Stopnja samooskrbe z nekaterimi kmetijskimi proizvodi (%), Slovenija (vir: SURS)
Stopnja samooskrbe z nekaterimi kmetijskimi proizvodi (%), Slovenija (vir: SURS)

Prehranska samooskrba in omejenost osebne izbire

V časniku Delo je bilo mogoče en dan po svetovnem dnevu hrane, ki ga vsako leto obeležujemo 16. oktobra, prebrati članek Polone Malovrh z naslovom Največ hrane na naših krožnikih je iz Hrvaške, Madžarske in Avstrije, ki vzame pod drobnogled različne skupine živil in preverja stopnjo samooskrbe v Sloveniji.

Podatki, ki jih je pripravil SURS, nam razkrijejo, da je Slovenija predvsem v splošnih kategorijah zelenjave in sadja (ne pa tudi koruze v zrnju) ter krompirja in žita nizko (največ 50 %, vendar redko) samooskrbna, pri čemer se delež iz leta v leto komaj zaznavno viša (kar ne velja za sadje, kjer že tako nizka samooskrba postaja vedno manjša). Povsem obratno zgodbo spremljamo pri govedini, perutnini in (kravjem) mleku, kjer je Slovenija ne samo samooskrbna, temveč celo izvozno naravnana,1Pri tem je pomembno poudariti, da se izvaža tudi surovine, s katerimi Slovenija sploh ni samooskrbna. Samooskrbo je tako mogoče razumeti kot potencialno in/ali dejansko. medtem ko je pri jajcih tik pod popolno samooskrbo.

Pa poraba? Povprečna_en prebivalka_ec Slovenije v letu zaužije 116 kg zelenjave, 115 kg žita, 109 kg sadja, 89 kg mesa, 63 kg krompirja, 11 kg jajc in 0,6 kg medu. Pri tem je poraba praviloma med letoma 2020 in 2021 v vsaki kategoriji padla (posebej v kategorijah medu in sadja), porastla pa je pri mesu in jajcih (pri slednjih kar 10 %).

Pri tem velja opozoriti, da se na prebivalko_ca vsako leto zavrže 68 kg hrane, polovico te količine zavržejo gospodinjstva, tretjino gostinstva, desetino trgovine in 7 % proizvodnja hrane, pri čemer ni zanemarljivo opozoriti še na dvoje: 40 % te hrane je še užitne, veliko hrane pa iz takšnih ali drugačnih razlogov ostane na poljih ali pa jo na primer kmetje_ice namerno zavržejo (denimo zaradi prenizke odkupne cene) in nikoli sploh ne postane del prehranske verige.

Pogled skozi vegansko prizmo je kaj hitro zaskrbljujoč, saj je fokus slovenske pridelave usmerjen k neveganskim izdelkom, s katerimi smo visoko samooskrbne_i, medtem ko za rastlinske pridelke to praviloma ne velja. Zakaj bi bilo to pomembno? V prvi vrsti seveda ne moremo mimo dejstva, da je samo pridobivanje izdelkov, v katerih uporabljamo (nečloveške) živali, etično nesprejemljivo, toda zdi se, da tovrsten fokus prav na te izdelke ne pomeni dobrih novic niti na potencialni poti do veganske družbe. Usmerjanje k pridelavi mesa, mleka, jajc, medu itd. po eni strani krepi karnistični prehranski model kot imanentni del domače (prehranske) kulture, po drugi strani pa z visoko samooskrbo z neveganskimi živili akterkam_jem sektorja daje veliko ekonomsko in politično moč,2Saj gre posledično tudi za sektor, ki pomeni velik prispevek v državno blagajno, zaposluje veliko ljudi itd. ki se lahko s pomočjo oglaševanja, promoviranja njim ekonomsko koristnih prehranskih smernic, lobiranja itd. z lahkoto samoreproducira. Povedano drugače: kot potrošnice_ki smo v stalnem primežu, ki onemogoča ali vsaj otežuje in zamejuje naše poskuse etičnih prehranskih izbir, tudi takrat, ko svoj delež že opravimo.

Seveda je mogoče reči, da je sam pojem samooskrbe, vezan na ozemlje neke države, problematičen, saj sveta ne vidi nadnacionalno, temveč ga drobi v manjše (zaključene) nacionalne tvorbe, ki hitro postanejo predmet državnega protekcionizma, izolacionizma itd. Vendarle pa ima argument še drugo, po mojem mnenju smiselno plat: vsaj v primeru manjše države, kot je Slovenija, samooskrba pomeni tudi hrano, ki na poti do krožnika prepotuje skromno razdaljo, s čimer predstavlja pomemben prispevek k ekološko vzdržni pridelavi, ki pomeni dobrobit ne samo ljudi, ampak tudi drugih živali.

Samooskrbo zagovarja tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki na vprašanje, kako jo povečati pri dejstvu, da so tako imenovani domači izdelki pogosto dražji in za marsikoga težje dostopni, odgovarja tako: »Trg je največji regulator cen. Torej povpraševanje po lokalnih proizvodih aktivira celotno verigo, od trgovca, predelovalca, posrednika do pridelovalca, ki bo pridelal več in svoje proizvode prodal po primerni ceni, ter imel zagotovljen stalen odkup.«

Skratka, soočene_i smo s tipičnim neoliberalnim modelom, ki potiska vso odgovornost v roke potrošnic_kov (podobno kot tako imenovano apolitično veganstvo), sebi pa, čeprav gre za ministrstvo, pripisuje komaj kakšno moč. Toda tudi če bi ta strategija nevidne roke trga (zanemarjanje dejstva, da proizvodnja ustvarja povpraševanje) povsem delovala: Kdo so lahko prve osebe, ki bodo v imenu samooskrbne prihodnosti »žrtvovale« sebe s kupovanjem dražje hrane? Je to nekaj, kar sploh lahko zahtevamo? Z ministrstvom se je lažje strinjati vsaj v okviru njihove kampanje Spoštujmo hrano, spoštujmo planet, kjer je poseben poudarek namenjen zavrženi hrani: tu znaten delež krivde, vsaj po dostopnih podatkih, resnično nosijo gospodinjstva. Več zadržkov velja ob dejstvu, da je ministrstvo zasnovalo celotno kampanjo zgolj in samo okoli problema zavržene hrane ter s tem ponovno v prvi vrsti naslovilo izključno posameznico_ka, zlasti ker bolj ali manj ignorira hrano, ki ostane na poljih, in tisto, ki je zavržena namerno za potrebe regulacije cen. Obenem zavrženo hrano razume le izrazito neposredno in si ne zastavi na primer vprašanja, če je vzrejo krmne živine mogoče v globalu razumeti kot problem zavržene hrane, saj sta energija, ki je namenjena vzreji, in končni donos v velikem nesorazmerju. Ob vsem tem še sploh nismo omenile_i dejstva, da je zavržena hrana samo en problem v množici problemov na področju prehrane.

Podatki, ki nam jih posreduje SURS v kombinaciji z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ne napovedujejo nič dobrega. Z vidika pravic živali in ekologije je trend zaskrbljujoč, možnosti njegove zaobrnitve pa so slabe, saj so potencialno dobre prakse očitno tudi z vidika vrhovne politične instance, ki naj bi usmerjala pridelavo hrane pri nas, stvar vsakokratne potrošniške obveze in navdiha, pri čemer lahko realno pričakujemo le nadaljevanje nekakšne prehranske stihije na plečih nečloveških živali in v dolgoročno škodo vseh.

Aljaž Krivec
Aljaž Krivec
+ posts

Aljaž Krivec (1991) je literarni kritik, urednik in pisatelj.

Leave a reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *