Poročilo s 4. Dnevov boja proti speciesizmu

V Mariboru so med 10. in 12. septembrom 2020 v organizaciji društva Za živali! potekali četrti Dnevi boja proti speciesizmu z naslovno temo Speciesizem in ekološke transformacije. Udeležila sem se jih kot sopotnica društva, ki je pred skoraj dvema desetletjema v skupini Ljudjeza.org načenjala vprašanja etiške razsežnosti prepleta nečloveških živali in ljudi skozi ulične akcije in proteste, ki so kasneje našli dragocene zaveznice_ke tudi v mariborskem društvu Za živali!.

Letošnji društveni dogodki so bili na osnovi prikaza medpresečnosti ekološke destrukcije in poblagovljenja živali osredotočeni na razumevanje povezave med speciesizmom in kapitalizmom. Cikel je v ospredje postavil učinke klimatske krize in industrijske živalske agrikulture na nečloveške živali, izpostavljena pa je bila tudi vloga destrukcije habitatov in poblagovljenja živali v pandemiji. Celoten program cikla je dostopen tukaj.

Cikel dogodkov so pričela »krivdna mrežja«, ki jih je z branjem in v pogovoru z Vesno Liponik razpletal Uroš Prah. Zadnja pesniška zbirka Uroša Praha Udor (Škuc, 2019) razplasteva tako, da pokaže, kje ‒ in še bolj ‒ kako, zakaj se udira, se udiramo,  razlaga pesnica Vesna Liponik. Udor gre v tla, kot se v tem prostoru še ni šlo. Tu so plasti tal, to, kar se jim dogaja, kako se z njimi ravna, kako se jih ravna, odvzema, kako se vanje dreza. Udor je eroziven in žgoč ali, bolje, Udor »peče / a greje tudi«. Naj gre za zapisovanje segrevanja, pregrevanja, udiranja tal pod industrijo in zaradi nje, taljenje permafrosta, plastično destrukcijo, odnos med človeško in živalsko subjektiviteto ‒ telo, ki se v tem dogaja, je zavezujoče zavedajoče se telo, ki se ostro zaveda telesnosti, sotelesnosti, svoje pozicije, njene kompleksnosti, svoje in tuje »otožne moči«, kot nam je poetiko Uroša Praha poetično razprla Vesna Liponik.

Naslednji dogodek četrtih Dnevov boja proti speciesizmu je potekal v mariborskem mestnem parku, kjer je Tilen Basle iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic vodil opazovanje ptic mariborskega mestnega parka, obenem pa razlagal in debatiral z udeleženkami_ci o občutljivosti ptic na podnebne spremembe ter učinkih podnebne krize na ptice, denimo na dostopnost hrane in prostora, habitabilnost. V središču pogovora so bile tako ptice, tako vrste v parku kot ptice kot skupina, ki je spremembam v okolju neposredno izpostavljena bodisi na svojih selitvenih poteh bodisi v okolju, ki jim ga odmerja človek. Pri tem so podnebne spremembe pomemben življenjski dejavnik pri vseh vretenčarjih, ne samo pticah, ki so najbolj raziskan razred živali, kakor smo izvedeli od Tilna.

Manj znano je, da je večina vrst ptic selivk. Selivke niso odvisne le od enega življenjskega območja, ampak so zaradi selitev v času krajšega, denimo enoletnega obdobja odvisne od več območij in njihovih spreminjajočih se danosti. V zadnjih tridesetih letih imajo znanstvenice_ki ogromno podatkov, ki kažejo, da se je pri majhnih pticah čas selitvenega obdobja pomaknil nazaj za ves teden, čemur botrujejo temperaturne spremembe, zaradi katerih je njihova hrana dostopna toliko prej. Težava nastane pri vodnih, pobrežnih pticah, ki se v svoja gnezditvena okolja sicer vrnejo pravočasno, vendar so zaradi zgodnejšega razvoja žuželk mladiči prikrajšani za hrano v obliki žuželk, gosenic ipd., kar se pozna pri njihovem napredovanju v razvoju.

Nedvomno je, da gre za kompleksne pojave, ki pa so dobro znanstveno proučeni. Tako vemo, da podnebne spremembe ne predstavljajo le neposrednega vpliva na ptice selivke, temveč lahko vplivajo tudi posredno, s spremembo življenjskega prostora ali drugih dejavnikov, recimo vremenskih, kot so večje število in večja intenziteta neurij, toč, suše itd., ki katastrofalno vplivajo tudi na gnezdilke. V Sloveniji je tako toča lani na Ptuju »potolkla«, kot se je speciesistično izrazil naš vodnik, več kot dvesto galebov, pred mesecem dni pa so v neurjih umrli (tega izraza naš vodnik ni uporabljal) številni vrabci, ki so spali v drevesnih krošnjah/na drevesih. Še posebej je to sicer »naravno« dogajanje problematično, kadar prizadene že ogrožene populacije, nam je razložil Tilen Basle. Obenem globalni pojavi, denimo dvig morske gladine, botrujejo izumrtju celotnih populacij, ki gnezdijo na obrežjih, od viharnikov do burnic, ki gnezdijo ob obalah. Te nenadne spremembe jih prizadevajo toliko bolj, kolikor težje se jim prilagodijo. Več o teh spremembah si je mogoče prebrati na tej povezavi.

Najbolj nas je glede ohranitve življenjskih in gnezditvenih možnosti ter rešitev v urbanem okolju prevzel primer, vezan za hudournike, ki jim je arhitekt v hiši na robu parka s preudarno prenovo stavbe ohranil prepotrebne gnezditvene niše, za katere prej nismo vedele_i, da obstajajo.

Med drugim smo govorile_i tudi o konceptu invazivnosti, ki je v ornitologiji in biologiji širše bržkone precej povezan s pojmovanjem sveta kot enote ter osebkov kot pripadnikov vrst, ne kot posameznikov, subjektov. Na ozadju antropocena nas mora posebej zanimati možnost prostega gibanja po planetu ter neprestano človekovo poseganje v prostor, ki si ga človek deli z drugimi vrstami, kajti v dobi, ko je vzpostavljena popolna razpoložljivost in izročenost živali človeku, so podnebne spremembe zamegljene v poteke naravnih procesov, predvsem migracij, in iskanje novih habitatov. To spreminja pojmovanje konceptov, kot so »avtohtone vrste«. Popolna izročenost živali človeku je v speciesizmu razumljena kot človekovo jemanje živali za razpoložljive na ravni vrste, pri čemer pa je smiselno in potrebno konceptualno razpreti to nevzdržno razmerje tudi na ravni posameznega, torej na ravni razmerja posameznega človeka ali skupine ljudi do posamezne živali.

V naslednjem dogodku cikla Dnevov boja proti speciesizmu smo se dotaknile_i razpoložljivosti in izročenosti živali in okolja človeku skozi kapitalistične ekonomske procese in se še bolj približale_i namenu našega druženja, to je kritiki speciesizma in z njo povezani zahtevi po razširitvi koncepta čezvrstne pravičnosti. Slednji je še posebej pomemben za teoretsko in fizično vzpostavitev stanja, v katerem bi etiško onemogočile_i totalno izročenost vseh drugih vrst človeški vrsti. Spoznanje vrednosti živali pomeni, kot trdijo v društvu Za živali!, pripoznanje, da živali niso blago ali izkoristljivi vir, ampak bitja z lastnimi interesi, željami in potrebami. To pripoznanje na praktični ravni zahteva, da živali prenehamo uporabljati za katere koli človeške namene, da jih prenehamo vzrejati za uresničevanje lastnih interesov in da prenehamo uničevati habitate prostoživečih vrst živali.

Predavanje Urške Breznik je podajalo nekatere učinke podnebne krize na živali oziroma, konkretno, na posamezne živali. Predavateljica nas je soočila z vprašanji, česa nas je kriza naučila ter kaj pomeni, da se kriza dogaja zaradi sistema, ki brez kriz ni zmožen preživeti. Izvedele_i smo nekaj osnovnih podatkov, dvostopinjski globalni dvig povprečne temperature v Sloveniji, o dvigu morske gladine in o taljenju permafrosta, na osnovi katerih lahko sklepamo, da segrevanje ni edini dejavnik, ki vpliva na številne vrste živih bitij, ampak so to širše podnebne spremembe. Ustrezneje kot o spremembi je govoriti o krizi, kajti ta izraz označuje razumevanje posledic, ki jih imajo podnebne spremembe tako za habitate kot širše, torej tudi za družbena razmerja. Breznik je opozorila, da se v kontekstu izumiranja vrst in uničevanja habitatov pojavlja diskurz biotske raznovrstnosti, ki pa je prepreden s speciesizmom. Na ozadju tega nam je predstavila še množične smrti, ki jih je mogoče razumeti kot posledico podnebnih sprememb, na primer smrti jelenov ter antilop v Kazahstanu in Mongoliji, o katerih iz medijev ne izvemo ničesar, čeprav gre za domala vsakodnevne prakse. Kadar vendarle pride do javnega diskurza o tej tematiki, pa je problematična izpostavitev zgolj določene vrste, na primer koal in kengurujev v primeru Avstralije. Nekaterih drugih živali, na primer prostoživečih konjev, pa se ne omenja niti ne jemlje kot žrtev. v Avstraliji veljajo prostoživeči konji za invazivno vrsto, zato jih v času požarov ubijajo in jim onemogočajo dostop do vode. Vrste, dojete kot »invazivne« ali »neavtohtone«, niso deležne paketov pomoči v obliki hrane. Farsičnost tovrstnih izrazito speciesističnih pristopov še posebej izstopa pri prostoživečih konjih, ki so na celino, kot dobro vemo, prišli že pred stoletji kot »delovne« živali belih kolonizatorjev.

Predavateljica se je dotaknila kmetijstva kot enega ključnih vzrokov za podnebne spremembe, pri katerem se zanka poblagovljenja živali, ki ga izvaja kmetijstvo, sklene, ko se škoda zaradi sprememb izraža v evrih, dolarjih in kilogramih. Dotaknile_i smo se tudi problema »ljubljenčkov«, ki so kot žrtve podnebnih pojavov, kot so neurja in tornadi, med reševanji sistematsko izviseli. Ogledale_i smo si izsek iz dokumentarnega filma Citizen Canine avtorja D. Grimma, ki že v naslovu izrazi, v katero smer gre opiranje argumentacije za zakonske spremembe, po katerih bodo, vsaj v nekaterih zveznih državah v ZDA, »ljubljenčki« v primeru naravnih nesreč obravnavani enako kot »državljanke_i«, torej upravičeni do evakuacije in pomoči.

Breznik je spregovorila tudi o možnostih strokovno vodenih migracij živali na druga območja, kar se nanaša na vrste in posameznice_ki, ki same_i ne zmorejo selitve, sploh kadar je govor o  medcelinskih selitvah. Nazadnje je spregovorila tudi o delnih korektivih, ki jih je mogoče izvajati, preden se sistem ne spremeni, kot se je izrazila. Namreč, kot je emfatično zatrdila, »v kapitalizmu podnebne krize ne bomo rešili«. Tovrstno razumevanje ekonomskega delovanja se mi zdi nujno prav za bolj učinkovito delovanje biološke in drugih znanosti, ki se ukvarjajo z določenimi, praviloma omejenimi vidiki proučevanja in iskanja možnosti za rešitev podnebnih sprememb, ki jih imajo bolj kot za gospodarske zgolj za probleme »naravnega« okolja. Ob uvedbi ukrepov, ki naslavljajo le simptome, ne pa njihovega izvora, to je subvencij za rastlinsko hrano, pogozdovanja, označevanja izdelkov s količino izpustov CO₂ in povečevanja zelenih površin v mestih, je nujna tudi ustavitev gospodarske rasti. Če so v biologiji dobro preučeni nekateri aspekti okoljske problematike, pa interdisciplinarno zastavljene kritične animalistične študije dobro analizirajo vlogo živali kot blaga in delovne sile v kapitalističnem gospodarstvu. V naravoslovnih znanostih bi si zato želele_i več medpresečnih in interdisciplinarnih študij, kar bo, upam, tema kakšnega novega ciklusa o speciesizmu.

V drugem predavanju je Branislava Vičar naslovila problem neokolonialnih plantažnih sistemov in prisilne odtujitve živali iz njihovih habitatov. Predavanje je v ospredje postavilo deforestacijo in odtujitev organgutanov iz njihovih habitatov, zlasti na območjih Malezije in Indonezije. Pri tem je pomembno poudariti, da upravitelji plantaž orangutane, ki vendarle uspejo preživeti na plantažnih območjih, razumejo kot škodljivce.

Vičar nam je s pomočjo izsekov iz filma Green, avtorja Patricka Rouxela, spregovorila tudi o »faustovski pogodbi«, to je o partnerstvu med okoljskimi NVO-ji in multinacionalkami, ki smo jo spoznali skozi pomenljive besedne zveze: »trajnostna proizvodnja«, »prijazne plantaže«, »prijazno upravljanje plantaž«, »prostoživečim živalim prijazne plantaže« itd., ki tako NVO-je kot nečloveške živali in okolje jemljejo za nepogrešljive pri neoliberalni strategiji komodifikacije. Slednja se (lahko) izvaja kot greenwashing oz. »zeleno zavajanje«, ki pa presega same razsežnosti plantažnih biznisov palmovega olja, saj se kaže kot pomemben del širše neoliberalne kapitalistične proizvodnje. Osnovna taktika zelenega zavajanja je sestavljena iz zakrivanja okoljske uporabe in zlorabe s ponovno izrabo uničenega ali trajno spremenjenega okolja, s čimer se podjetja in multinacionalke navidezno izvzemajo iz okoljske destrukcije.

Pri predstavitvi predavateljice bi poleg izrečene vsebine pohvalila tudi vizualno predstavitev, predvsem mi je v spominu ostala sopostavitev podob obraza modela, manekenke in umirajoče orangutanke v že omenjenem dokumentarnem filmu, imenovane Green.

Opozoriti želim na možnost, da je junakinja tega dokumentarnega filma individualna in generična oziroma tipska obenem, da nam njena izkušnja kot izkušnja posameznice omogoča, da na vrsto pogledamo kot na skupino posameznic_kov. Proti njeni generičnosti govori to, da je prikazana kot ena sama oseba, nikoli skupina. Enak postopek je na delu v prikazih trpljenja številnih posameznikov_c, pri katerih se računa, da se v »zgodbi« lažje poistovetimo s posameznico_kom ali nekaj njih kakor pa s skupino (če ni homogenizirana) oziroma da je to edino možno. Šele s prikazom individualnega trpljenja doživimo to, kar lahko naknadno razumemo kot usodo vseh žrtev. To, kar se je s plantažno industrijo zgodilo njej, Green, se je zgodilo še mnogim njene vrste in drugih vrst, pri čemer njeno smrt kot smrt posameznice doživimo tudi kot nealegorično smrt številnih, smrt vseh oziroma kot smrt celote, smrt kot tako. Za to je nujno, da v prikazu junakinja vendarle ni ontološko reducirana na generičnost, pač pa se izrazito izpostavi njena individualnost, subjektnost, čeprav se »njena smrt obenem vzpostavlja kot globalni problem z referencami na korporativno globalizacijo«, kot pojasnjuje Vičar v pogovoru. Reči o Green, da je generična junakinja, je drugače, kot kadar o vrstah, ki jim grozi izumrtje/so izumrle, govorimo kot o abstraktni, generični enoti, to je vrsti, pri kateri izgubimo osebo, subjekt, s čimer posledično izgubimo individualno življenje/smrt. S tem pa tudi možnost življenja in smrti nasploh.

Po mojem gre namreč za dvojen spoznavno-hermenevtični proces; bolj induktiven, pri katerem, ko izluščimo individualno osebo, ko se dokopljemo do subjekta, potem od posamezne_ga junakinje_a posplošimo na vrsto, na vsoto številnih, ki si delijo isto usodo. Posplošimo torej na usodo, ki pa spet ni dojeta kot celota, totalnost, ampak je kot tako dojeto to posamezno. V vsakem primeru ne gre za doživljajsko dedukcijo, kjer bi enostavno posploševali na raven posameznega – kar bi veljalo za obrnjeni speciesizem, čeprav se v pripovednem postopku to sicer lahko pripeti (posnetih je več individuumov, ki v zgodbi nastopajo kot eden), ampak gre za to, da nam njena usoda šele takrat, ko govori o njej sami kot posameznici, spregovori o usodi številnih predstavnic_kov njene vrste. V toliko je Green (ne spreglejmo njenega metaforičnega imena) tudi tipska, nemara tudi generična junakinja, kar ima glede na kontekst prikaza, to je industrijsko plantažo, dejansko smisel. Z vidika protispeciesizma je to pomenljiva razločevalna teoretska poteza, z vidika humanizma pa morda celo trivialna in očitna zadeva, ki bi bila prav zato vredna nadaljnjega razmisleka.

V diskusiji po predavanju smo spregovorile_i o primeru samoizvzemanja iz okoljske destrukcije, za katerega nam ni treba pogledati dlje kot do Velenja, kjer je Rudnik lignita Velenje oz. Premogovnik Velenje lastnik zemljišč nad in pod površjem, kjer so postala zaradi rudarjenja »degradirana območja« v zadnjem desetletju predmet investicij v okoljsko »sanacijo« oziroma nov biznis, ki je v Velenje prinesel ne le nova podjetja, namenjena sanaciji, pač pa tudi zasebno-državna partnerstva ter akademsko trendovsko navlako v obliki Visoke šole za varstvo okolja ter možne tuje vlagatelje v jezerski turizem. Kar se tiče obnove okolja z vidika živali, je do sedaj verjetno najbolj referenčen za to tematiko dokumentarec Ptice jezer in njihova vrnitev režiserja Mateja Vraniča, ki potrjuje nekakšno pozitivno poanto, da je po okoljski destrukciji možno, ponovno z znatnim racionalnim človekovim posredovanjem, doseči ali, točneje rečeno, »ustvariti« pravzaprav še »boljše« stanje, kot je bilo prej.

Program četrtih Dnevov boja proti speciesizmu je bil navkljub omejitvam bogat in je svoj majhen krog obiskovalk_cev navdihnil za nadaljnji medpresečni teoretski in praktični animalistični boj. Spremljajte prihodnje programe društva Za živali!.

Maja Pan

+ posts

Maja Pan je doktorica filozofije, aktivistka in teoretičarka, neformalna pedagoginja.

Udeležena v lokalnem pojugoslovanskem in mednarodnem lezbičnem, feminističnem, kvirovskem, delavskem in animalističnem aktivizmu od sredine devetdesetih, kasneje teoretičarka aktivizma in feminizma, mentorica dela z mladimi. Pobudnica neformalne artivistične, anarhistične, medpresečne skupine Ljudjeza.org, delujoče od leta 2002 do 2006. V zadnjih letih objavlja pretežno znanstvenoraziskovalna besedila. Živi med Budimpešto in drugim kraji.

(foto: Dorottya Rédai)

• Maja Pan

  #molongui-disabled-link

  Tehnologizacija skrbi