Maja Vidmar: Pojavi (LUD Literatura, 2020)
Maja Vidmar: Pojavi (LUD Literatura, 2020)

Pojavi (izbor)

Najnovejša pesniška zbirka Maje Vidmar, Pojavi (LUD Literatura, 2020) je na spletni strani založbe pospremljena z besedami: »Pesmi Maje Vidmar v zbirki Pojavi so mogoče videti krhke in nežne, a so v resnici strašne. Zaznamuje jih občutek nedorečenosti, skrhanosti, pravzaprav groze, da bi prestopile mejo in se dotaknile neke strašne resnice.« Ocena, ki jo je po moji presoji mogoče aplicirati tudi na nekatera druga pesničina dela, se izkaže za intrigantno tudi v okviru vprašanja umeščanja nečloveških živali v Pojave. Zdi se, da je tudi to eno od mest, na katerih sočasno vznikajo »krhkost in nežnost« ter »strašnost«. Ob pričujoči objavi izbora pesmi iz zbirke, nominirane za Jenkovo nagrado 2020, sem avtorici zastavil tudi nekaj vprašanj.


Aljaž Krivec: V uvodu je omenjen hkratni videz »krhkosti, nežnosti in strašnosti«, in zdi se mi, da nastop neljudi v pesniški zbirki evocira prav ta preplet, ki pa seveda ni zamejen nanje. Podoben občutek sem imel denimo ob pojavu stika med zasebnim in javnim pri vprašanju ženske (denimo v zbirki Sobe). Ste tudi sami ob pisanju ali seveda branju zaznali podobno? Oz. ste zaznali, da se do neke mere tudi vprašanje neljudi umešča v sorodne koordinate kot specifična človeška vprašanja?

Maja Vidmar: Seveda, saj gre za človeško izkoriščanje na način ločevanja. Vseeno je, ali gre za ločevanje po živalski vrsti ali spolu ali barvi kože ali veri ali nacionalnosti ali starosti ali imetju ali kaj drugega, še posebno če je v to izkoriščanje vključeno še mučenje in poniževanje. Vseeno je zato, ker ni možno, da bi ljudje živeli v slogi in miru, živali bi pa mučili. (Ampak to je že v bistvu antropocentrični razlog – kot da bi lahko mučili živali, če bi lahko kljub temu ljudje lahko živeli v slogi in miru.) Jasno je, da tudi nežive narave ne moremo izkoriščati, kot da nismo del nje – tudi ta ločitev je grozna. V svoji knjigi ne pišem eksplicitno o tem, je pa to svet, v katerem se moje pesniško doživljanje dogaja.

AK: Posebej v zadnjem času se pogosto pojavljajo vprašanja, kako sploh pisati o nečloveških živalih, da se ob tem izognemo morebitni antropomorfizaciji, (pretirani) metaforizaciji … Skratka, da lahko nastopijo kot avtonomni subjekti. Ste si zastavljali podobna vprašanja? Kako gledate na to?

MV: Vsa ta vprašanja sem si zastavila, vendar nikakor ne že s prvo pesmijo, ki sem jo napisala, ampak zelo postopoma. Tudi zdaj nimam načelnega odgovora, ampak se mi odgovor oblikuje s pisanjem. Instrumentaliziranje živali ali tudi ljudi za uporabo v metafori v današnjem času zelo verjetno uniči pesem, vendar je to odvisno od vsake posamezne pesmi in njenega konteksta.

AK: Čeprav pesmi, o katerih je govora, in jih (ponovno) objavljamo na tem mestu, formalno niso zamejene v kakšen skupni cikel, se vendarle pojavljajo nekako »na kupu«. Kako je prišlo do nastanka teh specifičnih pesmi? Kako to, da jim je vsaj neformalno odrejen nek skupni prostor?

MJ: Pesmi z živalmi so na kupu tudi v mojih prejšnjih dveh knjigah. Da so postavljene ena za drugo, se mi je zdelo naravno. Nastale so, tako kot sem napisala v samih pesmih: ena je nastala po obisku kmetije, tri pa po ogledu posnetkov na internetu. Ne samo, da so me te štiri slike zadele v srce, bolj odločilno je, da sem se jim pustila zadeti, kljub temu da to vključuje mojo bolečino in nekakšen sram, da sem tako občutljiva.


Pojavi (izbor)

 

Sredi zime

Sredi zime
sem v dlan zajela
dolgo svetlečo kresnico.
Upirala se je kot čebela.
Ali kresnice grizejo,
sem se spraševala
in jo raje spustila.
Tudi napisala
nisem več
nič.


To ni še nič

Ko so me veselo povabili,
da prisostvujem kotitvi teleta,
je moje nepripravljeno srce
v nekem trenutku ugotovilo,
da ne bodo dovolili, da se ga
krava dotakne, da ga poliže,
povoha.
Iz sočutja, ker bosta
za železom za zmeraj tako.

Če mi je ta kmečka
samoumevnost zdruznila srce,
kako bi šele bilo,
če bi pod nebom videla vse?

 

Nepoetični dodatek
z elementom prezgodnje pomiritve

Kadar je nekaj v nebo vpijoče,
to po vsej verjetnosti ni povezano
z nebom, ampak s človekom.
Nočem več gledati in nočem mižati.
Upam, da se zgoščam na napačni
polovici bivanja.


V ozadju

Na Tajvanu, verjetno v ribarnici,
so posneli rumenega psa, ki hoče
rešiti na tleh umirajoče ribe.
V ozadju je slišati snemalcev
presenečeni smeh. Zdi se jim
prisrčno, da pes teka od ribe do
ribe, se jih pri glavi dotika s smrčkom
in z gobčkom neutrudno potiska vodo
iz luže na nemočna ribja telesa.
Tudi pes se zdi presenečen, ko
komaj utegne pogledati proti kameri.
Kako je mogoče, da on ve,
mi pa ne?


Koža

V Romuniji je ženska
pobožala trpinčenega psička,
ki ga še nikoli nihče ni
pobožal. »Poglejte, kaj sledi,«
vabi naslov na posnetku.

Sledi njegov krik, stisnjen
v kot kletke. Krik, ki kakor
da ni pasji. Krik nekoga,
ne vem, koga. Nekoga kakor
brez kože. Krik, ki traja.

Konec je srečen. Mlad pes
veselo teka po listju in travi,
meni pa še vedno
odstopa koža povsod tam,
kjer je drsela njena roka.


Kako prikladno

Že leta nimam televizije. Nočem
je gledati, da me ne poškoduje. Toda
kako prikladno, da mi ni treba videti
utopljenih v lepem Sredozemskem morju.
Otroka s čeveljci, otroka s spodvito nožico.
Onega med skalami, ki se ziblje kot
morska trava, in tega z obrazom v mivki.

Tudi na spletu raje gledam ljubke živali
in previdno izbiram posnetke, da me kaj ne
vznemiri. Gledam recimo medveda, ki ga
v živalskem vrtu snema slovenska družina, in
– nepričakovano – tudi mlado vrano, ki se utaplja
v njegovem ribniku. Še zamahuje, vendar se
mokra krila ne odlepijo več iz umazane vode.

Medved se približa počasi, kot da bi lahko
naredil tudi kaj drugega. Ko zamahne
s težko šapo, smo prepričani, da jo hoče
ubiti, a jo s šapo in gobcem samo
previdno zagrabi in dvigne na suho.
»Rešil jo je,« reče snemalčeva žena,
ko si ptič opomore.


Tudi jaz

Tudi jaz imam otroke.
Hčerka me prosi, naj pišem
samo še vesele pesmi,
in ne vem, ali bi bilo
neodgovorno ali hrabro,
če bi jih lahko.


Iz knjige
Knjiga: Maja Vidmar – Pojavi
Založba in leto izdaje: LUD Literatura, 2020 (zbirka Prišleki)
Maja Vidmar

Maja Vidmar je slovenska pesnica. Za svoje ustvarjanje je prejela več nagrad, njene pesmi pa so bile deležne objav v antologijah in večjega števila prevodov. Je avtorica več pesniških zbirk, za najnovejšo med njimi, Pojavi (LUD Literatura, 2020) je bila nominirana za Jenkovo nagrado.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *