Pokop za taščico (tri pesmi)
Pod lastninjenim soncem
neskončni prostorčki
vekomaj dolgi
spomini na eno trpeče telo
zajete sape piskajo
zrakaboječo tankost
in tapecirana ogledala
zrcalijo molitve iz mrtvih kotov
neskončni prostorčki
na veke vekov
ob rojstvu izbičanih oporok
obličja pohabljena
na razdedinjeno surovino
in prošnje za vse potrebe
zalivajo razmočeno prst
neskončni prostorčki
mrliških vežic za bivanje
pod lastninjenim soncem
v imenu očeta
prelivate kri moje krvi na oltarju
na pultih na mizah
z zvezdicami
in sina
oprašujete mojo rodovitno maternico
za močne kosti
izmolženo dostojanstvo
v tetrapaku
prednarezano
in svetega duha
prosite
za strah
pred grehom
kontrolirana atmosfera
vakuuma
in krščena reka
po vaših imenih
ki samo poplavlja
poplavlja
poplavlja
po vaši svobodni volji
drage sestre in bratje
sem slepa pega
v spovednici vsemogočne vrste
Pokop za taščico
veter raznese konfete lišajev
13. april
mati je že osmi dan stara petdeset
pred določenim številom ur je umrla taščica
pred določenim številom minut
sem jo položila pod mravljišče bohkovih srajčk
krila poženejo
kjer je najmanj ljudi
preberem, da zdaj vemo,
kako se počutijo živali
v kletkah v cirkusih
v pesjakih v hlevih
travniški beton
spomladi zacveti
z značilno železnimi
cvetovi
maine cooni za belimi stenami
maine cooni v oblazinjenih košarah
volk ubit na meji
kostanj za hišo je meja!
maine cooni, ki te čakajo,
da prideš domov
v naši svobodi ni prostora
podgane imamo pod nadzorom
laboratorijev
v naši svobodi ni prostora
obkoljena je
in meri temperaturo
spet smrdi iz sosedove kanalizacije
jutri
že jutri nagačimo še šakala
od toplote mi gre na jok
solata se zvečer pokrije
in jaz dam lonce čez dan ven na balkon
z razgledom na svetlobe dvosobnih stanovanj
za hipermarketom
nad brnenjem smrtnih nevarnosti
in visokih napetosti
marelično nebo
zori
Evangelij (p)o Krasu
stoječa trupla
družine borov
in bukve,
ki so jo pustili razklano
ogorki peres
družine stržkov
in fazana,
ki jih je dražil
z razglašanjem zore
razgaljene kosti
družine polhov
in zajca,
ki so ga ciljali
zadimljene oči
družine ljudi
in krave,
ki so ji pili mleko
črne stopinje svarijo
naj ne (p)ostanem sila,
ki krči zemljo v oglje
za odtis vsemogočnosti
Vsa dežela je opustošena,
a nihče si tega ne jemlje k srcu. (Jer 12)
Berja Manik
Maja Bernik, rojena 1992 v Ljubljani, pod psevdonimom Berja Manik živi in ustvarja v Mariboru. Njen pesniški izraz zajema tako področja osebne sfere kot širše družbene problematike, v sklopu katere se dela največkrat dotikajo predvsem medvrstnih odnosov. Objavlja na portalu pesem.si, njene pesmi so bile do zdaj vključene v dveh zbornikih, priložnostno pa objavlja tudi v drugih medijih.