Poskusiti znova … spodleteti?
Io, režija: Jerzy Skolimowski, dolžina: 88 min, 2022
Najnovejši celovečerec poljskega režiserja ne skriva jasnega navezovanja na Bressonovo klasiko Srečno, Baltazar (1966)1Reference ne skriva niti režiser sam, ki se je po sedmih letih premora odločil posneti nov film, pri čemer je imel v mislih Bressonovo klasiko, ki jo navaja kot edini film, ki ga je uspel spraviti v jok., ki v literaturi kritične animalistike predstavlja eno osrednjih filmskih referenc. Francoski režiser je zanimanje skupnosti KAŠ vzbudil predvsem zaradi iskanja načina, ki bi karseda sočutno in nenazadnje točno prikazal oslička Baltazarja kot oslovsko osebo in ne kot na primer antropomorfizirano metaforo za neko človeško doživljanje. Kronična težava, ki se pojavlja ob (nereflektirani) vpeljavi nečloveških živali v umetniška dela, ima potencialno moč razosebljanja teh in vzpostavljanja simbolnega reda, ki lahko perpetuira ustaljena razmerja v odnosih med človekom in drugimi živalmi. Čeprav uspelost Bressonovega projekta ni nedvoumna, se vendarle zdi, da obstaja konsenz, da je režiser vse sile resnično usmeril k preseganju navedenih težav.
Najbrž že uvodni odstavek razkriva jedrno zagato ob refleksiji filma Io, nominirancu za tujejezičnega oskarja, ki je ob uvrstitvi na številna referenčna tekmovanja in festivale slavil na primer v Cannesu. Skolimowski nam na ogled ponuja nekakšen hibrid hommagea Baltazarju, filma ceste in podobe osla, ki nas morda še najbolj vrne na enega od možnih začetkov evropskega romana: k Apulejevemu Zlatemu oslu oz. Metamorfozam. Povedano drugače: osliček Io se zdi kot človek v oslovski preobleki2Zdi se, da so ustvarjalke_ci filma tukaj pretendirale_i po izčiščenosti. Ime Io očitno izhaja iz onomatopejskega posnemanja oslovskega oglašanja, kljub temu pa morda velja opozoriti na potencialno mitološko ozadje imena, ki morebiti do neke mere pojasnjuje antropomorfno podobo glavnega junaka: Io je bila po starogrški mitologiji hči kralja Inaha, ki ji je proti njeni volji dvoril Zevs, kar je v Heri spodbudilo ljubosumje. Da bi Zevs zakril svoje dejanje je Io spremenil v kravo ter jo podaril Heri, ki jo je dala v varstvo Argosu, da bi tako preprečila možnost Zevsovega osvajanja. Ime Io lahko skratka implicira tudi človeško osebo spremenjeno v drugo žival., ki se znajde na poti izgube nedolžnega razumevanja sveta okoli sebe in potencialne preobrazbe svojega življenja.
Če je polovici filmskih referenc, ki jih najpogosteje uporabljajo KAŠ, mogoče pripisati tenkočutnost ob prikazovanju nečloveških živali, je drugi polovici mogoče pripisati izrazito aktivistično noto (Zemljani, Cowspiracy, Živi in pusti živeti idr.). Govoriti je mogoče še o vmesni skupini, ki skuša prikazati tako eno kot drugo, kamor bi morda sodila Okja ali (z vidika prikaza nečloveške želje po preživetju) celo slovenski kratki film Bik (o katerem je za Animot pisala Anja Radaljac), ter o skupini filmov, ki skušajo morebitno (lahko tudi nenamerno) aktivistično sporočilo kombinirati s klasično akcijsko strukturo ali kratkočasnostjo, kot sta na primer Pujsek Babe ali Kokoške na begu.
Io se z vidika oslovske subjektivitete zdi vsaj sumljiv (vendarle je treba pripoznati, da neosel ne more zares vedeti, »kako je biti osel«). Izhodiščni dogodek, v katerem aktivistke_i uspejo zapreti cirkus z živimi živalmi, ga prisili v ločitev od njegove (cirkuške) skrbnice Kasandre (Sandra Drzymalska). Ne le da njegov odnos do Kasandre (ki ga je nenazadnje uporabljala v okviru svoje profesionalne kariere) ni prevprašan – v resnici se razvije hrepenenjska vez, skoraj usodna ljubezen, ki ga bo skozi ves film vlekla nazaj k njej, kar se bo razkrivalo skozi flashbacke. Io zanemari druge dimenzije svojega življenja, njegov motiv za dejanja postane petrarkistična romantična ljubezen, ki ga vodi na nenavadno dolge razdalje in v presunljivo avanturistične situacije. Tukaj velja opozoriti, da je (čeprav vprašljivo) pripoznavanje Iojevega čustvenega sveta dobrodošlo, vendar je po drugi strani zanemarjanje njegovih otipljivih okoliščin lahko razumljeno tudi kot zdrsljiva pot v potencialno sentimentalistično razumevanje »dobrobiti živali«, ki prej kot o spoštovanju njihovih (telesnih) pravic govori o nekakšnem neobvezujočem človeškem deklariranju nravnosti v odnosu do drugih živih bitij.
Podobna antropomorfizacija poteka v drugi, nič manj pomembni vzporedni vsebini Iojeve zgodbe, ki služi kot, pogojno rečeno, aktivistična plat filma. Ta se prav tako vzpostavi že na samem začetku, s prikazom cirkusa z nečloveškimi živalmi oziroma z odnosom do teh, kasneje pa v Io srečamo še ptico, ki jo ubije vetrna elektrarna, volka, ki ga ustrelijo lovci, konje, ki živijo v neprimernih razmerah, idr., Io pa tudi sam postane maskota lokalnega nogometnega kluba (skratka, simbolna uporaba nečloveških živali), žrtev huliganov itd. Tudi v tem pogledu smo deležne_i prikaza izrazito poantiranega oslov(sk)ega razumevanja okolice, ki se poravna s samo poanto filma (nečloveške živali v odnosu do človeške družbe trpijo) in ki ga je obenem skoraj mogoče brati kot »še oslu je jasno, kaj se dogaja«, medtem ko so pogledi, ki bi nas morda presunili v svoji nečloveškosti, odsotni. Pri tem seveda velja dopustiti možnost razumevanja osla kot čezvrstno solidarno osebo (kar gotovo v nekih ozirih drži), filmsko izpeljavo pa kot njegovo sočutno spremljanje trpljenja drugih.
Posebno epizodo predstavlja zaključni prizor, s katerim film sestopi s polja klasične velferistične obravnave vprašanja živali (upoštevajoč, da že prikaz različnih načinov uporabe služi kot razdiranje t. i. pristopa single issue), saj se Io znajde v veliki skupini krav, ki po ograjenem ad-hoc hodniku tečejo (po priganjanju ljudi, ki jih pri tem nadzirajo) v klavnico. Ker slednja ni prikazana eksplicitno, je mogoče predvidevati tudi, da gledalstvo filmskega dogajanja najprej sploh ne razume na ta način, s čimer se vrhunec filma resnično umesti na njegov skrajni konec, ko zaslutimo Iojevo smrt, ki jo je mogoče razbrati iz njegovega (?) glasu bolečine.
Za ta prizor, ki je morda umetniško in hkrati sporočilno-aktivistično eden najmočnejših v obravnavanem filmu, je značilen odmik človeške perspektive iz samega dogajanja. Beg krav in osla med njimi jih prikazuje kot skupino, ki dobesedno (prevarana) množično teče v smrt, ne da bi zares vedela, kaj se ji bo zgodilo, toda ta tek vendarle nosi tudi hektično razsežnost, ki izriše grotesknost situacije, ki smo ji priče. Ob tem osel ne predstavlja posebne motnje, med njim in kravami ni zaznati čezvrstnega šuma.
Če so to vidiki, s katerih so navedeni neljudje prikazani, kolikor je mogoče, izključno kot neljudje3Seveda se ponuja možnost branja množice krav in osla kot metafore za človeštvo, ki »drvi v nepovrat«. (in s tem film izraža sočutje), pa dogajanje, v katerega so ta bitja vpeta, tako rekoč arhitekturno določajo ljudje, s čimer delo postane tudi problemsko, celo aktivistično. (Zdaj) vemo, da krave in osel po načrtu tečejo v tako velikem številu in v klavnico, vemo tudi, da ta »mali prikaz« prepričljivo ponazarja globalno množico živali, ki jih človek obsodi na nasilno smrt.
Morda najintrigantnejši pa je položaj, ki ga v tem prizoru zasede Io. Med kravami ostane tako rekoč neopažen, ljudje, ki gonijo krave v klavnico, ga ne razumejo kakorkoli drugače od njih, v resnici tudi njega brez očitnega pomisleka usmerjajo k istemu cilju. Tako se med Iom, za katerega ustvarjalke_ci filma najbrž pričakujejo, da nam bo v nekaj manj kot uri in pol prirasel k srcu, da bo obenem oko, ki bo v filmskem svetu nastopalo kot nadomestek za našega, in da ga bomo nenazadnje razumele_i kot vrsto živali, ki ni pogosto obsojena na nasilno smrt, ter kravami zabriše medvrstna ločnica. Z izjemo fizičnega izgleda je med kravami praktično nerazpoznaven, njegova usoda je enaka, človeško ustvarjena nekropolitika med njim in drugimi vrstami neljudi ne dela razlik. Tako se film zaključi v nekakšnem paradoksu, igri radikalnega specizma in radikalnega nespecizma – vse živali se v odnosu do smrti znajdejo na istem mestu, toda obenem je smrt edino polje, v katerem jim je kakršnokoli mesto sploh mogoče najti.
S priklicevanjem logike »Ali bi pojedli tudi svojega psa?« se Io izteče v bolj ali manj ustaljeno formo aktivistično sporočilnega narativa in je tako težko reči, da prinese z vidika zgodbe nek radikalno nov vidik, je pa mogoče pripoznati, da ga posebej ob svojem izteku predstavi na umetniško prepričljiv in emocionalno pretresljiv način, s čimer vendarle odpira možnost razmišljanja, ki presega ustaljene paradigme, tudi če to ni posredovano na ekspliciten način.
Zdi se, da Io želi biti film, ki je prav toliko umetniški kot (z vidika pravic nečloveških živali) tendenčen, mestoma že skoraj kičast, pri čemer tako tendenčnosti kot kiča nočem razumeti zgolj na ustaljeno negativen način – vprašanje živali obsega nemalo dimenzij s tako očitno vrednostjo, da se včasih zdi, da je o njih skoraj nujno govoriti nekoliko naivno. Toda kljub temu je v filmu najti še precej prostora (ki ga je omenjeni Srečno, Baltazar na primer uspešno zapolnjeval) za umetniške rešitve, ki bi na gledalstvo učinkovale večdimenzionalno.
Opozoriti velja tudi na produkcijsko plat filma. Čeprav smo ob koncu filma deležne_i izjave, da v procesu nastajanja filma ni bila ranjena nobena (nečloveška) žival, velja morda tudi to razumeti v okviru (poljubnosti) speciesistične družbe.4Ali, kot bi vprašal morda Gary Francione: »Ali to pomeni tudi, da se je ekipa prehranjevala izključno vegansko?« Najprej zato, ker je že v samem filmu vidna vznemirjenost igralk in igralcev osrednjega junaka (za potrebe filma je bilo uporabljenih šest oslov in oslic), pa tudi zato, ker je že golo snemanje nečloveških živali v prostorih, kjer bi jih ne glede na snemanje filma čakala gotova smrt, mogoče postaviti pod etični vprašaj. Ali gre za uporabo trpljenja drugih oseb za lastne potrebe? Je ta proces sporen tudi, če je njegov cilj dejansko zmanjšanje trpljenja?
Najmanj zadržkov tako velja nazadnje izraziti goli sporočilni oziroma aktivistični plati filma. Io bolj ali manj dosledno opozori na večje število načinov, na katere človeška skupnost uporablja druge živali, pri tem ne leporeči ali predstavlja katerega izmed načinov za hujšega od katerega drugega (več prostora, namenjenega živinoreji za prehranske potrebe, lahko razumemo kot nujno posledico njene obsežnosti) … Hja, morda pa koga prepriča.
Pod črto je mogoče predvidevati, da Io prej spregovori z mesta veganstva kot umetnosti in da lahko pomeni pomemben prispevek k vprašanju pravic živali, k zgodovini (filmske) umetnosti pa ne, s čimer mu nazadnje (z izjemo nekaj prepričljivih prizorov) uidejo tudi plodni poskusi sinteze enega in drugega.
Aljaž Krivec
Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.