Pogled nazaj, korak naprej: "Ja, ampak ... !" Odziv na veganstvo kot življenjski slog (drugi del)
Pogled nazaj, korak naprej: "Ja, ampak ... !" Odziv na veganstvo kot življenjski slog (drugi del)

Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog (drugi del)

Besedilo je bilo prvotno objavljeno na spletni strani medija EuropeNow./The article was first published on the website EuropeNow.

Do prvega dela članka Pogled nazaj, korak naprej: “Ja, ampak … !” Odziv na veganstvo kot življenjski slog lahko dostopate s klikom na to povezavo.

 

Pomik naprej: oris postkapitalističnih dogodivščin veganskega (miroljubnega) kmetijstva

Ali je v industrializiranih kapitalističnih sistemih z vsemi pripadajočimi vzorci nasilja in izkoriščanja sploh mogoče proizvesti karkoli, kaj šele vegansko hrano? (Springer, 2016, Nibert, 2017). Če na to vprašanje odgovorimo z nedvoumnim »ne!«, smo primorane_i poiskati alternativne ekonomske modele, ki bi vključevali veganske prehranske sisteme. Tak izziv pa na srečo ni utopičen. Če smo pozorne_i, lahko najdemo veliko različnih primerov proizvodnje veganske hrane, ki temeljijo na družbeni in okoljski pravičnosti. Ne zanemarimo dejstva, da številne_i posameznice_ki in skupnosti že sodelujejo pri pridelavi lastne hrane preko neposrednih akcij. To je razvidno zlasti pri  samooskrbi (od preprostih dejanj, kot je gojenje zelišč v lončkih ali gojenje zelenjave v hiši ali na vrtu), ali pri vrtnarskih pobudah skupnosti (več podobnih pobud v Združenem kraljestvu, Evropi in ZDA je predstavljenih v: Perry, 2015). Vidik trajnosti in želja po opolnomočenju oseb in skupnosti poganjata povpraševanje po lokalno pridelani hrani, ki ponekod močno presega ponudbo. The National Allotment Society (slov. Nacionalno združenje za vrtne parcele) je na osnovi podatkov ugotovilo, da »je v Združenem kraljestvu v uporabi približno 330.000 parcel, vendar za zadovoljitev trenutnega povpraševanja potrebujemo vsaj še dodatnih 90.000 parcel«. V prihodnosti bodo vsekakor potrebni izmenjava znanj in dobrih praks, uporaba inovativnih in ustvarjalnih načinov za zagotavljanje dostopa do (javnih) zemljišč ter odpravljanje ovir, ki lokalnim skupnostim onemogočajo sodelovanje. Nekaj odličnih virov je na voljo tukaj.

Pobude veganskega kmetijstva so tudi širše deležne vse več zanimanja in zagona. V Severni Ameriki na primer deluje skupina Seed the Commons iz San Francisca, to je »ljudska organizacija, ki si prizadeva ustvarjati trajnostne in pravične prehranske sisteme brez izkoriščanja živali« (več na povezavi https://seedthecommons.org). Osrednje prizadevanje iniciative Seed the Commons je iskanje načinov za prehransko suverenost skupnosti in njeno krepitev preko upravljanja lastnih prehranskih sistemov ter spodbujanje veganskega kmetijstva kot sredstva upora in preraščanja industrijskega kmetijstva, ki izkorišča ljudi in nečloveške živali.

V tem kontekstu se ob upoštevanju presečnosti veganske prakse v ospredje postavlja tudi vprašanje dostopa do hrane: »Kdo bo jedel?«. Obstaja nekaj dobrih zgledov organizacij, ki delijo veganske obroke osebam, potisnjenim na družbeno-ekonomsko obrobje. Iniciativa Food Not Bombs (slov. Hrana ne orožje), ki je vzniknila v Združenih državah Amerike v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ponuja nekaj odličnih primerov (glej Giraud, 2015). Spletna stran iniciative govori o globalni veganski politiki aktivizma:

»Na naši spletni strani beležimo več kot 500 skupin, vendar menimo, da je še veliko takih, ki niso zaprosile za uvrstitev na naš seznam. Ocenjujemo, da je več kot tisoč skupin Food Not Bombs, ki delujejo v več kot 60 državah v Evropi, na Bližnjem vzhodu, v Afriki, Ameriki, Aziji, Avstraliji in Novi Zelandiji. V Združenih državah Amerike smo aktivne_i v skoraj 500 mestih, zunaj ZDA pa imamo skupine v 500 mestih. Izvedele_i smo, da je v Rusiji več kot 60 skupin, čeprav jih je na seznamu le 15. V številnih drugih državah je podobna situacija.«.

Pomembno je razmisliti tudi o drugih skritih povezavah med veganstvom in izkoriščanjem živali. Te so tudi osnova za delovanje Vegan Organic Network (VON, http://veganorganic.net/ ), organizacije s sedežem v Združenem kraljestvu. Cilj organizacije je vsem omogočiti dostop do okolju prijazne, neoporečne hrane, pridelane brez izkoriščanja živali. V ta namen si organizacija zadnjih dvajset let po vsem svetu prizadeva spodbujati veganske ekološke kmetijske in vrtnarske prakse (oziroma miroljubno kmetijstvo).

Poudarek na »miroljubnem kmetijstvu« izpostavlja še en zaskrbljujoč vidik industrijskih veganskih kmetijskih sistemov, namreč ob spoznanju neprijetne resnice o potrebni uporabi gnoja industrijsko vzrejenih živali, živalskih ostankov iz klavnic ali ribje moke za pridelavo navidezne »veganske« hrane. Že samo zaradi tega vidika bi se morali vprašati, ali je uživanje hrane, pridelane z gnojili živalskega izvora, »iz rib, krvi in kosti«, sploh v skladu z veganskimi načeli?

 

Zaključne misli: pogled nazaj/pomik naprej

Naj v povzetku omenim, da se dozdevno že med pisanjem tega eseja veganstvo in dostopnost veganske prehrane v Evropi povečujeta. Toda če se osredotočimo na to, kako se veganstvo promovira in podpira z etičnega vidika, predvsem v povezavi s proizvodnjo hrane, se razkrijejo številni zelo problematični pomisleki. V odgovoru je koristno razlikovati med dvema različnima veganskima pristopoma. V tem članku je bil v ospredju »življenjski slog« oziroma korporativno veganstvo napram bolj kritičnim »aktivističnim« oblikam veganstva, pri čemer le slednje nadaljujejo radikalno prakso, ki jo obljublja »biti vegan_ka«.

Veganstvo kot življenjski slog, ki trenutno prednjači, gojijo interesi korporacij in podpirajo pretežno industrijski kmetijski sistemi. To vsekakor prinaša nekatere vidne prednosti (ki bi bile še pred desetletjem nepredstavljive), kot je raznolika ponudba veganske prehrane in pijače brez vsebnosti mleka v supermarketih in restavracijah, kar večjemu številu ljudi omogoča, da »postanejo veganke_i«. Zato je na tem mestu sprejemljivo reči: »Da (to je dobrodošlo), ampak …«. Stališče »ampak« izraža tako močno nasprotovanje, da ga je treba napisati z VELIKIMI TISKANIMI ČRKAMI in pospremiti s klicajem! Zelo problematičen je že neuspeh veganstva kot življenjskega sloga, da bi se vidno spremenilo znane (in skrite) vzorce nasilja ter posledičnega trpljenja ljudi in drugih živali, vpletenih v kapitalistične kmetijske in prehranske sisteme, kaj šele, da bi se začelo ukvarjati s širšimi globalnimi sistemi zatiranja in podrejanja.

Najbolj pereče je torej vprašanje, »kako« lahko radikalna zaveza o osvoboditvi ljudi in neljudi, ki jo predpostavlja veganstvo, stopi v ospredje in vodi veganske geografske prostore enaindvajsetega stoletja. Ta esej se osredotoča na nekaj nazornih primerov veganstva kot razvijajoče se in aktivne strategije nasprotovanja prilaščanju moči v Združenem kraljestvu, zahodni Evropi in ZDA. Upamo, da bodo te prakse še naprej pridobivale na zagonu in veljavi, ko gre za kritične veganske »prehranske izbire«, ter spodbujale nadaljnje izhode iz izkoriščevalskih korporativnih sistemov v proizvodnji hrane. Čeprav živimo v negotovih in težkih časih, obstaja veliko razlogov za optimizem in odločenost, da je mogoče aktivistično vegansko prakso izkoristiti na načine, ki neposredno naslavljajo pereče intersekcijske problematike, s katerimi se v antropocenu soočajo človeške in ne le človeške skupnosti. Pričujoče besedilo je torej treba razumeti kot izhodišče, ki naj bi, upajmo, bralko_ca seznanilo s problematikami veganstva v povezavi s kmetijstvom in jo_ga spodbudilo h kritični samorefleksiji, hkrati pa kot vodilo pri širjenju ozaveščenosti drugih in ugotavljanju številnih drugih problematičnih povezav, ki niso obravnavane v tem besedilu.

 

Viri (prvega in drugega dela besedila):

Prevod: Nataša Pucelj

Richard White
Richard J. White
+ posts

Richard J. White je docent na oddelku za človeško geografijo na univerzi Sheffield Hallam v Združenem Kraljestvu. Pod močnim vplivom anarhistične prakse, se v svojem delu ukvarja z vprašanji etičnih, ekonomskih in aktivističnih pokrajin, ki izhajajo iz vprašanj družbene in prostorske pravičnosti. Avtor je svoja raziskovanja predstavil na veliko mestih, najsigre za prispevke h knjigam A Historical Scholarly Collection of Writings on the Earth Liberation Front (2019); Education for Total Liberation (2019); Animal Oppression and Capitalism (2017); Critical Animal Geographies (2014) in Defining Critical Animal Studies (2014) ali strokovne članke. Je sourednik knjig Vegan Geographies (v nastajanju); The Radicalization of Pedagogy (2016); Theories of Resistance (2016); The Practice of Freedom (2016) ter Anarchism and Animal Liberation (2015). Kontaktirati ga je mogoče na: Richard.White@shu.ac.uk

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *