vsakdo šteje za enega in nihče za več kot enega.« Upoštevani morajo biti torej interesi vseh bitij, na katere bi lahko določeno dejanje vplivalo. Načelo enakosti tako implicira, da naša skrb za druge in naša pripravljenost, da upoštevamo njihove interese, ne bi smeli biti odvisni od tega, kakšni so ti drugi in katere sposobnosti imajo. To, kaj natančno moramo storiti, pa se lahko nato razlikuje glede na karakteristike tistih, na katere naša dejanja vplivajo.

Nato Singer omeni specizem – gre za izraz, ki ga je leta 1973, torej le dve leti pred izdajo Singerjeve knjige, skoval psiholog Richard D. Ryder. Podobno kot Ryder tudi avstralski filozof razume izraz kot predsodke, na podlagi katerih privilegiramo pripadnike ene vrste na račun druge. Sledi vrnitev k Benthamu, in sicer k njegovi znani misli o tem, da ključno vprašanje ni, ali ima neko bitje razum in ali lahko govori, ampak to, ali lahko trpi. Singer tu poudarja, da zmožnost občutenja bolečine – na drugi strani pa tudi ugodja – ni »zgolj še ena izmed karakteristik«. Bentham tako ne trdi, da so tisti, ki so poskušali pred tem določiti mejo, ki naj bi določala, kdo so tisti, katerih interesi morajo biti upoštevani, izbrali napačno karakteristiko. Ko pravi, da moramo upoštevati interese vseh bitij, ki imajo sposobnost občutenja bolečine ali ugodja, Bentham nikogar ne izključi iz kroga tistih, katerih interesi morajo biti upoštevani, na podlagi arbitrarnih kriterijev. Sposobnost občutenja bolečine in ugodja je namreč predpogoj za to, da neko bitje sploh lahko ima kakršne koli interese – pogoj, ki mora biti izpolnjen, preden lahko sploh govorimo o interesih. Tako bi bilo na primer nesmiselno reči, da ima kamen interes, da ga ne brcamo. Čeprav Bentham govori o pravicah, Singer meni, da je ustrezneje govoriti o enakosti (še posebej ker Bentham na nekem drugem mestu označi »naravne pravice« za »neumnosti«). Tako je mogoče zagovarjati enakost živali, ne da bi se bilo treba pri tem spuščati v filozofske razprave o naravi pravic. Če (lahko) neko bitje trpi, torej ne more biti moralno upravičenega razloga za to, da nam ne bi bilo treba upoštevati tega trpljenja. O sposobnosti občutenja trpljenja/ugodja lahko govorimo tudi kot o čutečnosti (ang. sentience).

Singer meni, da smo ljudje večinoma specisti, saj smo pripravljeni_e žrtvovati najpomembnejši interes bitij drugih vrst zavoljo najbolj trivialnih interesov lastne vrste. Ob tem sicer priznava, da ne moremo imeti nikoli neposrednega dostopa do bolečine drugega bitja. Da bitje občuti bolečino, lahko sklepamo zgolj na podlagi vedenja oziroma zunanjih indikatorjev. Teoretično se lahko tako vedno motimo, tudi ko občutenje bolečine »pripišemo« drugemu človeku. Vedno gre torej za sklepanje, ki pa se zdi v določenih okoliščinah seveda povsem racionalno, utemeljeno na opazovanju obnašanja v situacijah, ko bi tudi sami_e občutili_e bolečino. Če je tovrstno sklepanje racionalno, ko gre za ljudi, zakaj torej ne bi bilo racionalno tudi v primeru, ko gre za druge živali. Hkrati lahko tovrstno sklepanje utemeljimo tudi na fiziološki podobnosti živčnih sistemov in na tem, da je zmožnost občutenja bolečine nekaj, kar je zelo koristno z evolucijskega vidika. Singer obenem poudarja, da je postal obstoj zavesti pri nečloveških živalih resna tema znanstvenih razprav.

Na koncu se Singer loti še dileme, povezane z jezikom. Ljudje lahko namreč drug drugemu zelo natančno opišemo, kako občutimo bolečino, medtem ko nečloveške živali tega ne morejo. Tu filozof ponovno spomni na Benthamovo misel, v skladu s katero sposobnost uporabe jezika še ne pove ničesar o tem, kakšen odnos bi morali_e imeti do nekega bitja, razen če je ta sposobnost kakor koli povezana s sposobnostjo trpljenja. Wittgenstein je sicer trdil, da ne moremo zares pripisati zavesti bitjem brez jezika, kar pa je za Singerja problematična oziroma neprepričljiva pozicija. Strinja se sicer, da je jezik morda potreben za abstraktnejše miselne procese, vendar gre pri bolečini za bolj primitivno stanje, ki ni odvisno od jezika. Po drugi strani se zdi, da lahko morda rečemo, da je najboljši dokaz za to, da neko bitje trpi, to, da nam to bitje to pove samo. Tu se Singer naveže na ugotovitve Jane Goodall, ki je med preučevanjem šimpanzov ugotovila, da so pri izražanju čustev neverbalni znaki pomembnejši od verbalnih. Osnovni znaki, ki jih ljudje uporabljamo za izražanje občutkov bolečine, strahu, jeze, ljubezni, veselja, presenečenja, vzburjenosti ipd., se hkrati pojavljajo tudi pri drugih živalskih vrstah – niso torej takšni, da bi bilo mogoče reči, da so specifični za ljudi. Izjava »boli me« je tako zgolj eden izmed dokazov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da oseba, ki je to izrekla, občuti bolečino. Nikakor torej ne gre za edini možni dokaz, in ker ljudje včasih lažemo, niti ne za najboljši možni dokaz. Upoštevati moramo seveda to, da nam na primer dojenčki prav tako ne morejo povedati, da občutijo bolečino. Če sprejmemo, da zmožnosti občutenja bolečine ne moremo pripisati bitjem brez jezika, bi namreč sledilo, da moramo med bitja, ki ne zmorejo občutiti bolečine, prištevati tudi človeške dojenčke.

Singer priznava, da je včasih težko oziroma nemogoče primerjati trpljenje bitij, ki pripadajo različnim vrstam, in da lahko pride do povsem praktičnih dilem, ko trčita interes človeka in interes nečloveške živali. Načelo enakosti oziroma enake obravnave interesov tu ne more ponuditi zanesljivih smernic. Vendar pa Singer nato doda, da bi že to, da bi se poskušali_e izogniti povzročanju trpljenja oziroma bolečine nečloveškim živalim v situacijah, ko je povsem jasno, da to ne bi bilo niti približno tako neugodno za človeški interes kot za interes nečloveških živali, pomenilo, da so potrebne radikalne spremembe, ko gre za naš odnos do nečloveških živali. Te spremembe bi med drugim vključevale našo prehrano, metode pridelave hrane, način izvajanja znanstvenih eksperimentov, naše oblačila in oblike zabave.

_________________________________________________

[1] Singer tu uporablja izraz »equality«, kar bi bilo mogoče prevajati tudi kot enakopravnost, a glede na kontekst oziroma argumentacijo, ki je uporabljena v tem poglavju, se zdi izraz bolj smiselno prevajati kot »enakost«.

Karmen Jordan (1990), po izobrazbi literarna komparativistka in slovenistka, občasno objavlja literarne kritike, sodeluje pri urejanju portala Animot. 

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *