Policijsko nasilje in odporna gibanja – o eksploataciji soljudi in neljudi
1
Leta 2017 je Betina Habjanič, slovenska vizualna umetnica in aktivistka, izvedla performans 100kg, ki je tako v splošni javnosti kot v skupnosti aktivistk_ov za pravice živali ter vegank_ov sprožil izrazito burne reakcije. Aktivistka je namreč po ljubljanskih ulicah z vidnim naporom vlekla kadaver prašiča. Kasneje je razkrila, da ga je v ta namen odkupila.
Zaradi pomenske/vsebinske odprtosti performansa je mogoče izpeljati nabor interpretacij, ki se osredotočajo bodisi na simbolno/alegorično ali na dejstveno raven intervencije. Prav odprta forma intervencije omogoča, da je mesto, ki ga v umetniškem delu privzema (ta) prašič (oz. njegovo truplo), odvisno od posamične interpretacije.
Najprej mu lahko, denimo, pripišemo simbolno/metaforično mesto bremena/obremenjenosti sodobnih civilizacij, tistega, kar civilizacijo »vleče navzdol«, tistega, kar jo izčrpava. Analize umetniških del, ki zajemajo upodobitve neljudi, te neljudi namreč pogosto interpretirajo prav kot simbole nečesa človeškega (ali človekovega), s čimer jim odvzemajo subjektiviteto in jih spreminjajo, če povemo z jezikom Carol J. Adams, v odsotne referente, in sicer na način, da jih predpostavijo kot metafore za opisovanje človeških izkušenj. Animalizacija izkušnje/osebe/družbene skupine (med drugim) hkrati postulira oddaljitev; vzpostavitev »prototipskih primerkov« neljudi, ki so jim pripisane »značilne« lastnosti (npr. prašič = neotesan, umazan, objesten),1Pri tem je vendarle zanimivo, da je temu navkljub prašič tudi simbol sreče, ker pri kopanju nikoli ne koplje nazaj, temveč naprej; tovrstnih pozitivnih pripisov (npr. prašič = človek, ki vselej konstruktivno gleda v prihodnost) ne poznamo. omogoča alegorično branje. Pujs, uporabljen v performansu, lahko s tovrstno interpretacijo privzame mesto izkoriščevalke_ca, performerka pa mesto žrtve, če privzamemo, da Habjanič poosebi osebo ali družbeno skupino ali družbo, ki jo obtežujejo kapitalistični/neoliberalni objestneži, katerih delovanje je »umazano« in »neotesano«; slednji se materializirajo v truplu prašiča.
Skozi isti proces animalizacije je mogoča tudi prav obratna interpretacija performansa; prašiču so še vedno pripisane objestnost, neotesanost in umazanost, toda zdaj se te oznake pripiše z druge pozicije; z njimi opišemo npr. migrante_ke, ki »za seboj puščajo smeti« ter »izražajo nespoštovanje državi, v katero so prišle_i«. V skladu s to interpretacijo je mogoče performerki v 100kg pripisati npr. vlogo izkoriščane države/kulture gostiteljice ali – nasprotno – vlogo izčrpanosti družbenih skupin, ki se borijo proti tovrstnim oznakam (npr. vlogo begunca_ke, ki jo_ga tako intimno kot družbeno bremeni ta oznaka).
V teh vzorčnih interpretacijah velja, da četudi je truplo pujsa prisotno, ne prihaja do pripoznanja navzočnosti prašiča kot avtonomnega subjekta, temveč je subjekt, ravno nasprotno, izpuščen – odsoten – truplo pa je razumljeno kot rekvizit, ki nosi neko drugo, človeško, od prašiča, ki je nekoč bilo, odvezano vsebino. Animalizacija, ki se sicer odvija na lingvistični/jezikovni ravni, ima dvoje realnih posledic: ohranja humanizmu lastno trdno ločnico človek/žival, s čimer neljudi ohranja v stanju moralne izpuščenosti, hkrati pa iz moralne skupnosti izriva tudi animalizirano_ega posameznico_ka ali družbeno skupino; animalizacija je npr. prispevala k normalizaciji genocida nad animaliziranimi Judi in/ali k zasužnjenju animalizirane črnske populacije.
Po drugi strani lahko animalistična interpretacija 100kg v prašiču prepozna prototipski lik pripadnika izkoriščane družbene skupine neljudi – prav to, specifično truplo prepoznamo kot prototipsko žrtev mesnopredelovalne industrije (ali vsaj prašičereje), toda tudi v tem primeru vsaj deloma ohranjamo metaforično/simbolno funkcijo, kajti čeprav paradigmatskost predvideva možnost trpeče_ga posameznice_ka (in s tem neljudem podeli zmožnost subjektivnih izkustev), še vedno prej ohranja neko kolektivno zmožnost – prostora za posamično izkustvo pa nekako ne dopušča, saj ne zajema premisleka o tem, kako se posamično izkustvo prav tega prašiča razlikuje od drugih prašičjih izkustev ali, celo širše, od izkustev enakega dejanja (zakola) pri posameznicah_kih drugih vrst. Posamično izkustvo se tako v paradigmatskosti porazgubi, prašič pa kot »prav ta«, posamični, avtonomni subjekt ostaja odsoten.
Kritična animalistika hkrati omogoča še četrto branje, v skladu s katerim lahko performans interpretiramo tudi – ravno obratno! – kot poskus priklica »odsotnega referenta«, ki se pojavi pri uživanju mesa; slehernik_ca po mestu prenaša del trupla (tu gre za odsotnega referenta v najbolj dobesednem smislu), ko npr. uživa hamburger ali mesni burek ali pa v nakupovalni vrečki nosi salamo – performans udejanji bitje, ki je v teh okoliščinah odsotno, četudi hkrati, v razkosanosti, kar je še eno od sredstev vzpostavitve odsotnosti, nujno tudi prisotno. Četudi se Adams sklicuje na odsotnost žive živali, vnos celega trupla na mestu, kjer sicer trupla nastopajo razkosana (zrezek, klobasa, šunka …), priklicuje oz. v zavest povrača subjekt – celo truplo nas sili k zamišljanju bitja, ki je nekoč bilo – razkosanost pa ravno poseže v to zmožnost in jo eliminira.
Naposled lahko interpretacija, ki se zanaša na dobesedno branje/razbiranje performansa, truplo razume neposredno kot to, kar je: truplo pujsa, posameznice_ka z osebno zgodovino, ki je bil_a ubit_a za potrebe performansa.
Prav dobesedno branje nas s simbolne ravni premesti na realno – performans je terjal smrt čutečega nečloveka ter nastal brez njegove privolitve v participacijo ter ne da bi ga nečlovek dejavno soustvarjal. Prav v tem je ena ključnih težav animalizacije – simbolno hitro zdrsne v realno, kjer pa smo pogosta priča (tudi skrajnim) oblikam nasilja. Še več: animalizacija nastaja z zavestjo o tem nasilju v realnem, kar pa je tudi eden od ključnih razlogov, da humanistični model (ki se uspe pripeti na kolonialističnega in imperialističnega, saj je njegova podoba človeka ustrezna belemu kolonizatorju ter niti ni zares vrstno prekrivna) ohranja trdno ločnico med človekom in (drugimi) živalmi.
Odzivi splošne javnosti na performans so bili burni – številni so bili odkrito sovražni in agresivni. Iz komentarjev je bilo mogoče zaznati splošen konsenz, da je truplo, uporabljeno v intervenciji, »hrana«, več oseb je neposredno v komentarjih izražalo željo, da bi se to truplo razkosalo, popeklo/predelalo in pojedlo, v nekem komentarju pa je jasno napisano tudi, da ta oseba misli, da »vsi mesojedci vejo kako zgleda prašič preden ga v trgovini kupiš lepo narezanega na zrezke«, kar je všečkalo 23 ljudi. Plejada drugih oseb je omenjala, da so sodelovale na kolinah (neki komentator se je recimo pohvalil, da je prašiče med klanjem držal vse od desetega leta), neki komentator pa je denimo izpostavil, da je bilo prenašanje celih zaklanih živali okoli še nedavno povsem sprejemljivo; nekdo drug je prav tako recimo zapisal, da je sprva mislil, da je na fotografiji njegova soseda, ki da je »od doli« in ki da vsako leto peče prašiče za praznike, pa da morda prašiča ni uspela drugače prinesti domov. Večkrat so se pojavljali tudi komentarji, ki so opozarjali, da bi bil po njihovem mnenju primernejši »prijaznejši aktivizem« z razkazovanjem ljubkih prašičjih mladičev, a kaj ko so zraven nemudoma dopisali, da jih tudi takšen aktivizem ne bi ganil, ker da je zanje »najboljše prase pečeno prase«. V tem smislu je splošna javnost ponudila še eno (spontano) interpretacijo performansa – tudi v tej je kajpak umanjkal moment pripoznanja avtonomije in subjektivitete pujsa, čigar kadaver je bil v performansu uporabljen.
Ni odveč poudariti, da komentarji niso bili žaljivi, sovražni ali odkrito agresivni le do neljudi ter vegank_ov (nemalo komentirajočih je zapisalo, da bi ubile_i Habjanič), temveč so bile enakega diskurza deležne tudi druge skupine: ženske, pripadnice_ki skupnosti LGBTQA+, umetnice_ki, uporabnice_ki Roga in Metelkove, muslimanke_i, begunke_ci, osebe z motnjami v duševnem razvoju, osebe s psihiatričnimi boleznimi itd.
Nepomembne pa niso bile niti specifike odziva veganske populacije; ta se je opredeljevala zlasti do performansa kot aktivistične akcije in njene (ne)ustreznosti. Apeliralo se je na odbijajočnost, agresivnost, a tudi na drznost in vidnost akcije, prevpraševal se je tudi namenski nakup/naročilo zakola. Sredinsko mnenje te specifične družbene skupine je performansu vendarle podeljevalo določeno veljavo – mnenje, da je problematična sama uporaba kadavra nečloveka (ne glede na okoliščine pridobitve kadavra), ni bilo popularno; v nekem smislu bi bilo mogoče trditi, da je v nemajhni meri obveljal princip »cilj upravičuje sredstva«.2To bi sicer veljalo tudi v tem primeru ponovno premisliti – v kolikšni meri je bil cilj 100kg vnaprej premišljen in ali je mogoče trditi, da je bil dosežen? Ta intervencija se namreč ni povezala z mučenjem ali zatiranjem čutečih neljudi, temveč se je povezala z razmetavanjem hrane, z razsipništvom, celo z egoizmom: hrana je bila uničena in izrabljena za namene lastne promocije, namesto da bi se razdelila med revne prebivalce. Hkrati s tem se je pojavljal tudi ugovor, da je vsak dan pobitih ogromno neljudi in da je krivično, da se očitki zvračajo na osebo, ki je poskušala s to akcijo nasloviti prav neetičnost karnistične družbe.
Posledica humanistične zareze med človekom in živaljo ter hkratno animalizacijo znotrajvrstnih družbenih skupin, ki, tako rekoč, ne sovpadajo z Vitruvijevim človekom, so distanciranje in alienacija, ekskomunikacija in izločitev iz moralne skupnosti; nastop odsotnih referentov. Neljudje v tej konstelaciji zadobijo razločevalno vlogo; človek/subjekt/pripadnik moralne skupnosti se vzpostavi v razločku do neljudi.
Ob odzivu splošne javnosti ter (specifično) veganske populacije pa je bil performans 100kg deležen tudi policijske obravnave, iz katere je izhajala preiskava urada za varno hrano. Habjanič je morala plačati 233,73 € za odvoz trupla prašiča ter obdukcijo; vprašanje, ki so si ga postavili uradni organi, je bilo, ali je bil prašič okužen s katero od kužnih bolezni, ki se prenašajo z drugih živalskih vrst na človeško, posledično pa naj bi bil umetničin prekršek ta, da je ravnala v nasprotju s higienskimi standardi. Prašičevo truplo je bilo zaradi vlečenja po tleh ocenjeno kot neprimerno za prehrano živali ali ljudi. (Habjanič je želela truplo podariti zavetišču, kjer bi bilo hrana psom.) Uradni organi v prašiču tako še zdaleč niso prepoznali avtonomnega bitja – še več: ključno pri umrlem je bilo, ali je »kužen« in posledično človeku nevaren.
Ugotovimo lahko, da je animalizacija proces, ki ga je mogoče uporabiti z različnih pozicij, in da je pripisovanje simbolnih funkcij neljudem izrazito splošen proces, ki se odvija v vseh družbenih sferah in družbenih skupinah (celo znotraj aktivistične umetnosti!), omogoča pa alienacijo in – na tej točki je zlasti problematičen prehod iz simbolne v realno sfero – izločitev družbenih skupin iz moralne sfere. Nobena od tovrstnih uporab neljudem ne omogoča avtonomije.
2
Z nedavno koronakrizo3To imamo lahko v slutenju »drugega vala« za še vedno prisotno, prav tako pa še traja tudi z vidika posledic.je vnovič narasla aktualnost transpozicije virotičnega (ali, širše, kužnega) kot ogrožajočega na tuje (virus kot tujek, tuje kot virotično), hkrati pa so prav družbene skupine, ki so bile že predhodno dojemane kot »tujki« (npr. migrantska populacija v Sloveniji in črnska populacija v ZDA), ob izbruhu epidemije zdravstveno bolj ogrožene zaradi nižje socialne varnosti. Obenem se je intenziviralo tudi že poprej prisotno rasno nasilje oz., specifično, policijsko nasilje nad črnsko populacijo v ZDA, prišlo pa je tudi do zaostritve protibegunskega diskurza pri nas, kjer je med drugim postalo znova aktualnejše militantnejše »varovanje« slovenskih meja. Pri tem policija uporablja tudi t. i. službene pse. To omogoča specifična, a nič manj v simbolno potopljena koncepcija – koncepcija psa kot vrste, ki je s človeško v vazalskem odnosu, ki se izraža skozi prepričanja, kakršni sta denimo, da je pes človekov najboljši prijatelj in da je psa kulturno mimo človeka težko definirati. Kadar se tej navezavi skuša izmakniti, se tak pes (npr. prostoživeči pes) hitro razume kot a) divji, nevaren ter b) kužen, stekel, nevaren. Iz tega specifičnega odnosa izvira umeščanje psa v številne človeške pojmovne mreže, ki jih pes (kot vrsta) soustvarja brez njihovega celostnega razumevanja.
Pse_ice, ki jim je s šolanjem vsiljeno, da postanejo dejavne_i nosilke_ci ideologij in mehanizmov policije kot militantnega organa; delavke_ci, ki jim ne morejo biti osvetljeni vsi konteksti organizacije, v kateri delujejo, a jih vendarle udejanjajo – psi_ce se tako ne morejo zavestno, z razumevanjem političnega konteksta, odločiti glede svoje drže do migrantske ali črnske populacije. Taka drža jim je vsiljena, zgodovinski viri pa nakazujejo, da so bile tovrstne (zlo)rabe psov vse od časov suženjstva v Ameriki stalnica. V članku, Charltona Yinglinga in Tylerja Parryja, objavljenem na spletni strani Jacobin, lahko beremo o »pasjem terorju,« ki je med drugim zajemal tudi napadanje in pobijanje staroselskih populacij (psi_ce so sodelovali_e pri iztrebljanju staroselskih ljudstev) ter črnskih suženj_njev. V nekaterih primerih naj bi s trupli pobitih hranili pse, dekolonialistična teoretičarka Aph Ko pa v svojem delu Racism as Zoological Witchcraft: A Guide for Getting out priča tudi o primerih, ko so beli_e kolonizatorji_ke tudi sami_e uživali_e meso črnk_cev, kar Aph Ko opredeli kot orodje kolonizacije (s čimer se pokaže še ena vzporednica z vprašanjem živali, saj poznamo konzumpcijo teles tako čezvrstno kot znotrajvrstno).
Nekoliko kasnejša praksa je pasji »lov na pobegle sužnje«, med katerim so nad osebe, ki so skušale pobegniti iz suženjstva, poslale_i pse, ki so jih ujeli in poškodovali ali ubili. V ta namen se je kot posebej primerna izkazala pasma »kubanskega mastifa« (vrsta je danes izumrla). Pri tem je pomembno izpostaviti, da so bile_i psi_ce trenirane_i tako, da so jih črnske_i sužnje_i bile_i prisiljene_i pretepati ter trpinčiti, pes pa je bil spodbujan k napadanju – differentia specifica je za psa postala temna polt. S tem je bil_a pes_ica s svojevrstno intrigo pretentan_a v to, da je njegov_njen sovražnik temnopolti človek, v resnici pa je bil zatiralec pravzaprav skupni – beli kolonizator. Hkrati so bili psi s križanjem in selektivnim parjenjem genetsko manipulirani, pri čemer je bila cilj večja izraženost želenih lastnosti; psu_ici je bil rasizem privzgojen skozi travmo, skozi trpinčenje in nasilje in nasilje do psa_ice je bilo prav tako vsiljeno sužnji_u. Obenem je bila psu_ici vsiljena svojevrstna evgenika, vzporedno pa je evgenika skušala poznanstveniti rasizem. V tej točki sta specizem in rasizem temeljno prepletena.
Pomembno je poudariti, da so se sledi teh praks ohranile vse do danes, in sicer prav znotraj policije v ZDA: v nedavni preteklosti je policija zadala več poškodb s psi kot pa s pištolami, pendreki in solzilnim plinom, pri čemer je nesorazmeren delež žrtev tega nasilja predstavljala črnska populacija. Pes_ica – ali druga žival, npr. konj_kobila – s tem v okviru militantnih organizacij dejavno izvaja rasistično (in drugo) nasilje, ker mu_ji je rasna diskriminacija privzgojena. Aph Ko v Racism as Zoological Witchcraft: A Guide to Getting Out opisuje tudi proces, ki ga lahko zasilno imenujemo »rasizacija« teles živali (Aph Ko v intervjuju to opredeli kot: »animal bodies are racialized«433:28 min)– čuteči neljudje postanejo s tem procesom simboli/znaki belske rase; Aph Ko kot primer navaja nošenje krzna, ki odslikava belski buržoazni razred in »kulturo« nagačenih živali, ki simbolizirajo belskost okolja, v katerem se pojavljajo. V zgodnjih primerih »pasjega terorja« pa vidimo, kako rasizacija iz simbolnega zdrsne v realno (podobno kot je v performansu 100kg takšen zdrs zaznaven na ravni dobesednega branja, ki razkriva nujo smrti za potrebe izvedbe umetniškega dela). Žival sam_a je žrtev specizma, zaradi katerega je v specifično neenakopravnem položaju kot delavka_ec, a tudi kot oseba, ki ima specifičen družbeno-politični položaj.
Drugi, soroden proces, ki ga izpostavlja tudi Aph Ko, je prav že zgoraj obravnavana animalizacija, v primeru Aph Ko konkretno na primeru črnske populacije; oznaka, ki se največkrat ponavlja, je »monkey« (opica). Termin se nanaša na zastarele (in že v izhodišču ideološko problematične) teorije, ki kulturne razlike med etničnimi skupinami povezujejo z njihovo evolucijsko bližino šimpanzu oz. oddaljenostjo od šimpanza, s katerim imamo ljudje skupnega prednika. Tovrstna animalizacija s pomočjo kvazipoznanstvenjenosti služi kot podlaga rasizmu in rasističnim praksam. Hkrati moramo pri tem upoštevati, da so tudi neljudje, vključeni v to animalizacijo (kot velja v primerih vseh animalizacij), prav na podlagi svoje »animaličnosti« izključene_i iz moralne skupnosti.
3
V zadnjih dneh maja 2020 je po spletu ob protestih, ki so vzniknili po uboju Georgea Floyda v ZDA, zaokrožila fotografija protestnika, ki nad glavo, v funkciji transparenta, drži odrezano prašičjo glavo.
Podobno kot performans 100kg, ki se je odvil med shodom Slovenskega veganskega društva, ki se je od dogodka sicer distanciralo, se je tudi ta gesta/intervencija pojavila v okviru shoda oziroma protesta.
Gesto lahko v kontekstu gibanja, ki se bori proti policijskemu nasilju – s poudarkom na policijskem nasilju nad črnsko populacijo, torej proti policijskemu nasilju, ki mu je podstat rasizem, ki pa je, kot je eksplicirano zgoraj, prepleten s specizmom – razumemo kot parafrazo, a tudi kot v stvarnost transponirano geslo police = pigs. Geslo naj bi vzniknilo okoli leta 1810 (večkrat se navaja letnica 1811) v londonskih podtalnih kriminalnih združbah, ki so animalizirajočo zmerljivko »pujs«, ki se je sicer uporabljala že nekako od leta 1540, pripisali policiji, ki si ob zasegu tatvin delež ukradenega blaga vtakne v žep, in sicer po analogiji, ki pujsom (na ravni vrste) pripiše, da si »jemljejo, kar jim ne pripada«.
Geslo so kasneje posvojili tudi nekateri boji proti policijskemu nasilju ter policiji kot instituciji; anarhizem npr. policiji zaradi funkcije ščitenja zasebne lastnine pripisuje vlogo ščitenja interesov kapitalističnega razreda.
V izhodišču to geslo deluje na alegorični oz. prispodobični, simbolni ravni – z gesto protestnika, omenjenega na začetku pričujočega razdelka, pa prestopi v realno; za tovrstnim »transparentom«, za tovrstnim udejanjenjem gesla »police = pigs« se skriva dejanska – najverjetneje nasilna – smrt neke nečloveške osebe. (Podobno kot v primeru performansa 100kg.) Gesta s tem prestopom iz simbolnega v realno nosi tudi implicirano grožnjo – policisti_ke so pujsi, pujsi so policisti_ke, danes glava pujsa, jutri glava policistke_a; omenimo tudi, da so v teh protestih že umrli en upokojeni policist in dva uslužbenca FPS (Federal protective service).
Soočene_i smo torej – kot zgoraj že opozorjeno – s počasnim brisanjem meje med simbolnim in stvarnim, med simbolnim in fizičnim: če je npr. samo geslo »police = pigs« na transparentu ali na grafitu mogoče brati v povsem simbolnem redu, postane sama uporaba prašičjega trupla kot transparenta precej bolj fizična; implicirana grožnja sicer ni nujna, a je vendarle nemudoma zasledljiva. Ob dejanskem umoru (ali več umorih) policistov se simbolna raven popolnoma zabriše. Ostane nam realna, fizična žrtev – pujs, ki je v boj proti policijskemu pohlepu/dvoličnosti v devetnajstem stoletju oz. policijskemu nasilju v sodobnem časoprostoru vpisan zgolj s pripisom simbolne, razločevalne funkcije. Pri uporabi prašičje glave v protestu gre za zvedbo fizičnega, zavestnega, čutečega organizma na abstrakten simbol, podobno kot v primeru performansa 100kg.
V tej točki pride do neugodja, do kratkega stika med simbolnim in realnim redom – odrezana prašičja glava vzbudi nelagoden, absurdističen občutek (občutek, ki umanjka pri uporabi delov prašičjih teles v prehrani); ob krvavem, bledem obrazu smo soočene_i z realnim, ki se izvije primežu simbolnega.
Zaradi tega občutka nelagodja se ob tej gesti lahko pojavi velik odpor – podobno kot se je pojavil npr. odpor do nastavljanja prašičjih glav okoli gradišča slovenske džamije pred leti, kar je bila prav tako gesta poskusa premika realnih prašičev v simbolni red.5Četudi se je na tem mestu pomembno vprašati, kaj je takšna gesta želela doseči: pripadnice_ki islama namreč ne uživajo svinjskega mesa, ker velja prašič za nečisto žival zaradi valjanja po blatu; na kakšen način naj bi torej odsekane glave prašičev žalile verska čustva? Morda je šlo pri tem preprosto tudi za nepoznavanja mesta prašiča v islamski veri ali pomešanje simbolike s hindujsko tradicijo, kjer je krava dejansko sveta žival in bi tovrstna poteza, če bi šlo za odsekane kravje glave, v resnici žalila verska čustva hindujk_cev.Podobno kot v primeru performansa 100kg. Neugodno, neprijetno je videti truplo, artefakt umora v ozadju ter si ob tem morda zamišljati tudi implicirane morebitne bodoče umore.
Hkrati uporaba animalizacije v skladu s teorijo Aph Ko pomeni prevzemanje rasističnega orodja, s katerim se iz moralne skupnosti prvenstveno izključuje črnska populacija. Specistično delovanje pomeni hkratno afirmacijo procesov, ki utrjujejo rasizem, saj sta specizem in rasizem prepletena idejna sistema.
Specistično izkoriščanje psov v procesu kolonizacije, v obdobju suženjstva ter nato, kasneje, v policiji sovpada z izkoriščanjem črnske populacije – s pomočjo specizma se je rasizem razmahoval. Za izkoreninjenje rasizma bi bilo zato pomembno, da se preseka tudi s specizmom – tako na ravni animalizacije (ki je bila uporabljena v primeru trenutnih protestov) kot, seveda, na ravni nasprotovanja uporabi neljudi v militantnih organizacijah, vključno s policijo.
4
Animalizacija je proces, ki se v družbah, kjer je specizem vsesplošno prevalenten, odvija nezaznavno in naturalizirano; z njo se, tako na jezikovni kot na stvarni ravni, srečujemo tako znotraj umetnosti, kulture, levičarskih bojev kot znotraj zatiralnih praks – toda animalizacija ter prisvajanje in uporaba ljudi, ki sta z njo neločljivo povezana, v osnovi izvirajo iz principov prisvajanja in nadvladovanja, nesolidarnosti in odvzemanja avtonomije in subjektivitete.
Če želimo nastopati proti rasizmu (a tudi proti drugim znotrajvrstnim zatiranjem), je nujno nastopati tudi proti specizmu – k temu smo zavezane_i tudi vse_i nosilke_ci osvobodilnih bojev, saj obstaja pri tovrstnem »single issue« delovanju precejšnja verjetnost, da deluješ (tudi) proti sebi, s tem ko pravzaprav potrjuješ simbolni red, s pomočjo katerega si zatiran_a tudi sam_a.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.