Pravo živali skozi zgodovino
Poročilo s predavanja Zgodovina in razvoj prava živali
V torek, 24. 5. 2022 ob 17. uri, se je v Ljubljani na Celovški cesti 87 v organizaciji Društva za osvoboditev živali odvilo prvo mesečno srečanje na temo Pravo živali, namenjeno vsem, ki se tudi s pravnega vidika zanimamo za priznavanje pravic živali. Za prvo srečanje je magistrica prava, Monika Naumovski, ki v Društvu za osvoboditev živali deluje kot varuhinja pravic živali, pripravila uvodno predavanje o zgodovini in razvoju prava živali, ki naj bi služilo kot osnova za razumevanje historičnih osnov za pravo živali, iz česa izhaja in kako so ljudje o živalih razmišljali skozi čas.
Predavanje je na kratko povzelo obdobje antike v Grčiji in Indiji, srednjega veka in sodobne zgodovine. Dotaknilo se je razmišljanja velikih filozofov, kot so Pitagora in Aristotel, Buda, Akvinski, Beirne, Descartes, Kant, Locke, Primatt, Lawrence in Bentham. Predavateljica je denimo izpostavila, da je Pitagora nasprotoval ubijanju in uživanju živali, ker je verjel v prehajanje duš, podobno kot Buda, s to razliko, da je slednji verjel, da se zlobni ljudje ponovno rodijo kot živali, ker te vse življenje trpijo in hitro umrejo, toda hkrati je menil, da je ubijanje živali slaba karma za ljudi. Aristotel je živali razvrstil po taksonomskem sistemu glede na kompleksnost njihovega telesa. To je bil eden izmed prvih večjih filozofskih prispevkov k antropocentričnemu pristopu do živali. Akvinski je v srednjem veku na to nanizal še utemeljitev iz nove zaveze, ki govori o tem, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in ga naredil za gospodarja živalim. Citiram: Bog je rekel: »Naredimo človeka po svoji podobi, kot svojo podobnost! Gospoduje naj ribam morja in pticam neba, živini in vsej zemlji ter vsej laznini, ki se plazi po zemlji!«
Monika Naumovski je v nadaljevanju izpostavila pomemben vidik kazenskega prava v srednjem veku: sodne obravnave so lahko potekale tudi proti živalim, o čemer je za Animot v svojem kritičnem branju knjige Zgodovina živali že pisal Tomaž Podbevšek. Pri tem je šlo za dejanske sodne postopke proti živalim, ki so naredile nekaj slabega, na primer uničevale pridelek ali pa poškodovale ali ubile človeka. V teh procesih so imele živali celo zagovornika, ki je interpretiral njihov glas. Namen postopkov naj bi bil, da živali naslednjič ne bi storile teh dejanj, toda seveda so bile neposlušne; ko so bile za kazen izgnane oziroma če je sojenje potekalo proti skupini živali, kjer niso bile pobite vse, so tiste, ki so preživele, še vedno uničevale pridelek ali na kak drug način škodovale človeku. Ljudje takrat niso vedeli dovolj o živalih, da bi jih obravnavali bolje, hkrati pa so bili zelo vraževerni in so mislili, da živali tako k škodovanju človeku kot h kršenju kazni, ki jim je bila naložena, napeljuje Satan. Sociolog in pravnik Piers Beirne, ki se ukvarja s tematiko mučenja živali, je komentiral ta sojenja kot možnost poštenega postopka za živali, ki pa je bil do danes že opuščen. Danes namesto tega marsikje – tudi v Sloveniji – samo določimo število nečloveških živali za odstrel ali pa evtanaziramo »problematično« žival; pred tem ni nobenega sodnega postopka ali obravnave posamičnega primera.
V delu predavanja, ki se je pomaknil k obravnavi pravic in prava nečloveških živali v sodobni zgodovini, je Monika Naumovski povedala, da so mnogi ljudje, vključno z enim izmed vodilnih filozofov in mislecev tega obdobja, Renéjem Descartesom, verjeli, da živali nimajo samozavedanja in ne čutijo bolečine. Kant je po drugi strani verjel, da živali sicer čutijo bolečino, vendar se ne zavedajo samih sebe – po njegovem prepričanju nečloveške živali niso osebe – in tako niso moralne agentke in tako nam ni treba posebej paziti, da jim ne povzročamo bolečin. Kljub temu je zagovarjal prepričanje, da krutost do nečloveških živali vodi v krutost do ljudi in imamo tako do njih posredno moralno dolžnost. O tem je za Animot v prispevku Vrste etik živali pisala tudi Anja Radaljac.
Nečloveške živali so, pravno gledano, postale lastnina že v rimskem pravu. Takrat je bila lastnina opredeljena kot stvar, ki jo imamo na posestvu, se pri nas rodi ali jo dobimo s pogodbo (enako je veljalo tudi za ženske, ki niso bile enakopravne članice družbe).
V nadaljevanju predavanja se je Monika Naumovski dotaknila tudi vzrokov za nastanek prvih predpisov, ki neposredno ščitijo živali in naj bi nastali zaradi odkritega krutega ravnanja ljudi z živalmi, ki se je z družbeno paradigmo, ki jo je prineslo razsvetljensko gibanje, še razmahnilo. Mesarjenje živali na mestnih trgih, okrutno ravnanje z živalmi, ki so delale na poljih ali poganjale vozove, pa tudi njihovo lastno upiranje in vidno trpljenje, ki se je zlasti pri sesalcih zdelo podobno človeškemu, je v delu družbe vzbudilo določeno mero sočutja. Humphrey Primatt je bil na primer duhovnik, ki je v nasprotju s splošno cerkveno doktrino verjel, da ni prav, da človek nadvladuje nečloveške živali. Menil je, da je vsaka bolečina vredna usmiljenja in da duševne sposobnosti tistih, ki jim povzročamo bolečino, niso relevantno merilo, po katerem bi bilo mogoče presojati o (ne)moralnosti trpinčenja. Primatt je svoje stališče utemeljeval s sklicevanjem na skrb za duševne bolnike_ce in pozival, da se tovrstno skrb nameni tudi nečloveškim živalim. Monika Naumovski je kot velika zagovornika zametka velferističnih idej izpostavila tudi Johna Lawrencea in Jeremyja Benthama, ki sta verjela, da ne smemo biti krute_i do nečloveških živali ter da lahko najdemo nežnejše in hitrejše načine za ubijanje živali.
Monika Naumovski se je na predavanju pri podajanju primerov konkretnih zakonskih predpisov osredotočila na zakone iz Velike Britanije (marsikje, zlasti v državah Azije, so sicer že prej obstajali naprednejši predpisi za zaščito dobrobiti živali). Prvi predpis v Evropi, ki je omejeval krutost do živali, izvira iz leta 1635, z Irske, imenoval pa se je Act Against Plowing by the Tail and Pulling the Wool off Living Sheep (slov. Zakon proti vpregi, pripeti na rep, in trganju volne z živih ovac). Zatem je bil – sicer šele leta 1822 – sprejet Zakon o preprečevanju krutega in nepravilnega ravnanja z živalmi (imenovan tudi Martinov zakon), ki je doživel nekaj posodobitev s prepovedjo pasjih bojev in prepovedjo nastavljanja divjih pasti za medvede. Zakon o zaščiti živali se je v Angliji pojavil šele leta 1911, sodobno gibanje za pravice živali, katerega zgodovine predavanje sicer ni naslovilo, pa se je v evropskem prostoru začelo med letoma 1960 in 1970.
Če povežem zgodovinske podatke, ki jih je v svojem predavanju posredovala Monika Naumovski, in sliko v sedanjosti, menim, da smo do danes na področju pravic nečloveških živali naredile_i le malo napredka. Danes na primer že z gotovostjo vemo, da nečloveške živali premorejo samozavedanje, da čutijo bolečino, številnim je tudi misel na ubijanje nečloveških živali neprijetna, toda kljub temu jih še vedno množično in sistematično ubijamo. Zakonodaja še zdaleč ne dohaja znanstvenih dognanj s področja zavesti in razvitosti živali ter spoznanj filozofije etike. Ljudje drugim živalim še vedno zavedno povzročamo telesno in psihično trpljenje za vsakodnevno prehrano, četudi zdaj že z gotovostjo vemo, da se lahko trajnostno in zdravo prehranjujemo (le) rastlinsko.
Jagoda Tkalec
Jagoda Tkalec je aktivistka za pravice živali, študentka politologije, članica občinske komisije za kmetijstvo v Celju ter športna strelka.