Poziv k transparentnosti
Nedavno je novonastalo slovensko društvo Animal Enterprise Transparency Project (AETP) na spletni strani https://prasicereja.info objavilo video in fotografsko gradivo, ki so ga slovenske_i aktivistke_i v letih 2020 in 2021 posnele_i »na gospodarskem objektu, ki letno vzredi 15.000 sesnih pujskov«. V izjavi za javnost so zapisale_i, da dokumentirano gradivo opozarja, da so pogoji v reji povsem drugačni od tistih, ki jih v oglasih in medijskih kampanjah prikazuje mesna industrija; ugotavljajo pomanjkanje higiene, zaznavajo neoskrbljene rane in huje poškodovane živali, popolno omejenost gibanja in surovo bivalno okolje, opozarjajo na razširjeno rutinsko uporabo antibiotikov in visoko smrtnost nečloveških živali v reji (predvidoma je s tem mišljena umrljivost pred zakolom). Video in fotografsko gradivo sta pri tem skladna s sorodnim gradivom iz tujine.
Poročilo o skriti preiskavi je doslej že objavilo več medijev, nabralo se je tudi nekaj komentarjev; članki so pretežno povzemali izjavo društva AETP za medije, komentarji (teh sicer v času pisanja pričujočega prispevka ni bilo veliko; pod eno od objav deset, pod drugo sedemnajst), so se kljub opozorilu, da so prikazane živinorejske prakse pretežno legalne, do primera opredeljevali kot do posamičnosti – zgražanje in obsojanje sta veljala predvsem odgovorni osebi, lastniku_ci farme, ne pa celotni industriji, zakonodaji, ki tovrstne prakse dopušča ali karnistični družbi, ki zahteva živalske proizvode, četudi se obenem pritožuje nad praksami, ki so se razvile prav v odnosu do teh zahtev.
Ker že sama izjava za javnost društva Animal Enterprise Transparency Project ne problematizira lastninjenja, uporabe ali ubijanja nečloveških živali, temveč le namigne, da gre morda za neustrezne pogoje vzreje, bi bilo tudi z upoštevanjem odzivov, ki jih na sorodne akcije poznamo iz tujine, težko pričakovati, da bodo komentatorke_ji same_i prišle_i do tovrstnih premislekov – AETP jih k temu niti ne napeljuje niti ne spodbuja. Društvo se osredotoča na transparentnost; prikazati skušajo razkorak med marketinškimi podobami industrijske živinoreje in realnostjo, ki se odvija za zaprtimi vrati industrijskih obratov. Pri tem je smiselno opozoriti, da je to precej specifično odbran segment netransparentnosti v industrijski živinoreji in morda celo medijsko ne najzanimivejši; o netransparentnosti industrijske živinoreje veliko povedo tudi lobiranja, netransparentnost povezav z obindustrijami, ki prispevajo k množičnemu uničevanju okolja, ali netransparentnost poslovanja; za vprašanje nečloveških živali in rastlinske prehrane je gotovo pomembno vprašanje kupovanje veganskih podjetij, ki s takšnimi odkupi postajajo del živinorejskih konglomeratov. Društvo AETP sicer izbire primera pričujoče kampanje nikjer ne pojasni; ne pojasnjuje, čemu se osredotočijo na prav ta tip netransparetnosti prav tako pa tudi ne pojasnjujejo, zakaj izberejo prav prašičerejo ali prav ta obrat.
Tudi to, kakšen natanko je namen tovrstnega razkrivanja, česa se društvo z njim nadeja ali kakšen je odnos društva do pravic živali, ni znano; društvo se do tega v svoji izjavi za javnost ni opredelilo, na vprašanja, ki smo jim jih poslale_i iz Animota, pa niso odgovorile_i.
Četudi cilji in nameni društva niso povsem transparentni, pa lahko poskušamo špekulirati o vplivih in posledicah, ki jih takšni projekti lahko imajo. Prvo, kar se zdi potencialen problem, je gotovo zbiranje gradiva na enem mestu, ki ima za posledico pogosto prav to, kar vidimo v komentarjih na članke; s splošno razširjenih, zakonsko sprejemljivih praks se pozornost preusmeri na posamične primere, kar pa daje javnosti možnost, da si z izjemo potrjuje pravilo; daje ji zavetje, saj se s pozicioniranjem proti »mučenju živali«, ki se sicer vsesplošno odvija v reji (za to ugotovitev posnetkov in fotografij pravzaprav niti ne potrebujemo, saj so podatki o načinih vzreje, velikostih in opremljenosti kletk itd. opisani tudi v zakonodaji, čeprav seveda ti podatki niso tako plastični in ne naredijo tolikšnega vtisa), vendar je v komentarjih premeščena na posamezne primere (na primer »V kolikor je to klanje res v naši državi, bi bilo pošteno, da se napiše, kdo je ta izrodek, ki tako ravna z živalmi.«), znajde se v moralno nadrejenem položaju; video in fotografsko gradivo se teh komentatork_jev kot da ne tiče; ne tiče se niti neke širše industrije, širše družbe. Pravzaprav je vse v redu; sankcionirati je treba le to eno osebo, ki tako trpinči živali; nekdo v komentarju zapiše celo, da so živali živa bitja in ne plišaste igrače.
Bi društvo AETP z drugače zastavljeno akcijo tovrstne odzive lahko preprečilo? Morda ne v celoti, saj je na tem mestu nujno pripoznati, da karnistični in specistični ustroj družbe pogojuje odzive splošne javnosti na tovrstne akcije, kar pomeni, da so ti odzivi že vnaprej karnistično in specistično zaznamovani, toda že pravni poduk, ki bi bil usmerjen k temu, da pojasni, da se »transparentnost« izgubi šele v oglaševalskem procesu, ne pa v vseh javno dostopnih informacijah, bi bil dobrodošel, ker bi takoj pokazal, da gre pri izkoriščanju ter uporabi živali, vključno s surovimi praksami, ki jih prikazujejo posnetki AETP za državno reguliran, sistemski problem. Obenem bi veljalo premisliti, ali ne bi bilo bolj smiselno zbrati in objaviti hkrati posnetkov iz različnih obratov, v katerih se uporablja neljudi različnih vrst; spletna stran je osredotočena na prašičerejo, toda pogoji v drugih rejah, kot vemo, niso nič kaj drugačni, obenem pa bi že to, da bi se objavilo raznorodne posnetke, nekoliko omejilo zvajanje na posamičnost.
Toda četudi bi bili posnetki organizirani na predlagani način, bi problem velferistične podstati, vpisane v projekt društva AETP, ostajal. Do katere točke je z zastavljenimi cilji – usmerjenost k transparentnosti v živinoreji – sporočilno sploh mogoče priti? Na točki, ko bi vse nečloveške živali v reji bivale v prosti reji, bi projekt dosegel svoj namen; marketinške kampanje mesne industrije navadno prikazujejo nečloveške živali na pašnikih – če bi vse nečloveške živali tudi dejansko bivale na pašnikih, med marketinškimi kampanjami in resničnostjo ne bi bilo več nobene diskrepance. Ker društvo AETP nikjer ne izjavlja, da se zavzema za pravice ali vsaj dobrobit nečloveških živali, bi bilo mogoče predvidevati tudi, da gre za projekt, ki se poskuša razkrinkavati marketinške manipulacije znotraj kapitalističnega sistema, industrijska živinoreja pa je preprosto primerna tarča za takšno kampanjo.
Če predpostavimo, da v ozadju vseeno obstaja nekakšna etika živali, lahko s to zastavitvijo pridemo kvečjemu do velfera; ko bi bile podobe na plakatih poravnane z živinorejsko resničnostjo, bi bil velferistični cilj dosežen, četudi bi bili neljudje še vedno lastninjeni, uporabljani in pobijani – slednje je sicer še mogoče poskušati spodbijati; društvo AETP bi si lahko, denimo, omislilo posnetke iz klavnic, ki bi pomenili določeno diskrepanco med npr. srečnimi ilustracijami nečloveških živali, ki pogosto spremljajo mesne proizvode (pri tem bi bilo zanimivo preučiti pomenljivost momenta, da ob mesnih izdelkih navadno ne vidimo fotografij srečnih nečloveških živali, temveč le njihove ilustracije, ki vzpostavijo kajpak nek fikcionaliziran diskurz o srečno zaklanih čutečih bitjih) ter podobami klanja. Toda podobe klanja – tako v Sloveniji kot tudi v tujini – seveda v javnosti že krožijo; odzivi nanje so podobni odzivom na pričujoči posnetek, ki prikazuje stanje v nekem slovenskem prašičerejskem obratu; zvajanje na posamičnost, premeščanje odgovornosti, nepriznavanje sistemskega problema, popoln spregled pravic živali; nečloveškim živalim tudi v teh primerih niso priznane pravice.
Na spletni strani projekta AETP lahko preberemo: »Preiskava je namenjena seznanjanju slovenske javnosti in omogoča informiran diskurz o reji živali.« Po vsem, kar je napisano zgoraj, je po eni strani sicer mogoče razumeti, da AETP ponuja predvsem nek izhodiščni impulz za odprtje diskurza o rejnih živalih, ne pa tudi informacij, ki bi takšne razprave skušale kakorkoli usmerjati, ker želi morda to odgovornost preložiti na gibanje za pravice živali, po drugi strani pa se je pomembno vprašati, ali ni glede na prevalentnost specizma in karnizma v sodobnih družbah vendarle pomembno, na kakšen način in s katerimi informacijami se v javnost posreduje prispevke o živinorejski industriji; četudi imajo namreč eksplicitni posnetki seveda vedno določeno možnost spodbujanja moralnega impulza (oseba, denimo, pripozna, da so bitja na posnetkih/fotografijah čuteča, da je izkoriščanje samo po sebi nesprejemljivo, ker gre vendarle za subjekte, ipd.), je ob upoštevanju dejstva, da je sorodnega gradiva iz tujine že dovolj, da dobro poznamo tudi tipske odzive na tovrstne objave, nujno upoštevati, da sorodna gradiva navadno vzbudijo predvsem plejado izgovorov ali celo utrjevanje občutka o lastni moralnosti zaradi nasprotovanja neki praksi, ne pa izkoriščanju per se, zato se zdi smiselno, da se tako gradivo objavi s transparentno politiko in cilji kampanje, da se prepreči vsaj prvo stopnjo zvajanja in manipulacije podatkov. Kljub vsemu naštetemu pa nam projekt AETP vendarle razkriva, da je seznanjenost splošne javnosti s konkretnimi postopki v živinoreji nizka. Ne glede na to, kakšni so odzivi javnosti na deljenje podatkov o tem, in ne glede na to, kakšni so njeni cilji – izboljšanje pogojev ali ukinitev uporabe nečloveških živali? – pa je seznanjanje s postopki in ustaljenimi praksami živinoreje prvi predpogoj, da se o živinorejski industriji sploh lahko informirano pogovarjamo. S tega vidika gradiva AETP vsekakor prinašajo pomembne in vredne dokumente, ki prav s svojo grafičnostjo morda bolj nagovorijo in bolj plastično prikažejo tisto, kar je sicer zapisano v zakonih in pravilnikih. Obenem je pomanjkanje seznanjenosti javnosti s temi praksami, ki ga je kampanja AETP razkrila, pomembna informacija za aktivistke_e za pravice živali, saj opozarja, da je kljub visoki pojavnosti tovrstnega materiala poznavnje živinorejskih praks zelo pomanjkljivo, zaradi česar je potrebnega več sistematiziranega izobraževanja splošne javnosti o uveljavljenih postopkih v živinoreji (o tem najdete tudi na Animotu v rubriki »nečloveške živali« pod zavihom »o veganstvu« kar nekaj prispevkov, v branje predlagamo zlasti tistega o mesnopredelovalni industriji, ki je opremljen z največ podatki iz aktualne zakonodaje) ter ribogojstvu in ribolovu, a obenem tudi prevpraševanja temeljnega karnističnega modusa, ki takšna delovanja pravzaprav omogoča.
Z vidika pravic živali bi si od projekta AETP tako lahko želele_i bolj raznorodno gradivo in kontekstualizacijo objavljenega gradiva, zlasti z jasno opredelitvijo lastnih ciljev in namenov.
Anja Radaljac
Sem literarna in gledališka kritičarka ter prozaistka. Od leta 2016 se aktivno ukvarjam z naslavljanjem vprašanja ne-človeških zavestnih, čutečih bitij skozi izobraževalne vsebine. Leta 2016 sem izdala esejistični roman Puščava, klet, katakombe, ki skozi intersekcijsko obravnavo umešča vprašanje živali v širše družbeno polje. V okviru veganskega aktivizma sem izvajala predavanja po srednjih šolah v Sloveniji, priredila več predavanj in delavnic za nevegansko populacijo, izvajala pa sem tudi delavnice za veganske aktivistke_e. Od leta 2016 do začetka 2019 sem vodila izobraževalni video-blog ter Facebook stran Travožer.